Vlada: V letu 2020 prihaja davek na internet!

Objavljeno: 24.12.2019 | Avtor: Domen Savič | Kategorija: Dosje | Revija: Januar 2020

Eden od gordijskih vozlov svetovne ekonomije je zagotovo »obdavčitev interneta«. Spletna ekonomija predstavlja vedno večji del bruto domačega proizvoda več svetovnih držav, z dostopom do spleta se je vzpostavila nova ekonomija spletnih storitev, splet je odprl nove načine blagovne menjave. Zakonodaja temu (še) ne sledi.

V Libanonu so državljani protestirali proti uvedbi davka na telefonijo VOIP. Vir: AFP via Getty Images

Zaradi interneta so se morale različne industrije prilagoditi na nova razmerja moči med posredniki vsebin (Google, Facebook, Apple in ostali) ter priznati premoč nekaterim spletnim velikanom (Amazon, IBM, Microsoft). Zaradi interneta so se spremenila razmerja moči med državnim aparatom in državljanom, kjer država igra več vlog – od promotorja informacijske družbe do enega glavnih virov digitalne represije.

Kaj točno je davek na internet?

Različne države že poznajo različne tipe obdavčitve spletnih storitev oziroma storitev, povezanih z internetom. Tako več držav razmišlja o davku (oziroma ga že uvaja) na storitve spletne telefonije, kot so WhatsApp, Viber in ostali, ki so v nekaterih svetovnih regijah konkretno načeli dobičke lokalnih telekomov. Pri tem so vedno glasnejša opozorila nevladnih organizacij, ki v nekaterih primerih davka na storitve, kot sta WhatsApp in Facebook, vidijo poskus kršenja svobode govora in utišanja političnih disidentov.

Več držav uvaja dodatne obdavčitve spletnih nakupov, kar draži nakupovanje prek svetovne tržnice Amazon in ostalih spletno-trgovinskih oligopolov. Davek na spletne nakupe zagovarjajo predvsem predstavniki »klasičnih« industrij, ki jim nova razmerja na trgu podirajo dolgo dobro stoječe poslovne modele.

Hkrati se za davek na globalne spletne trgovce ogrevajo manjše države, ki poskušajo na tak način ubraniti lokalno gospodarstvo pred vdorom globalnih velikanov. In končno – davek na spletno trgovino zagovarjajo mednarodne organizacije, ki s tem poskušajo zamejiti utajo davkov spletnih velikanov. A davka na spletno trgovino in telefonijo nista edini ideji obdavčitve interneta.

Evropska komisija razmišlja tudi o obdavčitvi podatkovne ekonomije oziroma trgovine z osebnimi podatki državljank in državljanov. Trenutno pa ta pobuda čaka na razplet predlogov obdavčitve spletnega trgovinskega prometa. Če spletnega trgovinskega prometa ne bo mogoče obdavčitvi, bo Evropa sprožila razpravo o obdavčitvi trgovine z našimi osebnimi podatki.

Globalni problem zahteva globalno rešitev

Težave pri uvajanju obdavčitve spletne ekonomije oziroma drugih elementov, povezanih z blagovno-denarno menjavo, niso omejene samo na načelno nasprotovanje javnosti, ki na ta način brani neodvisnost in odprtost svetovnega spletnega okolja.

Najprej bi morali ugotoviti, kako bi se globalni davek na internet dopolnjeval z obstoječimi lokalnimi davki, da ne bi prišlo do dvojne obdavčitve. Nato bi morali ugotoviti efektivni način pobiranja davka na internet in dodeliti to dolžnost specifični davčni ustanovi. Glede na trenutno stanje skrivanja dobička spletnih velikanov po davčnih oazah je to po mnenju strokovnjakov trenutno skoraj misija nemogoče. A četudi bi to davčnim strokovnjakom uspelo, je tukaj še politično vprašanje sprejetja take davčne zakonodaje, ki bi morala biti sinhrona po vseh državah, saj bi le tako izenačili možnosti.

