Se original splača?

Objavljeno: 26.5.2010 10:59 | Avtor: Žiga Veber | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: Maj 2010 | Teme: preizkus, brizgalnik

Zakaj bi pravzaprav želeli nekaj, kar je dražje, če lahko za manj denarja kupimo nekaj, kar je videti zelo podobno in rabi enako dobro? Tistemu dražjemu ponavadi pravimo original. Boljši ni zato, ker je dražji, temveč zato, ker original ponuja neko zagotovilo in garancijo za varnost naše naprave in dolgo življenjsko dobo. Tako nekako nam te reči razlagajo izdelovalci nadomestnih delov vse od avtomobilske industrije naprej.

Če odpovejo zavore na avtomobilu, se lahko dogodek konča zelo neprijetno, če pa zamudimo z oddajo kakšnega poročila zaradi nepravilnega delovanja kartuš, bi si v danem trenutku morda marsikdo raje želel prvo. Kakšna pa je resnica v svetu nadomestnih kartuš?

Barvni brizgalniki so danes na voljo po zelo ugodnih cenah in komplet novih kartuš je lahko za marsikoga kar presenetljiv zalogaj, ko zmanjka barve v tiskalniku. Cena novih kartuš lahko celo dosega ceno samega tiskalnika, vendar se razlog ponavadi skriva le v tem, da so nadomestne kartuše bolj napolnjene z barvo kakor tiste, ki so priložene novemu tiskalniku.

Kljub temu so cene visoke in številni izdelovalci so odkrili, da lahko za kar najširšo paleto tiskalnikov izdelajo nadomestne kartuše podobne kakovosti po veliko nižji ceni. Samega rezervoarja ni težko izdelati, saj bolj ali manj zajema nekakšno spužvo, prostor, kjer je samo črnilo, in odprtino, iz katere črnilo prehaja v glavo, ter oddušnik. Umetnost izdelave je predvsem v kakovosti črnila (in seveda tiskalni glavi, kadar je ta del kartuše). Kemijska sestava tega mora tiskalniku omogočati brizganje dovolj majhnih kapljic, ne sme jedko vplivati na dele glave, mora se hitro posušiti na papirju in ne sme zasušiti mikroskopskih odprtin v tiskalni glavi. Poleg tega je treba vzeti v obzir še obstojnost take barve, ki se mora hkrati tudi barvno ujemati z odtenki, ki jih natisnejo originalne kartuše.

Veliko zahtevnih pogojev mora črnilo izpolnjevati, da je zares primerno za uporabo v tiskalniku, in dvom o tem, ali je neki "ponaredek" res dovolj dober, je velik. Poleg tega so se številni izdelovalci tiskalnikov skušali zavarovati tako ali drugače in skušali preprečiti uporabo neoriginalnih barv z vgradnjo čipov, ki so na kartuši obvezni, če želimo, da tiskalnik sploh tiska. Kot pri večini izdelkov so tudi tukaj izdelovalci neoriginalnih črnil vedno v korak s časom in tudi takšne ovire ne zaležejo.

Kakšen je pravzaprav razlog za visoke cene originalnih črnil? Velike blagovne znamke svoje cene opravičujejo z visokimi stroški razvoja črnil in tiskalnih glav, dejstvo pa je, da mnogi črnila sploh ne izdelujejo sami (ampak to za njih počnejo kemijski giganti kot so 3M, Dupont...). In če na hitro posplošimo, dejanski izdelovalci črnil so ugotovili, da lahko svoje zaloge tudi malo razprodajo naokrog po nižji ceni, in začel se je trg z neoriginalnimi kartušami. V nekaterih primerih je stvar prav takšna, vendar je dejanska kemijska sestava teh izdelkov nekoliko drugačna ravno zaradi nižjih cen in legalnih pravic, s katerimi so ta podjetja zavezana gigantom, katerim izdelujejo originalno barvo.

Težave in dileme

Ravno majhne razlike v kemijski sestavi lahko pripeljejo do velikih razlik v kakovosti tiskanja. Najdražji del tiskalnika je prav tiskalna glava in elektronika, ki jo vodi, zaradi česar je pomembno, da jima namenimo pravo kakovost črnila. Pri nekaterih tiskalnikih so kartuše združene s tiskalno glavo, vendar danes vsi izdelovalci zaradi nižjih cen rezervnih kartuš premorejo tudi drugačno, ločeno zasnovo, ki omogoča menjavo le rezervoarjev (kartuš). To je seveda dobro s stališča cene kartuš, vendar mora biti s tem namenom tiskalna glava veliko bolj dovršena, da lahko deluje vso življenjsko dobo tiskalnika. Če je neoriginalna kartuša, ki je združena z glavo, slabše kakovosti, jo lahko kasneje enostavno zamenjamo z novo, če pa poškoduje glavo, ki je sami ne moremo zamenjati, pa lahko to botruje velikim stroškom. V takšnem primeru se zaradi nizke cene tiskalnikov in visokih cen popravil mnogi odločijo za nakup novega tiskalnika. Mimogrede, pred časom je bil Hewlett-Packard tisti, ki se je velikokrat pohvalil, kako uporabnik z nakupom nove kartuše pri njih dobi tudi vedno novo glavo in kako je to vsekakor bolje, kot če dlje menjujemo samo kartuše, glave pa se sčasoma vedno bolj starajo. Canon in Epson, ki sta se odločila za ločene kartuše in glave pa sta seveda trdila, da je to bolje, ker je ceneje. No, danes ima HP tako modele z ločenimi kartušami in glavami, enako pa velja tudi za Canonove modele... Vsekakor pa je lažje dobiti neoriginalne kartuše za tiskalnike, ki ne vsebujejo tudi glave.

