Tekoče slike

Objavljeno: 24.2.2009 | Avtor: Jure Forstnerič | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: Februar 2009

Digitalni fotoaparati znajo že kar nekaj časa zajemati tudi video posnetke. V Monitorju smo pred dobrim letom in pol primerjali kakovost teh posnetkov s kakovostjo video kamer in prišli do sklepa, da se tudi najboljši fotoaparati še ne morejo kosati s pravimi video kamerami. Je še vedno tako?

V zadnjem letu dni smo bili priča trem premikom na področju videa pri fotoaparatih. Prvi, ki je med navadnimi uporabniki še najbolj znan, je prehod na visoko ločljivost HD. No, govor je o ločljivosti 720p oz. 1280 × 720 pik. Pri tem je šlo pravzaprav le za vprašanje časa, pred letom in pol je bil na voljo le en tak aparat, danes pa jih je že kar nekaj. HD ima sicer res boljšo kakovost videa, a velikokrat imamo lahko težave z njegovim predvajanjem, še bolj pa z morebitno montažo. Že navadna montaža videa je procesorsko zahteven postopek, pri razmeroma visoki ločljivosti HD pa sploh (o tem smo v Monitorju že veliko pisali).

Naslednja dva premika na tem področju pa večina navadnih uporabnikov digitalnih aparatov in video kamer sploh ni opazila. Gre za prvi zrcalno-refleksni (SLR) aparat, sposoben zajemati tudi video, ter prvi cenovno ugoden fotoaparat z nadvse hitrim zajemom posnetka (do 1200 slik na sekundo). Pri prvem seveda govorimo o Nikonovem D90, ki smo ga v Monitorju že preizkusili. Aparati DSLR že zaradi same zasnove niso bili zmožni zajemati videa in to je za marsikaterega nepoznavalca pravzaprav presenečenje. A s prihodom živega ogleda slike (t. i. "Live View") smo lahko predvideli tudi ta korak.

Pri kameri s hitrim zajemom posnetkov pa seveda mislimo Casiovo Exilim EX-F1, ki so jo napovedali pred enim letom, prodaja pa je stekla letos poleti. Napravo smo seveda preizkusili tudi mi in bili kar navdušeni - z njo smo posneli veliko na videz dolgočasnih sekvenc, ki pa ob upočasnitvi postanejo še kako zanimive. Tako lahko za desetkrat (in več - celo do štiridesetkrat) upočasnimo let metulja, skoke ekstremnih športnikov, speljevanje avtomobilov ... Take počasne posnetke so si lahko do nedavna privoščili le studii z nekajkrat dražjimi kamerami, kot je omenjeni Exilim. Ločljivost teh hitrih posnetkov sicer ni ravno visoka, kljub temu pa da tudi domačim uporabnikom kar nekaj novih ustvarjalnih možnosti. Prispevek o tem fotoaparatu si lahko ogledate na naslovu

http://www.monitor.si/monitortv/monitortv-september/?start=0%3A35

Kako do posnetkov?

Tehnologija zajema posnetkov je pravzaprav enaka tako pri fotoaparatih kot pri kamerah. Pri obeh zajemamo sliko ob pomoči svetlobnega tipala (pri video kamerah praviloma tipa CCD, pri fotoaparatih pa bodisi tipa CMOS bodisi CCD), do njega pa svetloba potuje čez objektiv, posnetek pa obdela elektronika in ga shrani na pomnilniški nosilec. A pri fotografiranju imamo opravka z razmeroma majhnim številom posnetkov na sekundo, najhitrejši aparati lahko zajemajo okoli deset slik na sekundo pri polni ločljivosti. Na drugi strani pa je pri video kamerah standarden zajem tridesetih slik na sekundo. Bistvena razlika je seveda v ločljivosti.

Če tudi najcenejši fotoaparati zajemajo statično sliko pri ločljivosti 6 milijonov svetlobnih pik, pa so ločljivosti videa v povprečju še vedno le 640 × 480 oziroma 0,3 milijona svetlobnih pik (to nekoliko nenatančno poimenujemo SD - standard definition), tako pri digitalnih fotoaparatih kot pri digitalnih video kamerah. Seveda je danes vse več naprav, ki zajemajo pri ločljivosti HD (720p), a tudi ta se ustavi pri dobrih 2 milijonih svetlobnih pik.

Razlog je seveda v številu slik, ki jih potrebujemo, da je dogajanje videti vsaj približno tekoče. Načeloma gre tu za trideset slik na sekundo. Pri visokih ločljivostih bi bilo enostavno preveč podatkov, da bi jih lahko aparati obdelali, hkrati pa bi tak video zahteval preveč prostora na nosilcu. Mimogrede, starejši digitalni aparati so imeli težave že z navadno ločljivostjo, tako da so bili posnetki še manjši, večinoma ločljivosti 320 × 240 pik (take posnetke zajema marsikateri današnji mobilni telefon) pri desetih ali petnajstih sličicah na sekundo.

Še ena težava pri zajemu digitalnega videa pa je sam format, v katerem se shrani posnetek. Večina digitalnih fotoaparatov še vedno le sestavlja posamezne slike, ta zapis se imenuje M-JPEG (Motion JPG) in ima tako računsko kot prostorsko zelo slab izkoristek. Gre za to, da je vsaka sličica zase stisnjena (z algoritmom JPEG), ne glede na to, ali snemamo akcijo ali povsem statični posnetek. Izdelovalcem večinoma ni do tega, da bi v cenejših aparatih uvajali kaj drugega, saj je ta način najcenejši. Korak naprej je sicer standard DV, ki se je od leta 1995 naprej dobro uveljavil na trgu domačih video kamer, uporablja pa se tudi v bolj zahtevne namene. Še malce naprednejši pa je dobro znani standard MPEG2, ki ga večina pozna po ploščah DVD.

Zadnje čase pa se vse bolj uveljavlja standard MPEG-4, ki v resnici ni standard, temveč ga sestavlja kup le delno združljivih standardov (AC-1, H.264, Divx, Xvid, QuickTime ...). V grobem deluje tako, da izkorišča ponavljajoče se dele posnetka, podobno kot so v risankah nekoč uporabljali statična ozadja in so se gibali le liki. Tako stiskanje pa je računsko razmeroma zahtevno (poteka na podlagi diskretnih kosinusnih transformacij) in seveda zahteva nekaj dodatne elektronske logike, to pa zviša ceno naprave (k tej ceni se prišteje še licenca za uporabo algoritma za stiskanje).

Zakaj torej dve različni napravi?

Kljub temu da lahko pri digitalnih fotoaparatih in video kamerah snemamo posnetke z enakimi ločljivostmi, enakimi hitrostmi in zadnje čase v enakih oziroma zelo podobnih formatih, ostaja še kup povsem uporabniških razlik. Najočitnejše je že samo delo z napravami. Pri žepnih aparatih je oblika podvržena elegantnemu videzu in majhnim meram, to pa je neugodno že za zajemanje statičnih posnetkov, kaj šele za snemanje videa. Držati majhno, lahko napravo pri miru, je lahko kar težko opravilo. Malce bolje se znajdejo večji aparati, ki imajo oblikovano držalo in so že sami po sebi masivnejši. Kljub temu so tudi ti aparati narejeni za držanje ob očesu, tega pa pri današnjih video kamerah ne počnemo prav pogosto. Te so oblikovane tako, da jih razmeroma mirno držimo v eni roki, pri tem pa opazujemo dogajanje na velikem zaslonu LCD, ki se praviloma vrti okoli svoje osi (tako brez težav snemamo iz nizkih ali visokih kotov).

Presenetljivo veliko fotoaparatov nam med snemanjem filma še vedno ne pusti uporabljati optičnega zuma. Izgovor je, da bi zvok motorčka motil zvočni zapis - no, tišji motorčki so seveda dražji. Nekateri aparati sicer omogočajo digitalni zum, a je to slab nadomestek, saj sliki le povzročijo kockastost, oz. jo zameglijo. Video kamere s tem seveda nimajo težav, uporabljajo razmeroma tihe motorčke, pomembna pa je tudi postavitev mikrofona, ki je povsem spredaj in je bolj usmerjen kot tisti pri fotoaparatih.

Pri cenejših fotoaparatih moramo biti pozorni tudi na to, ali imajo vgrajen stabilizator slike, po možnost optični. Kajti če ga nimamo, bodo naši posnetki hudo psihotični (beri: streseni) in bolj ali manj negledljivi. Da, prave kamere imajo stabilizator, vse po vrsti, vgrajen že leta, nekako od takrat, ko smo še uporabljali analogne kamere Video 8.

Video kamere se torej še ne umikajo fotoaparatom, menimo, da bodo še kar nekaj časa imele svoj trg. Je pa tudi res, da bo ta trg morda manjši, kot je bil nekdaj, saj marsikateri lastnik digitalnega fotoaparata sploh ne misli več o nakupu video kamere. Za večino domačih potreb fotoaparati že ponujajo dovolj dobro kakovost videa in dovolj različnih funkcij. Na našem preizkusu smo tako preverili, v čem se pravzaprav razlikuje zajem videa pri nekaj različnih aparatih. Zbrali smo osem raznolikih aparatov, med njimi tudi prej omenjeni DSLR, Nikonov D90 in mlajšega (rahlo cenejšega in manj zmogljivega) brata Casiovega EX-F1, model EX-FH20.

Canon PowerShot G10

Canonov G10 predstavlja sam vrh kompaktnih aparatov te japonske znamke. Hvali se predvsem z odličnim, zelo trpežnim ohišjem in velikim številom funkcijskih tipk in kolesc. Zanimivo, da je njegov predhodnik G9 lahko zajemal video pri ločljivosti 1024 × 768 pik (resda pri 15 slik na sekundo), G10 pa snema "le" navadno ločljivost SD (640 × 480 pik, 30 slik na sekundo). V Canonu so se očitno odločili, da večina uporabnikov ne potrebuje višje ločljivosti, vsaj zaenkrat ne.

Čeprav je aparat zelo zmogljiv pri fotografiji, pa je pri videu le malo nadpovprečen. Zum med videom žal ne deluje, na voljo je le digitalni (a je skoraj neuporaben). Kakovost posnetka je sicer dobra, enako velja tudi za zvok, pri katerem se aparat pohvali s posebnim filtrom, ki zmanjša vpliv piša vetra v mikrofon. G10 je eden od le dveh aparatov na tokratnem preizkusu, ki uporablja kodek iz družine MPEG-4 (konkretno AVS1), drugi je spodaj opisani Sony Cyber-Shot DSC-T500. Kljub temu je video razmeroma "velik" - pri našem preizkusu velja minuta posnetka 73 MB. Canon omogoča tudi nekaj zanimivih kreativnih možnosti, denimo zamenjavo ene barve z drugo. Najprej izberemo modro nebo, nato pa zeleno travo, na posnetku pa bosta ravno obrnjeni.

Objektiv se hvali s petkratnim zumom, začne pa pri razmeroma širokih 28 mm (v klasičnem 35 mm formatu). Pri tipalu so si dali duška, ima namreč kar 14 milijonov pik - po našem mnenju kar malo preveč, saj slike pri taki velikosti zasedejo preveč prostora in potrebujemo že dokaj močan računalnik, če si želimo ogledati drugo za drugo v krajšem času.

Canon G10

Največja ločljivost: 640 × 480, 30 slik na sekundo.

Zapis video: AVS1.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si.

Cena: 562 EUR.

Ocena videa: 7.

Casio Exilim EX-FH20

O modelu EX-F1 smo obširno pisali že pred časom, največja težava aparata pa je bila razmeroma visoka cena, slabih 800 evrov, ki je kljub zmogljivostim odvrnila marsikaterega kupca. Casio je predstavil še malce manj zmogljiv aparat, s katerim želi širšo množico navdušiti za počasne posnetke. Model EX-FH20 je tudi po merah manjši od F1, manjše so tudi hitrosti zajema. Najhitrejša tako ni več 1200 slik na sekundo, temveč 1000 - to je še vedno čez glavo dovolj, da upočasnimo še tako hitro akcijo. Še vedno pa imamo pri takih hitrostih dve težavi - prva je nadvse majhna ločljivost (le 224 × 56 pik), druga pa to, da potrebujemo za take posnetke tudi zelo dobro svetlobo. Čas osvetlitve ob takem snemanju je namreč le 1/1000 s, to pa je prekratko za slikanje pri umetni svetlobi (razen seveda, če imamo pri roki par močnih studijskih luči).

Zna pa aparat snemati tudi povsem navadne filme, in to v ločljivostih SD in HD. Kakovost videa je sicer kar dobra - tako kar zadeva podrobnosti kot tudi barve, tudi samodejno prilagajanje beline je kar dobro. V slabih svetlobnih razmerah je nekaj šuma, a povsem v mejah normale. Ostrenje deluje tudi med snemanjem, a se v temnejših razmerah ali pri večjih zumih kar težko znajde. Pri slednjem je na voljo kompromis, vključimo lahko navaden, optični zum, takrat bodo filmi povsem brez zvoka, lahko pa pustimo le digitalni zum in imamo hkrati tudi zvok. Zanimiva rešitev, ki pa kljub temu pusti grenak priokus. Pred začetkom snemanja lahko izberemo enega izmed umetnostnih filtrov in tako posnamemo tudi črno-beli film.

Zapis je žal v formatu M-JPEG. To pomeni, da so posnetki pri ločljivosti HD zelo veliki - ena minuta zasede okoli 180 MB, pomnilniško kartico velikosti 4 GB tako napolnimo po približno petindvajsetih minutah posnetkov. Posnetki ločljivosti SD so bistveno manjši, okoli 70 MB na minuto. Datoteke imajo sicer končnico AVI.

Aparat ima tipalo ločljivosti 9 megapik in to je več kot pri dražjem bratu (ki ima 6 milijonov pik). Zum je dvajsetkratni, pohvalimo lahko razmeroma širok kot 26 mm (v navadnem 35 mm formatu). Krmilimo ga prek tipke okoli sprožilca, pri F1 imamo namreč obroček okoli objektiva. Ohišje odlično sede v roko, nadzor pa poteka večinoma prek menujev, ne bi se branili kake tipke ali kolesca več. Zanimivo, da uporablja štiri navadne baterije tipa AA.

Casio Exilim EX-FH20

Največja ločljivost: 1280 × 720, 30 slik na sekundo.

Zapis video: M-JPEG.

Prodaja: Tobos, www.tobos.si.

Cena: 576 EUR.

Ocena videa: 8.

Fujifilm Finepix F60 fd

Finepix F60 fd je predstavnik cenejših in preprostejših aparatov. Filme snema v navadni ločljivosti SD, seveda pri hitrosti 30 slik na sekundo. Tudi tu ne moremo med snemanjem filma uporabljati optičnega zuma (le digitalnega), aparat med snemanjem ne ostri. Filme posnamemo v formatu M-JPEG (datoteka AVI), njena velikost je razmeroma majhna v primerjavi z drugimi aparati - minuta zasede 57 MB.

Filmi so malce slabši kot pri Casiotu, a kljub temu še kar solidni. Šuma je razmeroma malo, prehodi med svetlim in temnim so zvezni, morda za odtenek počasnejši kot pri najhitrejših. Samodejna nastavitev beline pri notranji svetlobi naredi malce pretopel posnetek, ki pa je številnim uporabnikom všeč. Druge posebne nastavitve, denimo barvne filtre, bomo tu zaman iskali.

Tudi sicer gre za majhen, preprost, povsem žepni aparat. Zaradi teže in oblike ni najprimernejši za dolgotrajno snemanje filmov, saj ga težko držimo dlje časa pri miru. Je pa na voljo tudi optični stabilizator slike.

Fujifilm Finepix F60 fd

Največja ločljivost: 640 × 480, 30 slik na sekundo.

Zapis video: M-JPEG.

Prodaja: Image&Information, www.fujifilm-slovenia.com.

Cena: 210 EUR.

Ocena videa: 7.

Nikon Coolpix S610

Prvi Nikonov aparat je iz podobnega testa kot že opisani Finepix F60 fd. Gre za cenejši aparat, ki postavlja v ospredje oblikovanje in majhne mere, šele na to pridejo na vrsto zmogljivosti in ergonomija. Filme zajemamo pri ločljivosti 640 × 480 pik, s tridesetimi slikami na sekundo. Tudi tu je v rabi format M-JPEG, velikost ene minute filma je 68 MB. Video je slabši kot pri Fujifilmu, predvsem je malo več šuma ob slabših razmerah. Je pa zato samodejna belina rahlo bolj natančna. Čeprav je zvok pri vseh aparatih bolj za silo, je tu med slabšimi.

Žal je med snemanjem na voljo le optični zum, ostrenja seveda ni. Kakih posebnih učinkov ni na voljo.

Aparat se načeloma bolje znajde pri fotografiranju. Delo z njim je prijetno, predvsem zaradi preproste rabe, hitrega delovanja in odličnega vrtečega se kolesca, s katerim se res hitro sprehajamo po menuju, oziroma si ogledujemo fotografije. Aparat je lepo oblikovan, razmeroma tanek, bolje se bodo znašli tisti z majhnimi rokami in tenkimi prstmi.

Zum je štirikratni, začne pa se pri razmeroma širokem kotu, ekvivalentnem 28 mm v klasičnem 35 mm formatu. Tipalo premore deset megapik, dodan je optični stabilizator slike, občutljivost pa gre vse do ISO 3200.

Nikon Coolpix S610

Največja ločljivost: 640 × 480, 30 slik na sekundo.

Zapis video: M-JPEG.

Prodaja: Nikon Slovenija, www.nikon.si.

Cena: 249 EUR.

Ocena videa: 6.

Nikon D90

Marsikdo je prav presenečen, ko izve, da aparati DSLR ne morejo snemati videa. Nikonov D90 je prvi tak aparat, ki je premagal tudi to mejo. Razlog je predvsem v mehaničnem sistemu zrcalca in zaklopa, ki se pri fotografiji za hip dvigne, nato pa spusti nazaj in zakrije tipalo. S sistemi živega ogleda slike sta zrcalce in zaklop ves čas dvignjena in to je odprlo pot tudi videu. Največja težava, ki ostaja, je segrevanje razmeroma velikega tipala, zaradi česar je omejena dolžina snemanja. Segrevajo se seveda tudi tipala v drugih aparatih, a zaradi bistveno manjše velikosti seveda bistveno manj. Tipalo v Nikonu je namreč v primerjavi s kompaktnimi aparati naravnost gromozansko. To je z vidika kakovosti fotografij in tudi videa seveda zelo dobro, pa tudi ustvarjalnih možnosti imamo tako kar nekaj.

Veliko tipalo namreč pomeni, da imamo lahko bistveno manj globinske ostrine kot pri kompaktnih aparatih in seveda tudi digitalnih video kamerah. Tako malo globinske ostrine, kot jo lahko dobimo tu, bomo težko našli kje drugje, sploh če uporabljamo velike zume ali fiksne objektive z velikimi zaslonkami. Tako lahko snemamo neko osebo, ozadje pa ostane povsem iz fokusa, torej zamazano in nevtralno.

Žal nimamo pri snemanju videa z Nikonom skoraj nič ročnih nastavitev. To pomeni da si ne moremo sami izbirati zaslonke ali občutljivosti in s tem neposredno vplivati na prej omenjeno globinsko ostrino. Lahko pa zato uporabimo sivinske filtre, imenovane ND (Neutral Density), ki jih navijemo na objektiv in tako zmanjšamo svetlobo, ki jo aparat zajema. Tako ga prisilimo v uporabo večje zaslonke in posledično manjšo globinsko ostrino.

Eno najpomembnejših lastnosti SLRjev lahko tudi tu s pridom izkoristimo - menjavanje objektivov. Na voljo je silno veliko število Nikonovih objektivov, od dolgih teleobjektivov pa do norih široko kotnikov in celo ribjih očes - fish eye. Ustvarjalnih možnosti je tu res veliko, več kot pri katerihkoli video kamerah po podobni ceni. Uporabimo lahko tudi druge navojne filtre, od barvnih do polarizacijskih in še kaj. Ker objektive krmilimo ročno, torej zumiramo in ostrimo povsem mehansko, bo to delovalo brez težav tudi med snemanjem - samodejno D90 med snemanjem ne zna ostriti. To bi znalo zmotiti marsikaterega domačega video navdušenca.

Kakovost videa je zelo dobra. Šuma je v primerjavi z drugimi aparati zelo malo, podrobnosti in barve so zelo dobre. Zvok ni nič posebnega, samodejno prilagajanje beline pa je solidno. Gre za preprosto najboljše snemanje med vsemi preizkušenimi aparati, ločljivost pa je 1280 × 720 pik. Video kljub zaseda video pri nekaterih drugih napravah pri isti ločljivosti več, čeprav je v rabi le kodek M-JPEG; minuta je zahtevala 112 MB.

Delo z D90 je odlično, ohišje je trdno in kakovostno in zelo dobro sede v roko. Se pa moramo med snemanjem bolj potruditi pri ostrenju. Če je pri navadnih kompaktnih aparatih pravzaprav vseeno, ali ostrenje deluje ali ne, tam je zaradi velike globinske ostrine pravzaprav vse dovolj ostro, pa se tu kak predmet prehitro znajde v neostrem območju. Ko se navadimo ostriti, pa nam gre to razmeroma gladko in hitro od rok, seveda pa je odvisno tudi od objektiva, ki ga uporabljamo. Edino, kar smo močno pogrešali, je vrtljiv LCD, kot ga imajo video kamere. Z Nikonom namreč teže snemamo iz bolj zanimivih zornih kotov, hkrati pa ga je zaradi razmeroma velike teže tudi težko držati dlje časa pri miru v višini, pri kateri snemamo. Je pa več kot primeren za uporabo stojal in podobnega.

Omeniti velja še omejitev trajanja posameznega posnetka. Zaradi prej opisanih težav s segrevanjem tipala smo omejeni na največ petminutne posnetke. Še več, če posnamemo več takih posnetkov zapored, nam aparat preprosto ne pusti snemati, dokler se tipalo ne ohladi. To naj bi sicer ne bil problem, saj naj bi bila velika večina doma posnetih filmčkov krajša od pet minut, pa tudi sicer so v profesionalni rabi kadri, daljši od petih minut, prava redkost. Je pa res, da z njim ne moremo snemati kakega daljšega predavanja.

D90 je ta hip še vedno edini aparat DSLR, ki zna snemati video, čeprav mrzlično čakamo Canonov odgovor, model EOS 5D Mk 2. Slednji bo imel še večje tipalo, ki bo polnega 35 mm formata, uporabljal bo naprednejše stiskanje. V prihodnosti pa se seveda lahko nadejamo še več SLRjev s sposobnostjo zajemanja videa.

Nikon D90

Največja ločljivost: 1280 × 720, 24 slik na sekundo.

Zapis video: M-JPEG.

Prodaja: Nikon Slovenija, www.nikon.si.

Cena: 1189 EUR (skupaj z objektivom 18-105 VR).

Ocena videa: 10.

Nikon Coolpix P6000

Coolpix P6000 velja za enega najzmogljivejših kompaktnih aparatov ta hip, gre za neposredno konkurenco Canonovemu G10, opisanemu zgoraj. Robustno ohišje, vse ročne nastavitve in silno veliko različnih funkcij, aparat premore vsaj dvakrat toliko tipk in kolesc kot večina žepnih aparatov.

Žal pa ni snemanje videa zaradi tega nič boljše. Kakovost sicer ni slaba, ni pa tudi nič posebnega. Šuma je povprečno, so pa posnetki malce lepši kot pri sorodniku Coolpix S610, če ne drugega, gre za boljšo optiko. Objektiv sicer predstavlja štirikratni zum, na širokem delu gre do 28 mm v klasičnem formatu. Samodejno prilagajanje beline mu gre kar dobro od rok. Ločljivost je sicer le standardna 640 × 480, format je spet M-JPEG. Velikost minute filma ni nič pretresljivega - 71 MB na minuto posnetega gradiva. Pri manjši ločljivosti 320 × 240 lahko snemamo tudi črno-bele in sepia filme (čeprav nam ni povsem jasno, zakaj tega ne bi mogli početi pri navadni ločljivosti). Zum žal tudi tu ne deluje, oziroma deluje le digitalni.

Delo z aparatom je zelo dobro, gre za enega izmed težjih kompaktnih aparatov. Desna stran je rahlo odebeljena, zadaj pa je z gumo pokrit prostor za počivanje palca. Kljub temu lahko aparat pospravimo v marsikateri žep. Do večino funkcij imamo dostop neposredno prek tipk na ohišju. Aparat omogoča tudi rabo dodatnih filtrov, vendar moramo pri tem najprej dokupiti vmesnik, ki ga navijemo na ohišje.

Nikon Coolpix P6000

Največja ločljivost: 640 × 480, 30 slik na sekundo.

Zapis video: M-JPEG.

Prodaja: Nikon Slovenija, www.nikon.si.

Cena: 449 EUR.

Ocena videa: 7.

Olympus Mju 1010

Olympusova serija Mju predstavlja majhne, lično oblikovane žepne aparate. Temu seveda sledi tudi Mju 1010. Najmanjši aparat med preizkušenimi je vsekakor najbolj stilsko dovršen. Ohišje je sicer zelo kakovostno, tipke dobre velikosti, pohvalimo lahko to, da so celo osvetljene (tega se pravzaprav ne bi branili pri nobenem aparatu). Mnogo slabši so menuji, čeprav je razmeroma malo funkcij, tudi te niso prijazno in logično razporejene. Premore tipalo z desetimi megapikami in razmeroma zmogljivim sedemkratnim zumom.

Aparat je za snemanje videa na tokratnem testu povsem na zadnjem mestu. Razlog je predvsem drastična omejitev pri času snemanja. Pri navadni ločljivosti 640 × 480 pik in tridesetih slikah na sekundo lahko snemamo le borih deset sekund! Pri 320 × 240 pikah in razmeroma slabih 15 slikah na sekundo lahko snemamo bistveno dlje, do 29 minut, a kaj, ko težko najdemo koga, ki bo slabe pol ure gledal tak posnetek. Tudi kakovost ni nič posebnega, velikega zuma ne moremo izkoristiti, saj deluje med snemanjem spet le digitalni.

Mju 1010 je sicer povsem soliden mali aparat, ki pa ga za snemanje videa nikakor ne moremo priporočiti.

Olympus Mju 1010

Največja ločljivost: 640 × 480, 30 slik na sekundo.

Zapis video: M-JPEG.

Prodaja: Olympus Slovenija, www.olympus.si.

Cena: 217 EUR.

Ocena videa: 5.

Sony Cyber-Shot DSC-T500

Še eden izmed stilsko naprednih, a funkcijsko in zmogljivostno šibkih aparatov, je Sonyjev DSC-T500. Že sam vklop aparata je zanimiv - na sprednji strani je drsna ploščica, ki pokriva objektiv, aparat pa prižgemo tako, da ploščico preprosto pomaknemo navzdol.

Pri snemanju videa smo bili nad Sonyjem navdušeni. Snema namreč pri visoki ločljivosti 1280 × 720 pik pri tridesetih slikah na sekundo, hkrati pa uporablja napredni kodek H.264, ki postaja standard v družini MPEG-4. Kljub visoki ločljivosti tako minuta filma zasede le 64 MB - to je manj kot pri nekaterih tekmecih, ki uporabljajo standardno ločljivost. Tudi zvok je odličen, je pa to edini izmed preizkušenih aparatov, ki snema dva kanala - torej stereo. Še več, aparat nam med snemanjem brez oporekanja pusti zumirati (premore pa petkratni zum). Hkrati tudi samodejno ostri, in to kar dobro. Video je dobre kakovosti, šuma ni posebej veliko, prilagajanje svetlobe je zvezno, samodejna belina se dobro znajde.

Žal pa je pri želji po slogu zaostala ergonomija aparata. Največja težava je postavitev objektiva v zgornji levi kot aparata. Tako se vse prevečkrat zgodi, da se nam v prizor vtihotapi kazalec na levi roki. Skrajno nadležno. Zadaj kraljuje velik zaslon LCD, ki nadomesti tudi vse tipke. Je torej občutljiv za dotik, to pa je za nekatere sopomenka za magnet za prstne odtise. Menuje bi si želeli boljše in preglednejše, je pa res, da funkcij ni posebej veliko. Manjši očitek velja tudi Sonyjevim lastnim karticam tipa MemoryStick - te so dražje in manj razširjene kakor kartice SD.

Če ne bi bilo težav pri delu, bi bil to daleč najboljši aparat za snemanje videa na tokratnem preizkusu. Tako pa lahko rečemo, da je le odličen, do popolnosti pa mu manjka nekaj malenkosti. Vsekakor bo bolj navdušil tiste z majhnimi rokami, tenkimi prsti in čutom za estetiko. Najverjetneje nežnejši spol, torej.

Sony DSC-T500

Največja ločljivost: 1280 × 720, 30 slik na sekundo.

Zapis video: H.264.

Prodaja: Sony Slovenija, www.sony.si.

Cena: 319 EUR.

Ocena videa: 9.

Sony Cyber-Shot DSC-H10

Drugi Sonyjev aparat je predstavnik aparatov z večjim razponom zuma - v tem primeru gre za desetkratnega. A kaj, ko ga med snemanjem videa ne moremo uporabiti. DSC-H10 sicer snema v navadni ločljivosti 640 × 480 pik, uporablja pa kodek iz družine MPEG-2, imenovan MPGV. V praksi to pomeni približno 65 MB na minuto posnetega videa. Pri ločljivosti pa nas lahko hitro zanese nalepka na aparatu, ki omenja "Full HD 1080". Pod njo pa v mikroskopsko majhnih črkah dodajo še podatek, da gre za ločljivost statičnega posnetka. Povedano drugače, gre za navadno marketinško bedarijo - aparati lahko statične posnetke oziroma fotografije že leta zajemajo pri bistveno višjih ločljivostih, kot je omenjena Full HD, le da se hvalijo z drugačnimi podatki (megapikami). V Sonyju so na aparat kljub vsemu ponosno dodali še zavajajočo nalepko, zaradi katere bo marsikateri uporabnik predvideval, da aparat premore video v polni ločljivosti HD, čeprav ga ne.

Kakovost posnetka je sicer solidna, samodejno ostrenje deluje, barve so pravilne, temperatura beline tudi. Prehodi med temnim in svetlim so zvezni, šuma je razmeroma malo. Snemamo lahko tudi črno-bele in sepia filme. Aparat niti ni velik, pa kljub temu lepo leži v roki, saj ima odebeljeno držalo. Ohišje je malce plastično in lažje, kot je videti na prvi pogled. Menuji so podobni kot pri DSC-T500, le da so tu malce preglednejši (saj ne potrebujemo tipk za potrditev na samem zaslonu).

Praktično gre za enega boljših aparatov za snemanje videa na preizkusu, res škoda, da nam ne pusti uporabljati velikega razpona goriščnic oziroma zuma. Seveda lahko zumiramo, preden začnemo snemati, a to le ni to.

Sony DSC-H10

Največja ločljivost: 640 × 480, 30 slik na sekundo.

Zapis video: MPGV.

Prodaja: Sony Slovenija, www.sony.si.

Cena: 239 EUR.

Ocena videa: 8.

In kaj pravijo video kamere?

Sony DCR-SR10E

Sony HDR-TG3E

Preizkušenim aparatom smo postavili ob bok dve digitalni video kameri - Sonyjeva modela DCRSR10E in HDRTG3E. Prva je ena izmed najboljših potrošniških kamer za navadno ločljivost SD, druga pa predstavnica vse več kamer, ki snemajo ločljivosti HD. Obe sta na svojih področjih brez težav prehiteli fotografsko konkurenco. Seveda tu ni težav z nedelujočim zumom ali ostrenjem, tudi vmesnik in tipke so seveda prilagojeni delu z videom. Ergonomija je povsem razred zase - po obliki se te kamere že dolgo niso bistveno spreminjale, saj ni potrebe, enostavno dobro ležijo v roki. HDR-TG3E sicer držimo pokonci, a je občutek kljub temu veliko boljši kot pri fotoaparatih. DCR-SR10E shrani zajete posnetke v formatu DV, a ima na voljo kar 60 GB velik disk. HDR-TG3E pa shranjuje posnetke na pomnilniške kartice MMC, vendar pri tem uporablja napredno stiskanje MPEG-4. Kakovost videa je seveda pri obeh odlična. Tako pri barvah, ostrini, nastavitvi temperature beline, vidi se, da gre za namenske naprave.

Seveda pa sta na svojih področjih tako Casiova hitra fotoaparata Exilim EX-F1 in EX-FH20 kot Nikonov DSLR D90 tako rekoč brez konkurence. Prva dva omogočata domačim uporabnikom, da v počasnem posnetku pokažejo pokanje vodnih balonov in druge silno hitre pojave, D90 pa zaradi možnosti menjavanja objektivov in velikega tipala pomeni korak naprej v ustvarjalni domači produkciji.

Digitalni fotoaparati tako še ne morejo povsem konkurirati video kameram, vendar so zato veliko bolj priročni in pripravljeni takrat, ko jih potrebujemo. Se pa po kakovosti hitro približujejo. Če bi le bilo več modelov, ki bi med snemanjem dovolili uporabe zuma...

Foto ali video

Kako v resnici izgleda video na fotoaparatih in videokamerah, si lahko pogledate na spodnjih dveh posnetkih. Naredili smo jih z najbolje ocenjenim "video fotoaparatom" Sony DSC-T500 in s pravo video kamero FullHD, HDR-TG3E.

www.monitor.si/sony_t500.avi

www.monitor.si/sony_tg3e.avi

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki