Simfonični računalnik
V sodobnih studiih so programi za večstezno montažo zvoka danes praktično nepogrešljivi. Digitalna tehnologija je pač malodane povsod izrinila analogno, saj omogoča precej enostavnejše delo in širše možnosti rabe, pa tudi povezovanje vseh elementov je veliko boljše in zmogljivejše.
Nič čudnega, da so tako našli svoje mesto v digitalnem studiu tudi računalniki, ki so vse bolj osrednje jedro za snemanje, montažo in produkcijo zvoka v t. i. digitalnih zvočnih delovnih postajah, kot se ti digitalni studii tudi imenujejo (angl. Digital Audio Workstation ali, na kratko, DAW). Računalniki namreč omogočajo rabo intuitivnih uporabniških vmesnikov, s katerimi je omogočen nadzor nad številnimi deli studia, simulirajo različne učinke, instrumente, kompleksne mešalne mize, programi za večstezno montažo zvoka pa precej nadomeščajo številne drage komponente za snemanje, manipulacijo in obdelavo zvoka.
V zadnjih letih so programi za večstezno montažo zvoka doživeli precejšnje izboljšave, predvsem pa so "večji" programi postali že zelo dovršeni, tako po zmogljivosti kot tudi po zasnovi in organiziranosti uporabniških vmesnikov. Lahko bi celo dejali, da je "vojne" med programi, ki se je dolgo bila med različnimi programi, nekako konec, saj dovolj zmogljivosti za osnovno delo ponujajo že poceni programi, kot so Audition, Cubasis ali n-Track, z močnejšimi programi, kot so Cubase SL/SX, Nuendo, Logic, Pro Tools ali Samplitude pa je mogoče narediti praktično karkoli, kar je danes aktualnega pri produkciji zvoka. In to ob veliko nižjih stroških kakor včasih, ko je bilo skorajda vse vezano na drage strojne naprave, pa tudi veliko enostavneje, saj smo vezani le na en uporabniški vmesnik, ki intuitivno združuje številne funkcije in sklope v montaži in produkciji zvoka.
Zmogljivost navideznih mešalnih miz je postala zelo velika. Magix Samplitude omogoča tudi neposredno mešanje prostorskega zvoka.
V novejših različicah (vsaj zmogljivejših) programov tako najdemo večinoma take spremembe, ki poenostavijo nekatere postopke, ponujajo nekatere dodatne možnosti manipulacije, izboljšujejo nadzor zahtevnih projektov - sama zasnova programov in uporabniških vmesnikov pa ostaja približno enaka, kakšnih zares revolucionarnih novosti praktično ni. To seveda le kaže na to, da so ti programi že v "zreli fazi", podobno kot npr. urejevalniki besedil ali programi za namizno založništvo, kjer se iz različice v različico zgodi le redko kaj zares "revolucionarnega". Tako je izbira "pravega" programa za večstezno montažo zvoka danes že bolj stvar okusa in navajenosti na vmesnik. Zagovorniki Pro Tools bodo tako seveda zagovarjali svoj program kot najboljši, podobno pa bodo dejali tudi uporabniki Logica ali Cubasa. A resničnih "presežkov", zaradi katerih bi bil kateri od teh programov močno boljši od drugih tekmecev, ob bolj objektivnem pogledu praktično ni. Razlike sicer so, a so vezane predvsem na uporabniški vmesnik in pa različne dodatne možnosti, ki sicer lahko olajšajo delo, pa vendar za samo montažo in produkcijo zvoka niso neobhodne.
Ena večjih dilem sicer še vedno ostaja: "večni dvom" o tem, ali je za delo z zvokom primernejši Mac ali PC. Odgovora na to vprašanje seveda ni. Včasih je veljalo, da je MacOS veliko bolj stabilen in ga je laže uporabljati kakor Windows, a vsaj po naših izkušnjah stabilnost niti ne predstavlja večjih težav - začuda pa smo imeli nekaj težav pri stabilnosti delovanja Pro Tools v MacOSu, medtem ko jih v Oknih ni bilo. Resda pa uporabniki MacOS ponavadi ne posegajo tako globoko v samo konfiguracijo računalnika, kot to počnejo bolj vešči uporabniki operacijskega sistema Windows, zato je tudi manj možnosti, da bi prišlo do usodnih napak, ki bi oslabile stabilnost delovanja sistema, poleg tega MacOS praktično ni treba optimatizirati, medtem ko je za hitro in zanesljivo delovanje računalnika PC treba tudi malce spreminjati sistemske nastavitve. A kljub temu težko rečemo, da je katera od obeh platform zares boljša ali slabša. Nekateri se bodo zdaj morda vprašali: "Kaj pa Linux?" Ta odprto-kodni operacijski sistem žal na področju zvoka vsaj v tem trenutku ne predstavlja kakšnega "resnega" igralca. Programov za zvok je razmeroma malo, razvoj odprtih projektov pa poteka zelo počasi; večina je posvečena razvoju raznih gonilnikov in bolj preprostih programov za obdelavo zvočnih datotek - pravega predstavnika za večstezno montažo zvoka tako v svetu Linuxa praktično še ni. Vsaj zaenkrat. Če je tip računalnika bolj stvar okusa, pa je nekaj jasno. Računalnik, ki ga nameravamo uporabljati za večstezno montažo zvoka, mora biti zmogljiv. Predvsem je pomembna hitrost in velikost diska (za optimalno delo je priporočljivo imeti celo dva fizična diska), dobro je imeti tudi veliko pomnilnika (vsaj 512 MB, še bolje kar 1 GB), za uporabo večjega števila navideznih učinkov pa je priporočljivo imeti tudi čim hitrejši procesor. Ob tem je seveda nujno imeti tudi ustrezen zvočni dodatek, ki skrbi za povezavo programa z "zunanjim svetom" - ponavadi gre za večkanalne zvočne module.
Od razporeditve do ureditve
Programe za večstezno montažo in obdelovanje zvoka krajše imenujemo tudi sekvencerji, ker pač ponujajo zmožnost oblikovanja zaporedja sekvenc. Resnici na ljubo je ta izraz nekoliko pomanjkljiv, saj označuje le eno od lastnosti teh programov (sekvencer je namreč le del programa), poleg tega pa z izrazom sekvencer označujemo tudi nekatere druge zvočne programe, kot so programi za ustvarjanje glasbe s ponavljajočimi se vzorci (predvsem krajšimi), ki so brez možnosti zahtevnejše montaže in obdelave zvočnega materiala (recimo Fruity Loops, Acid in podobni programi).
Osnovna zasnova programov za večstezno montažo in obdelovanje zvoka ostaja praktično enaka, kot je bila pred dvajsetimi leti, ko so pri Steinbergu v svet osebnih računalnikov vnesli Cubase. V sekvencer (kar je osnovno jedro teh programov) na več trakov "polagamo" različne zvočne dele (ali jih posnamemo), jih režemo, premikamo, kopiramo, brišemo in tako naprej. Tako zelo preprosto zgradimo strukturo oziroma zaporedje neke skladbe ali druge vrste zvočnega projekta. Seveda pa je tej "osnovni" zasnovi teh programov danes dodano še kup drugih "dobrot", ki omogočajo, da v njih opravimo vse postopke zvočne produkcije, do končnega posnetka (oziroma "masterja"). Tu mislimo predvsem na možnosti mešanja in oblikovanja zvokov s kompleksnimi navideznimi mešalnimi mizami, ki ponujajo kakovostne izravnalnike, možnost vstavljanja različnih učinkov, s katerim obogatimo signal, vodenje signala prek pomožnih vodil in še veliko drugega.
Poleg samega dela za urejanje sekvence so mešalne mize vse bolj osrednje jedro programov za večstezno montažo in obdelovanje zvoka. Danes že grafično vse bolj spominjajo na prave mešalne mize - in to na tiste bolj zmogljive in tudi bolj zahtevne za rabo. Tudi virtualno načrtovanje teh mešalnih miz je vse prej kot enostavno in programerji uporabljajo različne pristope pri snovanju le-teh. Pri Cubasu ali Samplitude npr. na mešalni mizi vidimo praktično vse, kar je za določene kanale sploh mogoče videti - od učinkov, izravnalnikov pa do merilcev za nivoje, medtem ko je pri drugih mešalna miza v osnovi preprostejša in imamo prek nje z gumbi dostop do različnih podkategorij (npr. Logic).
Programi podpirajo različne navidezne učinke. Pri manj zmogljivih programih so to predvsem vgrajeni učinki (Audition npr. omogoča le delo z vgrajenimi učinki), pri večini pa najdemo tudi podporo različnim standardom za izdelavo navideznih učinkov. Najbolj razširjen je gotovo standard VST, na računalnikih PC pa tudi DirectX. Lastni standard RTAS uporabljajo v podjetju Digidesign, učinke pa je mogoče uporabljati s programom Pro Tools. Na Macih pa je na voljo tudi Applov standard AU, ki je sicer dokaj nov, podprt pa je že v zadnji različici programa Logic. Katerikoli standard že, kakovost učinkov je odvisna predvsem od uporabljenih algoritmov. Na trgu je danes mogoče najti praktično vse vrste učinkov različnih izdelovalcev, kakovosti in cen, večini programov pa je dodanih vsaj osnovni set potrebnih učinkov, kot so reverb, kompresorji in podobno. Najbolj se pri tem odreže Logic, ki so mu dodani praktično vsi učinki, ki so jih pri tem podjetju izdelali - tudi zelo zmogljiv prostorski učinek, žal pa nima neposredne podpore zelo razširjenemu standardu VST.
Bias ima zelo veliko modulov, ki pa jih je težko smiselno razporediti.
Če so včasih programi za večstezno montažo zvoka ponujali precej omejeno obdelovanje zvočnega gradiva - še posebej to velja za "prave" zvočne zapise (torej ne MIDI), pa so v zdajšnjem času vsaj v zmogljivejših programih za večstezno montažo in obdelovanje zvoka integrirani tudi zmogljivi urejevalniki tako za MIDI kot tudi za zvok. Tako uporabnik ni več vezan na dodatne programske rešitve, tudi za urejanje in obdelavo zvočnega gradiva pa uporablja isti uporabniški vmesnik. Delo je tako seveda postalo še veliko bolj intuitivno in prijazno, poleg tega pa v teh urejevalnikih najdemo tudi številne funkcije, ki zvočno gradivo priredijo za uporabo v samem sekvencerju. Tako je mogoče hitro določiti točke ponavljanja za ustvarjanje ponavljajočih se vzorcev (loops), določiti je mogoče različne logične oznake, ki jih lahko upoštevamo pri predvajanju, vse bolj pa se uveljavljajo tudi možnosti raztegovanja digitalnih posnetkov brez spreminjanja višine tona, programi pa znajo razločevati ritmične vsebine posnetkov, jih zapisati v nekakšne mape ritmov, s pomočjo teh pa lahko hitro popravimo ali "poživimo" kakšne dele skladb (Pro Toolsi tako poznajo Beat Detective, Cubase ima funkcijo za iskanje "udarnih točk" ali Hitpoints itd). Tako lahko, recimo, kakšno skladbo MIDI (ki npr. igra bas sekcijo) prilagodimo nekemu posnetku živega instrumenta (npr. bobnom) in s tem dobimo veliko bolj "živo" in tudi točno glasbo (živi instrumenti so pač praviloma nekoliko manj točni od "neživih"). Seveda pa lahko naredimo tudi nasprotno in, recimo, netočnega basista umetno "popravimo", saj lahko s pomočjo ritmičnih map izvedemo kvantizacijo tudi s "pravimi" zvočnimi posnetki in ne le posnetki MIDI kakor včasih.
Avtomatizacija in nadzor
Zmogljivi programi za večstezno montažo in obdelavo zvoka ponujajo tudi zmožnost zahtevnejše avtomatizacije. Pod tem pojmom razumemo možnost, da določene parametre, kot sta npr. glasnost ali stereo slika, določimo za posamezne segmente montaže različno. Tako lahko, recimo, kitaro pesmi utišamo na delih, ko poje vokal, in okrepimo, ko se na primer začne solo. Kaj vse lahko avtomatiziramo na tak način, je odvisno od programa, vendarle pa boljši programi omogočajo avtomatizacijo praktično vseh parametrov, ki jih je sploh mogoče določiti (k čemur štejemo izravnalnike, nastavitve učinkov, mešanje signala v pomožna vodila in tako naprej). Način, kako uporabnik izvede avtomatizacijo, je različen - ponavadi lahko spremembe posnamemo med samim predvajanjem skladbe, program pa jih pozneje samodejno spet prikliče na način, kot smo jih podali. Vsi boljši programi pa ponujajo tudi možnost risanja krivulj avtomatizacije. Pri tem bodisi na samem traku (recimo Pro Tools) bodisi na dodatnem traku (npr. Cubase) vidimo krivuljo, ki nam kaže vrednost nekega parametra na časovni liniji. S tem lahko še bolj natančno spremenimo želene parametre na posameznih odsekih zvočne montaže in tudi hitro popravimo nepravilnosti, ki bi jih morebiti naredili pri avtomatizaciji s pomočjo uporabe regulatorjev na virtualni mešalni mizi ali prek zunanjega daljinskega upravljalnika, kot je npr. digitalna mešalna miza, ki so lahko pri miksanju v zelo veliko pomoč. Konkretno to pomeni, da če npr. nekoliko zamudimo pri dvigu glasnosti nekega instrumenta, to naknadno kratko malo popravimo, tako da ta dvig glasnosti na krivulji prestavimo na levo.
Pro Tools odlikuje eden najpreglednejših vmesnikov, pri katerem je vse potrebno vidno na enem zaslonu.
Z večanjem zmogljivosti programov za večstezno montažo in obdelovanje zvoka so ti postali tudi veliko bolj kompleksni za rabo, poleg tega se v njih izvajajo tudi vedno bolj zahtevni projekti. To seveda zahteva skrbno načrtovanje uporabniškega vmesnika, ki mora imeti veliko število raznih modulov in funkcij razporejeno čim bolj smiselno in intuitivno za rabo. Uspešnost programerjev je različna. Nekateri programi so tako precej razmetani in zahtevajo precej časa za privajanje (recimo Biasov Deck), nekateri pa so izvedeni zelo pregledno, z manjšim številom modulov, ki jih uporabnik laže nadzoruje (Pro Tools so tu, denimo, "šolski" primer urejenosti, blizu je tudi Samplitude). V Cubasu in Logicu je prav tako veliko modulov, ki zmanjšujejo preglednost dela s programoma, a so programerji vgradili možnost obsežnega prilagajanja vmesnika okusu in potrebam uporabnika v različnih fazah zvočne produkcije. Poleg tega imajo zmogljivejši programi tudi pregledne module, ki rabijo za nadzor in upravljanje zvočnega gradiva nekega projekta (tu se tudi brišejo odvečni deli, sem se uvažajo datoteke različnih formatov itd.), v sekvencerje je mogoče vstavljati oznake, določiti različna področja, Cubase pa, recimo, omogoča tudi to, da posameznim trakovom določamo različne "merilce" (časovne, filmske, merilce takta ipd.), z zadnjo različico pa lahko ustvarjamo tudi različna zaporedja predvajanja delov montaže. Različne dele trakov je mogoče tudi različno obarvati, pri Logicu pa lahko vsak trak opremimo celo s sliko, kar še poveča preglednost dela.
Pri Logicu ima vsak trak lahko celo sliko, ki prispeva k bolj intuitivni rabi programa in seveda polepša videz vmesnika.
Čudoviti svet standardov
Pri zmožnostih programov za večstezno montažo in obdelovanje zvoka se srečujemo s kupom različnih standardov. Nekaj smo jih že omenili (vsaj tiste za virtualne učinke), a pomembnih standardov je še kar nekaj. Prvi pomembni je gotovo tudi že precej priletni standard MIDI, ki pa kljub letom ostaja še vedno eden najpomembnejših standardov na področju digitalnega zvoka. Sekvencerji so pravzaprav odraščali v svetu standarda MIDI, zmožnost obdelovanja "pravega" digitalnega zvočnega pa so dobili šele kasneje, ko so postali tudi osebni računalniki dovolj zmogljivi za obdelovanje takega zvočnega gradiva. A tudi danes MIDI ostaja eno od jeder sodobnih programov za večstezno montažo in obdelovanje zvoka. Tako je še vedno mogoče prek povezav MIDI delati z zunanjimi digitalnimi instrumenti, pa tudi z drugimi napravami, kot so daljinski upravljalniki in snemalne enote, prek MTC (MIDI Time Clock) pa je mogoče sinhronizirati delovanje več med seboj povezanih digitalnih zvočnih naprav. Že nekaj let pa MIDI uspešno nadgrajujejo tudi navidezni instrumenti. Tudi ti so na voljo v različnih oblikah, kot instrumenti VST, DirectX (DXi) ali AU, na voljo pa je veliko število različnih sintetizatorjev - od simulatorjev "legendarnih" analognih ali digitalnih sintetizatorjev, bas kitar, kitar, klavirjev pa do povsem "samosvojih" instrumentov, ki jih v resničnem svetu skorajda ni mogoče narediti. Kakovost instrumentov je v zadnjih letih z izpopolnjevanjem modeliranja zvoka močno napredovala, tako da so take navidezne rešitve primerne za povsem resno rabo v svetu glasbe. Vsi sekvencerji seveda niso povsem primerni za delo z zvokom MIDI, še najbolje se pri tem obneseta Logic, Cubase in Nuendo (deloma tudi Samplitude), medtem ko drugi programi ponujajo le omejeno podporo uporabi naprav MIDI (omogočajo, recimo, osnovno predvajanje, povezovanje z zunanjimi instrumenti in drugimi napravami) in večinoma ne podpirajo niti virtualnih instrumentov (recimo Pro Tools, Bias Deck ...).
Navidezni instrumenti in učinki lahko nadomestijo številne dražje zunanje dodatke.
Vsaj v računalnikih PC zelo zanimiv standard je tudi tehnologija Rewire. Ustvarili so jo v podjetju Propellerhead, namenjena pa je povezovanju zvočnih programov. Tako lahko signal, ki ga ustvari neki program, pripeljemo v sekvencer in ga tam uporabljamo. S tem je seveda mogoče uporabljati tudi razne "simulatorje" studijske opreme, kot so Reason ali Rebirth, ki so zapleteni samostojni programi in jih zato seveda ni mogoče izvesti kot navidezne instrumente tipa VST ali DXi. Med pomembnejšimi standardi pa je tudi ASIO. Gre za gonilnike, ki omogočajo, da program komunicira neposredno z zvočno kartico ali modulom, ki je priključen na računalnik. To dovoljuje, da hitri procesorji DSP, ki so uporabljeni na boljših tovrstnih strojnih rešitvah, dosegajo izjemno nizke latence (to je zamik med vhodnim in izhodnim signalom). Še posebej pri uporabi virtualnih instrumentov s pomočjo zunanje klaviature je to zelo pomembno, saj sicer zvok zaostaja za našim igranjem (kar je seveda neuporabno), podobno velja tudi za obogatitev kakšnega od priključenih virov zvoka (če npr. kitaro popačimo s kakšnim učinkom). Sprejemljiva latenca je namreč tista, ki ne sega prek 4 milisekunde, še manjša latenca pa zveni seveda še bolje.
Tehnologija ReWire omogoča, da lahko signal različnih zvočnih pogramov (npr. virtualnih studiev) "pripeljemo" tudi v sekvencer, kot da bi šlo za zunanjo zvočno napravo.
Pri podpori drugim standardom se programi za večstezno montažo in obdelovanje zvoka sicer dokaj razlikujejo. Skorajda vsi pa podpirajo različne zapise zvoka, tudi stisnjene, programi pa omogočajo tudi urejanje zvoka za video, ki ga pri boljših vidimo kot trak, ki prikazuje slike v času (tako da lahko zvok dodamo zares natančno). Za boljšo prenosljivost montaž med različnimi platformami in programi je pogosta tudi podpora zapisu OMFI (Open Media Framework Interchange) ali, krajše, OMF. Montaže je namreč mogoče izvoziti v ta zapis in ga prebrati z drugimi sekvencerji ali npr. urejevalniki videa. Večji korak pa so boljši programi doživeli tudi pri podpori različnim prostorskim standardom. Osnova za glasbo sicer danes še vedno ostaja stari dobri stereo, a že na področju zvoka za film in igre je potreba po možnosti prostorskega miksanja velika. Podpora zvoku 5.1 je tako že skorajda nujna, medtem ko nekateri programi (npr. Nuendo) ponujajo celo možnost miksanja zvoka do standarda 10.2.
Pri prostorski produkciji imamo na voljo orodja za natančno pozicioniranje zvoka.
Kaj še lahko ponudijo?
To je vprašanje, ki si ga velja zastaviti ob vsakem izdelku, ki doseže neko zrelostno stopnjo, kakršno srečujemo pri programih za večstezno montažo in obdelovanje zvoka. Pravzaprav kakšnih velikih revolucionarnih novosti v prihodnje verjetno niti ne moremo več pričakovati. Bodo pa programerji gotovo dodajali različne bolj ali manj uporabne dodatke, ki bodo omogočili hitrejše izvajanje določenih postopkov, tudi uporabniški vmesniki bodo gotovo postajali preglednejši in lažji za uporabo. S prehodom na 64-bitne procesorje in operacijske sisteme bodo prav vsi zvočni programi pridobili veliko. Ko bo tudi koda teh optimatizirana za 64-bitni svet, bodo lahko tudi virtualni učinki notranje delovali z boljšo kakovostjo zvoka (64 bitov srečujemo tudi v boljših studijskih napravah) ali pa bo procesor lahko deloval z manjšo obremenitvijo, ko bo "poganjal" zahtevne navidezne učinke in instrumente. Seveda pa lahko pričakujemo tudi to, da bo kateri od "velikih igralcev" skušal povečati univerzalnost svojega programa z integracijo dodatnih možnosti. Še najprimernejši kandidat za to se zdi v tem trenutku video. Tudi urejanje tega je namreč v osnovi zelo podobno urejanju zvoka, v tem trenutku pa je v programih za montažo in obdelovanje zvoka še precej slabo podprt. Morda pa bo naslednji korak prelevitev tovrstnih programov v programe za montažo in obdelovanje zvoka in videa? Bomo videli...
Pregled programov
Ableton Live 4
Med preizkušenimi programi je Ableton Live pravzaprav najbolj svojevrsten program za večstezno urejanje in montažo zvoka. Če so namreč drugi programi usmerjeni predvsem v zagotavljanje čim boljših zmožnosti za delo, ki se še najbolj približa delu v klasičnih studiih, ima Ableton Live povsem drugačen pristop. Posvečen je namreč ustvarjanju elektronske glasbe, s poudarkom na ustvarjanju glasbe v realnem času (t. i. live-act), ki ni nujno vezana na predhodno jasno določeno strategijo, temveč dovoljuje veliko eksperimentiranja z različnimi kombinacijami zvoka, tako da zvoke odvzemamo, dodajamo, manipuliramo, jih z nekaj pritiski na miško spremenimo v "zanke" (loops) itd. Pri tem je uporabljen zelo enostaven vmesnik, ki temelji na klasičnih metodah dela, predvsem s kombinacijami vleci-spusti. Ableton Live poleg tega zmore vse uporabljeno gradivo igrati hitreje ali počasneje, ne da bi se (tudi pri zvočnih posnetkih) spreminjala sama višina tona. Algoritem seveda ni vsemogočen, a deluje zelo dobro na precej velikem razponu "utripov na minuto" (BPM).
Če je v predhodni različici (z oznako 3) Live podpiral izključno "prave" zvočne datoteke in ga je bilo treba z MIDI napravami (tudi virtualnimi instrumenti) povezati prek tehnologije Rewire, pa različica 4 prinaša obsežno podporo prav standardu MIDI, skupaj s podporo instrumentom VST. Tako se izognemo rabi več različnih, med seboj nepodobnih vmesnikov, s katero se je uporabnik moral spoprijemati pri prejšnji različici. Prav tako se uporabnik s tem izogne morebitnim nezanesljivostim v delovanju, ki so posledica uporabe tehnologije Rewire - ta ne nazadnje zmanjša tako stabilnost kot tudi dodatno obremeni procesor, kar še posebej pri delu na živih nastopih lahko pomeni velikansko slabost (tako za umetnika kot tudi gledalca). MIDI je tako mogoče snemati na trakove in v izreze, mogoče jim je dodajati učinke, program pa lahko uporablja zunanje instrumente MIDI in virtualne instrumente VST, odslej pa podpira tudi zapis SoundFont, ki je namenjen zbiranju vzorcev za digitalne sintetizatorje.
Samo delo se sicer glede na predhodnika ne razlikuje prav veliko. Tako Ableton nima nepreglednega števila oken, niti izbir kot drugi sekvencerji, temveč se večina pomembnega dogaja v osrednjem oknu, katerega osrednji del lahko gledamo v dveh položajih. Eden je namenjen delu z izrezi (clips), to je kratkimi zvočnimi ali MIDI deli, ki služijo kot osnovni ritmični vzorci (ponavadi jih ponavljamo ali "zančimo"). Ta pogled se sicer imenuje "session view". V njem vidimo vse dele, ki so uporabljeni na nekem traku. S klikom nekega dela sicer na spodnjem delu zaslona zagledamo urejevalnik zvoka ali MIDI urejevalnik. Drugi pogled je podoben kot pri drugih sekvencerjih. V njem gledamo časovno sosledje zvokov in dogodkov na trakovih v nekem aranžmaju (od tod tudi poimenovanje arrangement view). Pod tem je mesto za vstavljanje učinkov. Uporabiti je mogoče zelo dobre vgrajene učinke (ki tudi najmanj obremenjujejo procesor) ali učinke VST. Kot že rečeno, te kratkomalo "mečemo" v verigo s potegom na spodnji del, kjer so potem prikazani v "odprtem stanju", torej tako, da jim lahko neposredno spreminjamo parametre. Med obema pogledoma sicer preklopimo s tipko TAB ali s klikom ustrezne ikone.
V novi različici je tudi nekaj izboljšav samega usmerjanja signala - tega je odslej iz nekega pomožnega vodila tudi mogoče vrniti v miks. V vsakem miksu je lahko do 12 vodil. Kot pri predhodnikih je mogoče signal voditi iz večjega števila vhodov na večje število izhodov, posebej pa je mogoče signal poslati tudi na neki monitor ali slušalke, da lahko naprej poslušamo del skladbe (pri živem nastopu je to seveda več kot dobrodošlo).
Program sicer ni najprimernejši za delo s "klasičnim" zvočnim gradivom in projekti, kot npr. pri snemanju zasedb, reklam, zvoka za film in podobno, a je veliko bolj intuitiven za delo z elektronsko glasbo - pravzaprav je že sam dokaj močno orodje za ustvarjanje te glasbe in ne zgolj orodje za montažo kakor na primer nekateri drugi. Sicer tudi drugi ponujajo možnost dela z "zankami", vzorci in podobnim, a prav noben program tako pregledno in enostavno kot prav Ableton Live. Nekateri bi morda pogrešali nekatere dodatne možnosti vplivanja na zvok - a za končno oblikovanje skladbe je ne nazadnje mogoče uporabiti tudi še kak drug sekvencer in zvok ustrezno masterizirati (pa čeprav je to z nekoliko več truda mogoče tudi s programom Live). Po drugi strani pa to ni namen programa. Namen je čim bolj enostavno delo ob čim večji funkcionalnosti, ne da bi bilo treba veliko nastavljati in spreminjati ter se izgubljati v nepregledni množici različnih funkciji, od katerih potrebujemo le tistih nekaj. To pa bodo nekateri gotovo znali ceniti.
Ableton Live 4
Vrsta: Program za večstezno montažo in obdelovanje zvoka v realnem času.
Najmanjše zahteve: Računalnik PC s procesorjem Pentium ali Athlon, s taktom vsaj 600 MHz, 256 MB pomnilnika, 45 MB prostora na disku, zvočna kartica; računalnik Power PC s procesorjem vsaj G3, operacijski sistem OS X 1.5 ali novejša različica, 256 MB pomnilnika.
Izdeluje: Ableton, www.ableton.com.
Cena: Približno 103.000 tolarjev (spletna prodaja).
Za: Pregledna zasnova programa in grafičnega vmesnika, enostavna in intuitivna raba, zelo primeren za delo na živih nastopih, prilagojen za delo z elektronsko glasbo, možnost predvajanja skladb v različnih hitrostih brez spremembe višine zvoka, podpora MIDI, podpira tehnologije ReWire, ASIO, učinke AU (na Macih) in datoteke SoundFont.
Proti: Ni primeren za vse vrste namenov večstezne montaže in obdelave zvoka.
Adobe Audition 1.0
Audition je naslednik priljubljenega programa Cooledit, ki se je uveljavil predvsem med manj zahtevnimi uporabniki, saj ponuja številne možnosti in dokaj dobre lastne učinke po ugodni ceni (mogoče ga je bilo uporabljati tudi brezplačno). Program lahko uporabljamo kot urejevalnik za posamezne posnetke in za montažo več trakov. Pri tem velja pohvaliti to, da sta videz vmesnika in način dela pri obeh opravilih praktično enaka.
Urejen in pregleden vmesnik, ki pa ni povsem "standardno" okenski.
Program omogoča delo s 128 stereo trakovi z globino do 32 bitov in frekvenco vzorčenja do 192 kHz (trakov ni treba posebej ustvarjati, ker je ves čas na voljo 128 trakov), podpira pa vse vrste okenskih kartic - tudi tiste z več kanali. Žal pa bodo resnejši uporabniki pogrešali podporo gonilnikom ASIO, saj program deluje le z gonilniki MME in WDM, pri katerih je latenca med vhodnim in izhodnim signalom bistveno večja. Podprti so bolj in manj razširjeni zvočni zapisi, med drugim tudi stisnjena zapisa MP3 (tudi v različici Pro) in WMA. S programom je možna tudi obdelava zvoka v video datotekah (AVI), Audition 1.0 pa omogoča tudi kodiranje zvoka v prostorski obliki. No, pravzaprav neposredno podpira le Microsoftov zapis WMA Pro, ki prostorski zvok zapiše na devetih kanalih. Posredno pa je mogoče z njim pripraviti tudi posnetke za "klasični" prostorski zvok 5.1 (ki ga lahko uporabljamo, recimo, pri pripravljanju zvoka za DVD), vendar pa je za to potreben dodaten programski kodirnik prostorskega zvoka, program pa nam posamezne kanale pripravi v obliki šestih datotek WAV. Modul za razporejanje zvoka po prostoru je zasnovan zelo pregledno in enostavno, kljub temu pa omogoča natančno razporejanje delov montaže po prostoru oziroma na kanal za posebne učinke. Pri tej obliki prostorske "masterizacije" je moteče predvsem to, da na izhodni signal ni mogoče dodajati še kakšnega "glavnega" učinka, kot je npr. kompresor ali limiter.
Mešalna miza s precej dolgimi pomikači omogoča zelo natančno določanje glasnosti.
Tako kot že pri predhodniku Cooledit je vmesnik programa nekoliko manj standardno okenski, je pa v tej različici veliko bolj urejen in pregleden kot pri predhodnikih, ponuja pa tudi nekaj "modularnih" rešitev za prilagajanje vmesnika uporabnikovim željam. Predvsem je dobrodošla možnost "lepljenja" različnih oken na delovno namizje programa (tja, kjer nam najbolj ustrezajo), zato ni toliko prekrivanja kot pri nekaterih drugih programih. Vsa okna je mogoče tudi "odlepiti", tako da so prosto stoječa, S tem pridobimo na velikosti osrednjega dela (v katerem vidimo posnetek ali montažo). Tudi pri nasledniku Cooledita pa ostaja nekaj "eksotičnih" posebnosti, kot je npr. odsotnost standardnih pomikačev, poseben način označevanja zvoka (označenih delov, recimo, ni mogoče spreminjati z vlečenjem, temveč moramo uporabljati kombinacijo miške in tipke shift) in tako naprej. Še posebej, ker je program prevzel Adobe, bi lahko prilagodili vsaj "hitre tipke", da bi bile podobne tistim v programih Adobe (npr. za zumiranje). Moteče je tudi to, da program sicer pozna večstopenjsko funkcijo razveljavi (undo), ne pa tudi uveljavi (redo), ki je koristna pri preverjanju razlik, če npr. določen del spremenimo le malo in nismo povsem prepričani.
Pri spektralnem pogledu vidimo zastopanost frekvenc na zvočnem posnetku.
Audition ponuja tudi nekaj zanimivih posebnosti, kot je "spektralni pogled", pri katerem posnetek namesto kot standardno zvočno krivuljo, ki ima časovno os in os glasnosti, vidimo kot barvni grafikon, ki nam pove, kako prisotne so določene frekvence. Vodoravna os je tako še vedno časovna, medtem ko je navpična namenjena frekvencam, obarvanost pri vsaki frekvenci pa nam pove, kako glasna je določena frekvenca (rumena pomeni, da zelo, modra pa, da je blizu ničle). Uporabno, kadar na primer nimamo dovolj dobrih monitorjev in bi radi videli, v kakšni količini so v zvoku zastopane določene frekvence. Sicer pa lahko s programom delamo vse tisto, kar od večsteznega urejevalnika zvoka tudi pričakujemo. Trakovom lahko tako dodamo poljubno verigo učinkov (podprti so lastni in tisti, ki so vrste DirectX), mogoče je avtomatizirati glasnost, panoramo, tempo ter učinke, ne pa tudi izravnalnika, tako kot tudi ni mogoče v celoti vplivati na vse parametre učinkov. Orodja za manipulacijo s posnetki so pregledno razporejena po orodni vrstici, lahko pa jih dobimo tudi prek menuja, ki ga prikličemo z desno tipko.
Audition ima tudi urejevalnik zvoka, s katerim lahko ustvarjamo tudi "pentlje".
Poleg odsotnosti podpore gonilnikom ASIO pri programu pogrešamo tudi podporo standardu VST, slaba je podpora skladbam MIDI, program tudi ne podpira tehnologije ReWire, ki bi omogočala povezavo programa z drugimi zvočnimi programi (recimo vzorčevalniki, sekvencerji). Škoda, saj program sicer ponuja veliko, zaradi svoje univerzalnosti in preproste zasnove pa bi lahko bil tudi jedro domačega studia - brez podpore nekaterim za to skorajda nujnim standardom pa izgubi kar nekaj svojega čara. Kljub temu je zelo primeren za tiste, ki želijo v enem paketu dobiti dovolj zmogljivosti za delo z zvokom, pri čemer pa niti nimajo kakšnih dodatnih zahtev, nizkih latenc pa ne potrebujejo - v tem primeru je celo eden najboljših izborov.
Adobe Audition 1.0
Vrsta: Program za večstezno montažo in obdelovanje zvoka.
Najmanjše zahteve: Procesor Pentium ali Athlon 400 MHz, Windows 2000, 64 MB pomnilnika (priporočeno vsaj 512 MB), 75 MB prostora na disku, stereo zvočna kartica (priporočena večkanalna zvočna kartica), CD zapisovalnik, DirectX 9.0 (za video).
Izdeluje: Adobe, www.adobe.com.
Prodaja: Medija.
Cena: 103.080 tolarjev.
Za: Dober nabor možnosti.
Proti: Nestandardne rešitve vmesnika, ni podpore ASIO, Rewire in VST, slaba podpora MIDI.
Bias Deck 3.5
Bias Deck je eden tistih programov za večstezno montažo in obdelovanje zvoka, ki je namenjen zgolj računalnikom, ki temeljijo na operacijskem sistemu MacOS. Od različice 3.5.3 je program prilagojen tudi OS X (dodana je tudi različica za OS 9). Program omogoča delo z 999 "delovnimi" trakovi, 64 jih je mogoče hkrati snemati, predvajati in mešati. Trakovi so vedno mono, stereo trakov ne pozna. Pri dodeljevanju fizičnih vhodov smo nekoliko omejeni, saj istega vhoda ne moremo določiti dvema ali več trakovom (ki imajo npr. različen set učinkov in različno nastavljene izravnalnike) - program kratkomalo potoži, da to pač ne gre.
Z Bias Deck 3.5 je zvok mogoče mešati tudi v prostorsko obliko 5.1 (za kar ima odličen prostorski modul "analognega" videza) in ga zapisati v obliki Dolby (v zapisu AIFF). Omogočeno je tudi zelo natančno urejanje zvoka za video. Podprta je sinhronizacija SMPTE (prek vmesnika MIDI), pri čemer se morajo vse naprave prilagajati programu (torej deluje le v "master" načinu). Vendar pa kakovost zvočnih zapisov, s katerimi zna program delovati, ni največja - največja kakovost ima lahko globino 16 bitov in frekvenco vzorčenja 48 kHz. S programom je mogoče uporabljati učinke VST (dodanih je 25 učinkov), na vsak kanal pa je mogoče vstaviti največ štiri učinke VST. V osnovi ima vsak kanal sicer še štiristezni izravnalnik, kor in zamik (tako osnovni kot tudi kompleksni). Možnost obdelovanja zvočnih posnetkov ni vgrajena v sam program, pač pa je v ta namen dodan program Bias Peak LE.
Zelo svojevrstno zasnovan vmesnik programa Bias Deck.
Vmesnik programa je zasnovan modularno, s čimer mislimo, da je veliko različnih oken za posamezna opravila, okna pa se med sabo prekrivajo in jih ni mogoče "pripenjati" drugo na drugo. Tako je priporočljivo imeti čim večji monitor, še bolje pa je imeti kar sistem z več monitorji. Vmesnik je precej težko prilagoditi svojim željam, saj si program ob zapiranju, manjšanju in večanju ne "zapomni" položaja in velikosti oken, tako da se vedno znova "poruši" pogled, ki ga uporabnik ustvari. Tudi sicer program za rabo ni preveč intuitiven in se mu je treba precej časa privajati. Predvsem to velja za uporabnike, ki so vajeni delati z drugimi programskimi rešitvami, medtem ko se bodo tisti, ki so več časa preživeli v svetu "pravih" zvočnih naprav, kot so večstezne tračne enote in konzole v vmesniku, morda znašli celo bolje, saj v bistvu posnema videz takih studiev. Vse nastavitve je mogoče brez večjih težav povezati tudi z daljinskim upravljalnikom prek povezave MIDI (npr. z digitalno mešalno mizo ali kakšno podobno namensko napravo). Praktično vse nastavitve je mogoče tudi avtomatizirati - bodisi s pomočjo daljinskega upravljalnika, uporabe regulatorjev na zaslonu s pomočjo miške, pa tudi z risanjem krivulj avtomatizacije.
Pri uvažanju stereo posnetkov je moteče, da jih program ne zna sam razporediti na dva mono trakova, temveč jih le razdeli v ustrezni zapis SDII z ločenima stereo kanaloma, potem pa jih mora uporabnik sam povleči v montažo iz t. i. knjižnice, kjer so pregledno zbrane vse datoteke v montaži. Omejitev na mono seveda pomeni tudi to, da s programom ni mogoče uporabljati stereo učinkov, ob rabi stereo trakov (ki jih npr. potegnemo iz kakšnega Cdja), ki jih obogatimo z učinki, pa je treba enake učinke dodati na oba trakova (na vsakega svoje) in jih seveda na obeh enako nastaviti - zelo nerodno, torej. Omenimo še, da pri uvažanju ni možnosti predposlušanja (t. i. avdicije) zvočnih posnetkov, ki je skorajda nujna.
Kot smo že omenili, smo pri predvajanju omejeni na 64 trakov, medtem ko ima lahko program 999 "delovnih" trakov. Delovni trakovi so namenjeni temu, da lahko npr. ustvarjamo različne aranžmaje, vendar pa jih moramo za to, da bi jih predvajali, vedno prestaviti v tistih 64 trakov (program ima tudi funkcijo, ki hitro zamenja dva trakova). Tak način dela je nekoliko bolj neroden kot pri drugih programih, kjer takih omejitev ni. Pri delu z montažo je moteče tudi to, da program sploh nima bližnjic za zumiranje po vodoravni osi (tipk pa ni mogoče prilagajati). Program tudi ni primeren za delo z datotekami MIDI, saj te lahko le sinhronizirano predvaja s pomočjo QuickTime predvajalnika, ni pa jih mogoče spreminjati ali urejati, kaj šele jim dodajati kakšne učinke in podobno. Program je tako primeren predvsem za delo z zvokom za video in za spletni zvok, medtem ko za kakšno resnejšo produkcijo ni najprimernejši tudi zaradi omejitev pri kakovosti zvoka.
Bias Deck 3.5
Vrsta: Program za večstezno montažo in obdelovanje zvoka.
Najmanjše zahteve: Računalnik Power PC z operacijskim sistemom MacOS 8,6 ali novejšo različico, 128 MB pomnilnika, 20 MB prostora na disku, Apple Sound Manager 3.3.
Izdeluje: Bias, www.bias-inc.com.
Cena: Približno 75.000 tolarjev (spletna prodaja).
Za: Dober nabor možnosti, dober modul za mešanje prostorskega zvoka.
Proti: Neprilagodljiv in nepregleden vmesnik, le mono trakovi, slaba podpora MIDI, največja kakovost zvoka le 16 b/48 kHz, pri uvažanju ni poslušanja naprej.
Digidesign Pro Tools 6.4 LE
Če govorimo o večstezni montaži in obdelavi zvoka, seveda ni mogoče obiti programa Pro Tools, ki ga izdelujejo v podjetju Digidesign. V svetu profesionalnega studijskega zvoka je program namreč zelo priljubljen tako zaradi zmogljivosti kot tudi zaradi zelo intuitivno izvedenega vmesnika. Pro Tools je tudi edini program za večstezno urejanje zvoka, ki se lahko pohvali celo s tem, da je dobil oskarja zaradi vloge, ki jo ima pri urejanju filmske glasbe. Pro Tools je sicer na voljo v različicah LE in HD, pri čemer je okenska različica na voljo zgolj v nekoliko šibkejši izvedbi LE, ki smo jo tudi preizkusili (tako v okenski kot tudi macovski različici).
Ne glede na operacijski sistem je raba Pro Tools LE skorajda enaka.
Pro Tools od drugih programov razlikuje tudi njegova vezanost na strojne rešitve podjetja Digidesign. Tako programa ni mogoče uporabiti z zvočnimi rešitvami drugih izdelovalcev. Mi smo program preizkusili z najcenejšima zvočnima moduloma, ki ju ponuja podjetje. To sta Mbox in Digi 002R, namenjena rabi v domačem in projektnem studiu. Pro Tools z zvočnimi moduli komunicira neposredno, tako da kakšnih alternativnih (cenovno morda ugodnejših) zvočnih dodatkov, ki imajo standardna okenska ali Macove gonilnike, s programom ne moremo uporabljati. Škoda, saj omenjena dodatka Digidesign ne dosegata tako nizkih latenc kakor nekatere zvočne rešitve, ki za komuniciranje z računalnikom izkoriščajo tehnologijo ASIO. Latenca, ki jo dosegamo iz programa Pro Tools, je namreč bistveno višja od štirih milisekund - časa, ki je še sprejemljiv za monitoring obdelanega signala v realnem času. Za rabo v domačem studio je to seveda kar velika pomanjkljivost. Digidesign sicer ponuja tudi rešitve s procesorji DSP, ki pospešijo izvajanje učinkov in zmanjšajo latenco, a to precej poveča strošek studia. Pri delu v realnem času smo na sploh nekoliko bolj omejeni kot pri večini drugih programov za večstezno montažo in urejanje zvoka. Tako, recimo, učinkov na trakove ne moremo dodajati, medtem ko snemamo, učinkov, ki uporabljajo avtomatizacijo, pa ne moremo izbrisati med predvajanjem in podobno. Omenjene omejitve sicer nikakor niso prevelika omejitev in se jih je mogoče hitro navaditi, a vendarle so za tiste, ki radi veliko "eksperimentirajo", določena omejitev.
Če smo že omenili nekaj posebnosti programa, pa omenimo še to, da program Pro Tools neposredno ne podpira standardov, kakršna sta DirectX ali VST, pač pa pri Digidesignu uporabljajo lasten standard za programske učinke RTAS (pri močnejših različicah programov tudi TDM). No, za uporabo učinkov VST je na voljo tudi učinek RTAS, v katerega lahko "vstavimo" učinke VST. Sicer je mogoče v obliki RTAS dobiti zelo veliko zelo kakovostnih učinkov.
Uporabniški vmesnik, ki ga program ponuja, je eden najboljših med programi za večstezno montažo in obdelovanje zvoka. Je namreč zelo pregleden in urejen. Vse je zbrano bolj ali manj v enem oknu in ni tako razslojeno kot pri nekaterih drugih programih. Zvočni sliki montaže je namenjen velik osrednji del, dodatni moduli pa se večinoma ne odpirajo v svojih oknih, ki bi tega prekrivala, temveč je njihov prostor ob robovih, kjer ne motijo. Na desnem robu tako, recimo, vidimo, katere zvočne posnetke uporabljamo v montaži, pod tem so zbrane uporabljene datoteke MIDI. Na levi strani pa prikažemo ali skrijemo podatke o trakovih, pod njimi so zbrane skupine in tako naprej. Grafična podoba vmesnika sicer ni tako "pretenciozna" kot pri nekaterih konkurentih, ki uporabljajo silno veliko raznih bolj ali manj posrečenih "3D" dodatkov, a to ni nič slabega, saj ti dodatki prej "odnašajo" pomembno procesorsko zmogljivost, kot pa prinašajo kakšno posebno uporabno vrednost. Sicer je v programu uporabljena lastna tipografija, a so črke na računalnikih PC nekoliko majhne, oglate in na sploh slabo čitljive. Za računalnike Mac ta očitek ne velja.
Po pričakovanjih je izbor možnosti za delo z zvokom zelo obsežen - to velja tako za obdelavo samih zvočnih posnetkov, njihovo montažo in prilagajanje kot tudi za možnosti vodenja signala, uporabo učinkov, izdelavo pomožnih vodil, označevanje in tako naprej. Med zanimivimi orodji najdemo tudi tako imenovani "beat detective", ki zna iz zvočnih posnetkov razbrati informacije o ritmu določenega zvočnega zapisa. Tako dobljene podatke o hitrosti in ritmiki (ali "groovu") lahko potem zapiše v predloge, imenovane DigiGrooves, te pa je mogoče uporabiti pri kvantizaciji trakov MIDI. Tako je mogoče skladbe MIDI precej bolj "poživiti" in približati "nepopolnosti" živega igranja. Ista funkcija zna zvočni zapis tudi razdeliti in potem prilagoditi hitrostni mapi neke skladbe. Tako lahko, recimo, "popravimo" kak instrument, ki ni odigran popolnoma točno (če, recimo, bas kitara ni povsem usklajena z bobni). Seveda algoritem ni vsemogočen in še najbolje deluje z ritmično "jasnim" zvočnim gradvom, kot so bobni, bas linije, kitare in podobno - seveda če imajo ti dovolj linearen in prepoznaven ritem.
Učinke RTAS uporabljajo le pri Digidesignu in spadajo med boljše navidezne učinke.
Povejmo tudi nekaj o delu z okensko in MacOS različico programa. V osnovi je delo praktično enako, opozoriti pa velja, da se lahko pojavijo določene težave pri združljivosti projektov, ustvarjenih na različnih platformah, saj je treba biti pozoren na to, da v MacOSu določimo združljivost s PC različicami. Sicer namreč program na Macih uporablja zapis zvočnih datotek, ki v različici za PC ni podprt. Uporabnike računalnikov PC bo sicer na začetku morda zbegal nekoliko manj "standardno" okenski vmesnik, pa tudi nekatere bližnjice. Na PCjih namreč namesto Appleove tipke z jabolkom uporabimo kar tipko "Windows". Da bi, recimo, izklopili ali vklopili vstavke na njih, kliknemo s kombinacijo tipk CTRL in Windows, kar v svetu PCjev ni ravno v navadi, saj tipke Windows starejše tipkovnice sploh ne premorejo (njen nadomestek je kombinacija CTRL in ESC). Tudi pri različici za PCje desna tipka miške ni uporabljena, tako da so kombinacije miške in različnih tipk pogostejše.
Zanimive so bile tudi naše izkušnje s stabilnostjo programa. Vedno je nekako veljalo, da je Apple za take programe še posebej primeren (že zaradi svoje zasnove, ki je bolj predvidljiva in standardizirana kot tista pri računalnikih PC), a vsaj kar zadeva program Pro Tools LE, bi to le težko potrdili, saj se nam je program na računalniku G5 prvič obesil po dobrih desetih minutah dela. In to tako radikalno, da smo morali računalnik ugasniti, kar se je med preizkušanjem nekajkrat ponovilo. In to le zato, ker smo se v realnem času poigravali z vstavljenimi učinki. Ob tem program nima kakšnih varnostnih mehanizmov, ki bi ob takem sesutju ohranili montažo (samodejno snemanje). Montažo smo seveda izgubili, z vso avtomatizacijo in spremembami, ki smo jih opravili. Smo pa lahko našli zvočne datoteke in jih potem pač uvozili v projekt. A le zato, ker smo snemali od začetka in ker trakov nismo rezali in prestavljali. V nasprotnem primeru bi seveda to morali narediti še enkrat. Za primerjavo - na "brezimnem" računalniku PC s procesorjem Athlon XP nismo imeli s stabilnostjo prav nobenih težav.
Digidesign Pro Tools 6.4 LE
Vrsta: Program za večstezno montažo in obdelovanje zvoka.
Najmanjše zahteve: Računalnik PC s procesorjem Pentium IV (z Intel naborom) ali Athlon XP (z VIA ali NVIDIA naborom) s taktom vsaj 1,3 GHz, operacijski sistem Windows XP SP1, 384 MB pomnilnika (priporočeno 512 MB), 4 GB prostora na disku, CD-ROM, ustrezen zvočni dodatek Digidesign (vsaj Mbox), Apple Quicktime 6.5; računalnik Power PC s procesorjem vsaj G3, operacijski sistem OS X 3.3 ali novejša različica, 384 MB pomnilnika (priporočeno 512 MB), ustrezen Digidesignov zvočni dodatek (vsaj Mbox), Apple Quicktime 6.5.
Izdeluje: Digidesign, www.digidesign.com.
Prodaja: Desktop Music, (07) 490 11 55, www.desktopmusic.si.
Cena: 279.920 tolarjev (skupaj z zunanjim zvočnim modulom Digi002).
Za: Odličen uporabniški vmesnik, zelo širok nabor možnosti, zelo kakovostni učinki RTAS, kakovosten strojni zvočni modul.
Proti: Deluje le z Digidesignovimi strojnimi rešitvami, ni podpore Rewiru, težave s stabilnostjo delovanja na računalnikih Mac, nestandardne kombinacije tipk v Oknih.
Emagic Logic Pro 6.4 Pro
Tudi Logic je eden izmed tistih sekvencerjev, ki so prehodili dolgo pot razvoja. Z najnovejšo različico Pro 6.4 pa prinaša vrsto izboljšav tako v podpori različnim standardom kot tudi zmogljivosti. Programski paket vsebuje prav vse instrumente, ki jih pri Emagicu izdelujejo, kar je precejšnja dodatna vrednost, saj je bilo te prej treba kupiti posebej (in so skupaj stali bistveno več kot sam Logic Audio). Med njimi najdemo virtualne analogne sintetizatorje, orgle, klavirje in še kaj. Logic sicer neposredno ne podpira več standarda VST, saj so prešli na Applov standard Audio Unit (AU), vendar pa je dodan tudi ustrezen pretvornik, ki dovoljuje vstavljanje učinkov VST. Poleg tega je mogoče Logic Audio odslej uporabljati tudi s strojnimi rešitvami Digidesign TDM in HD, ki jih je doslej podpiral zgolj Digidesign. S tem seveda postane alternativa tudi v tistih studiih, ki temeljijo na tovrstni strojni opremi. Sicer program podpira tudi gonilnike ASIO in podobni Emagicov standard EASI. Brez težav pa je Logic mogoče uporabljati tudi z različnimi daljinskimi upravljalniki (za mnogo od teh so predloge že dodane). Logic je mogoče uporabljati samo z osebnimi računalniki, ki temeljijo na operacijskem sistemu MacOS X ali 9 (pri slednji je nekaj omejitev), različic za osebne računalnike PC Emagic ne ponuja že od različice 6 (zadnja PC različica je imela oznako 5.5). S tem je Logic seveda izgubil tudi desno tipko (ki je bila v Logicu za PC precej uporabna); to bodo nekdanji PC uporabniki ob prehodu na Mac verjetno pogrešali, medtem ko uporabniki Applov tega verjetno ne bodo niti opazili.
V Logic Pro je mogoče hkrati uporabiti 64 navideznih instrumentov, ustvariti je mogoče do 255 trakov in do 64 vodil za učinke. Snemati je mogoče iz neomejenega števila fizičnih vhodov, tudi število izhodov ni omejeno. Na vsak trak ali vodilo je mogoče vstaviti do 15 učinkov, signal pa je mogoče poslati na osem vodil. Z Logicom je sicer mogoče ustvariti tudi do 32 skupin, pri čemer je lahko en trak v več skupinah hkrati. Za povezovanje z drugimi zvočnimi programi je na voljo tudi podpora standardu Rewire 2. Logic podpira tudi stisnjeni zapis MP3 in pa miksanje prostorskega zvoka, program pa uporabnikom MIDI ponuja tudi zmogljiv urejevalnik notnega zapisa.
Logic spada med najzmogljivejše programe za večstezno montažo zvoka.
Uporaba Logica je povezana predvsem s poznavanjem in prilagajanjem tako imenovanega "Okolja" (Environment). Pri Logicu namreč to pomeni določitev kopice različnih podatkov in nastavitev projekta, na katerem delamo, in vsaj pred časom je veljalo, da je prav obvladovanje "Okolja" najtežji del pri učenju dela s samim programom. Prav zaradi tega so programu dodali pomočnika oziroma čarovnika (Logic Setup Assistant), ki uporabniku olajša oblikovanje "Okolja" prek vrste vprašanj o projektu, ki ga namerava začeti (izbor strojne opreme, določitev števila trakov, vodil, instrumentov, vhodov, izhodov ...). Logic se ob uporabi tega zapre, po tem pa se znova zažene s prilagojenim vmesnikom, ki ustreza določitvam "Okolja". Na prvi pogled vmesnik Logica sicer zaradi pisanosti (uporabljenih je veliko barv in slikovnih prikazov za različne vrste trakov) deluje manj "resno" kot vmesnik nekaterih konkurentov, a je to zgolj videz, ki vara. Prav ta oblikovanost namreč prispeva k veliki preglednosti dela tudi pri zahtevnejših projektih - vse je hitro vidno, položaji in velikosti oken so zelo prilagodljivi, vse nastavitve o trenutnem videzu pa je mogoče shraniti in znova priklicati prek t. i. "screensetov".
Spremembe pa je doživel tudi glavni del, torej tisto okno, ki je namenjeno urejanju same montaže. Kot pri nekaterih konkurentih (recimo Cubaseu) se na levi strani namreč za vsak kanal pojavi tudi ustrezni izsek mešalne mize, tako da uporabniku za spremembo npr. glasnosti ali določitev učinkov ni več treba vedno znova odpirati okna z mešalno mizo, temveč lahko to postori v samem urejevalniku montaže. Trakove je odslej s funkcijo "skrij" mogoče tudi skriti, da nam pri urejanju niso napoti. Mimogrede, vsak trak ima kar osempasovni grafični izravnalnik, ki omogoča zares natančno določanje zvočne slike za vsak kanal posebej. Določanje tega pa je izvedeno zelo intuitivno - na samem grafičnem prikazu krivulje je mogoče poleg frekvence in ojačitve namreč spreminjati tudi vrednost Q za filter (Q predstavlja frekvenčni razpon, na katerem izravnalnik ojači ali oslabi signal). V ta namen se kazalec na ustreznem mestu spremeni v krog, s katerim ta Q določimo. Vsakemu traku je mogoče dodajati tudi učinke ali signal poslati na katerega od pomožnih vodil, za razbremenitev glavnega procesorja pa je na voljo tudi funkcija "freeze", ki želeni trak obdela z uporabljenimi učinki ali kot zvočne trakove "zamrzne" trakove MIDI, ki uporabljajo navidezne instrumente (trak je seveda kasneje mogoče tudi "odmrzniti", kar ga vrne v prvotno stanje, da bi morebiti spremenili nastavitve učinkov).
Zmogljiva mešalna miza hkrati prikaže veliko koristnih podatkov.
Nekaj izboljšav je doživelo tudi zumiranje, ki lahko prikaže večje podrobnosti zvočnega gradiva, dodana pa je tudi funkcija "smart snap", ki gostoto mreže, po kateri "skačemo", s kazalcem veča oziroma manjša glede na povečavo, ki jo uporabljamo. Seveda Logic ponuja prav vsa orodja, ki so potrebna za montiranje nekega zvočnega projekta, kot so razrezovanje, kopiranje, lepljenje, krajšanje, daljšanje in tako naprej. Logic ponuja tudi možnost časovnega raztezanja zvočnega gradiva, pri novi različici pa so dodani algoritmi za različne vrste zvočnega gradiva, kar izboljšuje natančnost in kakovost teh sprememb. Pri opremljanju video datotek z zvočnimi posnetki bodo uporabniki pozdravili tudi t. i. video trak, ki kaže slike videa na določenem delu montaže, kar je zelo pomembno pri natančnem dodajanju zvoka videu.
Kljub temu velja poudariti, da Logic tudi v prenovljeni različici ostaja eden zahtevnejših programov za učenje, saj so posamezne možnosti še vedno v številnih oknih, veliko je menujev in nastavitev, ki so pogosto precej skrite, že samih orodji za montažo in urejanje je bistveno več kot pri drugih tovrstnih programih.
Omenimo še, da je paketu dodana zelo zajetna "knjižnica" uporabniških priročnikov za praktično vse segmente rabe, tako za sam program kot tudi za vse instrumente (knjig je kar 13). Seveda so dodane tudi elektronske različice v več jezikih. Poleg tega dobimo ob Logicu tudi odličen Space Designer, ki omogoča ustvarjanje kompleksnih učinkov reverb na podlagi posnetkov odjeka, ki ga v nekem prostoru povzroči testni signal. Dodan je CD z več kot tisoč odjeki različnih prostorov, seveda pa je mogoče ustvariti tudi svoje. Programski paket je sicer na voljo tudi v različici Express, ki je mnogo cenejša, a podpira manj različnih profesionalnih standardov. Tako ne podpira izvoza v format OMF, ne podpira tehnologije HD in TDM, naenkrat lahko uporablja le 16 instrumentov, vodil za učinke je le osem, dodanih učinkov je tudi bistveno manj in tako naprej. V vsakem primeru pa lahko rečemo, da je Logic Audio Pro zelo zmogljiva in celovita rešitev za profesionalno delo z zvokom. Pa čeprav le za MacOS.
Emagic Logic Pro 6.4 Pro
Vrsta: Program za večstezno montažo in obdelovanje zvoka.
Najmanjše zahteve: Računalnik Power PC z operacijskim sistemom Mac OS 9.1 ali novejšo različico, 128 MB pomnilnika.
Izdeluje: Emagic, www.emagic.de.
Prodaja: Zaradi prevzema Logica programa v Sloveniji trenutno ne prodajajo.
Cena: Približno 240.000 tolarjev.
Za: Zelo zmogljiv, prilagodljiv vmesnik, že v osnovi veliko učinkov in instrumentov, podpora videu, odlična podpora MIDI, podpira standarde Digidesign HD, TDM, Apple AU, ASIO (OS 9), EASI (OS 9), Rewire 2.
Proti: Le različica za MacOS, nekatere možnosti v OS 9 niso na voljo, ni neposredne podpore učinkom VST, zelo zahteven za učenje.
Magix Samplitude Professional 8
Samplitude Professional med uporabniki sicer ni deležen tolikšne pozornosti kot nekateri konkurenti, kljub temu pa ta program uporabljajo tudi v profesionalnih okoljih, saj je zasnovan zelo resno, a po drugi strani tudi enostavno za rabo. Z osmo različico prinaša podporo prostorskemu zvoku (do 10.2), izboljšano urejanje bobenskih sekvenc MIDI, podporo zapisovalnikom DVD, podprt je standard Rewire in še kaj. Sicer je mogoče z njim ustvariti 999 trakov, 64 pomožnih vodil, na vsak trak lahko vstavimo neomejeno število učinkov, tudi število uporabljenih navideznih instrumentov ni omejeno, s programom pa je mogoče projekte urejati tudi v mreži.
Hitro obvladljiv vmesnik, ki ni preveč natrpan z odvečnimi podatki.
Odlikuje ga tudi eden izmed najpreglednejših in tudi najuporabnejših vmesnikov, kar smo jih doslej videli. Vse možnosti in nastavitve so zelo pregledno razporejene tako po glavnih kot tudi pomožnih menujih in samih grafičnih elementih in zato zelo hitro dosegljive. Poleg tega lahko številne nastavitve, kot so nastavitve mešalne mize, velikosti zumiranja in nastavitve prikazov, shranimo v hitro dosegljive "posnetke" (snapshot), celotni videz delovnega okolja pa je mogoče shraniti kot predloge. Glasno okno je mogoče tudi razdeliti na več različno velikih delov, tako da se lahko hitro sprehajamo med različnimi deli daljših montaž. Zelo uporabna posebnost programa je tudi tako imenovani urejevalnik predmetov (object editor). Vsak posnetek na trakovih se namreč obravnava kot samostojni objekt, ki mu je mogoče dodati učinke v realnem času, določiti izravnalnik, dodati kompresor, spreminjati glasnost in tako naprej (mogoče mu je celo določiti mesto v prostoru 5.1).
Oblikovanje verig učinkov je v Samplitude zelo pregledno.
V bistvu tako dobrega nadzora nad posameznimi deli montaže (tako da lahko vplivamo celo na posamezen posnetek na traku), možnostjo preusmerjanja različnih kanalov in podobnega ne ponuja prav noben konkurent, res pa je, da se lahko ob neprevidni rabi vseh zmožnosti v kompleksnih miksih hitro "izgubimo" zaradi vseh možnosti - tako bolj vidnih kot malo manj. Če že govorimo o "izgubljanju" - število možnosti na menujih je velikansko, nekatere izbire pa so zelo globoko skrite v hierarhiji.
Tudi mešalna miza je vzor urejenosti vmesnika.
Mešalna miza je grafično dobro izdelana in pregledno zasnovana - daje zelo podoben občutek kot uporaba prave mešalne mize. Posamezni deli so dobro ločeni po namembnosti. V zgornjem delu vsakega kanala tako določimo vhod (in ga vklopimo za snemanje), sledi del, kjer lahko vhodni signal ojačimo in ga pošljemo na pomožno vodilo, temu delu sledi obsežen del za vstavljanje učinkov - vsak kanal ima na voljo tri lastne učinke, pa tudi možnost vstavljanja poljubnega zaporedja dodatnih učinkov. Poleg lastnih podpira program tudi učinke VST in DirectX, pa tudi instrumente VST. Omeniti velja, da je urejevalnik verig učinkov zalo pregleden, vsakemu učinku pa lahko določimo, ali je postavljen pred ali za regulator glasnosti (pre- ali postfader). Vsak trak ima poleg tega štiripasovni izravnalnik, ki ga lahko uporabimo prek štirih regulatorjev; če z desno tipko kliknemo katerega od teh, pa hitro prikličemo kar grafično predstavitev tega štiripasovnega izravnalnika. Na spodnjem delu mešalne mize so regulatorji glasnosti in tipke za utišanje ali samostojno predvajanje trakov, prav spodaj pa lahko izhod kanalov poljubno preusmerjamo tako na pomožne kanale kot tudi na skupinske trakove ali poljubni zvočni ali izhod MIDI. Program namreč praktično ne razlikuje med zvočnimi in MIDI trakovi, temveč jih obravnava enako. Pravzaprav niti pomožni in skupinski (ali "submix" trakovi, kot so poimenovani v programu) niso kakšna drugačna vrsta trakov ali kanalov, temveč lahko v take spremenimo prav vsak trak, ki ga želimo. To seveda pomeni, da lahko, recimo, neki trak, ki ga na začetku opremimo z želenimi učinki, kasneje uporabimo tudi kot skupinski trak in tako nanj "pripeljemo" še druge trakove, za katere bi želeli uporabiti isti set učinkov (in bi jih, recimo, dodajali kasneje), ne da bi morali znova ustvariti in nastaviti celotno verigo učinkov.
Vsak zvočni element se obravnava kot samostojni objekt, s katerim lahko zelo obširno manipuliramo, mu dodajamo učinke, višamo ali nižamo ton in tako naprej.
Na transporterju (torej oknu, ki je namenjeno predvajanju, previjanju naprej in nazaj ter podobnemu) je tudi dvanajst oznak (markerjev) za hitro označevanje delov montaže, poleg tega pa ima transporter tudi zelo dobro izveden vrtljiv gumb (ki ga seveda uporabljamo z miško), ki rabi za pospešeno ali upočasnjeno predvajanje zvoka naprej in nazaj. Program je mogoče brez večjih težav uporabljati tudi z različnimi daljinskimi upravljalniki (npr. digitalnimi mešalnimi mizami), ki podpirajo povezavo MIDI. Samplitude podpira sinhronizacijo med različnimi digitalnimi zvočnimi napravami tako prek ure MIDI, kot tudi MTC in SMPTE. S pomočjo posebnega zvočnega generatorja za SMPTE pa je mogoče sinhronizirati celo analogne naprave, kot so npr. tračne enote. Zvočno datoteko, ki jo ta generator ustvari, je treba le dati na neki neuporabljen trak in izhod tega dovesti na vhod SMPTE analogne zvočne naprave. Veliko pozornosti je v programu namenjene tudi možnostim obdelovanja zvoka in masterizaciji posnetkov. Tako je vgrajena tudi vsa podpora zapisovanju posnetkov na plošče CD, z možnostjo ustvarjanja indeksov in podindeksov vred, podprt je tudi CD Text.
Na voljo so tudi orodja za boljšo predstavitev zvoka, npr. spectroscope.
Zvok glavnega izhoda lahko grafično nadzorujemo s številnimi različnimi orodji in ne zgolj merilnikom nivojev. Namesto tega lahko, recimo, uporabimo osciloskop, merilec tempa (bitmeter), merilec korelacije faz, spektroskop (merilec glasnosti različnih frekvenc), spektrogram (grafično prikaže prisotnost frekvenc v času) in celo uglaševalec za kitaro.
Pri umeščanju zvoka v prostor si pomagamo z namenskim modulom.
S Samplitudom je mogoče urejati tudi več montaž hkrati - seveda lahko med projekti prenašamo tudi posnetke in podobno. Je pa mogoče z njim obdelovati tudi posamezne zvočne datoteke, tako da dodaten urejevalnik ni potreben.
Kitaristi seveda ne morejo brez uglaševalca.
Zasnova programa je torej med boljšimi, predvsem zaradi enostavnosti dela, dobre zmogljivosti in velike svobode, ki jo program pri delu z več trakovi dovoljuje, poleg tega pa so programu dodani tudi zelo kakovostni učinki. V programu pa vseeno tudi kaj pogrešamo. Predvsem je to kakšen bolj zmogljiv modul, v katerem bi lahko pregledovali uporabljene zvočne datoteke in njihov položaj v sami montaži. Sicer so na voljo vsa potrebna orodja za "čiščenje" odvečnih datotek v projektih, a modul, kakršen je npr. "pool" v Cubasu, vseeno manjka za lažji nadzor nad zahtevnejšimi montažami. Program tudi ne omogoča uvoza videa, da bi lahko zvok uredili ob samih posnetkih, je pa podprt uvoz in izvoz za nekatere zapise, ki jih je mogoče potem uporabljati v urejevalnikih videa.
Magix Samplitude Professional 8
Vrsta: Program za večstezno montažo in obdelovanje zvoka.
Najmanjše zahteve: Računalnik PC s procesorjem Pentium III ali Athlon, s taktom vsaj 1 GHz, operacijski sistem Windows XP, 512 MB pomnilnika.
Izdeluje: Magix, www.magix.com.
Cena: Približno 235.000 tolarjev (spletna prodaja).
Za: Odličen in zelo prilagodljiv uporabniški vmesnik, zelo dober nabor možnosti, pregledna mešalna miza, možnost vplivanja na posamezne posnetke, enotna zasnova za delo z različnimi vrstami trakov, kakovostni učinki, podpora zapisovalnikom DVD, podpora delu v mreži.
Proti: Manjka pregledovalnik uporabljenih datotek, ni podpore videu, omejitve pri delu z MIDI.
N-Track Studio
Med cenejše rešitve pri večstezni montaži zvoka spada program N-Track Studio (izdeluje ga praktično le en človek), ki z videzom uporabniškega vmesnika sicer na prvi pogled deluje nekoliko manj resno in dodelano, a je to večji del le posledica videza, saj gre za solidno zmogljivo orodje. Za malo denarja namreč ponuja podporo tako standardu VST kot tudi DirectX, in to tako za učinke kot tudi za instrumente, brez težav pa se razume tudi z gonilniki ASIO, v zadnji različici pa podpira tudi tehnologijo ReWire, ki omogoča povezavo z drugimi zvočnimi programi. Sam program sicer premore le nekaj osnovnih učinkov (zelo povprečne kakovosti), kot sta odjek (reverb) in odmev, vendar pa že v sami pomoči programa najdemo spletne naslove, kjer je mogoče dobiti dodatne učinke (uporabiti pa je mogoče tudi vse standardne VST in DirectX učinke). N-Track podpira frekvence vzorčenja vse do 192 kHz pri 24-bitni globini, ob tem je mogoče hkrati uporabljati kartice z večjim številom vhodov in izhodov, pa tudi več kartic hkrati. Program je sicer precej nezahteven, saj deluje že s prvo različico procesorjev Pentium s taktom le 160 MHz (ali procesorjem AMD K6) in 32 MB pomnilnika.
S programom lahko delamo montaže s poljubnim številom trakov, ki so lahko zvočni ali MIDI, mogoče pa je signal preusmeriti tudi na skupinske trakove oziroma vodila (če npr. več stezam želimo določiti iste učinke), vsak kanal pa lahko pošljemo tudi na pomožne kanale za učinke (aux send/return). Pri samem urejanju zvoka na trakovih je mogoče izvajati vse standardne operacije, kot je premikanje, razrezovanje, lepljenje in podobno, lahko pa postavljamo tudi oznake, delom lahko določimo vhode in izhode (t. i. fade-in in fade-out), na prekrivajočih se delih pa lahko naredimo tudi prelive (t. i. crossfade). Zahtevnost teh se sicer ne more primerjati s kakšnimi bolj dodelanimi programi, kjer lahko vplivamo na celotno obliko prelivov, kljub temu pa so na voljo tako linearni kot tudi logaritmični crossfadi (slednji nekoliko bolj upoštevajo lastnosti človeškega sluha).
Zanimive so tudi možnosti nadzora nekaterih parametrov, kot so, recimo, pomikači na mešalni mizi. Te je namreč mogoče premikati kar s pomočjo tipk na tipkovnici. To je dobrodošlo ob dejstvu, da program daljinskih upravljalnikov ne podpira. Za aktivno spreminjanje glasnosti med predvajanjem pa lahko, recimo, uporabimo kar miško v kombinaciji s tipko ALT. Res pa je, da uporaba tipk v te namene vpliva na to, da je manj drugih bližnjic, ki bi jih sicer potrebovali za hitrejše delo s programom, in da moramo možnosti večinoma izbirati z miško.
N-Track Studio ni na videz nič posebnega, a je prav spodobno zmogljiv program za ne preveč zahtevne montaže.
Uporabniški vmesnik je precej svojevrsten in nekoliko manj "standardno" okenski. Programerji so se namreč odločili, da ne uporabljajo standardnih funkciji za prikazovanje oken in dialogov, temveč so izdelali svoje, tako da so okna nekoliko drugače oblikovana. Vsakemu oknu lahko tako naredimo prosojno, drugačni so gumbi za povečanje, pomanjšanje in podobno. Žal pa je v vmesniku nekaj hroščev, ki lahko zapletejo rabo programa. Okno lahko, recimo, naredimo popolnoma prozorno in ga potem sploh več ne vidimo in moramo bolj ali manj "na pamet" zopet najti ustrezen gumb v naslovni vrstici okna, da okno spet prikažemo. Kakšne velike koristi od prosojnosti (ki bi, recimo, prispevala k preglednosti) niti ni. Če pa na primer povečamo okno mešalne mize, ki se, če uporabljamo kartico z več zvočnimi izhodi, hitro poveča predvsem v širino, ker ima vsak izhod svoj glavni gumb za določanje glasnosti in nastavljanje glavnih učinkov, se zgodi, da se okno raztegne precej prek celotne širine zaslona in večjega dela sploh ne vidimo (in to velja za celotno okno, skupaj z naslovno vrstico, kjer so gumbi za povečanje in zmanjšanje okna). Po drugi strani pa tisto okno, recimo, nima možnosti pomanjšave na minimum (minimize), ki bi gotovo prišla bolj prav kot možnost "gledanja skozi okno".
Nerodnosti vmesnika pa s tem še ni konec. Pri urejanju zvočnega gradiva je nerodno izvedeno tudi premikanje delov prek desnega ali levega roba zaslona, saj se zaslon ne pomika samodejno, ko z miško "držimo" neki zvok, temveč moramo prestaviti del do konca, premakniti zaslon in potem spet premakniti del, dokler ne pridemo do želenega položaja. Tudi pri označevanju in premikanju je nekaj površnosti. Premikamo namreč tako, da uporabljamo miško (torej povleci in spusti) v kombinaciji s tipko CTRL. A če tipko miške pritisnemo, preden stisnemo tipko CTRL, se sam videz kazalca sicer spremeni, kot da bi zvok premikali, vendar ni tako, saj ob pomiku miške označujemo. Tudi sinhronizacija med prikazom in slišanim ni najbolj pravilna (kazalec, recimo, zaostaja ali prehiteva zvok, ki ga slišimo), še posebej, če uporabljamo kakšen bolj zahteven učinek ali verigo teh (lahko jih namreč nizamo tudi zaporedno na katerikoli trak ali glavni kanal).
Pri dodajanju že obstoječih zvočnih datotek je mogoče pogrešati predvsem kakšno vmesno odložišče - kot je npr. pool pri Nuendu ali Cubasu. Zvočni posnetki so namreč dodani neposredno v montažo, če pa jih označimo več, ustvari vsak svoj nov trak, to pa je pri dodajanju večjega števila krajših datotek zoprno. Program tako za kakšne zahtevnejše projekte niti ni primeren, niti ni primeren za delo z glasbo, pri kateri se uporablja večje število vzorcev.
Žal smo ugotovili tudi to, da program ni ravno med najstabilnejšimi, saj se nam je dogajalo tudi to, da se je brez predhodnega opozorila kratkomalo zaprl. Tako lahko ugotovimo, da so slabost programa predvsem hrošči in neroden vmesnik, po drugi strani pa je zanimiv zaradi samih zmogljivosti, ki jih ponuja, in podpore različnim standardom. Sicer pa je N-Track Studio mogoče dobiti v spletu tudi kot preizkusno različico, ki nima omejitev, vendar naj bi jo smeli uporabljati le največ 40 dni, v nasprotnem primeru pa bi morali program registrirati.
N-Track Studio
Vrsta: Program za večstezno montažo in obdelovanje zvoka.