Podobno kot pri izdelovalcih črnil, so tudi izdelovalci ohišij kartuš velika podjetja, katerih izdelke uporabljajo končni izdelovalci. Tako najdemo na trgu veliko različnih kartuš, ki pa so na prvi pogled med seboj skoraj enake (razen etiket) in napolnjene z drugačnim črnilom. Nekateri izdelovalci nadomestnih kartuš te označujejo drugače kot matični izdelovalec in na njihovih spletnih straneh je včasih nekoliko teže poiskati prave izdelke. Še dobro, da je večinoma omogočeno tudi iskanje po imenu tiskalnika.

Sploh pa se pri dilemi o nakupu neoriginalnih kartuš zastavi ključno vprašanje - kako pogosto uporabnik tiska, saj lahko daljši premori prav tako škodujejo tiskalnim glavam, saj se nekatere neoriginalne barve hitreje sušijo od originalnih. Težava lahko nastane tudi, ko dalj časa tiskamo le črno bele izpise in se barvne kartuše zasušijo.

Kakorkoli že, preizkusili smo kar nekaj neoriginalnih kartuš za priljubljen Canonov tiskalnik in nekaj modelov za Epsonovega. Kartuš za najnovejše Hewlett-Packardove tiskalnike namreč skorajda ni za dobiti, enako velja za Lexmarkove modele. Izjema so seveda sistemi za ročno polnjenje, beri za "delo z injekcijami".

Sistem neskončnih kartuš

Sistem "neskončnih kartuš" smo preizkusili na tiskalniku Epson D92. Sistem deluje tako, da klasične kartuše zamenjamo s 4 skupaj združenimi kartušami, ki so opremljene s tipko za ponastavitev čipov in so s cevkami povezane z zunanjimi rezervoarji. Pri vgradnji tega sistema je treba paziti na to, kako so speljane cevke za dovod barv, da se ne zatikajo in ne ovirajo delovanje tiskalnika. V nasprotnem primeru se lahko mehanizem tiskalnika poškoduje, pa tudi same cevke se lahko uničijo. Zunanji rezervoar je opremljen s štirimi ločenimi posodami, vsaka pa je opremljena tudi z oddušnikom za zrak, ki ga je treba pri prenašanju zatesniti. Prav tako je treba pri prenašanju prepogniti cevke za barvo, saj bi v nasprotnem primeru ta lahko stekla v tiskalnik. Sistem se je v našem primeru odrezal odlično, kljub temu da so cevke pri delovanju udarjale ob pokrov tiskalnika, zato je bil malo bolj glasen. Kakovost tiska je bila zelo dobra, tokrat priložene barve so se izkazale za zelo obstojne pri politju z vodo, pa tudi s ponastavljanjem čipov ni bilo težav. Skozi prosojno steno rezervoarjev pa je tudi jasno razvidno, koliko barve je še ostalo.

Takole izgledajo "poskočne" cevi sistema CISS med tiskanjem.

Tak sistem je nujen za vse tiste, ki veliko tiskajo in za svoje izpise potrebujejo brizgalnik, saj je cena takega tiskanja zelo ugodna, pa tudi težavam s stalnim menjavanjem kartuš se tako izognemo. Cena takega kompleta kartuš in rezervoarja z vso potrebno opremo je 36 evrov, stroški tiskanja pa so odvisni od vrste črnila, ki ga uporabnik uporablja.

Vprašanje je le, koliko natisnjenih strani prenese mehanizem takega tiskalnika, saj ga bo morda treba zamenjati prej kot same kartuše!

Črnila za Canon

S črnili za tiskalnik Canon Pixma iP4700 smo imeli zelo malo težav, saj so praktično vsa delovala brezhibno, zato smo lahko vse preizkuse za tiskalnik Canon izpeljali v celoti. Tudi kakovost izpisa je bila v primerjavi s tistim, narejenim z originalnimi kartušami, zelo dobra, vsaj glede na pričakovano. Zanimivo, da imajo vse preizkušene neoriginalne kartuše vgrajeno tudi LEDico, ki z utripanjem pokaže kdaj je barvila zmanjkalo, tako kot originalne. Prav tako nismo bili deležni nobenih nevšečnosti z neprepoznavanjem kartuš ali nepotiskanih delov papirja. Opozoril o neoriginalnih delih nismo bili deležni pri nobenem izdelovalcu. To pomeni, da so bila tudi majhna vezja v vseh primerih sestavljena pravilno. Res pa je, da smo tokrat preizkusili le takšne, ki so bile opremljene s tako imenovanim "chipom", na trgu pa so na voljo tudi takšne, ki tega nimajo.