A to ne pomeni, da bi morali nad rešitvijo obupati. Analize so namreč pokazale, da so višine neplačanih davkov spletnih posrednikov astronomske, Google se je, recimo, lani s francosko vlado pogodil o neplačanih davkih na promet od 2005 do 2018 in francoski vladi nakazal skoraj milijardo evrov (500 milijonov evrov kazni in 465 milijonov evrov neplačanih davkov). Apple je leta 2017 irski vladi začel nakazovati petnajst milijard evrov neplačanih davčnih bremen, ki jih je dolgoval od leta 1991. Na drugi strani se smeji Amazonu – leta 2018 je to podjetje prijavilo deset milijard evrov dobička in plačalo nič evrov davka na dodano vrednost.

Novi poskusi

Nekaj časa je na tem področju vladalo politično zatišje. Predstavniki ljudstva niso videli smisla v napadanju globalnih korporacij, ki so uživale veliko priljubljenost med volivci, zaradi že omenjenih izzivov izvajanja spletne davčne politike pa so se raje posvečali drugim, domnevno lažje izvedljivim političnim projektom.

Politične dogovore o davku na internet podpirajo na obeh straneh Atlantika.

A razmerja moči se spreminjajo tudi na tem področju. Škandali z obveščevalnimi službami in našimi osebnimi ter prometnimi podatki, vedno več dokazov o pustošenju trga dela, upori delavcev velikanov Googla, Amazona in drugih, ki protestirajo proti sodelovanju ameriške spletne industrije z represivnimi režimi po vsem svetu ... Vse to je omajalo priljubljenost podjetij in povečalo priljubljenost političnih predstavnikov, ki so napovedali nove ukrepe na tem področju.

Ena prvih političnih predstavnic, ki je že leta 2014 začela boj proti spletnim velikanom in poskrbela za nekaj konkretnih premikov na tem področju, je danska političarka Margrethe Vestager. Zaradi njene vloge v Evropski komisiji, kjer je vodila generalni direktorat za konkurenco, so se zgodili prve kazni in poplačila davkov spletnih velikanov.

Vestagerjeva je tudi zaradi teh zaslug v novi strukturi Evropske komisije leta 2019 dobila mesto podpredsednice, zadolžene za razvoj digitalnih politik. Za leto 2020 Vestagerjeva napoveduje nove ukrepe na področju digitalnih davkov, ki jih bo Evropska komisija uvedla sama, če na tem področju ne bo prišlo do dogovora z ameriškimi politiki.

Tudi v Združenih državah Amerike se za podobno obdavčitev ogrevajo predvsem socialisti in demokrati. Bernie Sanders je tako letos napovedal podporo predlogu davka na ciljano oglaševanje, s katerim bi reševal predvsem ameriške manjše lokalne medije, ki zaradi spletnih medijev izgubljajo največji kos oglaševalske pogače.

Glavne tarče regulacije so velikani spleta.

Premika pa se tudi v Aziji. Južna Koreja je letos napovedala, da bodo morali spletni velikani, ki delujejo na njenem ozemlju, plačevati davke na promet od oglaševanja, ki trenutno ostaja nepobran, saj Google zlorablja luknje v korejski davčni zakonodaji, ki tako predstavljajo nepravično prednost pred lokalnimi ponudniki.

Streli v prazno

Seveda na področju urejanja ekonomskih razmer na spletu velja omeniti tudi nekaj strelov v prazno na področju ukrepov pri zagotavljanju bolj enakopravnih razmerij na področju digitalne ekonomije, ki so sicer ob uvedbi napovedovali revolucionarne preobrate in rušenje monopolov.

Najprej je tukaj prenova zakonodaje za varovanje osebnih podatkov GDPR, ki je danes stara malo več kot dve leti. Ob uvedbi so zagovorniki predlog hvalili kot revolucionarno spremembo na področju digitalne ekonomije, a se je hitro izkazalo, da GDPR ne bo dosegel napovedanih učinkov.

Aktualne evropske regulacije osebnih podatkov in avtorske pravice niso prinesle želenih učinkov.

