Objavljeno: 26.5.2009 | Avtor: Jure Forstnerič | Monitor Maj 2009 | Teme: preizkus

Spletna kamera na kolesih

O robotih v Monitorju še nismo kaj dosti pisali, saj jih za domačo rabo skoraj ne najdemo, kljub napredni tehnologiji na tem področju. Na preizkus pa smo dobili spletno kamero, ki je pravzaprav mali robotek, ljubkovalno imenovan Rovio.

Spletne kamere se nekako niso tako prijele, kot bi pričakovali glede na vse znanstvenofantastične filme v zadnjih desetletjih. Kljub zdajšnji tehnologiji in infrastrukturi se še vedno večinoma pogovarjamo le glasovno. Stacionarne telefone so zamenjali mobilni in programi, kakršen je Skype, uporaba spletnih kamer pa je še vedno dokaj redka.

Zamisel robotka Rovio je v osnovi preprosta - spletni kameri dodati možnost, da jo premikamo po prostoru in tako poiščemo svoje najdražje ter se z njimi pogovarjamo. Rovio se priključi v naše omrežje WLAN, nadziramo pa ga prek preprostega spletnega vmesnika (deluje tudi z mobilnimi brskalniki Internet Explorer Mobile, Safari Mobile in Opera Mobile). Seveda moramo nastaviti tudi svoj usmerjevalnik. To lahko prek UPNP opravi že sama naprava, lahko pa tudi sami nastavimo t. i. "port forwarding". Za neposredno vodenje lahko uporabimo tudi računalnik s kartico WLAN, a tu nimamo na voljo vodenja prek spleta. Pri nastavitvah lahko naredimo tudi več uporabnikov, skupaj z ločenimi gesli za vsakega, pri tem pa imamo dve vrsti uporabnikov - upravitelje in goste (ki lahko le upravljajo, ne morejo pa spreminjati sistemskih nastavitev).

Uporabniški vmesnik Rovia je pregleden in enostaven za uporabo. V desnem zgornjem kotu z miško izbiramo ukaze za premikanje.

Shranimo lahko več različnih poti.

Rovio ima torej spletno kamero, katere ločljivost gre do 640 × 480 pik, nastavimo pa lahko tudi hitrost osveževanja. Ta lahko gre vse do 30 slik na sekundo, ob tem pa moramo vzeti v račun hitrost naše povezave (nastavljamo lahko tudi kakovost/stiskanje slike). Za pogovor skrbita vgrajeni mikrofon in zvočnik, uradno ju lahko uporabljamo le z brskalnikom Internet Explorer od različice 6 naprej. Na voljo so že neuradni dodatki, s katerimi lahko uporabimo zvočno komunikacijo tudi drugje. Za gibanje skrbi trojica koles, ki so vrste "Omni wheel" in imajo po obodu majhne valjarje, zaradi katerih se lahko naprava giblje v vse štiri smeri, ne da bi se pri tem obračala. Kolesa pa so razmeroma majhna, tako da jih premaga že dokaj nizek rob (okoli dveh ali treh centimetrov), vožnja po stopnicah pa seveda odpade. Zaradi omenjenih koles je dokaj slaba tudi natančnost vožnje. Tako mu ukazujemo vožnjo povsem naravnost (levo, desno ...), on pa vseeno malo tava s poti (to najbolj opazimo pri vožnji po preprogah). Nastavljamo lahko tudi hitrost, ta je pri najvišji nastavitvi primerljiva z nekaterimi počasnejšimi daljinsko vodenimi avtomobili. Spletna kamera je usmerjena naprej, a jo lahko dvignemo na tri višine - pri zadnji od teh gleda navzgor (sicer pa vodoravno). V temi naj bi nam bila v pomoč majhna svetlobna dioda, ki pa osvetljuje le nekaj centimetrov pred robotom, tako da potrebujemo za vožnjo ponoči prižgane hišne luči.

Ko postane lačen, se zna Rovio sam nahraniti. Z elektriko.

Nastavitev ni preveč, v omrežju WLAN imamo na voljo le zaščito WEP, ne pa tudi naprednejše WAP.

S preprostim vmesnikom vozimo Rovia po hiši, domet pa je odvisen od dometa našega brezžičnega omrežja. Na sprednjem delu ima tudi tipalo bližine, ki nas v spletnem vmesniku opozori na morebitne ovire. Shranimo lahko različne poti, ki jih robotek kasneje sam ponovi. Prav tako si lahko zapomni položaj svoje bazne postaje (prek katere si napolni akumulator) in se, če je v isti sobi, sam vrne do nje. To "dejanje" je sicer zanimivo, saj je videti, kot da robotek odpleše kratek ples. Ko pride do razdalje kak meter od postaje, se postavi nekoliko vstran, odpelje nekaj deset centimetrov levo in desno, nato pa se vzvratno zapelje na postajo, kjer za vsak primer še malo zavrti kolesa (da si zagotovi stik za polnjenje). Dokupimo lahko tudi lokacijske module, prek katerih lahko najde pot do bazne postaje prek več sob oziroma hodnikov (lahko pa ga seveda tudi sami pripeljemo v sobo z bazno postajo, kjer se sam "parkira"). Ko mu začne zmanjkovati energije, se bo sam odpeljal na polnjenje, žal se to dogaja dokaj pogosto, saj je trajanje akumulatorja dokaj kratko. Pri našem aktivnem igranju (vožnji po hiši) je zdržal le slabe pol ure.

Naredi sam

Izdelava preprostega robota je presenetljivo nezahtevno opravilo. V spletu je že kar nekaj strani in forumov, kjer najdemo silno veliko različnih pristopov. Najdemo vse, od celotnih načrtov, kjer so opisane tako mehanska izdelava kot elektronika ter samo programiranje mikrokrmilnikov. Najosnovnejši robotki znajo slediti svetlobi ali črti, nekateri se znajo tudi izogibati oviram, slediti različnim objektom itd. Na voljo so tudi spletne trgovine, ki prodajajo vse za tovrstne robote. Od že sestavljenih, ki jih zgolj programiramo, pa do kompletov, kjer moramo sestaviti tudi elektronsko vezje, prodajajo pa tudi posamezne komponente. Sem štejejo različne motorčke, tipala (svetlobna, ultrazvočna itd.), krmilnike, kolesa, gosenice ...

Za prve korake priporočamo sledeče povezave, kjer najdemo veliko koristnih podatkov, načrtov in povezav:

www.societyofrobots.com

letsmakerobots.com

www.gorobotics.net

Okoli Rovia (in drugih naprav istega izdelovalca) se je že ustvarila manjša skupnost, ki ima dokaj dejaven forum (na www.robocommunity.com). Na voljo je celoten programski vmesnik (API) za napravo (vsaj za nekomercialne namene), na forumu pa najdemo tudi nekaj uporabnih dodatkov k strojni opremi - denimo svetlejše luči in zmogljivejši akumulator.

Na trgu je že nekaj podobnih robotkov. Eden od njih je ConnectR podjetja iRobot, ki izdeluje tudi priljubljeni sesalec Roomba (glej okvir), potem imamo napravo Spykee podjetja Meccano, ki je namenjena predvsem mlajšim (in se oglašuje kot vohunski robot), nam pa se je zdel še najbolj zanimiv SRV-1 Blackfin podjetja Surveyor. Gre za povsem odprtokodno napravo, pri kateri imamo na voljo vso dokumentacijo in sheme. Brez težav počne vse, kar zmorejo drugi (tudi Rovio), seveda pa ji lahko dodamo še druge zmožnosti. Žal pa je SRV-1 tudi najdražja od naštetih naprav, saj velja slabih 500 angleških funtov (medtem ko stane ConnectR okoli 500 dolarjev, Spykee pa okoli 300 dolarjev).

Cena Rovia je 390 evrov, kar se nam za tako napravo, glede na njene zmogljivosti, niti ne zdi veliko. Na prvi pogled zanimiva naprava, ki je nekje vmes med igračo in komunikacijskim orodjem, se nam je kar prikupila. Žal pa se je tudi dokaj hitro naveličamo, oziroma ne vemo prav dobro, kaj bi z njo počeli. Iz službe preverjati, kaj se dogaja doma, postane hitro dolgočasno (sploh ker se večinoma ne dogaja nič zanimivega), kot varnostna naprava pa bi potreboval vsaj nekajkrat močnejše luči za delo ponoči.

Wow Wee Rovio

Kaj: Premična spletna kamera - robotek.

Ločljivost kamere in osveževanje kamere: Do 640 × 480 pik in 30 FPS.

Povezljivost: Wlan 802,11 B/G, USB (za osnovne nastavitve).

Prostorske stopnje: 3.

Izdeluje: Wow Wee Technologies, www.meetrovio.com.

Prodaja: Loop Maribor., www.rovio.si.

Cena: 390 EUR.

Za: Zanimiva in prikupna naprava, enostavnost rabe.

Proti: Neuporaben v temi, zmogljivost akumulatorja.

Drugi roboti za dom

Robotika je v industriji nepogrešljiva, v navadnih domovih pa je je še presenetljivo malo. Konec devetdesetih je kar nekaj zanimanja sprožil Sonyjev robotski pes, imenovan Aibo, ki pa je bil bistveno predrag za kak resen preboj na trg in je ostal povsem nišni izdelek. Najbolj znan robot za domača opravila je vsekakor sesalec, imenovan Roomba. Gre za majhnega, okroglega robota, ki obvlada sesanje, se izogiba oviram in stopnicam in se zna ob praznem akumulatorju sam vrniti k polnilni postaji. Napravo izdeluje podjetje iRobot, ki je znano tudi po vojaških robotih, ki jih uporablja ameriška vojska tako v Afganistanu kot v Iraku.

Roomba je že dobila tudi nekaj konkurence, denimo robot Trilobit podjetja Electrolux. Ta je še naprednejši od Roombe, saj si sam izdela zemljevid določene sobe in ob tem izračuna optimalno pot za čiščenje (medtem ko je čiščenje pri Roombi bolj naključno). Na podobni osnovi so narejeni tudi različni roboti za košnjo trave. Na voljo je že kar nekaj različnih modelov, ki se med seboj razlikujejo tako po funkcijah kot po zmogljivostih kosilnega dela.

Kot vidimo, so dela, ki jih zaenkrat opravljajo roboti, dokaj preprosta. Raziskovalci se pospešeno posvečajo naprednejšim sistemom, ki pa so namenjeni predvsem industrijskim okoljem in vojski. Seveda pa je le vprašanje časa, preden bomo imeli tudi doma razne robotske pomočnike.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji