Test telefonov do 300 EUR - Podobno kot lani, le bolje

Objavljeno: 30.4.2019 | Avtor: Anže Tomić | Kategorija: Fokus | Revija: Maj 2019

Poceni telefoni je termin, uporabljen za naprave, ki ne presežejo cene 300 evrov. Gre za segment trga, kjer je od začetka pohoda pametnih telefonov vedno mogoče najti nekaj dovolj dobrih naprav, veliko komajda zadovoljivih in nekaj telefonov, ki se pretvarjajo, da so pametni.

Zgodovina se spet ponavlja, saj smo ob tokratnem preizkusu znova priče naboru, ki kaže, da proizvajalci bolj ali manj le polnijo police s telefoni, ki bodo zasedli vse mogoče cenovne postavke. Zadnja leta se sicer dogaja počasen premik k stanju, ko res zanič telefonov skorajda ni več, vseeno pa to ne pomeni, da so vsi dovolj dobri, temveč, da jih je večina enako slaba. Tako je med njimi vseeno treba najti tiste, ki izstopajo, in opozoriti na take, ki so tako zanič, da ne bodo ustrezali nikomur.

Vsi imajo (skoraj) vse

Tako kot je med najdražjimi telefoni vedno težje najti konkretne razlike, se vsa ta tehnologija počasi pretaka v nižje cenovne razrede. Pred dvema letoma so bili primer take »novosti« bralniki prstnih odtisov, ki so ločevali solidne poceni telefone od takih, ki so ostali zadaj, ker bralnika niso imeli. Med naborom telefonov, ki smo jih na kup dali letos, imajo tako rekoč vsi bralnik prstnih odtisov. Seveda niso vsi enako hitri, a bralnik prstnih odtisov je ena tistih tehnologij, ki na eleganten način konkretno izboljša varnost vsakega telefona.

Naslednje področje, pri katerem je higienski minimum že tako visoko, da tudi najslabše komponente ne pomenijo slabe izkušnje, so zasloni. Spet: niso vsi zasloni enako dobri in še vedno se najde kakšen, ki ne bi smel biti vgrajen v telefon, a konkretnih napadov na oči ni več.

Kaj hočemo od telefona

Pasti pri poceni telefonih je bilo vedno dovolj, a ker je zdaj razlik med njimi vedno manj, je odločitev o nakupu dosti težja. Še vedno pa je eno področje, ki nizki cenovni razred konkretno loči od dražjih naprav. In to je fotografija. Dokler od telefona pričakujemo le sporočanje, spletno pošto, brskanje po spletu, smo lahko hitro zadovoljni s skoraj katerimkoli telefonom na tokratnem preizkusu. Ko pogledamo fotoaparate, pa se hitro izkaže, da so še vedno v neki drugi dobi. Že srednji razred je letos dobil zelo zelo spodobne fotoaparate, ki znajo tudi v nekoliko slabših svetlobnih pogojih zajemati v redu slike. Pri poceni napravah pa smo še vedno tam, kjer je dosti svetlobe pogoj, da bomo dobili vsaj kolikor toliko spodobno sliko. Sicer so dostikrat slike dovolj, a živimo v času, ko lahko s kakovostnim telefonom delamo slike, ki se jih izplača shraniti. S poceni telefoni pa naredimo slike, ki jih sicer lahko brez sramu delimo, a se bo vedno videlo, da to še ni to.

Ohišja in zareze

Če bi morali z eno besedo opisati najvidnejšo oblikovno potezo pri telefonih, ki se je zgodila v zadnjih dveh letih, bi bila to zareza. Ker so (bile) zareze »kul« in jih imajo dragi telefoni, so jih proizvajalci seveda vgrajevali tudi v svoje poceni modele. To se je v nekaterih primerih celo dobro obneslo, saj v poceni naprave niso vgrajevali naprednih senzorjev za odklepanje zaslona z obrazom. Tako so morali v zarezo spraviti le zvočnik ter kamero in tako smo dobili telefone, ki imajo na prednji strani le »solzo«. Ta pa je videti veliko bolje kot konkretna zareza, ki se globoko in v širino zareže v zaslon.

Napredek je očiten tudi pri ohišjih, saj je plastike vedno manj, celo steklo se kje pojavi. Stranice so pogosto železne in gumbi so malokrat preveč mehki. To omenjamo zato, ker poceni telefone preizkušamo že leta in smo videli tudi naprave, ki so bile narejene iz tako slabe plastike, da so delovale kot votel plastičen razstavni eksponat.

Vhod za slušalke

Nimajo ga več vsi telefoni na tokratnem preizkusu. Bluetooth slušalke so sicer poceni, a tu gre za naprave, ki jih kupujejo ljudje z zelo omejenim proračunom za tehnologijo. Telefon za okoli 200 evrov brez vhoda za slušalke in brez slušalk v škatli, ki bi se uporabljale prek vmesnika USB, spominja na golo varčevanje, ne pa sledenje trendu, da se ta vhod počasi res poslavlja.

Zvočni medklic

Preden se lotimo prave konkurence na tem preizkusu, je vredno omeniti bluetooth in zvočnike. Ti so brez izjeme slabi in ena tistih komponent, ki je tesno povezana s ceno. Več kot odštejemo evrov, več možnosti imamo, da bomo dobili malce boljši zvočnik. Vseeno pa velja, da to niso zvočniki, prek katerih je priporočeno poslušati karkoli dlje časa. Zvočniki so že tako najslabši del vseh telefonov. Tudi najdražji nikoli zares ne blestijo. Vzrokov za to je več in osrednji je nedvomno fizika, ki ne dovoli, da bi v tako mala ohišja lahko vgradili dober zvočnik. Že v uvodu smo omenili, da vhod za slušalke počasi izginja, in če ga ni ter v škatli ni priloženih (USB) slušalk, je zvočnik nekoliko pomembnejša komponenta. Še enkrat: noben telefon na preizkusu nima dobrega.

Vzrok za umik vhoda za slušalke je seveda ta, da je zdaj bluetooth že dovolj dober. Kar je načelno res, a tu spet pride do izraz varčevanje pri telefonih na preizkusu. Z redkimi izjemami imajo vgrajen bluetooth 4.0 in ne 5.0. Zadnji je veliko prijaznejši do baterije in je še izboljšal izkušnjo parjenja slušalk iz telefona. Tako je vredno opozoriti na to, če vidite, da telefon nima vhoda za slušalke, ob tem pa rečemo »saj ga iPhone X tudi nima«, se je treba zavedati, da ta bluetooth izkušnja ni primerljiva. Dodatno razliko naredijo še kodeki, kot je aptx, ki prenašajo glasbo od telefona do slušalk. Seveda mora proizvajalec za uporabo kodeka plačati licenco, ki pa se pozna pri končni ceni. Zaradi tega hitro kakšna licenca ni plačana, ker mora biti poceni telefon čim bolj, no, poceni.

Res poceni telefoni

Če je cena telefona bliže 100 evrom kot 200, je to že znak, naj si ne obetamo preveč. Predvsem okoli cene 130 evrov »prinašajo« telefone, ki so sicer za klicanje in branje spletne pošte lahko dovolj, a gre za izdelke, pri katerih se načrtno varčuje na vsakem koraku. To so aparati brez ene lastnosti, ki bi jo lahko zares popisali kot prednost.

A v tej skupini naprav sta dve struji, ki vsaka na svoj način proizvajalcu privarčujeta denar.

Prva so telefoni, kot je Honor 7s, ki je lanski model in je na trg prišel sredi leta. Gre za strojno podhranjeno napravo, ki pa ima dovolj zadovoljivih komponent, da mu težko očitamo, da so ga proizvedli kar tako. Gre za telefon, ki pri Honorju zaseda zadnje mesto, tako po ceni kot po zmogljivosti. Za 120 evrov tako dobimo štirijedrni Mediatekov procesor 1,5 GHz, dva gigabajta pomnilnika in 16 shrambe. Zadnja postavka je leta 2019 že premalo, vseeno pa lahko prvič rečemo, da delamo preizkus brez telefonov z 8 GB shrambe. Zaslon je zadovoljiva 5,5-palčna ploskev z ločljivostjo 1440 x 720. Fotoaparat je šala, ki naredi spodobne slike le v sončnih pogojih. Android 8.1 je oblečen v Huaweijevo (Honor je znamka tega podjetja) preobleko EMUI, ki že tako ni med lepšimi in je s podporo šibkega procesorja še bolj nadležna. Ob 7s omenimo še Honor 7c, ki lepo pokaže, kako velika razlika se zgodi, ko proizvajalec zamenja črko v imenu in zaračuna 70 evrov več. Ta denar nam prinese osemjedrni Snapdragon procesor 1,8 GHz, 4 gigabajte pomnilnika, 6-palčni zaslon z enako ločljivostjo kot 7s in 32 GB shrambe. To še vedno ni dober telefon, a če bi vsi pod 200 evrov nekako sledili takšni konfiguraciji, bi bili vsi na boljšem.

Druga struja te skupine telefonov pa je daleč najslabša izbira na tokratnem preizkusu. Ima sicer le enega predstavnika, a je v trgovinah mogoče najti še kakšnega. LG K4 (2017) je vsaj toliko iskren, da ne skriva letnice. Na voljo je za 124 evrov in je strojno iz prejšnjega obdobja poceni telefonov. Jedra procesorja 1,1 GHz so Cortex A7, ki so skoraj že izumrla. Gigabajt rama bi moral biti LG pod častjo. O 5-palčnem zaslonu 854 x 480 prav tako ne gre izgubljati besed. K4 omenjamo samo zato, ker je trenutno 4 evre dražji kot Honor 7s in lepo pokaže, da stara roba ne izgine tako hitro s polic in je nanjo treba opozarjati ter se ji izogibati. LG se med najcenejšimi malo odkupi z LG Q6, ki ima med telefoni pod 200 evrov daleč najboljši zaslon, vse ostalo pa je primerljivo s konkurenco. V luči starih naprav, ki se še vedno prodajajo, še beseda o prvaku tega preizkusa lanskega leta. Xiaomi Mi A1 je dobil super naslednika, tako da je bolje gledati v smer novejšega modela, ki je dosti boljši, za skorajda enako ceno.

Najboljši med najcenejšimi je 150 evrov vredni Wiko View 2, ki ima bolj ali manj goli Android, 3 gigabajte pomnilnika, spodoben 4-jedrni procesor in 32 gigabajtov shrambe. To je dovolj, da ga naredi najboljšega med najslabšimi na preizkusu.

Tako kot smo napisali v uvodu, so to telefoni, ki niso zares zanič (izjema je K4) in bodo kot pametni telefon sicer lahko za zelo nezahtevne uporabnike povsem dovolj. Vseeno pa jih ne moremo priporočiti, ker so za okoli 50 evrov več že na voljo naprave, ki so polnopravni pametni telefoni. Za malo več denarja dejansko dobimo soliden telefon, tako da je naprave pod 200 evri najbolje ignorirati.

Resna konkurenca

Med 200 in 300 evri je zmede več, saj najdražji telefoni niso najboljši, tako da so možnosti za napačen nakup večje.

Začnimo s Huawei Y6 (Pro), Y7 (Prime) in P Smart, ki so bolj ali manj Honor telefoni z »boljšim« logotipom. Gre za pet telefonov, ki se razlikujejo ravno dovolj, da jih lahko prodajajo pod različnimi imeni. Na koncu dneva pa gre za solidne poceni telefone, ki imajo to nesrečo, da je konkurenca toliko boljša, da jih ne moremo priporočiti. Enako lahko rečemo za »dražja« Samsunga na tem preizkusu. J5 (2017) tako kot LG K4 izpade že zaradi letnice, medtem ko je J6+ v enakem položaju kot Huawei naprave. Potem je tu še Honor 10 Lite ai, ki preseneti z dobrim zaslonom in Androidom 9. To je redkost med poceni telefoni, saj jih je večina še vedno pri Androidu 8. Na to kot eno osrednjih slabosti poceni telefonov opozarjamo že leta, saj proizvajalci radi hitro pozabijo nanje in jih ne posodabljajo prav pogosto. 10 Lite naredi marsikaj prav, a ima Honor v konkurenci še en telefon, ki ga prehiti.

Sony je nekaj let kraljeval na teh preizkusih, a so bili to še časi, ko so pametne telefone jemali dosti bolj resno. Tokrat pa je v konkurenci le Xperia L2, ki se utopi v povprečju. Časi, ko so poceni Xperie zmagovale zaradi več pomnilnika in boljše izdelave, so letos dokončno postali del zgodovine.

Cubot P20 strojno naredi dovolj prav, da ga ne gre kar ignorirati. Mediatekov procesor 1,5 GHz je tista komponenta, ki ga najbolj drži nazaj, saj ima le varčna jedra Cortex A53 in enostavno ni enako zmogljiv kot najboljši Snapdragon procesorji na preizkusu.

Ko smo na preizkus dobili Blackview S8, smo si ga zapomnili predvsem po tem sestavku: Blackview S8 je z imenom izjemno iskren telefon, saj izdelovalca ni sram, da se zgleduje po Samsungovi galaksiji S8. Ima pa Blackview resne težave zato, ker se je posnemanja dosledno držal le pri poimenovanju in promocijskem gradivu. Tam je namreč ta S8 zelo podoben pravemu S8. To se najbolj vidi po odsotnosti robov okoli zaslona. Galaxy S8 je prepoznaven predvsem po zaslonu, ki se prelije čez robove, in tako je na slikah videti tudi Blackview S8. Prevara pa je očitna, ko telefon primemo v roke in vidimo, da ima zaslon levo in desno konkreten rob. Take razlike med slikami na spletu in dejanskim izdelkom že kar nekaj časa nismo videli, tako da je opozorilo vsekakor na mestu: promocijsko gradivo za ta telefon debelo laže. To pa, žal, ni edino, kar je temu telefonu mogoče zameriti.

Blackview je imel na preizkusu še enega konkurenta, in sicer Blackview BV6800 Pro, ki je klasični »narejen sem za nevarne razmere« telefon. Ogromna baterija, robustno ohišje in grda Androidna preobleka, ki sicer ne podvaja veliko aplikacij, so »odlike« tega telefona. Dejansko je edina prednost resnično ogromna baterija 6580 mAh, na katero je pripet zelo povprečen telefon.

Najzanimivejši Honor je tokrat Honor 8x ai, ki ima lep, velik 6,5-palčni zaslon, 8-jedrni Huaweijev procesor s štirimi jedri 2,2 GHz in štirimi 1,7 GHz. Ima 4 gigabajte pomnilnika in 64 GB shrambe. Začuda ga žene Android 8.1 in še ni dobil devetke, medtem ko jo že ima prej omenjeni Honor 10 Lite ai. Honor 8x ai je tudi predstavnik telefonov na tem preizkusu, ki na žalost še vedno vztrajajo pri micro USB. Ta vhod je v višjih cenovnih razredih že izumrl in enako se je začelo dogajati pri najcenejših napravah. Večina telefonov v konkurenci sicer ima micro USB, a kaj, ko jih nekaj že premore USB C, in ta je nedvomno prihodnost. V prihodnje bo imelo vedno več uporabnikov telefone USB C in tudi polnilnike. Tako je škoda, če se letos odločimo za telefon micro USB, ki ga bomo morali s kabli »podpirati« tudi v prihodnje, medtem ko je svet pač šel naprej.

Nokia je v nižjem in srednjem cenovnem razredu zadnji dve leti zelo močna blagovna znamka. Tokrat ima v konkurenci tri telefone in najboljši izmed njih je Nokia 6.1. Ima USB C, dober 5,5-palčni zaslon (1920 x 1080), 3 gigabajte pomnilnika, 32 GB shrambe in Snapdragon 630 (8 x 2 GHz Cortex-A53). Povrhu tega je še del programa Android One, ki zagotavlja operacijski sistem brez preoblek in redne posodobitve. Če ne bi bilo zmagovalca tega preizkusa, bi 6.1 vzela krono.

Zlati Monitor

Xiaomi je že v srednjem razredu naredil močan vtis, ko so začeli prodajati Pocofone F1, ki stane 350 evrov in ima drobovje, ki se ga ne bi sramovali najdražji telefoni. Pri poceni telefonih sta na tokratnem preizkusu dva Xiaomija, a gre dejansko za en telefon. Xiaomi Mi 8 Lite in Mi A2 imata oba Snapdragon 660 (4x 2,2 GHz in 4 x 1,8 GHz) in 4 gigabajte pomnilnika. Lite ima 64 GB shrambe, medtem ko je ima A2 32. Zaslon Mi 8 Lite je 6,2-palčni z ločljivostjo 2280 x 1080 pik, medtem ko ima A2 6-palčno ploskev s 2160 × 1080 pikami. Lite ima malenkost večjo baterijo, 3350 mAh proti 3000 mAh. Oba podpirata bluetooth 5.0, nimata vhoda za slušalke in imata USB C. Oba v roke sedeta dobro in Mi 8 Lite je morda za odtenek lepši, a je to bolj stvar okusa.

Resnično gre za zelo podobna telefona, a ima Mi A2 eno prednost, ki ga postavi na vrh piramide. Gre namreč za Android One telefon, kar pomeni čist vmesnik brez podvojenih programov in z rednimi posodobitvami. Lani je na našem preizkusu zmagal Mi A1 in A2 je več kot dostojen naslednik, ki mu z enako formulo uspeva tudi letos. Dovolj dobra strojna oprema v povezavi z USB C in s čistim operacijskim sistemom so naveza, ki ji ostali težko konkurirajo. Xiaomi Mi A2 za 210 evrov ponuja res veliko in je brez težav daleč najboljši telefon na tokratnem preizkusu.

tabela1 [PDF]
tabela2 [PDF]

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki