Super hitro?
Prodaja diskov SSD se v primerjavi z njihovi starejšimi magnetnimi brati počasi veča; hitrost prenosa, majhnost in odsotnost mehanskih delov so nepogrešljivi na določenih segmentih računalniške branže. Podjetje Diskeeper pa kljub temu ugotavlja, da brez defragmentacije tudi pri diskih SSD ne bo šlo.
Diskeeper 2009 Pro Premier with Hyperfast
Kaj: Program za defragmentacijo optimiziran za diske SSD.
Izdeluje: www.diskeeper.com.
Prodaja: Dinamik, www.dinamik.si.
Cena: 54 EUR različica Professional, 90 EUR Pro Premier, 353 EUR Server, 1106 Enterprise Server. Popusti na večje količine.
Za: Uspešno optimiziranje pisanja na diske SSD.
Proti: Slabši rezultati pri meritvah branja datotek.
Datotečni sistemi večine operacijskih sistemov so prilagojeni starim magnetnim diskom in še ne znajo do potankosti izkoristiti nove tehnologije. Največji problem naj bi bili po podatkih Diskeeperjevih laboratorijev prazni prostorčki, razmetani po celotnem logičnem pogonu. Taka fragmentacija praznega prostora naj bi drastično upočasnila zmogljivosti pisanja, celo za 80 odstotkov. Za tako fragmentacijo naj bi bil še posebej občutljiv Microsoftov datotečni sistem NTFS.
Močno defragmentiran disk zelo upočasni delovanje celotnega sistema. Tudi če je disk tipa SSD.
Diskeeperjeva rešitev, implementirana v najnovejšo različico njihovega defragmentacijskega programa z letnico 2009, se imenuje HyperFast. Nizko raven fragmentacije praznega prostora vzdržuje s specifičnimi tehnikami optimizacije, ki silijo datotečni sistem k sekvenčnemu namesto k naključnemu pisanju. Disk naj bi tako ob povprečni večmesečni rabi zadržal hitrost branja in pisanja na enaki ravni.
Tehnologijo HyperFast smo se odločili preveriti tudi v našem laboratoriju, in sicer na Intelovem disku SSD, velikem 80 GB. Disk smo napolnili do polovice in ga z nenehnim kopiranjem, prepisovanjem, brisanjem in premikanjem datotek in map po disku dodobra "nasmetili". Okenski defragmentacijski program (ki je sicer tudi Diskeeperjev izdelek, nekaj razvojnih generacij pred preizkušanim) je tako sporočil kar 48-odstotno fragmentacijo datotek. Sekvenčne in naključne meritve hitrosti smo opravili s programom Disk Benchmark, podjetja Estesoft, in sicer na praznem, fragmentiranem, defragmentiranem z okenskim programom in seveda defragmentiranem s HyperFastom.
Rezultati potrjujejo dognanja Diskeeperjevih strokovnjakov. Močno fragmentiran pogon v povprečju prenaša podatke okrog 60 % počasneje kakor prazen disk. Okenski program za defragmentacijo je pogonu prej škodoval kot koristil, saj so vsi preizkusi pokazali slabše rezultate od tistih pri močno fragmentiranem disku. Po optimizaciji pogona s HyperFastom se hitrosti prenosa lahko povsem enakovredno primerjajo s tistimi na praznem disku, izjema je le sekvenčno branje datotek. Siljenje k sekvenčnemu pisanju se torej izkaže kot uspešen način optimiziranja diskov SSD, nekaj več pozornosti pa bodo morali strokovnjaki posvetiti še sekvenčnemu branju datotek. Dokončno pa lahko na računalniško smetišče zgodovine pošljemo okenski program za defragmentacijo, ki diske SSD po "optimizaciji" le še dodatno upočasni.
Diskeeper je vsekakor storil prvi konkreten korak pri nadzoru "nesnage" na diskih SSD. Kljub temu bomo prave in zanesljive izkoristke tehnologije SSD (kljub Diskeeperju) dobili šele takrat, ko bodo snovalci operacijskih sistemov karakteristikam pomnilnikov flash prilagodili tudi datotečne sisteme.