Trinajsti pujski 2009

Objavljeno: 26.1.2010 | Avtor: Dare Hriberšek | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: Januar 2010

Trinajsto prase je skovanka stare slovenščine, ki pomeni nekaj ali nekoga zapostavljenega. Pač, mama svinja ima le ducat seskov in za trinajstega pujska zmanjka prostora. Tudi v Monitorju ga včasih, so pa tudi drugi razlogi, zakaj nekateri izdelki včasih ne najdejo poti do preizkusa in posledično do vas bralcev.

Ste kdaj pomislili, koliko elektronskih naprav pride na trg vsako leto? Če spremljate strani, kot so Engadget, Gizmodo, Ubergizmo in podobne, vam je jasno, da na sto tisoče, pri čemer mirno sklepamo, da se piše le o tistih, ki so količkaj zanimive. Nekaj o tem pove podatek, da naprave iz segmenta potrošniške elektronike v svetovnem merilu že zdaj pomenijo 15 % porabljene energije v gospodinjstvih, ta številka pa naj bi se v naslednjih dveh desetletjih potrojila.

Tako pulti in vtičnice Monitorjevega laboratorija vsak mesec gostijo na desetine takih naprav. Tisti, ki našo revijo prebirate, veste, da jo sestavljajo veliki preizkusi, nenehni preizkusi, pa priložnostni, primerjalni in še kakšni. Naš namen je kupcem olajšati nakup, saj se iz tovarniških specifikacij ponavadi ne da razbrati kaj posebej merodajnega.

Kljub temu pa za vse, kar bi si želeli vzeti pod drobnogled, ponavadi zmanjka časa ali, še raje, prostora v reviji, morda smo nedavno preizkusili nekaj sorodnega ali pa je napravo na stari celini preprosto nemogoče kupiti in uporabiti, ker določeni vmesniki pač niso združljivi z evropskimi. Ali pa se proizvajalec enostavno odloči, da bo zadeva na voljo le Američanom. Tako kot je bilo to do nedavna z Amazonovim Kindlom.

Zato smo se pred koncem leta odločili sestaviti seznam gadgetov, ki so nam spolzeli skozi prste. Gadgetov? Ja, žal še nimamo slovenske ustreznice, ki bi podobno kot zgoščenka CDje, ponazorila naprave, ki tehničnim navdušencem razveseljujejo dušo. Zgoraj omenjena "potrošniška elektronika" pač nekako ni ta izraz.

Kakorkoli, pred vami je nekaj naprav, ki so zgrešile letnik 2009 naše revije. Pri tem pa nikakor ni rečeno, da se ne znajdejo na kakem primerjalnem preizkusu v letniku 2010.

Samsung 8500 LED LCD TV

Posebnost Samsungove serije 8500 je osvetljenost LCD panela z belimi LED diodami, ki jih elektronika prižiga in ugaša vsako posebej, zato je na njem prikazana črnina res nekoliko bolj črne barve. Kljub temu je ohišje televizorja prijetno tanko, le okoli 5 centimetrov meri. Na voljo je v dveh diagonalah, 46 in 55 palcev. Samsung zna s tehnologijo Auto Motion Plus dejansko početveriti število sličic na sekundo in potemtakem sliko osveži kar 240-krat na sekundo. Prav tako serija 8500 sodi med t. i. omrežene televizorje, saj se je z njimi moč priključiti neposredno v splet, kjer lahko prek Yahoojevega widgeta pregledujemo nekatere spletne strani. Zadnja stran televizorja je solidno založena z vmesniki, naj jih na hitro naštejmo: 4 x HDMI, 2 x USB 2.0 (ta predvajata tudi video datoteke iz zunanjih naprav), komponentni izhod, optični izhod za zvok, VGA in seveda omrežni vmesnik. Zakaj ga še nismo preizkusili? Ker slovenski zastopnik nima testnih modelov, agencija, ki skrbi za Samsung, pa je po daljšem dopisovanju ugotovila, da bi bilo prevažanje testnih modelov iz Avstrije preveč zapleteno ...

OLED TV

OLED je prihajajoča tehnologija televizorjev, ki je v našem laboratoriju še nismo imeli časti preizkusiti. Pač, tehnologija, ki ima potisniti LCDje in plazme tja med hlače na zvonec in zalizce. Iz mode torej. Čeprav za zdaj ostaja edini TV, ki je dejansko naprodaj, Sonyjev XEL-1, pa še ta le onstran Atlantika in za kar poltretjega dolarskega tisočaka. To pa ni malo za zaslon, ki po diagonali meri komaj 11 palcev. Je pa zato debel le 3 mm in prikazuje spektakularno sliko z ločljivostjo 960 × 540 pik in kontrastnim razmerjem 1.000.000 : 1.

Za zdaj čakamo druge igralce na trgu, ki so svoje izdelke večinoma že predstavili, a še niso ugledali množične proizvodnje, kaj šele polic trgovin. Najdlje naj bi prišli pri Samsungu in Panasonicu. Pri slednjem pripravljajo proizvodnjo 40-palčnega zaslona OLED, ki so ga prvikrat pokazali na lanskem CESu. Po zadnjih podatkih naj bi ga bilo moč kupiti leta 2011. Samsung pripravlja več modelov, 40-palčnega je javnosti pokazal lani, govori pa se, da naj bi januarja v Las Vegasu razburkali obiskovalce CESa s kar 50-palčnim zaslonom OLED. Kljub temu so glede množične proizvodnje zelo skrivnostni, saj naj bi se v proizvodnji srečevali z velikimi težavami pri izdelavi panelov. Med drugimi izdelovalci, ki napovedujejo svoje zaslone, omenimo še Seiko Epson in LG, slednji je letos na CESu pokazal svojega 15-palčnika. Še zadnja novica - LG je odkupil Kodakov oddelek OLED. Kodak je bil pionir na tem področju, s prvimi miniaturnimi izdelki že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Blu-ray predvajalnik Samsung BD-P4600

Naprave z modrim žarkom si še vedno niso zagotovile zlate tržne prihodnosti. V treh letih, kolikor so na voljo, jih je odlikovala le ekskluzivnost visokih cen. Te dni jih je sicer že moč kupiti za okoli 100 evrov, a kaj ko tudi ploščki - razen Amazonovih akcij - še vedno niso prav poceni. Resnici na ljubo tudi pričujoči BD-P4600 stane več od igralne konzole PS3, ki ima ob drugih funkcijah vgrajen tudi BD predvajalnik. Zna biti, da so podporniki standarda svojo priložnost že zapravili, saj smo si potrošniki medtem že omislili katerega od večpredstavnih predvajalnikov, ki predvajajo številne druge formate visokoločljivostnega videa in lahko igrajo vlogo domačega medijskega strežnika.

BD-P4600 poleg kakovostne slike odlikuje predvsem oblika, ki za naprave v dnevni sobi ni čisto nepomembna; ohišje je tako mogoče pritrditi tudi na steno. Tudi strojna zasnova ni od muh: podpora Wi-Fi vmesniku (ta je priložen kot naprava USB), gigabajt vgrajenega pomnilnika, zna dekodirati večino znanih video zapisov in tudi zvočna Dolby TrueHD and DTS-HD Master Audio. Kajpada je tako kot vsi letošnji predvajalniki združljiv s standardom Profile 2.0. To pomeni, da zna vrteti ploščke, ki za predvajanje dodatkov potrebujejo povezavo v splet.

Netgear Digital Entertainer Live EVA 2000

Tudi znani izdelovalec omrežne opreme se je že pred časom odločil poseči na trg večpredstavnih predvajalnikov. Kot se za Netgear spodobi, je EVA 2000 moč priključiti v domače omrežje in pregledovati vsebine v domačem računalniku. Podpira tudi nekaj spletnih strani, denimo YouTube, Netflix in Roxio CinemaNow, na kateri si je moč za nekaj dolarjev omisliti video na zahtevo. Poleg tega ima možnost iskanja video posnetkov po več kot 100.000 drugih spletnih straneh. Če ne marate kablov, lahko dokupite tudi vmesnik USB (EWAW111). Ta sicer deluje na standardu "n", a je to najbrž še vedno premalo za streamanje kakšnega HD filma z večjim bitratom. Na svoj televizor ga lahko priključite prek vmesnika HDMI, za starejše aparate pa sta na voljo tudi kompozitni in komponentni. Eva bo hodil v zelje raznim Xtreamerjem in WDjem, saj je naprodaj v približno enakem cenovnem razredu.

Kodak Zi8

Čeprav pod spletne kamere sodi druga skupina izdelkov, bi male žepne kamere čisto lahko poimenovali enako. Namenjene so namreč objavi posnetkov v spletu in so prijazne do socialnih omrežij, kot sta Twitter in Facebook. So pa kar dobro premešale trg kamkorderjev, saj so jih začeli ponujati vsi resnejši izdelovalci. Njihova majhnost, HD kakovost posnetkov in preprostost uporabe so pač to, kar potrebuje največja večina potrošnikov. Zi8 zna snemati v polni HD ločljivosti 1080p (predvidevamo, da bolj teoretično, kar poglejte si tokratni MonitorTV na DVDju), s 30 sličicami na sekundo, 720p pa s kar 60 sličicami na sekundo, seveda pa je mogoče z njo delati tudi fotografije z ločljivostjo 5 megapik. Posnetki se shranjujejo na kartice SD/SDHC, vse tja do velikosti 32 GB. Sliko pa lahko predvajamo neposredno na TV s pomočjo HDMI ali AV vmesnika ali pa prenesemo na računalnik prek vmesnika USB. Za snemanje in predvajanje ima Zi8 na sprednji strani barvni 2,5-palčni zaslon, za mirnejšo roko pa skrbi vgrajeni stabilizator slike. Težava je le v tem, da Kodakovi fotoaparati pri nas niso ravno zelo priljubljeni, k temu pa je gotovo pripomoglo to, da kar nekaj časa niso imeli zastopnika. Trenutno ga spet imajo.

Flip UltraHD kamera

Drug podoben izdelek je Flip ultraHD. Ta zmore zajemati video "le" v ločljivosti 1280 × 720 pik oz. 720p. Da pa ohrani svoje mere, zaradi katerih ga lahko stlačimo v žep, se mora uporabnik sprijazniti z malo dodatnimi nastavitvami, komaj dvakratnim in še to digitalnim zumom, odsotnostjo reže za dodatni pomnilnik, kamera celo ne zna zajemati fotografij. Tudi kakšen stabilizator slike bi zaman iskali. Je pa res, da jih s priloženim programsko opremo kasneje izdelamo sami. Poganjata ga dva akumulatorja v velikosti baterij AA, kar je priročna možnost, če se nam akumulatorji izpraznijo ravno med pristajanjem NLPja na sosednjem travniku. Zaslon je dvopalčni z matriko 960 × 240 pik, vgrajenega je 8 GB pomnilnika, na strani pa boste ob vmesniku USB (prek katerega prav tako polni akumulatorje) - našli še vmesnik HDMI.

Canon EOS 7d

Fotografski prehod v kategorijo zrcalno refleksnih modelov (DSLR) je zadnja leta finančno precej lažji, saj so zrcalno refleksni fotoaparati ne le cenejši, temveč tudi prilagojeni uporabnikom z manj znanja. 7D sicer sodi med polprofesionalne izdelke in po zmogljivosti nekako k starejšemu EOS 50D. Predvsem pade v oči nova oblika ohišja, v katerem se skriva 18 MP tipalo, iskalo s 100 % pokritostjo in vidnim kotom 29,4 stopinj. Povsem novo je tudi zboljšano samodejno ostrenje z 19 referenčnimi točkami in mehanizem za proženje, ki zmore 8 sličic na sekundo. 7D omogoča tudi posnetke pri slabi svetlobi, saj je razpon vrednosti ISO od 100 do 6400, z možnostjo povečanja vse do 12.800. Če pa bo vendarle pretemno, lahko EOS 7D poleg vgrajene brezžično nadzoruje tudi dodatne zunanje bliskavice. Kot je zadnje leto moda pri DSLRjih, zna zajeti tudi video, in to visokoločljivostni 1080p s 24, 25 ali 30 sličicami na sekundo ali pa 720p s 50 ali 60 sličicami na sekundo. Trenutni preizkusi v spletu trdijo, da je video modela 7d trenutno največ, kar je moč narediti s fotoaparati, razen veliko dražjega modela Canon 5D mk2. Na voljo je celo rezanje posnetka na sami kameri.

Na zadnji strani ohišja je tripalčni zaslon LCD z 920.000 pikami, ki osvetljenost sam prilagaja svetlobi okolja. Ohišje iz magnezijeve zlitine je odlično zatesnjeno, tako da med delom na terenu ne bo strahu pred prahom in morebitnimi dežnimi kapljami.

Pomnilniške kartice Eye-Fi Wi-Fi SD Flash

Včasih smo morali fotografski film razviti in nato izdelati fotografije, danes jih je treba le prenesti iz fotoaparata na kako napravo za ogled. A je že iskanje kabla in priključevanje včasih prenaporno. Če nimate aparata z Wi-Fi vmesnikom, je tale Eye-Fi idealna rešitev. Kartica, ki preko brezžične povezave prenese vaše fotografije v domače omrežje ali na katero od spletnih strani, kot so Flickr, Picasa in podobno. Eye-fi kartice je moč kupiti v štirih različicah z različnimi možnostmi in v zmogljivostnem razponu med 2 in 4 GB. Najdražja, Pro, ponuja tudi povezavo z javnimi dostopnimi točkami ter dodajanje geografskih oznak.

TomTom XL Live IQ

Storitve Live, ki jo ponuja nizozemski TomTom, v Sloveniji najbrž ne bomo dočakali (hej, saj bo še prastari sistem TMC zaživel šele takrat, ko bo povsod drugod že izumrl ...). XL Live IQ je sicer dokaj običajna naprava s 4,3-palčnim zaslonom, ki je občutljiv za dotik. Na ohišju je še mini USB vmesnik, prek katerega se tudi polni vgrajena baterija. A najpomembnejši del je podpora TomTomovi storitvi Live, katere ključni del je t. i. HD Traffic: prek mobilne podatkovne povezave se naprava vsake 3 minute poveže s centralo in si osveži podatke o morebitnih zastojih, nesrečah in podobnem. Ti podatki nastajajo prek triangulacije naročnikov mobilne telefonije. Prijazno povedano, sistem prek partnerskih mobilnih operaterjev spremlja hitrost in količino mobilnih telefonov, ki se v danem trenutku gibljejo po določeni cesti, in na podlagi tega ugotavlja, kakšne so tam razmere. Druge naprave to počno v daljših intervalih ter prek na cesti nameščenih kamer in vzorčnih vozil, na naprave GPS pa podatke pošljejo prek FM radijskega signala. Live kajpada ni brezplačen, po treh mesecih preizkušanja je zanj treba plačevati mesečno ali letno naročnino (okoli 10 evrov na mesec).