Glavni razlog? Prevalitev vse odgovornosti na pleča končnega uporabnika. Vedno glasnejši kritiki opozarjajo na podoben problem kot pri tako imenovani direktivi s piškotki – ko uporabnik sprejme odločitev, se odgovornost posrednika vsebin neha. Konča pa se tudi možnost efektivnega kaznovanja in »obdavčenja« spletne ekonomije s kaznimi za posrednike vsebin, ki bi ob učinkoviti izvedbi lahko predstavljale paradavek na internet.

Tudi prenova avtorske zakonodaje, kjer so privrženci upali, da bodo s tem zajezili apetite spletne industrije posrednikov in tehnico nagnili v prid avtorjem in ustvarjalcem ter z novim paradavkom pomagali razvoju kreativne industrije, se je izkazala za nekoristno.

Ena od največjih tarč direktive, korporacija Google, je namreč že pripravila odgovor, ki bo znova prevalil odgovornost na pleča založb in medijskih hiš. Kritiki spet opozarjajo, da reforma ne bo zadela tarče, saj bodo založniki zaradi svoje relativne majhnosti in Googlove relativne velikosti raje izbrali sodelovanje z njim, kot pa da bi se odločili za samostojno in neodvisno pot, zunaj Googlovega vesolja.

Slovenija razmišlja o uvedbi davka

Tudi v Sloveniji se trendi na tem področju obračajo k uvedbi novih davčnih bremen, povezanih z internetom. Z ministrstva za finance so nam namreč odgovorili, da spremljajo razvoje dogodkov na evropski ravni ter na ravneh posameznih držav, ki že sprejemajo različne oblike davka na internet.

Hkrati pojasnjujejo, da je državnozborski odbor za finance že predlagal vladi, naj do prvega aprila 2020 posreduje predlog zakona, ki bi učinkovito naslovil tudi vprašanja, povezana z obdavčitvijo poslovnih modelov in aktivnosti na področju digitalizacije.

Ministrstvo za finance načrtuje, da bi zakon o davku na digitalne storitve Slovenija dobila septembra 2020. Politična podpora bo odvisna od javne razprave.

Politična moč

Prihodnost ponuja nove izzive, ki bodo na področju »zaslužka z internetom« vzpostavljali nove prakse in nove oligopole. Vprašanje je, kako se bo do njih opredelili politični predstavniki in s kakšnimi zakonodajnimi rešitvami bodo regulirali industrijo velikih podatkov, ki se jim v zadnjem čase vedno bolj pridružuje tudi biometrično področje.

Ena od zanimivejših idej o obdavčitvi interneta je predlog obdavčitve trgovine z uporabniški podatki.

Sodeč po zadnjih škandalih zaradi zlorabljanja osebnih in prometnih podatkov svojih uporabnikov, je dolina Silicija izgubila kar nekaj političnega kapitala, ki ji je v preteklosti služil za lažje uveljavljanje ciljev na političnem parketu. Ti so bili osredotočeni predvsem na omejevanje poskusov regulatornih pravil in prepričevanje odločevalcev, da bo lastne probleme industrija reševala samoregulacijsko.

A se je nato s Snowdnovimi razkritji, škandalom Cambridge Analytice in ob drugih manjših požarih na področju nepooblaščenega obdelovanja uporabniških podatkov hitro pokazalo, da na tem področju potrebujemo močno regulacijo in politične predstavnike, ki vedo, kaj delajo.

In ker internet ni omejen z geografskimi lokacijami (če ne štejemo izjem, kot sta Kitajska in Severna Koreja, do določene mere tudi Rusija), bo politično odločanje zahtevalo globalno koordinacijo in predvsem premik od dosedanjih koregulativnih ukrepov, kjer je na koncu za vse kriv uporabnik sam.

Seveda je mogoča tudi druga pot – partikularno uvajanje lokalnih obdavčitev spletnih storitev in ponudnikov ter nadaljnja cepitev svetovnega spleta, ki bo šla na škodo vseh, tako ponudnikov vsebin kot tudi končnega uporabnika.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki