Telefonsko zasičenje?
Sodelavec je bil pred kratkim na tehnični »predpredstavitvi« Samsungovih vrhunskih modelov letošnjega leta – Galaxy S20 v vseh svojih oblikah oziroma permutacijah. V primerjavi s tisto »pravo« predstavitvijo je tu število novinarjev manjše, hkrati pa se podjetja nekoliko resneje poglobijo v tehnične podrobnosti naprav.
A zanimivo, da tokrat skoraj nič niso povedali o strojnih podrobnostih. Ne o procesorju, pomnilniku in tudi ne grafičnem pogonu. Večina besed je tekla o vgrajenem fotoaparatu. Ta zgodba nam je znana, saj sploh zadnje leto pri pametnih telefonih poslušamo skoraj le še o tem. Samsung pri tem ni edini, podobno se usmerjajo pri Huaweiju, tudi Apple vse več besed namenja fotoaparatom.
Imam občutek, da so ostali deli strojne opreme, torej procesorji, vmesniki in celo zasloni, pač dosegli prag zasičenja. Že večkrat smo zapisali, da resnično slabih telefonov ni več. Dobro, res se najdejo tudi taki, ki niso ravno najboljši. Ravno v tej številki pišem o podpovprečnem Huaweijevem Y6s. A resnici na ljubo ne gre za slab telefon, le za nekaj deset evrov ga bi morali poceniti (to se bo, verjamem, nekje čez pol leta tudi zgodilo).
A bolj očitno je to pri dražjih telefonih. Tako kot imamo že v prenosniku za slabih tisoč evrov danes praktično enako strojno zasnovo kot v tistem za tisoč petsto ali dva tisoč evrov. Pač procesor višjega ranga (torej, denimo, Intelov i7), 16 GB pomnilnika in solidno hiter SSD. Taka zgodba je tudi pri vrhunskih telefonih.
Koliko objektivov in tipal, koliko zuma, kakšne čarovnije so sposobni pametni algoritmi, vse to je potisnjeno v ospredje oglaševalskih akcij.
Letošnji Galaxy S20 bo okvirno okoli 15 odstotkov hitrejši od lanskega. To je sicer večji skok, kot ga dela Intel pri svojih procesorskih generacijah, a vseeno gre za razmeroma majhno razliko, sploh če pomislimo na hiter tempo napredka pred petimi leti. In še posebej, če se zavedamo, da te razlike 99 odstotkov uporabnikov ne bo niti opazilo.
Podjetjem tako ostaja vse manj lastnosti, s katerimi bi se lahko pohvalili. Telefoni so vsak po svoje lepi, vsi so (v določenem cenovnem razredu) podobno hitri, razlike v hitrostih med samimi razredi pa so vse manjše. Plačamo nekaj več seveda za bolj kakovostno (stekleno/kovinsko) ohišje in za boljši zaslon (OLED), a tudi to se počasi seli po cenovni lestvici seli tudi navzdol (Xiaomijev Mi A3 ponuja zaslon OLED, čeprav stane le okoli 250 evrov).
Ta hip so se proizvajalci tako oprli na fotoaparate. Koliko objektivov in tipal, koliko zuma, kakšne čarovnije so sposobni pametni algoritmi, vse to je potisnjeno v ospredje oglaševalskih akcij. Tu so razlike sicer kar občutne, sploh med cenovnimi razredi.
Prav zanima me, če (ali kdaj) bomo tudi na tem področju prišli do zasičenja. Prepričan sem, da velika večina uporabnikov že pri sedanjih telefonih ne zna izkoristiti vseh fotografskih funkcij, ki jih ponujajo telefoni. Ali pa sploh ne ve, kaj vse se da z njimi početi. Med vsemi novostmi so po mojem mnenju namreč pomembne le tri – optični zum, širokokotno zajemanje in kakovost tipala.
Te lastnosti bodo počasi napredovale, veliko pa bodo naredili tudi algoritmi, sploh ko se bo obdelava preselila v oblake (Googlove, Applove, Samsungove). A kmalu bomo prišli do tega, ko bodo tudi telefoni za 300 evrov ponujali dovolj optičnega zuma (spet – koliko ljudi res uporablja kaj več kot dva- ali mogoče trikratni zum?) in dovolj dobra tipala. Algoritmom pa bo načelno vseeno, s čim bomo fotografirali, važno bo le, da bomo varno »parkirani« v pravem oblaku.
Videli bomo, s čim se bodo takrat hvalili proizvajalci. Ta hip se zelo trudijo s preklopnimi zasloni, kar vsekakor pozdravljam. Tehnologija je videti zanimiva in izredno uporabna – ne samo pri telefonih in tablicah, ampak tudi drugje, denimo pri prenosnikih, celo namiznih monitorjih. Sam pa najbolj čakam na resnejši preboj pri akumulatorjih oziroma baterijah. Je pa res, ko bo ta prišel, bomo razmišljali še o revoluciji na naslednjem področju, ne le pri telefonih.