Najmanjše zahteve: Računalnik PC s procesorjem Pentium ali Athlon, s taktom vsaj 800 MHz, operacijski sistem Windows 98 ali novejša različica, 32 MB pomnilnika.
Izdeluje: Flavio Antonioli, www.ntrack.com.
Cena: Približno 9400 tolarjev (na voljo tudi kot preizkusna različica).
Za: Podpora različnim standardom, deluje tudi s šibkejšimi računalniki, dober nabor možnosti.
Proti: Nestandardne in nerodne rešitve vmesnika, nestabilno delovanje, hrošči pri sinhronizaciji med zvokom in prikazom.
Steinberg Cubase SX 3
Cubase je že dolgo eden izmed večjih in bolj priljubljenih sekvencerjev. Na trgu je tako še od časov Atarijev ST, prva različica pa je izšla pred dvajsetimi leti. V tem času je seveda prehodil dolgo pot razvoja, precej pa je tudi določeval način razvoja drugih sekvencerjev. Različice XT so tako prinesle podporo "pravim" zvočnim datotekam, VST je uvedel navidezne instrumente in učinke, SX pa popolnoma prenovljen vmesnik, večjo integriranost, boljšo avtomatizacijo in tako naprej. Pred kratkim je Steinberg tako predstavil že tretjo različico programa Cubase SX. Ta sicer ne prinaša kakih zares revolucionarnih novosti, a nadgrajuje zmožnosti paketa z nekaterimi zanimivimi dodatnimi možnostmi.
Inplace Editor omogoča, da zapis MIDI urejamo kar v sami montaži, ne da bi odpirali posebno okno.
Tako so izboljšane možnosti časovnega raztezanja zvočnega gradiva, ne da bi vplivali na višino tona oziroma spreminjanje višine tona, ne da bi spreminjali dolžino predvajanja. Podprt je tudi priljubljeni zapis za ponavljajoče se vzorce ali zanke (loops) ACID, s katerimi je mogoče samodejno prilagajati hitrost vzorcev hitrosti neke skladbe. Tudi v tej različici pa so še vedno na voljo vse "dobrote" predhodnika, kot je samodejno iskanje ritmičnih točk (hitpoints) v nekem zvočnem zapisu, z možnostjo ustvarjanja map ritmike (groove maps), ki jih je mogoče uporabiti tudi pri kvantizaciji MIDI. S tem je seveda mogoče vplivati na sam MIDI zvok, da je bolj prilagojen živim instrumentom in tudi nasprotno - netočne linije živih instrumentov (npr. bas linijo) prilagoditi nekemu delu MIDI (npr. programiranim bobnom).
Odslej je mogoče uporabljati in deloma nadzorovati tudi zunanje instrumente in učinke.
Cubasov seznam različnih vrst trakov, ki je bil že doslej zelo obsežen, je dopolnjen še z eno vrsto trakov. Trakovi "Play Order" so seveda namenjeni določanju vrstnega reda igranja določenih delov montaže. Tako lahko imamo v montaži, recimo, le po nekaj fraz, ki se ponavljajo v komadu (recimo kitico in refren) in jih preizkušamo v različnem zaporedju, dokler ne pridemo do želenega rezultata. Tako lahko hkrati ustvarimo tudi več aranžmajev s pomočjo istega zvočnega gradiva, skladbam lahko brez večje težave tudi dodamo kakšen del, ki se ponovi, in tako naprej. To pomeni, da ni več treba vedno znova kopirati nekih delov skladbe in vedno znova prestavljati zvočnega gradiva, kar je lahko pri eksperimentiranju z različnimi idejami zelo nerodno in zahtevno.
Urejevalnik MIDI je v svet osebnih računalnikov prvi uvedel prav Cubase.
No, če smo z nekim vrstnim redom, ki ga določimo v teh trakovih, zadovoljni, lahko to zaporedje spremenimo v povsem običajno linearno montažo, kakršnih smo sicer navajeni doslej (in ki so primernejše za samo miksanje in masterizacijo). Pri urejanju glasbe MIDI v sekvencerju je zdaj na voljo tudi urejevalnik v samem projektnem oknu (t. i. Inplace Editor) - torej lahko MIDI urejamo kar na samem traku in nam ni treba odpirati dodatnega okna urejevalnika, kot je bilo treba pri predhodnih različicah. Cubase ima odslej tudi možnost shranjevanja in hitrega priklica namizja, ki si ga lahko tako priredimo za različne konfiguracije in postopke (večzaslonski sistemi, obdelava, masterizacija ...). S tem se precej izognemo izgubljanju v številnih oknih, ki jih je v Cubaseu še vedno veliko (zato je program tudi v tej različici precej zahteven za rabo in učenje).
Mešalna miza omogoča številne prikaze in nastavitve.
Boljše je tudi povezovanje z zunanjimi napravami MIDI. Tako je mogoče izdelati celotne navidezne upravljalne plošče za razne zunanje naprave, kot so npr. sintetizatorji, in jih povsem upravljati kar iz samega programa (to zajema tudi popolno avtomatizacijo). A ne le z napravami MIDI. Odslej je podprto tudi vključevanje zunanjih strojnih učinkov, ki jih je mogoče prav tako nadzorovati iz samega mikserja VST (seveda le jakost vhodnega in izhodnega signala ter zamik oziroma latenco, ki ga ima priključeni učinek). Podobno kot npr. Logic pa ima Cubase tudi izboljšano funkcijo "freeze", ki "zamrzne" trakove, ki uporabljajo določene instrumente ali učinke, tako da jih preračuna s trenutnimi nastavitvami, to pa seveda zelo razbremeni procesor. Izboljšan je tudi tisti del programa, ki rabi za nastavljanje in prilagajanje sistema.
Bolj učeni lahko pri urejanju glasbe MIDI posežejo tudi po urejevalniku not.
Tako je sam nastavitveni dialog zdaj preglednejši, saj uporablja drevesno strukturo, zato ni toliko "izgubljanja" v sicer zajetni količini različnih kategorij, ki jih uporabnik tam najde. Večje spremembe bo uporabnik našel tudi v dialogu za povezave VST. Doslej je bil ta namreč namenjen le določitvi vhodov in izhodov, ki jih v montaži uporabljamo, zdaj pa omogoča tudi bolj kompleksno preusmerjanje skupinskih učinkov (Group FX), že omenjeno vstavljanje zunanjih učinkov in pa še eno novost, t. i. studijske povezave. Te sicer danes večinoma še ne predstavljajo kakšne večje prednosti, saj z njimi le določimo, prek katerega izhoda bomo npr. poslušali zvok, preden ga uvozimo, je pa dolgoročno namenjen popolnemu povezovanju razne studijske opreme in integraciji te v sam vmesnik Cubasea. Trenutno podpira tehnologijo Total Recall in Yamahin Studio Manager 2, kar pomeni, da je, recimo, mogoče popolnoma nadzorovati nekatere modele Yamahinih digitalnih mešalnih miz (npr. 02R96).
V t. i. "poolu" najdemo podatke o vseh uporabljenih zvočnih datotekah.
Seveda pa tudi novi Cubase ohranja vse lastnosti in zmogljivosti prejšnjih različic programa. Podpira neomejeno število stereo ali mono trakov (fizičnih vhodov in izhodov je lahko do 256), prav tako je mogoče ustvarjati prostorske posnetke po standardu 5.1. Ima zelo obsežen seznam funkciji tako za urejanje kot tudi označevanje montaž, pregledno glavno projektno okno (torej del, kjer vidimo samo montažo), zmogljivo mešalno mizo, na kateri lahko vidimo prav vse učinke, izravnalnike, merilce nivojev in tako naprej. Ker je zasnova Cubasa zelo podobna programu Nuendo (ki še vedno obstaja v različici 2, ki je skoraj enaka različici Cubase SX 2), bomo na tem mestu končali opisovanje Cubasa. Za več podrobnosti pa si velja prebrati tudi opis programa Nuendo.
Steinberg Cubase SX 3
Izdeluje: Steinberg/ Pinnacle, www.steinberg.de.
Najmanjše zahteve: Računalnik PC s procesorjem Pentium ali Athlon, s taktom vsaj 800 MHz (priporočeno 2.8 GHz), 384 MB pomnilnika (priporočeno vsaj 512 MB), DVD-ROM, zvočna kartica, vmesnik USB (zaradi zaščite); računalnik Power PC s procesorjem vsaj G4 (priporočen G5), operacijski sistem OS X 3.3 ali novejša različica, 256 MB pomnilnika (priporočeno vsaj 512 MB), DVD-ROM, USB vmesnik (zaradi zaščite).
Prodaja: Mtd Electronics, (01) 430 12 70, www.mtd-el.si.
Cena: 199.134 tolarjev.
Za: Velika zmogljivost za delo tako z zvokom kot tudi z MIDI, prilagodljiv vmesnik, možnost shranjevanja nastavitev namizja, dobra mešalna miza, možnost natančne avtomatizacije vseh parametrov, podpora zunanjim učinkom, dodatne izboljšave za nelinearno predvajanje montaž, možnost "zamrznitve" navideznih instrumentov in trakov.
Proti: Zahteven za učenje, še vedno nekoliko nepregleden.
Steinberg Cubasis VST 4
Cubasis VST 4 je najmanj zmogljiv sekvencer, ki ga ponujajo pri Steinbergu. Temelji na pogonih in uporabniškem vmesniku, kakršnega smo sicer srečevali v starejših različicah Cubase VST, le da je število funkcij še bolj omejeno, kot je bilo pri teh. Nasploh na menujih najdemo le manjše število osnovnih funkcij, zato se programa sicer hitro navadimo, a tudi marsikaj pogrešamo - še posebej boljšo možnost označevanja delov pri daljših montažah (markerjev namreč ne pozna). Kljub temu je dovolj možnosti za povsem spodobno montiranje zvočnega gradiva. S Cubasisiom lahko tako ustvarimo montaže z največ 64 trakovi, ki so lahko MIDI ali "pravi" zvočni (avdio), pri čemer je lahko avdio trakov največ 48. Podprti so VST instrumenti in učinki. Pri tem smo sicer nekoliko omejeni, saj lahko v projektu uporabimo največ štiri instrumente in le dva učinka prek dveh pomožnih vodil pošlji/vrni, v sam kanal pa je mogoče vstaviti še en učinek kot "vstavek" (insert). Dodano je sicer lepo število instrumentov in učinkov za osnovno rabo, pri čemer so vsi predvsem grafično olepšani, njihova kakovost pa je solidna, a ne dosega tiste, ki jo imajo učinki, uporabljeni v programih Cubase ali Nuendo. Seveda pa je mogoče uporabiti tudi druge učinke in instrumente VST ali DirectX. Povezovanje prek tehnologije Rewire ni podprto, so pa podprti gonilniki ASIO, zato je program primeren tudi za delo v realnem času. Vsak kanal ima še dvopasovni parametrični izravnalnik (torej takega, ki mu lahko določimo ojačitev, osrednjo frekvenco in širino pasu). S Cubasisom je mogoča tudi avtomatizacija parametrov, kot sta npr. glasnost ali stereo razporeditev, žal pa ta ni grafično predstavljena (torej s krivuljami avtomatizacije), temveč poteka s pomočjo uporabe regulatorjev na sami mešalni mizi programa, katerih spremembe lahko med predvajanjem preprosto snemamo.
Cubasis ima tudi zmogljiv urejevalnik za MIDI, tako v obliki "klaviaturnega" urejevalnika (torej takega, ki višino tona kaže na grafično oblikovani klaviaturi) kot tudi za bobne (pri čemer namesto klaviature vidimo opise različnih tolkal). Bolj vešči pa si bodo lahko pomagali tudi z notatorjem, ki MIDI zvok predstavi kot notni zapis, ki ga je mogoče tudi urejati. Žal pa smo veliko bolj omejeni pri delu s "pravimi" zvočnimi datotekami, saj internega urejevalnika Cubasis nima. V ta namen je paketu sicer dodana Wavelab Lite, uporabiti pa je mogoče tudi drug zunanji urejevalnik - seveda pa je tako urejanje bolj nerodno kakor možnost urejanja zvoka znotraj samega programa. Tako smo omejeni pa rezanje, lepljenje, krajšanje, premikanje in podobne osnovne tehnike montaže. Mešalna miza programa je sicer grafično lepo izvedena, a na njej ne vidimo vseh nastavitev za kanale, temveč le regulatorje glasnosti za kanale, regulator stereo slike in nekaj gumbov, s katerimi lahko kanale utišamo in dosežemo druge nastavitve za vsak kanal posebej - to je nekoliko nerodno, predvsem pri zahtevnejših montažah, ko postane nepregledno.
Po videzu Cubasis spominja na starejše različice Cubase VST, a je tudi od teh šibkejši.
Podatki o uporabljenem zvočnem gradivu so zbrani v t. i. "audio pool", ki je sicer bolj skromen kakor tisti v Cubasu in nima kakšnih dodatnih možnosti za nadzor nad datotekami (čiščenje, spreminjanje kakovosti ...), a vendarle omogoča dokaj dober nadzor nad projektom z večjim številom datotek, datoteke pa je mogoče tudi vstavljati v montažo z miško (vleci/spusti). Omenimo tudi podporo tehnologiji InWire, ki omogoča, da projekte "dobivamo" prek spleta, oziroma svoje projekte ponujamo v spletu (oziroma v omrežju Rocket Network). Predvsem seveda zato, da lahko svoje znanje dopolnjujemo z znanjem drugih mešalcev zvoka, omogoča pa tudi, da pri nekem projektu sodeluje več ljudi hkrati. Tako lahko neko skladbo "remiksira" več ljudi, vsak pa lahko svoj rezultat predstavi drugim. Cubasis omogoča tudi delo z videom. Ta mora biti v zapisu Quicktime (MOV) ali Microsoftovem video zapisu (AVI), odpre pa se v posebnem oknu. Kakšnega traku s predogledom, kot jih poznata Cubase in Nuendo Cubasis, nima.
Cubasis VST 4 je tako dokaj zanimiv program za domači studio, ki je cenovno veliko ugodnejši od svojih "velikih bratov" Cubase SL/SX in Nuenda. Preprosta zasnova omogoča hitro učenje, a s sabo prinese tudi nekatere omejitve pri delu. Za zahtevnejšo rabo tako ni najprimernejši, povsem dovolj pa bo za tiste, ki potrebujejo predvsem preprost sekvencer za manj zahtevne projekte.
Steinberg Cubasis VST 4
Izdeluje: Steinberg/ Pinnacle, www.steinberg.de.
Najmanjše zahteve: Računalnik PC s procesorjem vsaj Pentium II ali Athlon Duron, s taktom vsaj 800 MHz (priporočeno 2.8 GHz), operacijski sistem Windows 98 ali novejša različica, 128 MB pomnilnika (192 MB za Windows XP), 340 MB prostora na disku, CD-ROM, zvočna kartica.
Prodaja: Mtd Electronics, (01) 430 12 70, www.mtd-el.si.
Cena: Približno 16.000 tolarjev prek spletne prodaje.
Za: Preprost vmesnik, podpora VST, DirectX in ASIO, tehnologija Inwire za delo v "spletni skupnosti", dober MIDI urejevalnik z notatorjem.
Proti: Manjša zmogljivost, nima internega urejevalnika zvoka, ne podpira Rewira.
Steinberg Nuendo 2.2
Nuendo sicer ima enak pogon kakor Cubase, le da ima nekaj dodatnih možnosti, ki ga naredijo primernejšega za zahtevnejšo in tudi bolj specifično profesionalno rabo - predvsem v postprodukciji, pri miksanju prostorskega zvoka in delu z videom. Tako ima boljšo podporo urejanju zvoka ob videu ali analognemu filmskemu gradivu (prek števcev za 16- ali 35-milimetrski film), dodana so nekatera orodja za boljši nadzor nad sinhronizacijo zvoka in videa, pa tudi za delo z zunanjimi napravami. Podpora prostorskemu zvoku je zelo močna, saj Nuendo podpira vse standardne formate, kar do standarda 10.2 (torej deset prostorskih zvočnikov in dva zvočnika za posebne učinke), zvok pa je mogoče kodirati tudi v zapisu Dolby, z dodatkom pa tudi v zapisu DTS. Z Nuendom je mogoče delati tudi prek mreže z več računalniki hkrati, za kar je vgrajena zmogljiva omrežna podpora. S tem je seveda olajšano delo pri daljših projektih, ki zahtevajo sodelovanje večje ekipe zvočnih mojstrov (npr. filmih). No, glede na to, da je trenutno aktualna različica programa 2.2, je jasno, da Nuendo še ne premore nekaterih novosti, ki jih najdemo v novem Cubase SX 3, temveč je še najbolj podoben predhodni različici Cubasa. Mimogrede, ni še povsem jasno, ali bo naslednji Nuendo prav tako temeljil na enaki kodi kakor Cubase. Lahko bi šel povsem v drugo smer razvoja, kar bi paketa nekoliko bolj ločilo. Z Nuendom je sicer mogoče uporabljati neomejeno število zvočnih ali MIDI trakov, fizičnih vhodov in izhodov je lahko največ 256. Na vsak kanal je mogoče vstaviti do osem učinkov, signal pa je mogoče tudi poslati na osem pomožnih vodil. Nuendo podpira tehnologijo DirectX, VST, ASIO in Rewire, projekte pa je mogoče izvoziti tudi v zapisu OMF, ki ga bere vrsta programov in naprav. Program interno sicer ves čas dela z 32 biti (s plavajočo vejico), podpira pa frekvenco vzorčenja do 192 kHz.
Nuendo je v osnovi zelo podoben Cubaseu, a je nekoliko bolj zmogljiv.
A poglejmo si, kaj je Nuendo pridobil z drugo različico. Če je bila prva različica bolj usmerjena v montažo in obdelovanje zvočnih posnetkov in je bila za delo z MIDI nekoliko bolj omejena, je druga različica po teh zmogljivostih povsem enakovredna programu Cubase SX. Ta pa je tako ali tako pojem za to še iz časov Atarijev ST, ko je bil še docela sekvencer za MIDI. Tako je za delo z MIDI na voljo zmogljiv "klavirski" urejevalnik, pri katerem zvoke vidimo na časovnem traku, glede na noto na klaviaturi, pod tem pa za vsak moment lahko vidimo tudi stanje želenih MIDI kontrolerjev (recimo jakost, glasnost ...). Poleg tega je na voljo tudi urejevalnik za bobne, pri katerem namesto klaviature vidimo opise bobna, namesto zvokov z dolžino pa udarce. Poznavalci lahko uporabljajo tudi urejevalnik not, za najpodrobnejše delo pa je na voljo tudi podroben seznam vseh MIDI "dogodkov", ki ga lahko tudi urejamo. Zadeve torej, ki jih poznamo iz Cubasa, a so bile v prvi različici Nuenda precej omejene. Poleg urejanja MIDI Nuendo ne zaostaja pri urejanju zvoka. Urejevalnik vzorcev namreč ponuja številna orodja za obdelavo zvoka, ob katerih se potreba po kakšnem dodatnem namenskem programu dobesedno izgubi. Poleg tega ima tudi funkcijo, imenovano "Hitpoint Detection", ki zna najti ritmične dele nekega vzorca in jih opremi z oznakami. S pomočjo teh je mogoče vzorec ustrezno razrezati, če ga spremenimo v "zanko" (torej ponavljajoči se vzorec ali "loop") in ga uporabljati v aranžmajih z različno hitrostjo od izvirne. Iz tovrstnih "točk udarca" je mogoče narediti tudi posebne mape ("groove maps"), ki lahko rabijo za boljšo kvantizacijo skladb (takih, ki delujejo bolj doživeto).
Sicer so razlike glede na predhodnika opazne že v samem videzu grafičnega vmesnika, te pa so precej posledica sprememb v sami zasnovi nekaterih modulov (in tudi dela z njimi) in ne le spreminjanja videza grafičnih elementov (zao je precej bolj podoben programu Cubase). Veliko sprememb je doživela mešalna miza. Na njej je odslej mogoče videti celoten skupek uporabljenih učinkov, vse trakove, merilce nivojev, izravnalnike in tako naprej. Tako ni več treba za vsako spreminjanje nastavitev na želenem traku odpirati "brskalnika", kar je še posebej uporabno pri miksanju celotne montaže. Vse nastavitve mešalne mize lahko odslej tudi shranimo in jih po potrebi naložimo v kak drug projekt ali v istem projektu uporabljamo več različnih konfiguracij.
Pri Cubasu in Nuendu se zaslon kaj hitro "zasiči" s prevelikim številom prekritih oken.
Spremembe je doživelo tudi samo glavno okno, v katerem urejamo in obdelujemo montažo. Na levi strani tega okna je zdaj t. i. "nadzornik" (inspector). V tem lahko vidimo in imamo dostop do praktično vseh možnih nastavitev za posamezni trak - tako samega regulatorja glasnosti, učinkov, izravnalnika, ob vsakemu traku lahko zapišemo beležke ter jih obdelujemo v mreži (jih ažuriramo, zaklenemo ipd.). "Nadzornik" seveda zaseda lep del zaslona, zato ga je mogoče skriti, oziroma spet prikazati s pritiskom na izbiro v orodni vrstici. Prav tu je mogoče prikazati tudi vrstico s pregledom celotne montaže (prikazano močno pomanjšano), ki se prikaže nad samo montažo, pod orodno vrstico. Ta je seveda uporabna, kadar v glavnem delu urejamo povečan del montaže, da se ne izgubimo in da se lahko hitreje premikamo po montaži. Vmesnik je tudi zelo prilagodljiv, saj lahko celo skrivamo izbire z menujev, ki jih ne potrebujemo, mogoče je spremeniti barve, Nuendo lahko ima tudi drugačno "ovoj" (skins), razporeditev in položaj oken pa je mogoče prav tako shraniti in spet priklicati.
Nuendo odslej omogoča tudi združevanje trakov v skupine. Za to rabijo t. i. mape (folder tracks) v katere lahko zložimo poljubno število trakov. Tako lahko, recimo, združimo skupaj vse trakove, na katerih so posneti bobni, in jih potem laže obdelujemo - če želimo, recimo, izrezati del ritma, lahko to storimo le z rezanjem skupinskega traka in ne z označevanjem vseh trakov, ki jih zasedajo bobni. Vendar pa teh trakov ne smemo zamenjevati s trakom, ki rabi za to, da nanj pripeljemo skupino trakov (group channel track). Ta namreč nima nikakršnih dogodkov (zvokov, not ...), temveč le skupek učinkov (tako da nam ni treba vstavljati učinkov za vsak trak posebej). Novo vrsta trakov predstavljajo tudi časovni trakovi. Z njimi je mogoče montažo razdeliti na dele, ki uporabljajo drugačno označevanje časa. Tako lahko gornji del obdelujemo, recimo, s sekundnimi oznakami, del pod časovnim trakom pa lahko na primer obdelujemo s pomočjo oznak tempa. Pri urejanju so koristni tudi označevalni trakovi, saj lahko z njimi ustvarjamo več različnih setov označb, ki so med sabo neodvisni. Za delo z videom lahko ima Nuendov projekt tudi en video trak, na katerem vidimo izseke videa, ustrezne času, kar omogoča natančno dodajanje zvoka videu. Pod vsakim zvočnim ali MIDI trakom lahko uporabnik sicer odpira tudi dodatne poglede z avtomatizacijo posameznih parametrov. Avtomatizirati pa je mogoče praktično vse - od glasnosti, stereo, izravnalnika slike pa do prav vsakega parametra učinkov VST, pri čemer je sploh najbolj prilagodljiv med tovrstnimi programi. Seveda je mogoče vse to početi tudi prek daljinskih upravljalnikov.
Ob Nuendo dobimo tudi širok izbor kakovostnih učinkov VST in nekaj navideznih instrumentov, pomemben pa je gotovo Apogeejev učinek UV 22 HR, ki rabi za odpravljanje napak pri pretvorbi iz višjih ločljivosti v manjše (z mehčanjem oziroma "ditheringom" robov, ki se lahko slišijo kot digitalna napaka). V vsakem primeru izjemen paket, ki pa je še vedno zahteven za učenje in v drugi različici tudi še vedno manj pregleden kakor nekateri konkurenti (npr. Pro Tools).
Steinberg Nuendo 2.2
Vrsta: Program za večstezno montažo in obdelovanje zvoka.
Najmanjše zahteve: Računalnik PC s procesorjem Pentium ali Athlon, s taktom vsaj 800 MHz (priporočeno 2.8 GHz), 384 MB pomnilnika (priporočeno vsaj 512 MB), DVD-ROM, zvočna kartica, vmesnik USB (zaradi zaščite); računalnik Power PC s procesorjem vsaj G4 (priporočen G5), operacijski sistem OS X 3.3 ali novejša različica, 256 MB pomnilnika (priporočeno vsaj 512 MB), DVD-ROM, USB vmesnik (zaradi zaščite).
Izdeluje: Steinberg/Pinnacle, www.steinberg.de,.
Prodaja: Mtd Electronics, (01) 430 12 70, www.mtd-el.si.
Cena: 362.986 tolarjev.
Za: Velika zmogljivost za delo tako z zvokom kot tudi z MIDI, dober modul za mešanje prostorskega zvoka, podpora videu, prilagodljiv vmesnik, dobra mešalna miza, možnost natančne avtomatizacije vseh parametrov.
Proti: Zahteven za učenje, še vedno nekoliko nepregleden.