Uroš Mesojedec: Odprto namizje
Preobrazba namizja, ki si jo obetamo že dolgo časa, končno trka na glavna vrata.
Povsem jasno je, da ima Microsoft pri vsej svoji ponudbi vezan interes na ohranjanje monopola Oken in Pisarne, medtem ko se ga vsi drugi želijo znebiti. Vendar je težava za Microsoft v tem, da uporabniki vse bolj silijo v omrežja, saj so njegove prednosti, še posebej pri poslovni rabi, očitne. Še posebej, ko se povežemo v skupnost, ki je tako ali tako značilnost "Spleta 2.0". Tu pa so nenadomestljivi odprti standardi, saj si sodelovanje brez njih le s težavo predstavljamo. Seveda v svetu, v katerem bi v celoti prevladovali izdelki enega samega ponudnika, potrebe po odprtih standardih ne bi bilo, a na srečo v računalništvu, predvsem zaradi uspeha interneta, ni tako. Microsoftu ni uspelo osvojiti poglavitne trdnjave - strežnika in tako kljub skoraj neverjetni prevladi na namizju ne more postavljati pogojev, kako bomo ljudje sodelovali. Poskušal pa seveda bo.
Eden takih poskusov je kljubovanje enotnemu standardu za izmenjavo dokumentov, ODF, ki je že pridobil odobritev mednarodne organizacije za standardizacijo ISO, poleg tega pa ga uporablja cel kup namenskega programja. Zanimivo bo spremljati nadaljnji razvoj obravnave Microsoftovega predloga, čeprav je vsakomur z nekaj zdravega premisleka jasno, da za učinkovito izmenjavo dokumentov nikakor ne potrebujemo dveh standardov in ima Microsoft vse možnosti, da izboljša ODF, če se mu iz kakršnegakoli razloga ne zdi sprejemljiv. In vendar se na vse pretege trudi izsiliti svojo "alternativo" in se celo spušča v javno polemiko s povsem izkrivljenimi argumenti, kot jih, denimo, prinaša zadnje odprto pismo IBMu, ki ga obtožuje namernega "nagajanja". Word, temelj Pisarne, pač nikoli ni bil narejen za kakršnokoli zunanjo združljivost, to je pokazala že "inovacija" izvoza njegovih dokumentov v HTML, ki še danes izdela neverjetno kašo tudi iz najpreprostejših dokumentov, tak "HTML" pa je zmožen prikazati le Microsoftov brskalnik. Skoraj povsem enak mu je predlog standarda OOXML, ki na kar 6000 straneh opisuje "odprti" format, ki zahteva takšne podrobnosti v izdelavi, kot je npr. "autoSpaceLikeWord95", o kateri seveda lahko le slutimo, kako naj bi jo naredili. Razvijalcem, ki bi želeli podpreti "standard" OOXML, tako preostane le povratno inženirstvo Worda 95, ki zna biti po aktualni zakonodaji v ZDA celo kaznivo, ali pa uporaba črne magije (v spletu so se pojavili predlogi, da se reč izvede kot vstavljanje dodatnih dveh pik na vsaki strani besede, razen v letih, deljivih s 3, ko naj bo ta razmik 3 pike :-). In razmikanje po Wordu 95 še zdaleč ni osamljen primer nesmislov v predlogu bodočega odprtega standarda.
Da se zdi Microsoftu sporno prav nagajanje IBMa, je zanimivo. Še posebej, če ga skoraj hkrati obtoži še njegov skoraj pozabljeni vazal SCO, ki trdi, da spletišče ljubiteljske pravnice Pamele Jones, priljubljeni Groklaw, ki razkrinkava umazane podrobnosti v grozljivo nerazumljivih pravnih formulacijah, povezanih s prosto kodo, ni nič drugega kot spletna manifestacija IBMove pravne službe (z ljubkovalnim imenom "The Nazgul") in da gospodične Jones v resnici sploh ni. Kakor koli že, IBM se z zadnjimi potezami vedno bolj približuje odprtemu namizju, ki naj bi podobno, kot je splet "demokratiziral" strežnike, naredil tudi z operacijskimi sistemi, ki so danes prepomemben del izbire računalniškega sistema za končnega uporabnika.
Zagovorniki svetovne prevlade proste in odprte kode in še posebej Linuxa se čudijo, zakaj IBM v svojih dejanjih ni še bolj agresiven. Če kdo, ima ravno IBM tako interes kot znanje in finančna sredstva, da iz Linuxa naredi podobno uspešnico na namizju, kot je uspelo Applu z OS X. In vendar so v svojih dejanjih nadvse zadržani, saj na odprtokodno namizje niso želeli presedlati niti v lastni organizaciji. Vendar videz vara. Posvetiti prevelik interes namizju, bi bilo za tako veliko organizacijo, kot je IBM, velika strateška napaka. Ko se je podobno igro šel Sun, bi skoraj zaprl "trgovino" in iz najhujših škripcev ga je izvlekla - ironično - tudi 2 milijardi težka poravnava z Microsoftom. Povsem drugače se je igre lotil IBM, ki je najprej prerodil svoje strežnike, in to prav z Linuxom. Z IBMovim zaledjem je postal Linux na strežniku legitimna izbira, marsikdaj, po pošteni oceni, znatno boljša od alternativ. IBM je odprodal tudi svoje oddelke za namizno programje, nazadnje še sam PC oddelek, ki je prevlado Microsofta pravzaprav omogočil. Za odprto namizje so rabili prenosljiv binarni vmesnik in so ga našli v javi, vendar so tudi tu igrali svojo igro. Z ogrodjem Eclipse so očitno stopili na žulj samemu tvorcu jave - že ime ogrodja je posmehljivo - a so svetu podarili osnovo za aplikacije, neodvisne od operacijskega sistema, ki tako po zmogljivostih kot videzu ne morejo biti več tarča posmeha, medtem ko se Sunove jave na namizju še danes drži (ne)upravičen slab sloves.
In zdaj je po IBMu končno napočil čas tudi za jasno ponudbo končnim uporabnikom, ki so vmes na lastni koži ugotovili, kako zelo slabi so priljubljeni operacijski sistemi za resno delo, saj so bodisi zaradi preproste rabe in nepotrebnih priveskov preveč ogrozili varnost (Okna) ali pa zaradi temeljev iz 70. let in ignorance izdelovalcev strojnih dodatkov še danes niso kdove kako prijazni (Linux). IBMov odgovor? To je vaša izbira, naše aplikacije bodo po novem neodvisne od izbranega operacijskega sistema in takšne lahko z našimi pripomočki pišete tudi sami.
Huda težava za Microsoft pa je v tem, da IBMova podlaga za neodvisne aplikacije (Rich Client Platform), na kateri bo, denimo, predstavljen novi odjemalec Notes, ki bo vključeval tudi temeljno pisarno s podporo ODF, sploh ni edina izbira za razvijalce, ki ne zahteva Oken. Adobe prihaja z Apollom, Mozilla počasi dokončuje XUL Runner, povsem svobodna namizna java pa bo prinesla še (pre)več svežih alternativ iz najrazličnejših logov. Dokler seveda vsega skupaj ne bomo vstavili kar v standardni spletni brskalnik, ki bo takrat v resnici že kar sam postal novo, odprto namizje.
Posvetiti prevelik interes namizju, bi bilo za tako veliko organizacijo, kot je IBM, velika strateška napaka.