Pixma iP4700 je pri Canonu najzmogljivejši model med A4 brizgalnimi tiskalniki, ki so namenjeni domačim uporabnikom in manj zahtevni poslovni rabi. Uporablja 5 kartuš, ki so ločene od glave in so stare znanke na trgu. V prvi vrsti so to 4 osnovne, velika črna PGI-520BK, svetlo modra CLI-521C, vijolična CLI-521M in rumena CLI-521Y, peta pa je dodatna foto črna CLI-521BK, ki je namenjena le najzahtevnejšim sivinskim prehodom. Poleg tega novega modela jih uporablja tudi vrsta drugih starejših, pa tudi manj zmogljivih tiskalnikov znamke Canon. Takšni so na primer Canon Pixma iP3600, Pixma iP4600, Pixma MP540, Pixma MP620, Pixma MP630, Pixma MP980, zaradi česar lahko preizkus posplošimo tudi na te modele, saj je njihovo delovanje v osnovi zelo podobno.

Naj že na začetku omenimo, da tudi čiščenje glave ni bilo potrebno pri nobenem izmed izdelovalcev neoriginalnih kartuš, kljub temu da smo natisnili več kot 1000 raznovrstnih izpisov z enim samim tiskalnikom.

Kartuše znamke G&G, ki jih pri nas prodaja podjetje Cosmo, so poleg osnovne embalaže opremljene še z zelo priročnimi podstavki, v katere lahko shranimo izpraznjene kartuše. Ti odprtine za barvo na kartušah lepo zatesnijo, poleg tega pa so primerni tudi za skladiščenje znova napolnjenih kartuš v kateremkoli položaju.

Zamakanja na ohišju kartuš nismo zasledili, pa tudi odpiranje embalaže in vstavljanje v tiskalnik nam ni povzročalo težav. Nekaj razočaranja je kasneje vzbudilo sicer zelo kratkočasno zamakanje modre barve, na izpisih pa so se v določenem časovnem obdobju pojavile tudi črne pike. Vsekakor je neprijetnost še daleč od kritične, res pa je, da je lahko stvar zelo neprijetna, kadar se zelo mudi s tiskanjem pomembnega poročila ali pa česa podobnega.

V podjetju Bakus so zadolženi za prodajo kartuš Orink, ki so shranjene v kakovostni embalaži, ki se tudi enostavno odpira. Izdelane so prav tako kakovostno, zato nismo zasledili nobenega sledu o puščanju ali kakih drugih nevšečnostih. Nekoliko nevšečne so le slabše pritrjene nalepke, ki označujejo vrsto kartuše. Enostavno smo odstranili čep, ki zapira dovod črnila, vstavili kartuše in rdeče diode so zasvetile in programska oprema je zopet prikazala polne rezervoarje.

Kartuše Pelikan zastopa podjetje Jovidan. Zveneče ime je znano po vrsti kakovostnih črnil, namenjenih nalivnim peresom in drugim pisalom. Veliko obeta tudi embalaža in barvno potiskane priložene informacije. Samo embalažo je nekoliko teže odpreti kot pri nekaterih drugih izdelovalcih in je pri veliki črni kartuši tudi nekoliko drugačna. Dovod barv je zaprt kar z enostavno folijo, ki pri barvnih in fotografski črni kartuši ne povzroča težav, pri veliki črni pa je težava v tem, da nam kartuša ob odprtju nekoliko poškropi roke in okolico. Če smo malce nerodni. Tako se je nekaj črnila znašlo na naših prstih in mizi, pa tudi na bloku, v katerega smo zapisovali rezultate. Neprijetno. Dobra stran Pelikanovih kartuš, namenjenih tiskalniku Canon, je nadvse natančen prikaz napolnjenosti rezervoarja. Prvo opozorilo se izvede približno dvajset strani pred izpraznitvijo kartuše, ko pa se pokaže končni rdeči križec, se kartuše izpraznijo v naslednjih nekaj straneh. Kot zanimivost naj omenimo še diode LED na kartušah, ki so tokrat postavljene na zunanji strani ohišja kartuše in svetijo veliko močneje kot pri drugih modelih.

Od podjetja Svet Črnil, pri katerem originalne kartuše spet napolnijo, smo zraven kartuš prejeli tudi zahvalo, da pomagamo varovati okolje. Kot smo že zapisali: res je, takšne kartuše so prijaznejše do okolja, vendar ima tudi to svojo ceno. Ker so te kartuše že bile uporabljene, so vidno nekoliko obrabljene in že na pogled ne delujejo tako prijetno kakor nekatere neoriginalne kartuše. Tudi embalaža je za odpiranje zasnovana nekoliko slabše, poleg tega stiska zatič, ob pomoči katerega kartušo zataknemo v tiskalnik. Tako je ta v embalaži stisnjen ob ohišje same kartuše in se ob odprtju embalaže ne vrne v prvotni položaj, zato v tiskalniku kartuši ne daje dobre opore. Preden kartušo vstavimo, je torej treba zatič nekoliko zakriviti v nasprotno smer, vendar ga zaradi že nekoliko dotrajane plastike, ki ga sestavlja, lahko tudi odlomimo. Tesnilo, ki pokriva odprtino za izstop barve, je prav tako nekoliko manj posrečeno pritrjeno kar z dotrajano elastiko, ki objema kartušo, ob odstranitvi pa je začela foto črna tudi puščati. Tak pripetljaj je zelo neprijeten, saj lahko videz naših prstov kaj kmalu začne vzbujati nostalgijo po starih jugoslovanskih avtomobilih. Kasneje pri tiskanju nismo zasledili nobenih težav, med vstavljanjem pa se kljub temu lahko umažeta tiskalnik in njegov mehanizem. Omeniti velja tudi ponastavljeno vezje kartuše, ki je načeloma delovalo dobro, nekaj težav je bilo le pri izpraznitvi črne kartuše, ko tiskalnik ni želel več tiskati, niti barvno.

O originalnih kartušah ne gre izgubljati preveč besed. Embalaža je kljub tesnemu prileganju izdelana tako, da ne stiska zatiča, in čep, ki pokriva dovod barv, je izdelan tako, da ga ni mogoče več namestiti, ko ga enkrat odstranimo. Narejene so tako, da se povsem prilegajo ležišču v tiskalniku in vselej delujejo brezhibno.

Kaj, če se nam kaj polije?

Ena izmed poglavitnih prednosti originalnih kartuš naj bi bila tudi odpornost proti morebitnemu politju in ultravijoličnim žarkom. Slednji močneje vplivajo šele po določenem času in izpisi lahko zbledijo, vendar je bilo to na našem preizkusu nemogoče preveriti, zato smo se raje posvetili politju. Vse izdelke smo na določenem delu, kjer so vidne barve in izpis črne, polili z vodo in jih nato v pokončnem položaju posušili ter si ogledali rezultate. Opazili smo, da se Canonove originalne kartuše ne odrežejo najbolje, temveč jih na primer tiste iz podjetja Orink nekoliko prekašajo, pa tudi tiste iz Sveta Črnil so se odrezala bolje. Prav tako je zanimivo to, da se lahko črnilo istega izdelovalca pri določenem tiskalniku odreže odlično, pri drugem pa zelo slabo. Razlike nastanejo ravno pri sestavi črnil, ki je pri skoraj vsaki vrsti kartuše drugačna. Tako so se kartuše izdelovalca Orink pri Canonu odrezale odlično, pri Epsonu pa zelo slabo, kljub temu da je kemijska sestava originalnih kartuš veliko bolj odporna proti politju. Nasprotno so se Pelikanove kartuše veliko bolje odrezale pri tiskalniku Epson, čeprav smo žal lahko preizkusili le barvne kartuše, razlika pa lahko nastane tudi med črno in drugimi barvami. Vselej so se zelo dobro odrezala črnila iz podjetja Svet Črnil, še posebej pa je pri tem navdušil njihov sistem CISS. Tudi Epsonova originalne črnila so se odrezala stoodstotno prepričljivo, saj je razlika med politim in nepolitim izpisom le valovit papir.

Če boste polili izdelek Canonovega tiskalnika je pravzaprav vseeno, ali uporabljate originalne ali neoriginalne kartuše. Izdelek bo približno tak, kot smo ga naredili z originalnimi kartušami...

Pri Epsonu, ki v originalu uporablja suspenzijska barvila so razlike večje. Original se na politje odreže odlično, enako npr. tudi sistem CISS, medtem ko Orinkova črnila vode ne prenesejo.

Kakovost tiska fotografij

Kakovost grafičnih izpisov z uporabo neoriginalnih kartuš pri Canonovem tiskalniku ne upade dosti. Sploh ko govorimo o tiskanju vektorske grafike na fotografski papir, je razlike izjemno težko opaziti. Podrobnosti in jakost črne barve so pri uporabi vseh kartuš zelo podobne, največja odstopanja pa se pojavijo pri tisku sivega, zelenega in modrega prehoda pri uporabi kartuš G&G in Orink. Nekoliko močneje so opazne pike, iz katerih so sestavljeni prehodi. Odtenki sive in črne se med seboj prav tako nekoliko razlikujejo, vendar zelo malo.

Barvni prehodi včasih postanejo "neprehodni". Primer odtisa z originalno kartušo in kartuš G&G.

Razlike se takoj povečajo pri uporabi navadnega papirja. Manj kakovostno črnilo se bolj vpije in razleze po papirju, zato je vektorska grafika manj ostra in natančna, pa tudi kontrast upade. To je zopet najbolj opazno pri kartušah podjetja G&G, slabše pa so tudi kartuše podjetja Orink. Pri teh dveh izdelovalcih so tudi podrobnosti na temno sivih delih slabše vidne, kljub temu da je črna bolj bleda. Opazno je tudi rahlo prelivanje med črno in rumeno barvo. Pri vseh neoriginalnih kartušah pa sivinski prehodi delujejo nekoliko modrikasto. Izjema je Pelikan, ki se najbolj približa pravilnemu prikazu sive v primerjavi z originalnimi kartušami. Zanimivo je tudi to, da je izpis črne pri kartušah Pelikan in obnovljenih kartušah iz Sveta Črnil na navadnem papirju celo intenzivnejši od originala.

Pri hitrem tisku grafike in drugih z zajetno črnino pokritih površin so lahko izpisi, natisnjeni s črnilom, ki se bolj razleze po papirju, v določenih primerih videti tudi bolje kot tisti, natisnjeni z boljšim črnilom. Vsaj na prvi pogled je tako, ko podrobnosti niso takoj dobro razvidne in z njimi izginejo tudi površne napake hitrega tiska. Tudi tu sta se na navadnem papirju najslabše, oziroma v določenih primerih tudi najbolje, odrezala izpisa, narejena s kartušami G&G in Orink. Izpis s kartušami G&G je celo nekoliko bolj bled. Pelikanov, originalni in izpis, narejen s kartušami Svet Črnil, so si zopet zelo blizu. Sivine, natisnjene s kartušami Svet Črnil, so nekoliko preveč modrikaste in sledi hitrega tiska so najbolj opazne in kontrastne, vendar tudi zaradi tega, ker je črna najbolj intenzivna od vseh.

Pri tisku testne naslovnice na fotografski papir so opazne razlike v barvni pravilnosti napisa monitor in modrih pasov na dnu in na sredini naslovnice. Tukaj sta se v primerjavi z originalnim izpisom najslabše odrezala ravno Svet Črnil in Pelikan, vsaj ko je govor o modrem pasu, ki je tu nekoliko zelenkast. Pri odstopanju rdeče barve se Pelikanu pridružujejo še kartuše G&G, vendar so tukaj razlike manj opazne. Tu se je najbolje odrezal Orink.

Pri tiskanju fotografije so se neoriginalne kartuše odrezale zelo zanimivo, saj so v večini primerov na fotografskem papirju iztisnile živahnejše barve. Žal s tem prihaja tudi do odstopanja pravilnosti sivin, kožnih tonov in nekaterih modrih odtenkov. Sivine so hladnejše, svetlo modre podrobnosti na avtomobilu pa postanejo nekoliko zelenkaste. Pri izpisu s kartušami Svet Črnil in G&G so nekoliko slabše vidne tudi temne podrobnosti, zaradi nekoliko večjega kontrasta. Pri obeh izdelovalcih so nekoliko močneje opazne tudi pike na svetlejših delih fotografij, z najzahtevnejšimi kožnimi odtenki pa pod drobnogledom zares dobro opravijo le originalne kartuše. Na izpisu sončnega zahoda so pike najbolj vidne pri izpisu Svet Črnil, drugi pa se zelo približajo originalu. Zadovoljstvo bo pri tisku fotografij zelo odvisno od želja posameznika, saj so vsi izpisi dobri.

Kakovost besedila

Canon original

Canon G&G

Canon Ornik

Canon Pelikan

Canon Svet črnil

Canonov tiskalnik se pri tiskanju besedil odreže odlično. Razlik med kakovostjo v najboljšem in načinu srednje kakovosti skorajda ni, hitri način pa ponudi dovolj visoko kakovost za večino potreb.

Razlike med najboljšim načinom in tistim navadnim so največje pri kartušah G&G in Orink, saj se njihova črna barva najbolj vpija v papir in besedila niso tako ostra kot pri Pelikanu in kartušah Svet Črnil. Tako so razlike v ostrini besedila bolj odvisne od izbire kakovosti tiskanja. Besedilo, natisnjeno s Pelikanovimi črnili, je lahko videti celo bolj ostro kot tisto, natisnjeno z originalnimi, odvisno od vrste papirja. Originalnim sledi kakovost besedila, natisnjena s kartušami Svet Črnil, veliko slabše čitljivi pa so izpisi preostalih izdelovalcev; izpis, narejen s kartušami G&G, je tudi nekoliko bolj bled.

Pri hitrem tiskanju je kakovost z uporabo Canonovih črnil nekoliko boljša, zelo podobni so prav tako izpisi Pelikanovih in črnil Svet Črnil, opazno slabša pa sta zopet Orink in G&G. Izpis s kartušami Orink je manj oster, tisti, narejen s kartušami G&G, pa je za odtenek ostrejši, vendar bolj bled.

Cena in zmogljivost kartuš

Cena je tisto, zaradi česar smo se za neoriginalne kartuše sploh odločili, in je zelo pomemben dejavnik pri izbiri. Ker pa je dejanska vrednost kartuše tudi zelo odvisna od tega, za koliko strani zmore posamezna kartuša ponuditi črnilo, je zelo pomembno, koliko strani lahko s kompletom kartuš natisnemo. Canonov tiskalnik večinoma dopušča tiskanje tudi takrat, ko je ena izmed kartuš popolnoma izpraznjena, zaradi česar je tiskanje omogočeno tudi po končnem opozorilu. Prvo opozorilo se večinoma izvede približno 20 strani pred končnim. Ta se pri originalnih kartušah pojavi 20-30 strani pred iztekom barve, pri neoriginalnih modelih pa so mogoča tudi velika odstopanja.

S Canonovo originalno črno kartušo nam je uspelo natisniti 157 strani, prva barvna pa se je izpraznila po 136 straneh. S ceno 7,6 centa za eno natisnjeno črno belo stran je tiskanje z originalnimi kartušami dražje od tiskanja z večino neoriginalnih kartušam. Barvno tiskanje pa je s ceno 17,6 centa kar povprečno drago/poceni, kar je pravzaprav presenetljivo!

Pelikanova črnila so, zanimivo, najdražja, dražja celo od tiskanja z originali. Vendar se v primerjavi z neoriginalno konkurenco odlikujejo po kakovosti izpisa in natančnem prikazu izpraznjenja. Z barvnimi kartušami nam je uspelo natisniti 149 strani, s črno pa 141.

S kartušami znamke G&G smo natisnili približno 150 strani. Ker je njihova cena nekoliko ugodnejša od originalnih kartuš, pa je tudi cena izpisa nekoliko nižja.

Kartuše izdelovalca Orink so se tokrat na našem preizkusu izkazale za zelo ugodne, ko gre za tisk črnih strani, pri tisku barvnih pa so skoraj najdražje in dražje od originalov. Natisnili smo 175 črnih in 112 barvnih strani.

Razred zase so cenovno znova napolnjene originalne kartuše iz podjetja Svet Črnil. Ker ni stroškov izdelave novih kartuš, temveč se dejansko kupuje le barva, kartuše pa se vrača ali pa jih uporabnik polni kar sam, je cena nekajkrat nižja kot pri konkurenci.

Črnila za Epson

Pri uporabi neoriginalnih kartuš smo s tiskalnikom Epson naleteli na nekaj zelo velikih težav. Popolno nasprotje Canonu, lahko brez težav zapišemo. Vprašanje, ali je težava v izdelovalcih kartuš ali samem tiskalniku, pa je približno takšno, kot če si zastavimo vprašanje, kaj je bilo prej, kokoš ali jajce? Dejstvo je, da polovica kartuš s tiskalnikom ni delovala dobro, in ne le en osamljen primer, vendar je druga polovica delovala brez težav, to pa ne bi bilo mogoče, če bi bila težava v samem tiskalniku. Tudi ko je govor o originalnih kartušah, je en komplet deloval brezhibno, drug pa ne povsem.

Žal smo naleteli tudi na skoraj popolno nedelovanje kartuš, s katerimi ni bilo mogoče napraviti niti enega dobrega izpisa. Trudili smo se z vnovičnim vstavljanjem in čiščenjem tiskalne glave, prav nič ni pomagalo, kljub temu da je tiskalnik kartuše normalno prepoznal. Te komplete smo iz preizkusa izločili.

Problem pri Epsonu je tudi ta, da ne dopušča nadaljnjega tiskanja, ko začne opozarjati na izpraznjeno kartušo. Namen tega je menda zaščita tiskalne glave, saj je tiskanje s praznimi kartušami zelo nepriporočljivo.

Epson D92 sicer uporablja barvne kartuše z oznakami T0712 (svetlo modra), T713 (vijolična) in T714 (rumena) ter črno kartušo z oznako T0711. Velikokrat sicer srečamo tudi nekoliko drugačne oznake (npr. črna 10071B), enake kartuše pa uporabljajo še mnogi Epsonovi tiskalniki, kot so D78PE, DX4050, DX5050, DX6050, DX4000, DX5000, DX6000, DX7000F, D92, D120, DX4400, DX4450, DX7450, DX8400, DX8450, DX9400F, S20, SX100, SX105, SX200, SX205, SX400, SX405, SX600FW in Office BX300F. Vse štiri kartuše so na splošno enake prostornine, zaradi česar je tudi njihova cena večinoma enaka.

Nekaj težav smo imeli tudi z barvno pravilnostjo tega tiskalnika nasploh, saj nam nikakor ni uspelo ujeti pravih barvnih tonov, ne glede na nastavitve, z nekaterimi kartušami pa se je to še poslabšalo.

Kartuše iz podjetja Cartridge World, ki so dobavljiva pri istoimenskem slovenskem zastopniku, smo preizkusili med prvimi. Embalažo smo zelo enostavno odstranili in kartuše vstavili v tiskalnik. Preizkus je potekal brez zapletov, pa tudi kakovost izpisov je bila med najboljšimi na tokratnem preizkusu. Nekaj barve se je znašlo le na vrhu kartuš, kjer so oddušniki za zrak. Kartuše je bilo mogoče uporabiti, dokler programska oprema tiskalnika ni prepoznala izpraznitve, kasnejše tiskanje ni bilo več mogoče. Kljub temu so bile kartuše po odstranitvi videti povsem izpraznjene.

Veliko več težav smo imeli s kartušami znamke G&G. Pri tej vrsti kartuš se G&G ne hvali s čipom že na sami embalaži, čeprav je ta prav tako vgrajen in s prepoznavanjem nismo imeli nikakršnih težav. Prav tako je zunanjost kartuš ostala čista celoten potek preizkusa. Žal pa svetlo modra in vijolična barva v tiskalniku nista delovali. Kljub odstranitvi, tresenju, preverjanju stikov in večkratnem čiščenju tiskalnih glav nam iz teh dveh kartuš ni uspelo iztisniti več kot le nekaj črt. S čiščenjem in drugim trudom ter željo po delovanju pa smo kartuše že tako izpraznili, da nam je na koncu uspelo natisniti le še 11 črnih strani in 30 rumenih. Rezultati tako vsekakor ne predstavljajo nobenih realnih rezultatov. Tudi ko je bila črna kartuša še dovolj napolnjena, nam pri tiskanju vektorjev na fotografski papir ni uspelo natisniti drugega kot rumene barve.

Kartuše izdelovalca Orink, namenjene tiskalniku Epson, so na prvi pogled zelo podobne tistim, ki jih izdeluje Cartridge World. Že med prvimi izpisi, namenjenimi preizkusu kakovosti, smo naleteli na težavo, ko je tiskalnik sporočil izpraznjeno črno kartušo. Po odstranitvi in vnovični namestitvi je težava izginila, vendar so se v nadaljevanju pojavile težave s puščanjem črne barve, kasneje pa se je pojavilo še nekaj modrih kapljic. Tudi nekaj nepotiskanih črt je bilo opaziti med celotnim preizkusom, puščanje pa se je vsekakor pokazalo v nekoliko slabših rezultatih trajnosti.

Orinkove kartuše so se občasno odločile izpuščati prazne vrstice (beri, tiskalne šobe so se zamašile).

Svet Črnil se pohvali s kartušami, ki so namenjene vnovičnemu polnjenju. Opremljene so s čipom, ki se ob odstranitvi kartuše samodejno ponastavi (ali odvzemu napetosti), zaradi česar omogočajo, da jih povsem izpraznimo. Njihovo ohišje je bilo sicer že ob odprtju embalaže na nekaterih delih prekrito s črnilom, vendar kasneje v tiskalniku nismo zasledili sledi puščanja. Pri prodajalcu se pohvalijo, da so te kartuše napolnjene 3x bolj kot originalne in, ker omogočajo vnovično polnjenje, so tudi bolj ekološke.

Na tokratnem preizkusu se tudi originalne kartuše niso takoj izkazale s povsem brezhibnim tiskom in na začetku smo zasledili nekaj sicer slabo vidnih črt v smeri premikanja tiskalne glave. Te so z zamenjavo kartuš z enakimi Epsonovimi sicer izginile, vendar to kljub vsemu pove, da tudi z izbiro originalnih kartuš ne moremo vedno pričakovati najboljše kakovosti. Prav tako smo imeli nekaj težav z zaznavanjem izpraznjenosti, ko je programska oprema prehitro sporočala izpraznjenje, pa čeprav je bilo barve še dovolj.

Kakovost tiska fotografij

Odstopanja v barvnih odtisih so lahko drastična. Primer originalnih kartuš in kartuš Svet Črnil.

Žal nam ni uspelo natisniti vseh izpisov za preizkus kakovosti (beri zgoraj, o težavah), kljub temu pa so razlike med delujočimi kartušami zelo velike.

Kakovost fotografije je bila poleg originalnih kartuš najboljša z uporabo kartuš Cartridge World, kjer so barve zelo dobre kakovosti, pa tudi velikosti pik so najmanjše. Največja odstopanja so se pojavila pri pravilnosti tiska rdečega papagaja. Na drugem mestu se je znašel sistem neskončnih kartuš CISS, kjer so pike sicer nekoliko bolj vidne, pa tudi kakšna neenakomerna razporeditev barve je opazna. Veliko slabši rezultat smo opazili pri kartušah izdelovalca Orink, kjer so vidne črte v smeri gibanja tiskalne glave. Nasprotno pa je tisk s kartušami Svet Črnil zelo konsistenten, vendar so izpisi silno bledi in barve sprane. Razlog za to je lahko tudi uporaba dosti trajnejših pigmentnih črnil. Podobni so rezultati pri tiskanju naslovnice, vendar se za barvno najbolj pravilnega izkaže sistem kartuš CISS. Sledi mu nekoliko bolj vijoličen izpis, narejen s kartušami Cartridge World, veliko slabši pa sta naslovnici, natisnjeni s kartušami Orink in Svet Črnil. Prva je zelo vijolična, druga pa bleda in rumenkasta.

Vektorski izpis na fotografskem papirju se razlikuje po odtenku črne barve. Ta je na primer pri sistemu CISS in kartušah Svet Črnil nekoliko rumena, sploh pri slednjih, ko deluje tudi zelo bledo. Podrobnosti so povsod lepo razvidne in tudi znakov prelivanja ni opaziti, nekaj neprijetnih črt pa je opaznih pri izpisu s kartušami Orink, predvsem na prehodih.

Tudi črna včasih ni več črna. Spet primer originalnega odtisa in odtisa Svet Črnil, tokrat v izbrani kakovosti "Draft".

Pri tisku vektorjev na navaden papir so se podrobnosti najbolj izgubile s kartušami Cartridge World, kjer se črna barva nekoliko bolj razleze v papir. To je tudi razlog za opaznejše prelivanje črne in rumene barve. Prelivanje je opazno tudi pri kartušah Orink, kjer so zopet vidne črte. Izpis s kartušami Svet Črnil je sicer zelo kakovosten, kar zadeva podrobnosti in konsistenco, vendar je zopet preveč bled.

Hitri izpis je pri Epsonu zelo osnoven ali, če želite, ekološki. Razlike so tu med različnimi kartušami nekoliko manjše, kljub temu pa se je najslabše odrezal izpis kartuš Orink, kjer so vidni široki razmiki. Zelo dobro sta se odrezala CISS in Cartridge World, pa tudi izpis s kartušami Svet Črnil je zelo dober, vendar po zaslugi bledega črnila še nekoliko revnejši.

Kakovost izpisov, natisnjenih z Epsonovimi črnili, je zelo dobra, čeprav barvno vseeno nekoliko odstopa od tistega, kar smo pričakovali. O prelivanju barv ni sledu v nobenem načinu tiskanja, nekoliko razočara le manj intenzivna črna barva na fotografskem papirju v primerjavi s tisto na navadnem.

Kakovost besedila

Epson original

Epson Cartrige World

Epson Ornik

Epson Svet črnil

Kakovost besedila je prav tako zelo odvisna od jakosti črne barve in tega, koliko se ta vpije v papir in razleze. Izstopa tisk s sistemom CISS, na prvi pogled pa veliko ne zaostaja niti besedilo, natisnjeno s kartušami Orink, in tisto, ki nam ga je uspelo slučajno natisniti s kartušami G&G. Zaostaja besedilo, v katerem so nekaj črt pustile kartuše Cartridge World, sicer ostro, a zopet preveč bledo pa je besedilo, ki so ga pridelale kartuše iz Sveta Črnil.

Hitro natisnjeno besedilo bi lahko razdelili v dve skupini, in sicer tisto, v katero spadajo CISS, G&G in Orink, ter nekoliko slabše vidno besedilo, natisnjeno s kartušami Cartridge World in Svet Črnil. Pri prvem se je zopet pojavilo nekaj črt.

Kakovost besedila, natisnjenega z originalnimi kartušami, je v nekaterih primerih veliko boljša od tiska, pri katerem smo uporabili neoriginalna črnila. Besedilo se izkaže za izjemno črno in s tem kontrastno, to pa je najbolj opazno predvsem pri najslabši nastavitvi draft. Kljub nadvse ekonomičnemu načinu tiskanja, pri katerem tiskalnik izpusti polovico natiskanih vrstic, je besedilo lepo berljivo in ostro, pa tudi dovolj kontrastno, da zadostuje za vsakdanje branje. Najpomembneje pa je to, da pri natisnjenem besedilu kljub šibkejšemu odtisu ni opaziti skoraj nobenih napak.

Cena in zmogljivost kartuš

Kartuš, pri katerih se nam je poizkus popolnoma ponesrečil, ne bomo opisovali, saj so rezultati zelo nerealni in so kartuše v resnici veliko boljše, kadar dobro delujejo, seveda.

Tako ostanejo štirje konkurenti, ki jih velja primerjati med seboj. Nedvomno je na prvem mestu sistem neskončnih kartuš, saj je črnilo zanj najcenejše, pa tudi kakovost je odlična. Podjetje Svet Črnil zagotavlja črnilo po ceni 12 evrov za 100 ml, ki ga je mogoče uporabiti tudi v njihovih kartušah. Te nam sicer napolnijo tudi sami, in sicer za ceno 2,5 evra, kakor navajajo. Zanimivo je to, da je črnilo v njihovem sistemu CISS tokrat kazalo dosti boljše rezultate, ko govorimo o kakovosti.

Naslednja dva konkurenta, ki sta to bolj le drug drugemu, pa sta Orink in Cartridge World. Cena njihovih kartuš je zelo podobna, oziroma so Cartridge World za 0,25 evra dražje, a smo z njimi natisnili skoraj dvakrat toliko črnih in 13 več barvnih strani. Drži pa tudi to, da je črna kartuša znamke Orink puščala.

Originalne kartuše Epson so se izkazale za najdražjo izbiro, saj je njihova cena najvišja, z njimi pa smo natisnili več kot pol strani manj kot na primer s kartušami iz Sveta Črnil. Odtehtajo s kakovostjo in izjemno obstojnostjo proti politju. Za eno barvno stran je treba odšteti kar 44,7 centa, pa tudi črna s 16,3 centa evra ni ravno poceni.

Kako smo preizkušali?

Za preizkus smo tokrat uporabili dva tiskalnika, ki uporabljata zelo pogoste kartuše, ki so na trgu že kar nekaj časa in si jih delita še s kar nekaj tiskalniki. Zaradi tega velja preizkus v veliki meri tudi za te preostale modele.

Z vsakim modelom kartuš smo najprej natisnili nekaj izpisov, namenjenih preizkusu kakovosti, nato pa smo začeli prazniti kartuše, in sicer s 14 % pokritostjo strani. Najprej smo izpraznili črno kartušo in jo po potrebi tudi zamenjali, za preizkus trajnosti barvnih kartuš, če je tiskalnik to zahteval. Tako je dejansko število natisnjenih strani nekoliko večje in izpisi še nekoliko cenejši, vendar je bil preizkus enak za vse kartuše, tako da so odstopanja majhna.

Z namenom preizkusa kakovosti smo natisnili nekaj strani besedila pri različnih nastavitvah, fotografije in naslovnice naše revije smo uporabili za primerjavo barvne pravilnosti, vektorsko grafiko pa smo natisnili tako na navaden kot tudi na fotografski papir. Rezultati so natančneje vidni v tabeli.

Kaj torej izbrati?

Dilema vsekakor ni razrešena in bilo bi nekoliko lažje, če bi vse kartuše z našima tiskalnikoma delovale pravilno. Originalne kartuše vseeno zagotavljajo zares dobro kakovost v vseh pogojih in po rezultatih naših preizkušanj sploh niso vedno najdražje. Odlično so se odrezali izdelki podjetja Svet Črnil, ki se ponašajo z nizko ceno tiska, kakovost pa je odvisna od posameznega tiskalnika. Odličen je tudi njihov sistem CISS, ki ga lahko priporočimo vsem, ki zares veliko tiskajo in zahtevajo visoko kakovost tiska. Zelo dobro so se v primeru tiskalnika Epson izkazale tudi kartuše iz podjetja Cartridge World.

Tistim uporabnikom, ki ne tiskajo veliko in imajo v lasti novejše tiskalnike, ki so še v garanciji, pa priporočamo, da se vsaj na začetku držijo originalnih kartuš in jih kupujejo v ugodnih spletnih trgovinah.

Tabela z rezultati

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki