Slovenija.(še_ni).com
Pred kratkim je skupina mladih slovenskih računalnikarjev zmagala na mednarodnem tekmovanju. Imamo kar nekaj razmeroma majhnih a resnično sposobnih podjetij, ki ne le uporabljajo sodobno informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, ampak jo tudi ustvarjajo. Imamo celo nekaj podjetij, ki so - seveda ne po velikosti, a to so nekako geografsko-zgodovinske danosti, pač pa po inovativnosti, prodornosti, zanimivosti - med vodilnimi na svetu.
Z uporabo informatike v vsakdanjem življenju pa nismo tako zelo napredni.
Pred petimi leti sem poslušal predavanje znamenitega Nicholasa Negroponta, vodje inštituta Media Labs na tehnični univerzi MIT. Negroponte najraje od vsega pripoveduje zanimive zgodbice in napoveduje prihodnost, kar je razmeroma varno početje, saj večina nima pretirano dobrega spomina, pa tudi skoraj ga ni obsedenca, ki bi si zapomnil, kaj je nek Negroponte govoril pred petimi, desetimi leti, in to pozneje šel preverit.
No, kakorkoli, Negroponte je na omenjenem predavanju oznanjal nekakšno revolucijo za revne predele sveta, ki jo bo prinesel internet. Njegova logika: spletno prodajalno si lahko enako dobro (vsaj načeloma) postavi revni kmet v Boliviji kakor bogata firma v New Yorku. Po Negropontovem izvajanju bo kmalu Bolivijec prodajal volnene puloverje neposredno po spletu in bo od ("nezasluženega") dobička odrezal nekaj posrednikov, ki ne delajo drugega, kakor da jemljejo svojo desetino.
Razmišljanje je vsekakor imenitno, povsem v duhu nove dobe, ko je svet utrujen od kapitalizma in si želi novih modelov. Žal pa je sklepanje postavljeno - pač značilno za prodajalce megle Negropontovega kova - kar nekam v zrak, brez kakršnekoli trdne podlage. Bolivijski kmet ima s spletnim trgovanjem zagotovo manjše možnosti kakor poslovnež v New Yorku. Med drugim zato, ker kulturna, zgodovinska in še kakšna druga razlika Bolivijca že a priori omejuje, da bi lahko kakorkoli konkuriral nekomu iz "razvitega" sveta. Bolivijec nima niti potrebe niti želje niti znanja, ki so nujni predpogoj za kakršnokoli spremembo. Navajen je svojega načina dela in prodajanja na lokalni tržnici. Splet mu je tuj, tudi potem, ko mu ga pokažemo in pojasnimo.
Da ne bo kakšnega mednarodnega incidenta, češ da žalim Bolivijce, se bom zdaj preselil v Slovenijo. Slovenija je - vsaj po lastnem prepričanju - daleč bolj napredna od Bolivije, informacijsko pa sploh. Glede spletne informiranosti in suverenosti smo tako rekoč v svetovnem vrhu. Ne?
Poskusite najti zobozdravnika po internetu. Mogoče vam celo uspe katerega najti, čeprav so zelo redki. Pošljite potem vprašanje na objavljeni elektronski naslov. Mislite, da boste dobili odgovor? Ne boste ga. Zobozdravnikov pri nas v spletu ni. (Da ne bom nepravičen do zobozdravnikov: ko pišete na javno objavljene elektronske naslove v Sloveniji, je odziv praviloma tak - ga ni.)
Drugi primer. Poskusite najti ročni mlinček za žita. Najdete ga že, vendar ga zelo težko kupite. Na strani s prodajnimi pogoji pišejo takale grozodejstva: "Običajni rok plačila je do 30 dni od dneva dobave s tem, da kupec da garancijo za plačilo ob naročilu / akcepni nalog ali bariran ček/." Strogo za veleprodajo. Seveda potem mlinček raje kupite v tujini, kjer vse skupaj terja pet minut in nekaj malega tipkanja naslovov in številk kartice, dostava pa je do vrat.
Tretji primer. Kar resen oglas v Financah ponuja "unikatna poslovna darila" oz. "Golden Water Power STICK", tako rekoč čudežno paličico. Če kliknemo na objavljeni spletni naslov, pademo na (samo samcato) spletno stran, na kateri se v angleščini predstavlja "Group of enterpreneurs...", ki ponuja "direct marketing", "agent and representation services" in "business intelligence". Nobenih razlag, nobenih referenc, ničesar.
Četrti primer. Poskusite po internetu kupiti semena od Semenarne, ki ima sicer izvrsten izbor in vedno polne trgovine. Ni šans! (Lahko pa brez težav kupite odlična semena v kitajski spletni prodajalni v Kanadi.)
Če so zgornji primeri malo posebni in se morda zdi, da sem namenoma poiskal takšne, vzemimo primer, ki je res (ali bi moral res biti) reprezentančen za Slovenijo: Lipico. Stran kobilarne Lipica ponuja izvedbo v slovenščini, angleščini, nemščini in italijanščini. Če kliknemo na kateregakoli od tujih jezikov, ne moremo do enega ključnih podatkov, ki zanimajo iskalca po spletu: cene vstopnic. Ta je na voljo le v slovenski različici, ki pa je tujec verjetno ne bo odprl. Za povrh je na italijanskih in nemških straneh polovica vsebine v angleščini. A najhuje je pri hotelih. Medtem ko je mogoče v razvitem svetu že v vsaki luknji rezervirati sobo po internetu, v Lipici ni mogoče ničesar, podatki pa so povsem osnovni. Kakor da bi potencialnim obiskovalcem sporočali: ne želimo vas, pojdite kam drugam, recimo v Avstrijo! (Ali pa vsaj v katerega od bolje predstavljenih hotelov v Sloveniji.)
Zakaj je tako? Morda so Slovenci zadovoljni s poslom, kakor jim gre, in so internet dodali le "za zraven", zato, ker se to nekako spodobi. Lahko pa je tudi, da smo vendarle majhni - pa ne geografsko, temveč v glavah. Če razmišljaš o tem, kako boš imel dober posel, če ti bodo vsi znanci in sorodniki hodili v bife, ne potrebuješ interneta. Bojim se, da je velik del slovenskega posla usmerjen prav tako, do prve hoste in nič dlje.
S čimer ni pravzaprav nič narobe, dokler smo vsi zadovoljni. Ko bodo posli slabši, pa nam še vedno ostanejo zgodbice o čudežnih mladeničih a la Michael Dell, ki so uspeli narediti svetovni prevrat zgolj z uspešno prodajo po spletu.
Če razmišljaš o tem, kako boš imel dober posel, če ti bodo vsi znanci in sorodniki hodili v bife, ne potrebuješ interneta.
