Objavljeno: 22.12.2009 | Avtor: Gorazd Ropoša | Monitor December 2009 | Teme: video, DVD, blu-ray

Studio proti Direktorju

Video visoke ločljivosti je tu, o tem ni nobenega dvoma. Nenazadnje ga izdelujejo tudi že dokaj poceni fotoaparati, da o kamerah za domačo rabo niti ne govorimo. In ker so precej običajni tudi televizorji visoke ločljivosti in seveda veliki računalniški monitorji, potrebujemo le še eno - ustrezen program za obdelavo videa. V visoki ločljivosti.

Urejanje video posnetkov in izdelava filmov že dolgo nista več samo domeni filmske industrije. Spričo vedno zmogljivejših (in na srečo tudi cenovno dostopnejših) računalnikov in druge opreme, ki jo potrebujemo za ustvarjanje (snemalne naprave, različna programska orodja) na eni, in vedno boljše kakovosti posnetih vsebin (tudi posnetki v visoki ločljivosti) na drugi strani, se lahko omenjenih zadev uspešno in kvalitetno lotimo tudi v domačem studiu.

Še posebej in toliko laže, če upoštevamo, da nam pri tem lahko precej pomagajo številni programi (tudi v novih različicah). Dva izmed njih si bomo pogledali tokrat, in sicer Pinnaclov Studio 14 HD in Cyberlinkov Power Director 8.

Pinnacle Studio 14 HD

Novi Studio bi se pravzaprav moral imenovati nekoliko drugače, saj bi namesto zdajšnje štirinajstice morala biti v imenu trinajstica. Trditev je posledica tega, da Studia v omenjeni različici sploh ni bilo (in ga tudi očitno ne bo, saj je zadnja nosila oznako dvanajst plus). A kaže, da so se v Pinnaclu (morda zaradi vraževerja) zavestno odločili za drugačno štetje in posledično še ime. Oznaka HD (High Definition) nakazuje, da se program ukvarja tudi s takimi posnetki.

Nameščanje programa je preprosto, sicer nekoliko dalj časa trajajoč postopek, ki pa (pohvalno) ne zahteva vnovičnega zagona računalnika. Tudi zagon programa bi lahko bil nekoliko hitrejši (potrebuje namreč nekaj časa, da svoje delovno okolje v celoti "vzpostavi").

Uporabniški vmesnik novega Studia ni drastično spremenjen. Še več, tako po videzu kot zgradbi je precej podoben tistemu, ki ga poznamo še iz prejšnje različice. Tudi tokrat bomo namreč v njem našli (po velikosti prilagodljivo in z vsemi potrebnimi gumbi za nadzor) okno za predogled urejanih vsebin na njegovi desni strani, celo paleto različnih vrst vsebin na levi in časovno premico za dodajanje teh vsebin v spodnjem delu vmesnika. Ne manjkata niti orodna in menujska vrstica na vrhu. Znano in posledično hitro osvojljivo okolje (seveda za tiste, ki Studio že poznajo, medtem ko bodo drugi morali nekaj več časa posvetiti branju in gledanju vodičev).

Novost Studia 14 HD je "projektni koš". Tako preprosto je videti dodajanje elementov vanj.

V "projektni koš" preprosto pogledamo s klikom ikone v orodni vrstici. Vsebina je lepo urejena in ustrezno označena.

Kljub znanemu videzu lahko kljub vsemu izpostavimo nekaj lepotnih popravkov, ki jih je doživel pri prehodu na novo različico. Najprej vidimo drugačno barvo ozadja (še vedno je siva, a z drugačnim tonom), a to ne vpliva bistveno na samo delo z njim. Precej bolj uporabno je to, da je kljub vsemu videti bolj prostoren in zato tudi pregleden.

Poglavitni razlog zgoraj omenjene izboljšave v glavnem tiči v drugače zasnovanem pogledu na vsebine (fotografski in filmski posnetki, učinki, napisi, menuji in drugo), ki nam jih program ponuja in jih bomo pri "režiji" lahko uporabljali. Namesto predstavitve njih v obliki knjige, kjer je bil vsak tip vsebine na svojem listu, z obveznimi listanjem med njimi, je danes to izvedeno bolj "moderno", a, kot se je izkazalo pri delu s programom, tudi bolj preprosto, pregledno in intuitivno. Vsebine so namreč prikazane v obliki albuma z majhnimi sličicami. Albume seveda lahko spreminjamo (nad njimi je priročna orodna vrstica), se med njimi preprosto sprehajamo in, kar je najpomembneje, njihovo vsebino vidimo takoj, v celoti in na eni strani.

Tudi za delovni proces v novem Studiu lahko zapišemo, da se ni veliko spremenil. Pravzaprav skoraj nič, saj še vedno poteka v (znanih) treh korakih, ki so (kako predvidljivo, a ravno zato učinkovito, znano) predstavljeni na posameznih zavihkih.

Nekoliko drugačen je prvi korak. Poleg novega imena (zdaj se namreč imenuje "uvozi" (import) namesto prejšnjega "zajemi" (capture)) je predvsem "dozorel", in sicer v tem smislu, da se ne "izogiba" določenim napravam ali vrsti posnetkov in hkrati vse podprte obravnava precej bolj enotno. Delati zna s kar nekaj priključenimi napravami različnih vrst (tako "starejšimi" oziroma takimi, ki posneto gradivo zapisujejo še na trakove, kot tudi mlajšimi, torej takimi, ki ga zapisujejo na vgrajene/vstavljene diske). Torej tudi DVD ali blu-ray.

Kot smo omenili že na začetku, se novi Studio ne brani niti visoke ločljivosti (1280 × 720 (720p) in 1920 × 1080 (1080p)). Posnetki v različnih formatih mu ne delajo prevelikih težav, saj nam je uspelo delati s kar nekaj njih (HDV MPEG-2, AVCHD MPEG-4), ki jih je prepoznal in ustrezno uvozil. Težave pa smo imeli pri uvozu posnetkov 1080i (torej v ločljivosti 1920 × 1080, a v prepletenem načinu), posnetih v formatu H.264 (končnica MP)G, ki jih program ni prepoznal, oziroma znal uvoziti. Resnici na ljubo ima s tem zapisom (izdeluje ga naša Toshibina HD kamera) težave še marsikdo, tudi Youtube, ki te posnetke predvaja dvakrat prepočasi (pri uvozu se mu zdi, da so posnetki posneti s hitrostjo 60 slik na sekundo, a seveda niso).

Uporabniški vmesnik novega Studia je, tudi zaradi drugače zasnovanega pogleda na vsebine (album), bolj pregleden in preprost.

Končni izdelek je lahko tudi film v visoki ločljivosti. Studio 14 HD podpira kar nekaj različnih formatov, v katerih ga lahko posnamemo.

Na "vhodni" strani torej ni večjih zamer. Boljši (in bolj v skladu s preostalimi koraki) bi sicer lahko bil uporabniški vmesnik v prvem koraku (oziroma njegova ureditev), saj se vsaj na začetku malo lovimo (ni povsem jasno, kako izbirati naprave, iščemo primarni lokalni disk, medtem ko ostali so). A z malo vaje in poglobljenega dela vse hitro in brez (nadaljnjih) težav osvojimo.

Samo urejanje vsebin (oziroma drugi korak) je bogatejše za nekaj novih orodij. Najprej velja izpostaviti dve, ki največ pripomoreta k boljši organizaciji in hkrati hitrejšemu urejanju. Dejstvo je namreč, da so množice različnih vsebin, ki jih uporabljamo in med njimi brskamo med urejanjem, velikokrat precej nepregledne ali slabo organizirane. Iskanje v njih zahteva svoj čas. Novi orodji sta zasnovani na precej podobni zamisli in tudi njihov učinek je primerljiv. Obe se namreč trudita ta čas skrajšati.

Gre za (iz okolja brskalnikov znane) "priljubljene mape" na eni in "projektni koš" na drugi strani. Prve so tiste, ki jih tako sami ustrezno označimo (z desnim mišjim klikom) in po želji poljubnokrat prikažemo. Nekaj več intuitivnosti je v primeru drugega, "koša" namreč, saj omogoča, da vanj dodajamo tudi posamezne elemente v neki mapi (in ne le mape v celoti). Je ožje usmerjen in bolj natančen, saj pokriva samo projekt, na katerem trenutno delamo. Vklopimo ga preprosto (prek ikone v orodni vrstici nad časovno premico) in enostavno "pregledujemo", saj so elementi v njem primerno označeni (drugače tisti, ki so "samo" zanimivi za projekt, kot pa tisti, ki so vanj že vključeni). A kot vedno velja, da je treba biti pazljiv in racionalen pri označevanju tako enih kot drugih. Prevelika "radodarnost" namreč vodi v povsem nasproten učinek.

Uvažanje posnetkov je v štirinajstici prenovljeno in predvsem poenoteno. Tako je videti, ko uvažamo "kadre" z DVDja.

Tokrat (končno) se Studio nekoliko bolje vklopi v okolje operacijskega sistema. Predvsem imamo tu v mislih njegovo neposredno "povezanost" z "okenskim" Raziskovalcem. Do njega (in s tem seveda tudi njegovih funkcij) lahko namreč hitro (z enim desnim klikom) pridemo kar iz programa samega, posledično pa tudi do "domače" mape izbranega posnetka.

Priročno orodni vrstici nad časovno premico (ki pa znata kdaj biti tudi slabo vidni) sicer skrivata kar nekaj orodij, tako za delo z video kot zvočnimi vsebinami. Omeniti velja vsaj še "stabilizator", ki naj bi odpravljal težave preveč stresenih posnetkov, kjer se je snemalcu preveč tresla roka. V praksi nas ni povsem prepričal, saj je bil premalo uspešen, čeprav je nekaj "napak" odpravil.

Manjka še pika na i, oziroma končni izdelek našega urejanja. Opravimo ga v tretjem koraku, kjer je na izbiro kar pesta paleta možnosti, tudi za izdelke v visoki ločljivosti. A ravno tretji korak zna biti (odvisno sicer od elementov, ki smo jih uporabili) tudi najdaljši, saj program precej dolgo opravlja svoje "posvečeno opravilo".

Domač film v visoki ločljivosti, z različnimi (privlačnimi) učinki, premikajočimi se naslovi, dodanim besedilom in fotografijami mu v osnovi ne dela težav in z vsem tem zna delati. Sicer velja, da je Studio 14 z dodatkom HD "najrevnejši" med trojico novih različic (na voljo sta namreč še Ultimate in Ultimate Collection). Pohvalimo lahko dovolj preprost, a zanimiv uporabniški vmesnik, zmogljiva, učinkovita in pestra orodja, njegovo "lakoto" po vsebinah v različnih formatih in podporo visoki ločljivosti. A je po drugi strani res tudi to, da je nekoliko počasen pri končni izdelavi, ne prebavi prav vsakega formata zdaj aktualne visoke ločljivosti in tudi drugih novih (predvsem res revolucionarnih) orodij je bolj malo in to zna marsikoga odvrniti od nadgradnje ali prestopa od konkurence. Za nove uporabnike, ki se šele odločajo za svojo pot, pa je vsekakor dobra možnost.

Pinnacle Studio 14 HD

Kaj: Program za urejanje večpredstavnih vsebin.

Izdeluje: www.pinnacle.com.

Prodaja: www.domex.si.

Cena: 59 EUR.

Za: Preprost, a zanimiv uporabniški vmesnik, zmogljiva, učinkovita in pestra orodja, "lakota" po vsebinah v različnih formatih, podpora visoki ločljivosti.

Proti: Dolg proces končne izdelave filma, ne prebavi prav vsakega formata visoke ločljivosti, bolj malo res revolucionarnih novosti.

Cyberlink Power Director 8 Ultra

Novo "osmico" namestimo preprosto, a v nekaj korakih, ki od nas zahtevajo določeno mero sodelovanja. Sicer je namestitev dovolj hitra in tudi nad zagonom programa se ne moremo ravno pritoževati.

Uporabniški vmesnik je znan (seveda tistim, ki so ga videli že v prejšnji različici) in se tudi od konkurentov ne razlikuje prav dosti. A kljub temu dovolj, da lahko rečemo, da se izziva urejanja filmov loteva po svoje. V novi "osmici" sicer vmesnik ni doživel bistvenih sprememb ali lepotnih popravkov.

Še vedno bomo v njem našli orodno in menujsko vrstico, ustrezno veliko okno za predogled, seznam vsebin in časovno premico. Še vedno je črn oziroma svetlo siv. A tudi v "osmici" dovolj urejen in vsaj na prvi pogled resen. Preglednost je nekoliko slabša, to je posledica predvsem preveč na kup "nametanih" orodij, preveč jih je že v osnovnem oknu (namesto večine v orodnih "boksih"), in tudi način prikazovanja različnih tipov vsebin bi lahko bil boljši (bolj pregleden). Res je, da opisane "težave" sčasoma (predvsem s pogostejšo rabo in "navajenostjo") zbledijo, a jasno je, da je mogoče tudi bolje.

Posebej lahko izpostavimo dobre (video) vodiče (tutoriale), ki nas hitro naučijo osnovnih veščin, dela s programom in učinkovite izrabe njegovih orodij. A resnici na ljubo, tudi brez njih ne bomo imeli prevelikih težav.

Power Directorjeva Osmica nima prenovljenega uporabniškega vmesnika. Sicer je videti urejena in daje vtis "resnosti", a so zavihki preblizu skupaj, orodij pa je v osnovnem oknu skoraj preveč.

Nova so "močna" orodja (Power Tools), ki jih lahko preprosto vklopimo in izklopimo. Tako je videti delo z njimi v novem "Direktorju".

Delovni proces je znan, poznamo ga namreč iz sedmice. Še vedno ga sestavljajo trije koraki, ki pa so razdeljeni v štiri zavihke ("dodaten/odvečen" zavihek ("izdelaj disk") je namenjen samo zapisovanju filma z vsemi ustreznimi dodatki na optični nosilec).

Zajem posnetkov je preprost, da skoraj ne bi mogel biti bolj. Orodje sledi novim trendom in uspešno združuje celo vrsto naprav (tako starejših, ki pišejo na trakove, kot mlajših, ki že imajo diske). Še več, priključene naprave (in vstavljene nosilce) samodejno prepozna in skladno s tem osvetli (samo) tiste ikone, ki te naprave predstavljajo. Med priklopljenimi napravami se preprosto "sprehajamo", zajem pa izvedemo z ustreznimi ukazi v spodnjem delu vmesnika. Video visoke ločljivosti, posnet v različnih video formatih (1080i, HDV MPEG-2, AVCHD MPEG-4), mu praviloma ne dela težav in ga lahko hitro "spravimo" v naš projekt. Ni pa prebavil posnetkov 720p in 1080p, posnetih v formatu MPEG-4 (H.264).

Več novosti (gre predvsem za izpopolnjena orodja, znana že iz prejšnjih različic, nekaj je tudi novih z glavnim namenom olajšati delo uporabniku in izboljšati videz končnega izdelka) najdemo večinoma pri urejanju večpredstavnih vsebin. Te so sicer tematsko urejene in zbrane v posameznih "sobah", do katerih pridemo prek zavihkov.

Nova različica ponuja predvsem še več video in zvočnih sledi v časovni premici (skupaj jih je zdaj šestnajst). Kar impresivna številka, ki zna seveda kdaj priti še kako prav, vendar po drugi strani tudi pripomore k omenjeni nepreglednosti, ko zaradi velikega števila vseh naenkrat ne moremo videti na zaslonu. Delamo (še vedno) z metodo "povleci in spusti", a to ni napačno.

Med dobrodošle in bolj uporabne novosti lahko uvrstimo skupek orodij pod zanimivim imenom "resnično gledališče". Omogočajo tudi izboljšanje posnetkov, oziroma njihovo kakovost in opremljanje z atributi, sicer lastnimi predvsem tistim v visoki ločljivosti. Torej tudi s prostorskim zvokom in brez nepotrebnih šumov v taki ali drugačni obliki. V praksi gre za orodja, ki omogočajo ostrenje, popravljanje barv in osvetlitve. Uporabimo jih lahko sicer samo na posnetkih, ki so vključeni v projekt in jih preprosto vklopimo ali izklopimo. Po želji (in pri nekaterih) lahko opravimo še dodatne prilagoditve.

Zajem posnetkov je preprost, da skoraj ne bi mogel biti bolj. Power Director namreč sam prepozna priključene naprave in ustrezno osvetli ikone, ki jim pripadajo.

Posnetkom lahko v Directorju 8 dodajamo tudi posebne učinke, ki jih v ločenem urejevalniku priročno spremljamo in spreminjamo njihove lastnosti.

Bolj zanimivo je predvsem orodje, ki obljublja nadgradnjo (upscale) navadnega posnetka v takega v visoki ločljivosti. Je povsem enostavno za uporabo (s premikanjem drsnika in pregledno primerjavo tipa "prej/potem"), a slabše odzivno (vklop/izklop orodja se ne zgodi takoj ob kliku), vendar omogoča zanimivo "igračkanje" s posnetki. V praksi se ni najbolje odrezalo, saj nekaj izboljšav res prinese, a premalo za odlično oceno (in obljubljeno visoko ločljivost).

Po drugi strani je precej bolj uporabna sposobnost programa, da izkoristi prednosti sistema CUDA. Gre za sistem, ki ga je razvila NVIDIA in omogoča, da računalniki z NVIDIA grafičnimi karticami precej bolj (hitreje) opravljajo svoje naloge. V konkretnem primeru Direktorja se to kaže predvsem pri obdelavi posnetkov v visoki ločljivosti, saj se z njimi precej hitreje spopada.

Nova in zanimiva (mogoče manj uporabna) so nova orodja za delo z učinki. Pravzaprav gre za poseben urejevalnik posnetkov (Particle designer), ki omogoča preprosta spreminjanja in vplivanja na njihov učinek. Pohvalimo lahko dobre možnosti prilagajanja.

"Direktor" brez težav zapiše domač film v različne formate in tudi v visoki ločljivosti. Tako je videti uporabniški vmesnik pri tem opravilu.

Tu so še nova "močna" (Power Tools) orodja, ki sicer niso pretirano prilagodljiva, a so zato primerna za igranje in vsakovrstno izživljanje nad posnetki. Omeniti velja predvsem vrtenje video posnetkov in predvajanje v nasprotni smeri. Vklapljamo jih povsem preprosto.

In končni izdelek? Z "Direktorjem" lahko brez težav posnamemo domač film v različnih formatih in tudi visoki ločljivosti ter ga pripravimo za različne naprave, tudi DVD in blu-ray nosilce.

Nova osmica spada med resne možnosti za domače urejanje (tudi HD) vsebin, o katerhi vsekakor velja razmisliti in jih preizkusiti. Cyberlink se trudi slediti (in to mu z osmico tudi dokaj uspeva) konkurentom na vseh področjih domače režije ali jih celo prehiteti. Pester nabor orodij, možnost izboljšave kakovosti slabših posnetkov, podpora HD in enostavno, intuitivno delo z njim ga na neki način potiskata v sam vrh. A seveda so tudi pomanjkljivosti. Uporabniški vmesnik bi lahko bil bolj pregleden, nekatera orodja bolj dodelana, natančna in dosledna.

Cyberlink Power Director 8 Ultra

Kaj: Program za urejanje večpredstavnih vsebin.

Izdeluje: www.cyberlink.com.

Prodaja: www.xenon-forte.si.

Cena: 59 EUR.

Za: Pester nabor orodij, izboljšanje kakovosti slabših posnetkov, podpora visoki ločljivosti, enostavno in intuitivno delo.

Proti: Na trenutke nepregleden uporabniški vmesnik, (pre)malo dodelana, natančna in dosledna orodja.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji