Test WiFi 6 - V šesto več manjših izboljšav
Skoraj tri leta je že tega, kar smo pisali o novem standardu brezžičnih omrežij 802.11ax. Po nekaj zamudah so se na prodajnih policah le začeli pojavljati tudi prvi usmerjevalniki, zdaj označeni z bolj »ljudsko« oznako Wi-Fi 6. Novost smo preizkusili tudi v praksi
Gre za šesto večjo nadgradnjo standarda, s katerim so pri združenju Wi-Fi Alliance prešli na nekoliko drugačno poimenovanje. Namesto dosedanjih tehničnih oznak se standard v vsakodnevni uporabi imenuje preprosto Wi-Fi 6, enako pa so popravili tudi poimenovanja za nazaj – 802.11ac, predstavljen leta 2013, se po novem imenuje Wi-Fi 5.
Nov standard prinaša kar nekaj novosti, pri čemer je manjši preskok v hitrostih delovanja še najmanjša izmed njih. Že v teoriji je Wi-Fi 6 »le« kako tretjino hitrejši od 802.11ac (pardon, Wi-Fi 5) – vsaj če se pogovarjamo o teoretičnih hitrostih pri uporabi enega odjemalca. V praksi izboljšave merijo predvsem pri hitrosti in kakovosti ob hkratnem večjemu številu povezav oziroma odjemalcev. Sesalniki, tehtnice, pomivalni in pralni stroji, termostati, video kamere, pametni radii in še bi lahko naštevali – novi standard prinaša kar nekaj izboljšav, ki se spopadajo z gnečo v omrežjih.
Teoretična največja hitrost enega podatkovnega toka v Wi-Fi 6 je z 866 Mb/s, kolikor znaša pri 802.11ac, dvignjena na 1201 Mb/s. Izboljšana je tehnologija MUMIMO (Multi-User Multiple-Input Multiple-Output), ki po novem omogoča, da naprava z usmerjevalnikom vzpostavi do 8 povezav (prej 4) in jih uporabi tako za prenos proti usmerjevalniku kot v obratno smer (prej so bile dodatne povezave uporabljene le v smer proti odjemalcu). Poleg dviga hitrosti prenosa bo to koristno za primere, ko želimo navzven prenašati večje količine podatkov – denimo, če med igranjem spletne igre »oddajamo« še video igranja (streaming).
Teoretična najvišja hitrost enega podatkovnega toka v Wi-Fi 6 je iz 866 Mb/s, kolikor znaša pri 802.11ac, dvignjena na 1201 Mb/s.
Naslednja novost je OFDMA (Orthogonal Frequency Division Multiple Access) – ta razdeli podatkovne kanale na manjše kose, tako se lahko v enem kanalu z usmerjevalnikom hkrati sporazumeva do 30 naprav. Posamezne dele kanalov je mogoče tudi združevati, kar pomeni, da lahko usmerjevalnik prilagaja število kanalov vsaki napravi posebej – naša pametna pečica tako ne bo posegala v prenos datotek.
Tehnologija BSS Color prinaša izboljšave tam, kjer je veliko brezžičnih omrežij. V vsak podatkovni paket doda metapodatek, s katerim se omrežja ločujejo med seboj. Usmerjevalniki pri prejšnjih tehnologijah namreč čakajo na nezaseden trenutek za oddajo svojih podatkovnih paketov, po novem pa bodo lahko ignorirali pakete drugih omrežij, če bodo ti pod določenim pragom moči.
Zadnja pomembna novost pa se dotika porabe energije odjemalcev, gre za t. i. Target Wakeup Time. Omogoča uskladitev z omrežjem o času, ko se bodo aktivno sporazumevali, vmes pa lahko svoj brezžični vmesnik tudi ugasnejo. Poleg varčevanja z energijo pa bo to tudi razbremenilo omrežja, ki bodo prosta za druge odjemalce.
Standard sicer ostaja v istih frekvenčnih pasovih kot do zdaj, torej pri 2,4 GHz in 5 GHz, seveda so podprti tudi vsi standardi za nazaj. Ta hip je število naprav, ki podpirajo nov standard, še omejeno, med prvimi so ga podprli proizvajalci pametnih telefonov. Med drugimi so imeli podporo že lanski Samsungovi modeli Galaxy S10 pa tudi Applovi iPhone 11, LG V50 ThinQ in letošnji Huawei P40 ... Prvi usmerjevalnik je bil predstavljen že leta 2017, in sicer Asusov model RT-AX88U, a je prihod novosti na tržišče vseeno razmeroma počasen. Prenosnikov, ki bi podpirali novosti, tako še nismo srečali, še najdlje časa pa bomo čakali prej omenjene naprave interneta stvari.
Preizkus
Novost smo tako preizkusili z navezo dveh usmerjevalnikov – Asusovih RT-AX92U in RT-AX56U. To navezo smo sicer preizkusili že prejšnji mesec pri članku o omrežjih Mesh. Pri uporabi v tipologiji Mesh nov standard uporabljata za medsebojno komunikacijo, kar smo izkoristili za našo meritev. Povezali smo ju brezžično, na vsakega pa prek kabla ethernet povezali računalnika.
Pri taki postavitvi smo v praksi izmerili hitrost prenosa 748 Mb/s (93,5 MB/s), kar je že zelo blizu klasičnemu gigabitnemu ožičenemu vmesniku. Hkrati je to tudi že povsem primerljivo s hitrostjo zapisovanja nekaterih počasnejših diskovnih pogonov. Za primerjavo – pri prejšnjem standardu Wi-Fi 5 (802.11ac) smo izmerili največ 540 Mb/s (67,5 MB/s). Velja poudariti, da gre tu le za meritev hitrosti, ostalih izboljšav (denimo obnašanja pri velikem številu raznovrstnih naprav) v tem trenutku ne moremo preveriti.
Novi standard ne bo prinesel kakih šokantnih preskokov, a za to niti ni potrebe.
Nov standard ne bo prinesel šokantnih preskokov, po tem niti ni potrebe. Gre bolj za pripravo na prihodnost, kjer se bo za svoj kos podatkovne pogače potegovalo še mnogo več naprav kot danes. Pri tem bodo spremembe pri domačih uporabnikih manj opazne, računamo pa, da bodo izboljšave zelo opazne pri večjih omrežjih (denimo v hotelih in konferenčnih centrih). V tem trenutku menimo, da očitnega razloga za namenski prehod sicer še ni. A če že načrtujemo nadgradnjo omrežja, velja pokukati tudi v smer Wi-Fi 6 – sploh ker je življenjska doba omrežnih naprav občutno daljša kot doba njihovih odjemalcev.