Google Maps Navigation

Med intrigantnimi novitetami na področju cestne navigacije ne smemo mimo Googlove različice. Žal tudi njeno delovanje v Sloveniji za zdaj ostaja le tiha želja. Pravzaprav je trenutno na voljo le v ZDA za telefone z operacijskim sistemom Android 2.0 (beri, Motorolin model Droid). Storitev deluje prek telefonskega vmesnika in nam na armaturo prinaša dobršen del Googlovega sveta, kot ga poznamo iz spletnih brskalnikov. Med potjo lahko tako uporabljamo iskanje, ki ga je moč izvajati tudi le z glasovnimi ukazi. Na zaslonu si lahko nastavimo bodisi prikaz gostote prometa, 3D satelitski pogled ali pa ulični pogled (Street view), ki nam bo, ko smo že skoraj na cilju, zelo olajšal iskanje. Ne nazadnje oblak, ki je v ozadju, poskrbi tudi za glasovno upravljanje in celo iskanje tipa "pelji me v San Francisco, tja, kjer je trenutno Tutankamonova razstava". Da, kar ve Google, ve tudi Google Maps Navigation.

Googlov izlet med navigacijske naprave zna imeti podobne posledice, kot jih je imel njegov izlet med spletne iskalnike, le da bodo tokrat v vlogi Altaviste nastopali ponudniki navigacijskih naprav. Glavna prednost Google Maps Navigation je namreč nujno to, da je popolnoma brezplačen! Mimogrede, hekerjem je pred kratkim storitev uspelo odkleniti, da je delovala tudi na starejših Androidih (1.5 in 1.6) in tudi izven ZDA, vendar je Google to ponovno zaklenil.

Archos 9

Tanjši in lažji od netbookov, toda večji od pametnih telefonov. Archosa težko pričakujemo v našem laboratoriju, saj nas daje zanimanje, kako malček zmore poganjati sicer osnovno različico Oken 7. Prav zaradi nje je moral svoj pohod na trg odložiti do konca oktobra. Drugi del našega zanimanja se nanaša na napovedi, da gre za predstavnika netbookov prihodnosti. Sicer ga sestavlja 8,9-palčni zaslon z ločljivostjo 1024 × 600, procesor Atom Z515 (1,2 GHz), 1 GB pomnilnika, 60 oz. 120 GB diska. Med vmesniki naštejmo omrežnega, VGA, USB, bluetooth in Wi-Fi, vgrajena pa je tudi spletna kamera. Kljub majhnosti pa zmore 4 celični akumulator le kake tri ure avtonomije. Resen uporabnik bo morda pogrešal pravo tipkovnico, saj tipkanje po zaslonu na dolgi rok ni preveč prijetno. Zato jo kot dodatek v bluetooth izvedbi ponuja tudi Archos.

Pravzaprav Archosa 9 pričakujemo podobno težko kot druge Archose, saj ta blagovna znamka pri nas nima več zastopnika. Najti ga je le v nekaterih spletnih trgovinah, dobavljiv pa je le po naročilu.

HP Mini 311C

Mini prenosniki (t. i. netbooki) so že povsem vsakdanja reč, njihova šibka plat pa je - njihova šibkost. Povečini jim zmanjka ravno toliko sape, da ne zmorejo predvajati videa visoke ločljivosti. Kajpada, vrteti si film na 12- ali celo 9-palčnem zaslonu nima preveč smisla, razen če se ponuja še kakšen izhodni vmesnik. Mini ga ima, in to HDMI. Ob tem, da ima tudi LED osvetljen zaslon velikosti 11,6 palca s spoštljivo ločljivostjo 1366 × 768 pik. Procesor je še vedno Intel Atom z 1,6 GHz, redkost, ki ga dela izstopajočega, pa je nViidin grafični procesor Ion LE. Prav zato zmore brez težav predvajati video polne HD ločljivosti 1080p. Med drugimi podrobnostmi omenimo še 160 GB diska, gigabajt pomnilnika, brezžični vmesnik, bralnik pomnilniških kartic in bluetooth. Posebej velja omeniti, da tehta le poldrugi kilogram in da zmore kljub vključenemu Wi-Fi vmesniku preživeti dobrih pet ur brez vtičnice. Ni dolgo, kar smo preizkusili prvega izmed Hpjevih novih Minijev, z nestrpnostjo smo pričakovali tudi 311c, na koncu pa izvedeli, da je izvedenka z Ionom na voljo le v ZDA. Tolažimo se, da bo podoben model, HP Mini 5102, prišel v naše trgovine v začetku leta 2010.

Asus Eee PC T91

Kmalu bo naokoli leto, ko je Asus predstavil tablično različico svojega EEEja. Manj kot kilogram težka škatla z 8,9 palčnim, za dotik občutljivim zaslonom, ki se lahko obrača in vrti ter končno tudi povezne čez tipkovnico ter tako postane tablica, je zbudila veliko zanimanja. Kljub majhnosti in lahkosti je presenetljivo opremljen; poganja ga procesor Intel Atom Z520, poleg tega ima vgrajenega gigabajt pomnilnika, 16 GB SSD diska, ki ga dopolnjuje reža za SD kartice, s katerimi lahko ta prostor podvojimo. Na voljo pa je še 20 GB spletnega prostora, t. i. EEE storage. Na ohišju sta dva vmesnika USB, izhod VGA, omrežni vmesnik in bralnik kartic, za brezžično povezovanje pa sta na voljo vmesnika WLAN a/b/g/n in bluetooth. V zaslon je vgrajena tudi kamera ločljivosti 0,3 megapike. Kajpada je priloženo tudi Asusovo programje Touchsuite za upravljanje zaslona brez tipkovnice in miške.

Toshiba Qosmio X500

Če bi najstniki imeli neomejeno denarja, se verjetno ne bi odločili za X6, temveč za X500. Ne, to ni BMWjevo vozilo, temveč zmogljiv prenosnik, tak, ki zmore solidno pognati tudi kako sodobno igro. X500 poganja Intelov i7 2,8 GHz procesor, vgrajenega ima lahko do 8 GB DDR3 pomnilnika, pa grafično kartico nVidia GeForce GTX 250 MNV z gigabajtom lastnega pomnilnika in dva 500 GB diska. Slednjima lahko po želji dodate 64 GB SSD različico. Na zaslonu z ločljivostjo 1920 × 1080 pik, ki meri po diagonali 18,4 palca, si boste lahko ogledali tudi kakšen blu-ray film, saj je vgrajen predvajalnik in zapisovalnik modrožarkovnih ploščkov. X500 poleg običajnih vmesnikov pozna tudi HDMI in kombiniran eSATA/USB vmesnik, prek katerega boste lahko polnili svoje mobilne naprave tudi, kadar je prenosnik ugasnjen. Navrzimo še Harman Kardon zvočnike in vgrajeno HD spletno kamero in imamo obris prave multimedijske delovne postaje oz. kar igričarske platforme.

Brezžična napajalna postaja Powermat

Lastniki delnic tovarn, v katerih izdelujejo kable, si zadnja leta verjetno grizejo nohte. Svitki žice, ki jih imamo pod nogami še vedno zadostno količino, postopoma izginjajo, saj se da že vse več reči početi brez njih. Že dolgo sicer tudi polnjenje elektronskih naprav, a do nedavna je bila to domena tistih, ki so jim zaradi zdravja vgradili kaj elektronskega pod kožo.

Powermat tako polni naprave s pomočjo magnetne indukcije. Podlaga, na katero postavimo naprave, oddaja magnetno polje, to pa služi prenosu energije v akumulatorje naših naprav. Za vsako napravo, ki jo želimo polniti s Powermatom, je potreben poseben sprejemnik, ki prekrije običajen priključek za polnjenje in ga je običajno treba kupiti posebej. Težav ni s tistimi aparati, ki to počno prek vmesnika USB, pa za telefone Sony, LG in Samsung, saj je zanje tak sprejemnik že priložen.

Podlaga, ki je videti kot skateboard, ima določena tri mesta, kamor položimo napravo, ki jo želimo polniti, pri natančnosti pa nam pomagajo magneti. Četrto napravo je mogoče polniti še prek USB vmesnika, ki je na zadnji strani ohišja. Polnilni časi naj bi bili popolnoma enaki ali celo krajši kot pri polnjenju prek žice, Powermat pa zna tudi sam ugasniti dovod energije posamezni napravi, ki je že napolnjena.

Motorola Droid/Milestone

Motorolinim načrtovalcem bi težko dali Nobelovo nagrado za zamisel, potem ko so se odločili usesti na Googlov vlak, kar bo, kot kaže, pravcati rešilni jopič za zadnja leta ne najbolj uspešnega izdelovalca telefonov. Droid naj bi po mnenju tistih, ki so ga preizkusili, trenutno najboljše, kar človek lahko izbere na trgu pametnih telefonov (no, če vprašamo uporabnike iPhonov, je drugo trenutno najboljše ...). Naprava ni majhna in sploh ne lahka (170g), jo pa na prednji strani krasi 3,7-palčni, za dotik občutljivi zaslon z ločljivostjo 854 × 480 pik, z razmerjem stranic 16 : 9. Poganja jo 550 MHz procesor, za aplikacije je namenjenega 560 MB vgrajenega pomnilnika. Ker je to nekam malo, je v škatli priložena še 16 GB MicroSD kartica. Zaslon se pomakne na desno in razkrije polno QWERTY tipkovnico, za zasilno tipkanje pa sta na voljo še dve virtualni različici. Zna se povezati s 3G omrežji, ima vmesnika Wi-Fi b/g in bluetooth, za ljubitelje ožičenosti pa je na voljo tudi vmesnik USB 2.0. Da pomnilniška kartica ne bo prazna, je v ohišje vdelan fotoaparat 5 megapik, z bliskavico, samodejnim ostrenjem, ki zmore zajemati tudi video, in to v ločljivosti 720 × 480 pik s 24 sličicami na sekundo. Največje bogastvo telefona pa se seveda skriva v aplikacijah, ki jih ponuja platforma Android 2.0. Eno od njih, Google Maps Navigation, smo že omenili. Naprava je v času, ko to berete, že naprodaj v nekaterih evropskih državah, toda iz neznanega razloga pod nekoliko manj privlačnim imenom Milestone.

Palm Pre

Eden najboljših telefonov letošnjega leta, ki pa ga v Sloveniji uradno najbrž nikoli ne bo mogoče kupiti (zastopnik, ki to ni več, pravi, da je s palmovskimi Američani popolnoma nemogoče delati ...). Najlaže ga je opisati kot poslovni telefon, ki pa je kljub temu še vedno do hlačnega žepa prijaznih zunanjih mer. To ima svojo ceno, saj je tipkovnica QWERTY, ki se izvleče s potiskom zaslona navzgor, nekoliko manjša, kot smo vajeni zadnje čase, in zato manj udobna. Zaslon je 3,1-palčni, občutljiv za dotik in z ločljivostjo 320 × 480 pik, njegov spodnji del zasedajo funkcijske tipke in navigacijsko kolesce. Tisti, ki ga uporabljajo dlje časa, predvsem hvalijo uporabniški vmesnik webOS, s katerim je moč zlahka preklapljati med aplikacijami. No, po drugi strani pa grajajo odsotnost razširitvene reže za katero od pomnilniških kartic. 8 GB, kolikor je vgrajenega pomnilnika, je lahko hitro premalo. USB 2.0, bluetooth, Wi-Fi in 3G so danes nekaj samoumevnega in Pre ni izjema. Enako velja tudi za sprejemnik GPS in fotaparat - slednji ima tipalo treh megapik in vgrajeno bliskavico.

LaCie Starck

LaCie Starck zunanji diski USB so plod sodelovanja med izdelovalcem diskov LaCie in znanim oblikovalcem Phillipom Starckom. To pomeni, da je njihova odlika že vse od prvega 320 GB modela predvsem lepo oblikovanje. Ohišje je namreč iz aluminija, ki pa žal doda tudi nekaj gramov k skupni teži naprave in jo tako dela manj prenosno, kot bi si želeli. Na sprednji strani ohišja je tudi za dotik občutljiva površina, ki jo lahko poljubno prilagajamo za zagon različnih aplikacij in zna tudi razločevati med različnimi vrstami dotika. Zadnji, 1 oz. 2 terabajtni različici diskov se odlikujeta tudi po solidnih hitrostih branja in zapisovanja. Izdelovalec vam v paketu navrže še programsko opremo za preprosto izdelovanje varnostnih kopij.

Barnes&Noble Nook

Elektronski bralniki prihajajo v naše kraje z zamudo. Pred meseci smo v Monitorju tako končno preizkusili mednarodno različico Amazonovega Kindla2, ki so ga dotlej lahko občudovali le Američani, v tej številki si lahko preberete o Sonyjevem modelu, prežimo pa, da bi nam padel v roke še Nook, založbe Barnes & Noble.

Nook, ki je ravno prispel na trg (in je do konca leta že razprodan), temelji na Googlovi platformi Android. Ima 6-palčni zaslon z ločljivostjo 800 × 600 in še enega manjšega, 3,5-palčnega, ki je barven in občutljiv za dotik, s slednjim napravo tudi upravljamo. Navzven je povezljiv prek Wi-Fi in AT&T-jeve različice 3G vmesnika. Vgrajenega je 2 GB pomnilnika, ki pa ga je s pomočjo razširitvene reže MicroSD moč povečati še za dodatnih 16 GB. Podobno kot Sony zna tudi Nook prikazovati še nekaj drugih formatov besedila, pri čemer pogrešamo zlasti Wordov .doc in okenski .txt, fotografije in predvajati mp3 datoteke.

Logitech G19

Tipkovnica je pogosto pastorek naše pozornosti pri nakupovanju strojne opreme. Nič koliko ljudi poznam, ki še vztrajajo na kakem starem modelu Cherry (ali pa pri 13 let stari, zelo glasni IBMovi tipkovnici klik, op. ur.). Toda, stvar, ki jo vsak dan zagotovo večkrat vzamete v roke, kot partnerja/ico, si zasluži več. Z G19 poleg vse navlake dodatnih tipk, ki jih ima danes že vsaka tipkovnica, dobite še barven zaslonček LCD ločljivosti 320 × 240 pik. Res je, da je zadeva namenjena predvsem igričarjem, toda tudi med resnejšim delom vas poslej ne bo več oviral okenski dodatek (widget), ki prikazuje tečaj evra, uro ali naslove z vašega najljubšega kanala RSS. Vse tipke so popolnoma programabilne in tudi lepo osvetljene iz ozadja, da se z njo da delati tudi v popolni temi, na ohišju pa je najti tudi dva priročna vmesnika USB. G19 je lepa, a draga tipkovnica, saj jo pri nas ponujajo za nekaj več kot 180 evrov.

Livescribe Pulse Smartpen

Prepoznavanje pisave je že davno izumljena topla voda, toda Livescribe je nekaj posebnega. Njegova primarna vloga ni prenašanje vaših zapiskov v digitalno obliko, pravzaprav si boste za to morali posebej naložiti sicer brezplačno programsko opremo. Livescribe je deloma pero, deloma pa snemalnik zvoka. Na sebi ima dva palca širok zaslon OLED, ki prikazuje eno vrstico besedila, zvočnik, vhod za slušalke in mikrofon. Kljub naštetemu pa ni bistveno večji od običajnega kemičnega svinčnika. Za delovanje potrebuje posebno beležnico in posebno črnilo. Posebnost beležnice je, da je na njeni površini raster drobnih pik, ki jih naprava s pomočjo IR bralnika uporablja za prostorsko referenco. Klik po zapisani besedi, in že lahko poslušate tudi zvok, ki ga je naprava isti trenutek posnela. Vsak list v beležnici ima na spodnjem koncu tudi vrstico s funkcijskimi tipkami, s katerimi krmarimo po svojih zapiskih. Idealno za novinarje, študente in vse nas, ki imamo rokopis tako zelo neberljiv, da obupajo tudi lekarnarji.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki