Še hitreje in še dlje

Objavljeno: 3.1.2008 17:24 | Avtor: Grega Šimenc | Kategorija: Preizkusi | Revija: December 2007

Združenje z imenom Wi-Fi Alliance, ki bdi nad razvojem brezžičnih izdelkov Wi-Fi (z "računalniško" oznako 802.11a/b/g), že dalj časa snuje nov standard, 802.11n. A ta se kljub trudu in nič koliko obljubam o datumu končne različice (ki se "vleče" že od leta 2005!) kar noče in noče pojaviti na trgu. Stisko rešuje nekakšen vmesni standard, imenovan "802.11n Draft 2.0". Preizkusili smo izdelke, združljive z njim, in preverili, ali obljube o višjih hitrostih prenosa ter izboljšanem dometu zares držijo.

Zlati Monitor

Kljub temu da je bilo ustreznih, z Draft-N 2.0 združljivih in zatorej preizkušenih usmerjevalnikov razmeroma malo (osem izdelkov), smo kljub vsemu izbrali usmerjevalnik, ki ga lahko priporočimo.

Zlati Monitor prejme Apple Airport Extreme, predvsem zaradi zelo dobrega dometa brezžičnega signala, kar se nam zdi pri teh izdelkih najpomembnejše merilo za izbiro. Kupcem se bo prikupil tudi z enostavno namestitvijo in možnostjo deljenja tiskalnikov in pomnilnih enot USB v krajevnem omrežju. Če smo pikolovski, bi od njega pričakovali še katero izmed zmožnosti, ki jih podpirajo konkurenčni izdelki, predvsem na področju varnosti.

Izpostaviti velja še usmerjevalnika Netgear in D-link. Prvi navduši z dobrim dometom, drugi pa predvsem s številnimi zmožnostmi nadzora in nadvse zmogljivim usmerjevalnim delom.

Prve izdelke "Pre-N", ki so ponujali nekaj več od danes povsem samoumevnega standarda 802.11g, smo v Monitorju preizkusili že daljnega aprila 2005. Šlo je za povsem nestandardno rešitev, ki pa se je v nekaterih tehničnih detajlih že spogledovala z napravami, ki jih oz. jih bo premogel 802.11n.

Vse od leta 2004, ko je bila v okviru organizacije IEEE formirana skupina za razvoj novega standarda, pa do danes so (in tudi še v prihodnje bodo) potekale številne razprave, zasedanja odgovornih organov in tudi lobiranje zainteresiranih izdelovalcev brezžične omrežne opreme, s skupnim ciljem razviti standard, ki je kar se da zanesljiv, združljiv in kar je še podobnih pridevnikov. A naloga je očitno vse prej kot lahka, saj smo v preteklosti doživeli že ničkolikokratno prestavitev datuma dokončne ratifikacije standarda.

A danes si kupci želijo novih izdelkov, predvsem takih z večjim dometom, višjo hitrostjo prenosa in obenem (še) bolj preprosto rabo. Tem željam so skušali ustreči različni izdelovalci brezžične omrežne opreme, katerih izdelki pa med seboj povečini niso bili združljivi. To je med kupci kajpak povzročilo precej negodovanja, saj se je neredko dogajalo, da niso bili združljivi niti izdelki istega izdelovalca. No, naprave so seveda delovale, le dosežena hitrost je bila na ravni tiste iz omrežij 802.11g.

Združenje Wi-Fi, ki je dotlej le nemo opazovalo dogajanje na trgu, je sklenilo temu narediti konec. Ko so uvideli, da je dokončna različica še predaleč, so se odločili ratificirati delo, ki so ga opravili dotlej. Tako je prvič sploh prišlo do ratifikacije nekakšnega delnega standarda, kar danes poznamo pod nazivom 802.11n Draft 2.0. Kljub že v nazivu nakazani nedokončni različici standarda pa združenje trdi, da ta vsebuje 90 % dokončne kode in tehnologije, s čimer naj bi bili izdelki Draft 2.0 zelo verjetno (ne pa zagotovo) združljivi z dokončno različico, ko bo ta na voljo. To naj bi se, po trenutno aktualnih napovedih, sicer zgodilo nekje oktobra 2008. Bomo videli.

"Osnutek 2.0" prinaša nekaj novosti, ki jih velja podrobneje opisati. Vsekakor najpomembnejša, pa tudi najbolj oglaševana pridobitev je izboljšan domet naprav ob nespremenjeni moči ali frekvenci oddajanja signala Wi-Fi. To je doseženo s posebno tehniko MIMO ali "Multiple in, multiple out". Gre za možnost sprejemanja in oddajanja radijskega signala prek več anten, pri čemer posebni algoritmi za obdelovanje signala v realnem času poskrbijo, da sprejem in oddajanje v nekem trenutku poteka prek antene, ki omogoča kar najboljšo kakovost povezave, tj. razmerje med signalom in šumom. S tem naj bi izdelki občutno pridobili na dometu, saj lahko tudi pri slabem sprejemu signala iz njega "iztisnejo" kar največ uporabne informacije - naših podatkov.

Za večjo hitrost prenosa podatkov v obstoječem frekvenčnem pasu (2,4 GHz) in širini radijskega kanala (20 MHz) je spremenjeno tudi kodiranje podatkov oz. "pakiranje" le-teh na radijski nosilec. V (zelo) tehnične detajle se na tem mestu ne bomo spuščali, bolj pomembno pri vsem tem pa je, da standard zagotavlja združljivost za nazaj, torej s starejšimi izdelki po standardu 802.11 b ali g.

Mikrovalovna pečica - smrt za omrežja Wi-Fi?

V internetu je moč zaslediti, da naj bi delovanje mikrovalovne pečice onemogočilo delovanje brezžičnih omrežij Wi-Fi. Čeprav se to na prvi pogled zdi precej bizarno, pa resnica vendarle ni daleč od tega.

Dejstvo je namreč, da brezžična omrežja 802.11b/g (in tudi bodoči .11n) delujejo v frekvenčnem pasu 2,4 GHz (za razliko od omrežij 802.11a, ki oddajajo na frekvencah okrog 5 GHz). Omenjena frekvenca pa je zelo podobna tisti, ki jo uporabljajo mikrovalovne pečice za svoje delovanje. A tu se podobnosti med sistemoma končajo. Medtem ko brezžična omrežja uporabljajo eno ali več anten, da čim bolj razširijo šibek signal Wi-Fi po okolici, mikrovalovne pečice uporabljajo posebno oddajno enoto, imenovano magnetron. Hkrati je moč magnetrona neprimerno večja kot oddajnikov omrežij Wi-Fi (0,1 W izsevane energije v primerjavi z dobrimi 500 W, ki jih lahko izseva tipični magnetron moči 800 W). Bistvena razlika pa je, da se mikrovalovke trudijo izsevano energijo kar najbolj zadržati znotraj komore in to različnim mikrovalovkam uspeva različno.

Za preizkus smo si sposodili mikrovalovno pečico moči 800 W, kar po besedah dobavitelja predstavlja več kot 90 % prodanih tovrstnih izdelkov v Sloveniji. V pečici smo segrevali kozarec vode, pri tem pa opazovali in merili, kako to vpliva na hitrost prenosa podatkov prek brezžičnega omrežja (tako 802.11n Draft 2.0 kot tudi standardno omrežje 802.11g) na različnih oddaljenostih od mikrovalovke.

Izmerjeni rezultati so bili bolj ali manj pričakovani. Izkazalo se je, da je hitrost delovanja več kot prepolovljena, a še vedno povsem stabilna, če je ena od točk zveze Wi-Fi (bodisi brezžični usmerjevalnik ali pa odjemalec) neposredno v bližini (delujoče) pečice. A kakor hitro se že nekaj več (3 m) oddaljimo od pečice, motnje le še malenkostno vplivajo na delovanje. Ko pa smo pečico prestavili v sosednji prostor, ki je od laboratorija ločen z mavčno-kartonsko steno, vpliva mikrovalovke na hitrost brezžične zveze nismo več zaznali. In še - za motnje je bilo po naših meritvah bolj občutljivo omrežje 802.11n draft 2.0 kot pa "staro" omrežje 11g, kar je nekako v nasprotju s filozofijo teh novih izdelkov, ki naj bi bili manj dovzetni za motnje.

Sharpovo mikrovalovno pečico je posodilo podjetje Tehnounion.

Vklopljena mikrovalovna pečica delovanje brezžičnega omrežja moti le, če je odjemalec ali brezžična točka v neposredni bližini pečice. Z oddaljenostjo motnje hitro izginejo.

Združljivost, ključna komponenta

Ravno združljivost pa je ena ključnih lastnosti doslej predstavljenih podstandardov IEEE 802.11. Naj si nekoliko osvežimo spomin: preden je organizacija IEEE leta 1999 potrdila standard 802.11b, je bila združljivost izvirnih brezžičnih izdelkov (takrat poimenovanih kar 802.11) nadvse mizerna, praktično nična. Zato pa je prihod 802.11b pomenil konec združljivostne anarhije, saj so certificirani izdelki različnih izdelovalcev dejansko delovali med seboj, in to brez večjih težav. To je bil vsekakor eden izmed poglavitnih razlogov za hiter preboj standarda in izdelkov Wi-Fi med kupce.

Združljivost (za nazaj) je bila zato pomembna tudi za razvoj naslednika 802.11b, standarda 802.11g, ki je danes najbolj razširjen, pravzaprav že skoraj samoumeven. Razvijalci pa tudi pri razvoju bodočega 802.11n niso pozabili na to nadvse pomembno dolžnost, saj bodo tudi vsi bodoči izdelki privzeto združljivi tudi s skoraj deset let starimi izdelki 802.11b. Je pa res, da ta združljivost nekaj "stane", saj bodo zaradi tega novi, hitri odjemalci "n" prikrajšani za del hitrosti, ki jo sicer napredek tehnike omogoča - a le, če je v našem omrežju "starejši" odjemalec 802.11b/g.

Najzahtevnejši uporabniki, ki bi radi dosegli polno razpoložljivo hitrost prenosa, bodo v večini novih usmerjevalnikov našli možnost izklopa združljivosti za nazaj. S tem usmerjevalnik neha "oprezati" za starejšimi odjemalci in omogoči boljšo izkoriščenost razpoložljivega radijskega pasu. Poleg tega se pri izdelkih Draft 2.0 izdelovalci niso mogli upreti skušnjavi uporabe dvojnega, 40 MHz širokega frekvenčnega kanala. To tehniko smo spoznali že pri izdelkih 802.11g, pod kratico TurboG, o čimer smo podrobneje pisali decembra 2005. Šlo je za nestandardno rešitev, ki pa (povečini zaradi nezdružljivosti in težav z zanesljivostjo) ni doživela prevelikega uspeha. Draft 2.0 zato predvideva, da izdelki po potrebi uporabijo razširjeni kanal, vendar le, če zaznajo, da v bližini ni drugih brezžičnih omrežij, ki bi jih omenjeni dvojni kanal oviral pri svojem poslanstvu.

Še nekaj o samih hitrostih, ki jih dosega novi standard. Eden ključnih razlogov za uvedbo novega standarda je bila namreč tudi želja, da bi hitrost prenosa podatkov v brezžičnih omrežjih dosegla ali celo presegla tisto iz ožičenih ethernetnih omrežij (t. i. "near-wire speed"). Seveda so strokovnjaki tako govorili že pred časom, takrat, ko so bila gigabitna omrežja domena dragih in hitrih strežniških naprav ali internetnega hrbteničnega omrežja. V vseh teh letih, odkar poteka razvoj 802.11n, pa so gigabitna ožičena omrežja dosegla tudi že domače uporabnike, kar jih hitrostno spet (in za lep čas!) postavlja v precejšnjo prednost.

Ali šifriranje brezžične povezave vpliva na hitrost povezave?

Včasih smo poznali zgolj šifriranje WEP, pa še tega večina uporabnikov zaradi mučnega nastavljanja ni želela uporabljati. Držalo je tudi, da smo na takratnih dostopnih točkah in brezžičnih usmerjevalnikih lahko izmerili tudi do 30 % razliko v hitrosti prenosa podatkov med šifrirano in nešifrirano povezavo. Skratka: WEP? Ne, hvala.

S prihodom omrežij 802.11g in uvedbo šifriranja WPA in pozneje WPA2 sta obe težavi počasi izginjali - za preprostost nastavljanja so poskrbeli tako izdelovalci opreme kot tudi operacijskih sistemov, usmerjevalniki in odjemalci pa so se strojno okrepili, s čimer so razlike med šifrirano in nešifrirano povezavo povečini izginile.

S prihodom 802.11n draft-n 2.0 pa so se karte spet nekoliko pomešale. Med preizkušanjem smo namreč ugotovili, da vklopljeno šifriranje WEP ali WPA-PSK z algoritmom TKIP presenetljivo povsem onemogoči delovanje pri polni hitrosti, ki jo omogoča draft-n 2.0. Pravzaprav je bila že hitrost fizične povezave nizka - 54 Mb, pa tudi dejansko dosežena hitrost prenosa podatkov je bila na ravni omrežij 802.11g. Z nekaj guglanja smo izvedeli, da polno hitrost nove naprave lahko razvijejo zgolj, če uporabljamo šifriranje WPA z (naprednejšim) algoritmom AES.

Da je tako tudi v praksi, smo izmerili z enim od usmerjevalnikov. Izvedli smo meritve hitrosti, pri čemer sta bila usmerjevalnik in odjemalec ves čas na istem mestu in v istem prostoru, spreminjali smo le način šifriranja povezave med njima. Iz rezultatov je moč razbrati, da smo le ob uporabi šifriranja WPA z algoritmom AES (in brez šifriranja) dosegli tak hitrostni rezultat, kot si želimo.

Da pa bi se v naše omrežje lahko vključili tudi odjemalci, ki strojno nekoliko zahtevnejšega algoritma AES (v primerjavi s TKIP) ne zmorejo, imajo vsi preizkušeni usmerjevalniki Draft-n možnost načina šifriranja WPA + WPA2, ki omogoča tako povezovanje s TKIP kot tudi z AES. V tem primeru velja preveriti, ali so naše nastavitve v odjemalcu za brezžični dostop prave - v oknih XP morajo biti nastavitve take, kot so vidne na spodnji sliki.

Pravilne nastavitve šifriranja v Oknih XP

Odjemalec - uporabniški del brezžičnega omrežja

Vsako brezžično omrežje je sestavljeno iz najmanj dveh elementov - točke dostopa, danes tipično brezžičnega usmerjevalnika, ter odjemalca, ki ga danes najdemo v praktično vsakem prenosniku na trgu, vgrajen pa je tudi že v marsikateri namizni računalnik (npr. računalniki Apple iMac).

Na trgu najdemo še nekaj drugih vrst odjemalcev, s katerimi lahko brezžično omrežimo računalnike (ali druge podobne naprave), ki v osnovi nimajo možnosti brezžične povezljivosti. Še najpreprostejši in najbolj univerzalni so vmesniki USB, ki jih lahko uporabimo tako z namiznimi kot tudi prenosnimi računalniki. Kartico enostavno vtaknemo v prosti vtič USB in namestimo ustrezne gonilnike. Prednost je tudi to, da lahko tak vmesnik z ustrezno podaljšanim kablom USB (tja do 5 m) prestavimo tja, kjer je jakost brezžičnega signala boljša, kot bi bila sicer (zadnja stranica namiznega računalnika pač ni najprimernejše mesto za lovljenje pogosto šibkega signala).

Ko že govorimo o namiznih računalnikih - njim so namenjene tudi kartice PCI, ki jih vtaknemo v istoimensko režo na matični plošči. Namestitev zahteva poseg v drobovje računalnika, zato velja preveriti, kako je v tem primeru z garancijo. Prednost takih vmesnikov je predvsem v tem, da lahko uporabimo boljše antene in daljši kabel, kot je praviloma priložen sami kartici. Draft 2.0 kartice PCI, kot smo jih imeli priložnost preizkusiti tokrat, pa imajo namesto ene pravcati šop anten, kar je del sistema MIMO za boljši sprejem signala.

Kartice PC Card (imenovane tudi Cardbus ali PCMCIA) so bile pred leti, ko prenosniki še niso imeli vgrajenih brezžičnih vmesnikov, najbolj enostaven način za brezžično omreženje prenosnikov. V današnjih časih pa počasi izgubljajo kupce, saj je prav vsak novi prenosnik opremljen z vmesnikom za omrežja 802.11b/g, novejši pa tudi za 802.11n draft 2.0. Tako so danes take kartice namenjene tistim, ki iz svojega brezžičnega usmerjevalnika hočejo izvleči kar največ, pa jim to vgrajena brezžična kartica (ali morda vendarle odsotnost le-te) onemogoča. Novejše izvedenke omenjenih kartic so kartice ExpressCard. V osnovi gre za enako vrsto kartic kot PC Card, vendar so novejše, z manjšo porabo energije in hitrejšim prenosom podatkov med kartico in računalnikom. So tudi nekaj manjše kot kartice PC Card, pri čemer jih ob pomoči prilagojevalnika lahko uporabljamo tudi v prenosnikih, ki nimajo reže ExpressCard, temveč le režo PC Card.

Vgrajena ali zunanja kartica?

Danes na trgu ni več mogoče dobiti prenosnika, ki ne bi imel vgrajenega brezžičnega vmesnika za omrežja Wi-Fi. A kljub temu je trg dodatnih razširitvenih kartic za prenosnike (PC Card ter ExpressCard) še vedno živ. Te naj bi omogočale kar največjo hitrost in tudi boljši domet kot vgrajene kartice, še posebej, če uporabimo kartico izdelovalca, ki je izdelal tudi naš usmerjevalnik.

Preizkusili smo kombinacijo brezžičnega usmerjevalnika D-link in "pripadajoče" kartice PC Card (D-link DWA-645). Za izhodišče so nam rabili rezultati meritev z brezžično kartico Intel 4965ABG, vgrajeno v testni prenosnik, s podporo Draft-N 2.0, nato pa smo meritve ponovili še z omenjeno kartico D-link.

Izkaže se, da dodatna kartica omogoča večje hitrosti pri dobrem signalu - nekako v duhu tega, kar obljublja(jo) izdelovalec(-i). Višja hitrost gre predvsem na rovaš možnosti uporabe razširjenega, 40 MHz kanala, ki ga omenjena vgrajena Intelova kartica v osnovni ne podpira. Manj razveseljivo pa je to, da se je izmerjena hitrost že na naši drugi točki merjenja, tj. na podestu stopnišča, izenačila. Ko smo se prestavili še nadstropje niže, na tretjo točko merjenja, pa je bila meritev še komaj mogoča, saj je bila povezava zelo nestabilna in nadvse počasna. To pripisujemo temu, da so v prenosnik Lenovo vgrajene tri antene na različnih mestih zaslona prenosnika. To omogoča boljši sprejem kakor z majhno, v podaljšek kartice PC Card vgrajeno anteno.

Kartice je posodilo podjetje Xenya. Cena različice PC Card (oznaka DWA-645) je 72 evrov, različice ExpressCard (DWA-643) pa 103,5 evra.

Hitrost brezžične povezave z vgrajeno in dodatno PC Card kartico, kot jo sporočijo Okna. Dejanska razlika v hitrosti pretakanja podatkov je precej manjša.

Preizkus brezžičnih usmerjevalnikov

Odločili smo se zbrati in preizkusiti vse pri nas dosegljive izdelke, ki so potrjeni kot izdelki s podporo "802.11n Draft 2.0". Seznam vseh je na voljo na spletnih straneh združenja Wi-Fi in ga sproti dopolnjujejo z novimi izdelki (na naslovu certifications.wi-fi.org/wbcs_certified_products.php).

Na preizkus smo dobili kar nekaj ustrezno certificiranih izdelkov, a ne vseh, ki smo jih želeli, saj bodo nekateri dobavljivi šele zdaj, ko berete pričujoče besedilo. Vsekakor pa je zanimivo omeniti to, da na trgu za domačo rabo praktično ni več zgolj dostopnih točk. Trg teh izdelkov se je namreč usmeril zgolj za uporabo v (velikih) podjetjih in drugih profesionalnih okoljih. Tako so danes na voljo zgolj brezžični usmerjevalniki.

Poleg novega brezžičnega standarda najnovejši brezžični usmerjevalniki premorejo še nekatere druge "bonbončke", ki olajšajo (ali pa tudi ne) uporabo brezžičnih omrežij Wi-Fi. Čarovniki za namestitev internetne povezave in ustreznega šifriranja brezžične povezave so povečini samoumevni. Nekateri izdelki omogočajo priklop zunanjih pomnilniških enot (običajni disk ali pomnilniški ključi USB), katerih vsebino nato ponudijo vsem uporabnikom v (krajevnem, torej našem) omrežju. Na isti priključek ponavadi lahko priključimo tudi tiskalnik, na katerega lahko prav tako tiskamo iz kateregakoli računalnika v omrežju.

Pomudimo se še pri že večkrat omenjenem šifriranju povezave. Danes način WPA in povečini tudi WPA2 podpirajo prav vsa omrežja 802.11g; tako je tudi v omrežjih Draft 2.0. Za razliko od 11b/g pa v izdelkih .11n (Draft 2.0) starejšega, ne varnega in za uporabo nadvse okornega šifriranja WEP ni več, oz. je tu zgolj zaradi združljivosti za nazaj. Namreč če izdelke Draft 2.0 (in v prihodnosti tiste s podporo dokončnemu 802.11n) preklopimo na način WEP, se obnašajo kot običajne točke 802.11b/g, brez vseh naprednih zmožnosti nastajajočega standarda.

Nekaj izdelkov na tokratnem testu je podpiralo tudi zmožnost WPS ali "Wi-Fi Protected Setup". Gre za način, kako vključiti šifriranje brezžične povezave na način, ki bi mu bili kos tudi najmanj vešči uporabniki.

WPS predvideva nekaj načinov rabe. Najbolj osnovna je koda PIN, ki je zapisana na usmerjevalniku in jo vpišemo v programsko orodje, ki je priloženo brezžični kartici. Hip zatem se usmerjevalnik in odjemalec dogovorita za način šifriranja povezave (npr. WPA2) z ustreznim ključem. Uporabniku tako ni treba poznati različnih načinov šifriranja ali gesla za način WPA-PSK. PIN kodo namreč vedno lahko vedno najdemo zapisano na samem usmerjevalniku.

Drugi način predvideva uporabo posebnega gumba na usmerjevalniku. Postopek je tak, da v odjemalcu na računalniku sprožimo iskanje našega omrežja, nato pa v minuti ali dveh pritisnemo gumb na našem usmerjevalniku. S tem sprožimo oddajanje posebnega signala, ki ga zaznajo zgolj odjemalci v načinu iskanja omrežij z WPS. Od tu naprej je postopek enak kot pri uporabi kode PIN - napravi se sami dogovorita za šifriranje in šifrirni ključ. V prihodnosti pa bomo ob pomoči tehnologije RFID te naprave nastavljali še preprosteje, saj bomo napravi, ki ju bomo želeli povezati, zgolj približali na nekaj 10 cm, RFID pa bo poskrbel za vse potrebno.

Seveda pa to deluje le, če WPS podpira tudi programska oprema, ki jo uporabljamo v računalniku. Če se omejimo zgolj na Okna: v samih Oknih XP te podpore ni, oz. je na voljo zgolj, če uporabimo ustrezen nastavitveni program, ki ga pri novejših karticah (USB, PCMCIA ali PCI) zagotavljajo izdelovalci le-teh. V Visti pa je podprt zgolj prvi izmed omenjenih načinov, torej s številko PIN. Ker pa je WPS standard, ki so ga potrdili tudi v združenju Wi-Fi, se lahko nadejamo, da bo v prihodnosti vse več izdelkov, ki bodo polno podpirali tak način nastavljanja šifriranja povezave.

Kako smo preizkušali

Preizkusa brezžičnih usmerjevalnikov smo se lotili podobno kot ob našem zadnjem preizkusu februarja letos.

Vsak usmerjevalnik smo najprej priključili na računalnik z gigabitnim ožičenim vmesnikom. Sprehodili smo se po (spletnem) nastavitvenem menuju, preverili zmožnosti, ki jih usmerjevalnik podpira, in jih zbrali v tabeli. Preverili smo tudi, ali je na spletni strani izdelovalca morda novejša različica strojne programske opreme (t. i. "firmware"), in če je, smo jo namestili v preizkušeni usmerjevalnik.

Naslednji korak je bil preizkus zmogljivosti usmerjevalnega dela. To smo preizkušali tako, da smo enega od priključkov LAN priključili na en, WAN pa na drugi računalnik. V usmerjevalniku smo nato ustrezno nastavili številke IP, nato pa kot prvo sprožili merjenje prepustnosti. Ta podatek pove, kako hitro je usmerjevalnik zmožen preslikavati podatke iz vrat WAN v LAN (in nazaj). Včasih je bilo to sicer bolj pomembno kot danes, ko prav vsi usmerjevalniki zmorejo "preložiti" vsaj 50 megabitov podatkov vsako sekundo, nekateri pa še dosti več. To je za navadne, pa tudi bolj napredne domače uporabnike (z več desetmegabitno "pipo" v svet) več kot dovolj.

Z naslednjim preizkusom smo preverili, koliko hkratnih povezav je usmerjevalnik še možen prenesti in kako se obnaša, kadar je polno obremenjen. Umetno obremenitev smo simulirali s programom Ixia Chariot, ki vsebuje možnost ustvarjanja poljubnega števila povezav TCP med dvema točkama (računalnikoma). Vmes smo seveda priključili usmerjevalnik in opazovali, kako je na delovanje vplivalo višanje števila hkratnih povezav.

Za preizkus brezžičnega dela smo uporabili prenosnik z vgrajeno brezžičnim vmesnikom Intel Pro Wireless 4965AGN, ki je trenutno najnovejši in s strani združenja Wi-Fi potrjen izdelek s podporo specifikaciji 802.11n Draft 2.0 in je hkrati del mobilnega nabora Intel Santa Rosa. Nameščeni so bili gonilniki različice 11.1.1.16 z dne 20. 6. 2007, upravljanje brezžičnih omrežij pa smo zaupali kar v Okna XP SP2 vgrajenemu brezžičnemu odjemalcu (t. i. "Zero wireless config"). Domet (in hitrost) vsakega izmed usmerjevalnikov smo preizkusili na treh različnih točkah v naši poslovni stolpnici, enako kot na preteklem februarskem preizkusu. Prva točka je bila v neposredni bližini usmerjevalnika, druga na podestu stopnišča, tretja pa spet na stopnišču, vendar še nadstropje niže. Zato so tokratni hitrostni rezultati povsem primerljivi s preteklim preizkusom. Velja omeniti še, da med merjenjem nismo uporabili šifriranja povezave, prav tako smo vse usmerjevalnike nastavili na delovanje na prvem frekvenčnem kanalu, ki je v našem laboratoriju edini kanal, ki ni zaseden s signali drugih dostopnih točk.

Pri preizkusu smo uporabili prenosnik Lenovo Thinkpad R61, o katerega polnem preizkusu si lahko preberete v rubriki Najboljši izdelki.

Apple Aiport je edini usmerjevalnik na trgu brez spletnega nastavitvenega vmesnika. Za njegovo nastavljanje moramo tako uporabiti (uporabniku prijazen) program Airport utility.

Z usmerjevalnikom SMC lahko celo optično beremo ("skeniramo"), če nanj priključimo optični bralnik USB. Kako bi bilo to (zares) uporabno, nam ni znano.

Apple Airport Extreme

Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Da/Da.

Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 4.

Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 36,4 Mb/s.

Cena: 186,30 EUR.

Prodaja: EPL, www.epl.si.

Za: Preprosta namestitev in uporaba, oblika, vgrajen priključek USB, domet.

Proti: Dokaj visoka cena, le trije priključki LAN.

Prvi izmed preizkušenih usmerjevalnikov je vsekakor eden najlepše oblikovanih na tokratnem preizkusu. Tako ga lahko s ponosom pokažemo (zavistnim) kolegom, še posebej, če je nanj postavljena še kakšna oblikovno podobna naprava iz hiše Apple, npr. Apple TV. Toda v tem primeru bomo morda imeli težave s pregrevanjem, saj se že prostostoječa naprava kar pretirano segreva ...

Nič manj kot oblika pa je seveda pomembna tudi funkcionalnost naprave. Gre za edini usmerjevalnik na tokratnem preizkusu (in tudi širše gledano), ki nima spletnega nastavitvenega vmesnika. Vse namreč nastavimo prek namenskega programa, imenovanega "Apple Airport utility", ki je na voljo za okolja Windows in Mac. Zagrizeni uporabniki Linuxa (ali drugih) bodo tako morali poprositi za pomoč kje drugje ...

Sam nastavitveni program je sicer zelo preprosto uporabljati. Ob prvi uporabi sam poišče priključen(e) Airport(e) v omrežju, s čimer odpade potreba po iskanju in vpisovanju naslova IP v spletni brskalnik. Začetnike bo s pomočjo čarovnikov popeljal po nastavitvah, ob morebitnih težavah pa priskočil na pomoč z (dejansko) uporabnimi nasveti. Pogrešali pa smo kar nekaj zmožnosti, npr. bolj zmogljiv požarni zid SPI, možnost zapore določenih strani ali storitev ipd. Zamerimo mu še, da za vsako opravljeno nastavitev potrebuje približno polminutni cikel vnovičnega zagona.

Usmerjevalnik ima priključek USB, na katerega priključimo bodisi tiskalnik USB ali pa poljubno pomnilniško napravo (zunanji disk, ključek USB) s tem vmesnikom. Priključena naprava je nato na voljo vsem uporabnikom v omrežju. Preverjeno podpira tudi priklop koncentratorja USB ("USB hub"), s čimer lahko tako tiskalnik kot pomnilniško enoto uporabljamo hkrati, brez zamudnega preklapljanja. Na zadnji stranici sicer najdemo zgolj tri priključke za krajevno omrežje LAN, kar je zanimivo, saj velika večina drugih izdelkov na trgu podpira priklop štirih naprav hkrati. Omenimo še, da smo dobili na preizkus Airport s 100-megabitnimi priključki, medtem ko je na trgu (pod istim imenom) na voljo tudi gigabitna različica.

Sama zmogljivost izdelka je na visoki ravni. Prepustnost in zanesljivost usmerjevalnega dela sta med boljšimi na preizkusu, preseneti pa predvsem nadvse dober domet. In to kljub (le) vgrajenim antenam! Škoda le, da je najvišja dosežena hitrost prenosa (ob dobrem signalu) med nižjimi, kar gre pripisati morebitnim združljivostnim težavam, ne glede na to, da smo pred meritvami v usmerjevalnik naložili najnovejšo različico strojne programske opreme. Kljub temu smo prepričani, da bo veliki večini uporabnikov izboljšan domet prišel bolj prav kot pa zgolj visoka hitrost prenosa ob dobrem signalu.

Belkin N1 Wireless router F5D8231-4

Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Ne/Ne.

Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 4.

Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 28,2 Mb/s.

Cena: 136,90 EUR.

Prodaja: Alterna, www.alterna.si.

Za: Oblika, dokaj zmogljiv usmerjevalni del.

Proti: Nizka brezžična hitrost, ne podpira nobenih naprednejših storitev.

Belkin je bil kot izdelovalec omrežne opreme eden izmed prvih na trgu izdelkov Draft-n. Pravzaprav so se prvi taki izdelki imenovali kar Pre-N in smo jih imeli priložnost preizkusiti že pred več kot dvema letoma. A žal je njihov paradni in hkrati edini trenutno aktualen izdelek s podporo Draft-N 2.0 konkurenca kar nekako povozila.

Ko smo usmerjevalnik namestili, smo najprej poskrbeli za namestitev najnovejše različice programske opreme zanj, ki naj bi podpirala Draft-n 2.0. A nam nikakor ni uspelo izmeriti hitrosti brezžičnega prenosa podatkov, ki bi bile primerne novemu standardu. Vršne hitrosti so sicer presegale 35 Mb/s, vendar je bila izmerjena povprečna hitrost zaradi nekakšnih motenj v toku prenosa kljub vsemu slaba. In to kljub pravilno nastavljenemu frekvenčnem kanalu (tisti brez motenj sosednjih omrežij Wi-Fi) ter visoki nazivni hitrosti povezave (144 Mb/s). No, ne najvišjo hitrost bi morda celo lahko spregledali, če bi bil dober vsaj domet naprave. Pa ni bil, celo tako slab je, da se nam v tretji točki merjenja (stopnišče nadstropje niže) ni uspelo več povezati na točko. Škoda.

No, kljub vsemu gre pohvaliti dokaj zmogljiv usmerjevalni del, ki pod polno obremenitvijo (več kot 100 hkratnih povezav TCP pri polni hitrosti) ni klonil, temveč je le nekoliko upočasnil delovanje. Všeč nam je bil tudi informativni prikaz stanja usmerjevalnika ob pomoči diod LED na sprednji strani, ki ob morebitnem nedelovanju prikažejo verjeten vir težave.

Nekaj manj všečen je spletni nastavitveni vmesnik. Resda mu ne moremo očitati nepreglednosti, saj smo vse bistvene nastavitve našli hitro. Teh pa je malo, pravzaprav zelo malo, saj usmerjevalnik podpira zgolj osnovno funkcionalnost. Očitno je ta usmerjevalnik res nekoliko povozil čas, žal.

D-link Gigabit Wireless router DIR-655

Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Ne/Ne.

Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 5.

Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 70,7 Mb/s.

Cena: 240 EUR.

Prodaja: Xenya, www.xenya.si.

Za: Hitrost in zanesljivost delovanja, nastavitveni vmesnik, zmožnosti.

Proti: Visoka cena, neizkoriščena vrata USB.

D-link DIR-655 je eden izmed najnaprednejših usmerjevalnikov za rabo doma ta hip. To izdaja predvsem z zmogljivo zasnovo, obsežnim naborom zmožnosti in hitrim delovanjem.

Pojdimo po vrsti. Po nadgradnji strojne programske opreme na različico 1.05 smo se brž lotili meritev usmerjevalnega dela, saj je gigabitno stikalo za vse štiri priključke LAN in tudi gigabitni priključek WAN obetalo precej. Nismo se zmotili, saj je bila prepustnost celih 280 Mb/s in to bi moralo zadostovati tudi najhujšim odvisnikom od spleta. Tudi stabilnost usmerjevalnika ob polni obremenitvi ni bila nič slabša, dodatno pa je tu tudi napredni sistem QoS. Če pa ob (intenzivnem) delu kljub vsemu naletimo na težave, nam bo v pomoč zmogljiv dnevniški sistem, ki lahko precej natančno prikazuje pretekle dogodke, pa tudi trenutno stanje povezav TCP skozi usmerjevalnik in njihov vpliv na razpoložljivost omrežnih sredstev.

Ne razočara niti brezžični del usmerjevalnika. Hitrost prenosa je bila ob dobrem signalu nadvse hitra in stabilna, skorajda najvišja izmed vseh preizkušenih usmerjevalnikov. Nekaj slabše rezultate smo izmerili na obeh točkah na stopnišču, kljub vsemu pa v povprečju niso slabi. Omeniti gre tudi podporo sistemu WPS, ki bo neukim v pomoč pri nastavitvi šifriranja brezžične povezave, a takim brez branja priloženih navodil kljub vsemu ne bo šlo. Sicer pa tudi sam spletni nastavitveni vmesnik, ki je dodelan in pregleden, ponuja kar nekaj čarovnikov (tistega za nastavitev vrste internetne povezave, šifriranja in še kakšen). To bo delo olajšalo vsem tistim, ki jim nastavljanje usmerjevalnika ponavadi povzroča precejšnje preglavice (in takih uporabnikov ni malo!).

Skratka, dober izdelek, ki pa ima eno veliko hibo - visoko ceno. A tisti, ki želijo "top" usmerjevalnik, bodo pač morali vzeti visoko ceno v zakup. Pri taki ceni pa bi si vendarle želeli tudi možnost priklopa dodatnih naprav (tiskalnik, disk) neposredno na usmerjevalnik. Še posebej, ker priključek USB pravzaprav je na voljo, vendar je uporaben le kot način za konfiguriranje usmerjevalnika (z nastavitveno datoteko na pomnilniškem ključu) in za nič drugega. Škoda.

Edimax BR-6504N

Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Ne/Ne.

Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 3.

Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 33,2 Mb/s.

Cena: 87,15 EUR.

Prodaja: Elkotex, www.elkotex.si.

Za: Ugodna cena, zmožnosti.

Proti: Nekaj manj zmogljiv usmerjevalni del.

Edimax je pri nas manj znano tajvansko podjetje, ki ga poznamo predvsem po cenovno ugodnih (omrežnih) izdelkih. Tudi BR-6504N je tak, saj gre za najcenejši izdelek na tokratnem preizkusu.

V resnici je to razmeroma zmogljiv usmerjevalnik. Ima tri velike izmenljive antene, ki so privite na ne preveč vpadljivo ohišje. Temu še najbolj zamerimo statusne diode LED na sprednji stranici, ki so zelo slabo vidne, tako da si z njimi ne gre kaj preveč pomagati. Nekoliko bolj pregleden je spletni nastavitveni vmesnik, pa čeprav se bomo tu in tam za kakšno zmožnost morali zakopati nekoliko globlje vanj. Število teh pa, presenetljivo, ni prav nič podhranjeno, saj ima celo sistem WDS, kar je sicer redkost v izdelkih Draft-n 2.0 (podpira ga le še Apple Airport).

Usmerjevalnik se je nekaj slabše obnesel pri merjenju različnih hitrosti. Medtem ko je hitrost usmerjanja podatkov med priključkoma WAN in LAN precejšnja, pa smo že ob obremenitvi 50 aktivnih povezav kljub vsemu lahko opazili bistveno poslabšano odzivnost usmerjevalnika. Ravno zaradi tega si zasluži tudi nekaj slabšo oceno za zmogljivost tega dela izdelka.

Nič kaj pretirano bolje se ni izkazal brezžični del. Pričakovali bi višjo hitrost povezave, ko sta bila usmerjevalnik in odjemalec v neposredni bližini, vendar je bila meritev zaradi težav s konsistentnostjo povezave v povprečju precej slaba. Nič bolje ni bilo na robu sprejema pokritosti s signalom točke, saj smo se na tretji točki le še stežka povezali na usmerjevalnik in izvedli meritev. Očitno tudi velike antene ne pomagajo, če je radijsko-procesni del izdelka slabši, kot bi bil lahko.

Level One N_One WBR-6000

Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Ne/Ne.

Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 4.

Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 30,1 Mb/s.

Cena: 134,99 EUR.

Prodaja: Digital Data Communications, www.levelone.si.

Za: Dokaj zmogljiv usmerjevalni del.

Proti: Nezanesljivo delovanje brezžičnega dela.

Izdelek podjetja Level One na prvi pogled privlači s svojo obliko. Odet je namreč v črno-oranžno barvno kombinacijo, ki je kar precejšnja osvežitev glede na praviloma sive in dolgočasne škatle. A kaj, ko videz vara, saj je drugače usmerjevalnik precej slab.

A začnimo pri dobrih straneh izdelka. Preizkus usmerjevalnega dela je pokazal, da usmerjevalnik zmore prek 80 Mb vsako sekundo, kar bo dovolj tudi za najzahtevnejše. Še več, tudi pri testu številnih hkratnih povezav ni klonil, le odzivnost usmerjevalnika se je malenkost povečala.

Nastavitveni vmesnik ni ravno biser preglednosti in praktičnosti. Moteča so prikazna ("popup") okenca, kadar kliknemo to ali ono izbiro na glavnem menuju na levi strani zaslona. Nastavitev sicer ni veliko, pogrešali smo predvsem kakšno varnostno funkcijo ali pa sistem QoS. Usmerjevalnik ima sicer 100-megabitne priključke, tako LAN kot tudi WAN, pogrešali pa smo kak priključek USB, s katerim bi razširili funkcionalnost usmerjevalnika.

Najslabše od vseh pa jo je na preizkusih odnesel brezžični del. Domet je bil slab, saj smo že na drugi točki merjenja izmerili podpovprečno vrednost, na tretji pa, tako kot pri usmerjevalniku Belkin, povezave sploh ni bilo. Slaba je bila tudi hitrostna meritev v neposredni bližini usmerjevalnika, saj je v povprečju komajda presegla število 30 Mb/s. Sumimo, da ima usmerjevalnik določene združljivostne težave z Intelovo vgrajeno brezžično kartico v testnem prenosniku.

Linksys WRT150N

Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Ne/Ne.

Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 4.

Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 55,2 Mb/s.

Cena: 139,2 EUR.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si.

Za: Varnostne zmožnosti, dokaj zmogljiv usmerjevalni del.

Proti: Nima namestitvenih čarovnikov.

Podjetje Linksys je že stari znanec naših preizkusov, tako žičnih kot tudi brezžičnih usmerjevalnikov. V vseh teh letih nastopanja na trgu so veliko pripomogli k vsesplošni razširjenosti brezžičnih omrežij v naših domovih. Še posebej na rovaš kultnega usmerjevalnika WRT54G, ki ga danes še vedno prodajajo, že v osmi reinkarnaciji ...

WRT150N je, skupaj z močnejšim WRT350N, izdelek novega rodu brezžične povezljivosti. Za razliko od nekaterih drugih tokrat preizkušenih usmerjevalnikov ima zgolj dve anteni, a kot smo na tem preizkusu že videli, samo število anten ne pove veliko o dejanskem dometu naprave. Tako smo namerili več kot 50 Mb/s v neposredni bližini usmerjevalnika, pa tudi obe meritvi na stopnišču nista povsem od muh.

Nastavitveni vmesnik bo dosedanjim uporabnikom izdelkov Linksys znan, saj se ni spremenil že vrsto let. Tisti, ki se z njim srečujejo prvič, pa bodo za katero izmed možnosti morali nekoliko "pobrskati" po menuju. Sam menu je hiter in odziven, zamerimo mu le, da začetnikom ne ponudi čarovnika ali druge oblike pomoči. No, na srečo so tiskana navodila dovolj dobra, da lahko pripomorejo k uspešnemu prvemu zagonu novega usmerjevalnika.

Sam usmerjevalnik je razmeroma zmogljiv, saj je njegova prepustnost in zanesljivost na nivoju, kot se za moderen izdelek izkušenega izdelovalca spodobi. Pohvalili bi precejšnje število varnostnih nastavitev, predvsem zmogljive možnosti filtriranja določenih nezaželenih vsebin ali storitev (npr. P2P).

Zanimiv usmerjevalnik, ki sicer ni popoln (manjka podpora sistemu WDS, gigabitni vmesniki itd.), a vendarle za svojo ceno ponudi kar precej.

Netgear RangeMax NeXT WNR854T

Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Ne/Ne.

Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 3.

Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 75,6 Mb/s.

Cena: 199 EUR.

Prodaja: Domex, www.domex.si.

Za: Dober domet in hitrost brezžičnega omrežja.

Proti: Visoka cena, nekoliko nepregleden nastavitveni vmesnik, zmogljivost usmerjevalnega dela.

Z Netgearovim paradnim WNR854T smo se tokrat srečali že drugič; prvič smo ga namreč preizkusili že na februarskem preizkusu. Ker pa je v tem času Netgearu z nadgradnjo strojne programske opreme (mimogrede, zadnja različica je že deseta po vrsti!) uspelo izdelek certificirati kot 802.11 Draft-N 2.0, smo se ga odločili znova preizkusiti tudi na tokratnem preizkusu.

Nadgradnja je očitno pripomogla predvsem pri hitrosti delovanja brezžičnega dela usmerjevalnika. Meritev v bližini usmerjevalnika je namreč na trenutke dosegala t. i. "near-wire" speed, torej polnih 100 Mb/s! No, v poprečju je bil rezultat zaradi običajnega nihanja hitrosti nekaj slabši, a z dobrimi 75 Mb/s še vedno najboljši na tokratnem preizkusu. Nič manj pomembno pa ni to, da smo dobre rezultate namerili tudi na stopnišču, kjer si je precejšne število konkurenčnih usmerjevalnikov "polomilo zobe". Pohvalno.

Če je brezžični del z nadgradnjo napredoval, pa tega ne moremo trditi za usmerjevalni del izdelka. Ta je bil v luči preteklega preizkusa sicer dober, v tokratni konkurenci boljših izdelkov pa zgolj povprečen. Pravzaprav smo ob nekoliko bolj dolgotrajnem preizkušanju naleteli na nekatere padle povezave TCP, zato smo mu bili primorani nekoliko znižati oceno zmogljivosti oz. zanesljivosti.

Nekaj graje si zasluži tudi spletni nastavitveni vmesnik. Ta nam ob prvem klicu spletnega nastavitvenega vmesnika ponudi čarovnika, ki trmasto vztraja pri svojem poslanstvu. Šele z nekaj iskanja smo odkrili način, kako se mu izognemo in kot izkušeni mački :) nastavitve opravimo ročno. A tudi kak "star maček" se bo med zmožnostmi kaj kmalu izgubil, saj so precej nelogično razporejene po nastavitvenem menuju. Ta je, mimogrede, na večini Netgearovih izdelkov oblikovno (če bi se besedilnemu menuju z vnosnimi polji sploh lahko reklo "oblika") enak že vsaj pet ali raje še več let.

Še to - začetne nastavitve bomo morali opraviti žično, ob pomoči omrežnega kabla, saj je brezžični del, za razliko od drugih usmerjevalnikov, privzeto izključen. Morda v prid varnosti, saj dejansko tudi danes nekateri uporabniki še vedno ignorirajo priporočila izdelovalcev, naj takoj vključijo šifriranje brezžične povezave.

SMC WGBR14-N

Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Ne/Da.

Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 5.

Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 60,2 Mb/s.

Cena: 163 EUR.

Prodaja: DISS, www.diss.si.

Za: Zmogljivost usmerjevalnega dela, zmožnosti, vgrajen tiskalniški strežnik.

Proti: Nima diskovnega strežnika.

Kot zadnji izmed tokrat preizkušenih nam je prišel pod roke usmerjevalnik izdelovalca SMC. V prodajnem programu imajo trenutno tri z Draft-N 2.0 združljive brezžične usmerjevalnike, mi pa smo preizkusili najmočnejšega izmed njih.

Na oblikovno ne preveč izstopajočem izdelku najdemo tri velike, a neizmenljive antene. Na zadnji strani usmerjevalnika se skriva pet priključkov: štirikratno stikalo LAN ter priključek WAN, vsi po vrsti pa so gigabitni. Na sprednji strani pa poleg običajnih ledic najdemo tudi priključek USB. Tega lahko izkoristimo za priklop tiskalnika, s čimer usmerjevalnik prevzame vlogo tiskalniškega strežnika v krajevnem omrežju. Žal ne gre deliti pomnilniških ključev ali drugih podobnih napravic, ki jih priključimo prek USB. Lahko pa priključimo optični bralnik USB in nato z njim upravljamo prek spletnega nastavitvenega vmesnika usmerjevalnika. Kdaj in zakaj bi bila ta možnost pravzaprav koristna, nam ni bilo povsem jasno.

Po hitrosti je usmerjevalnik med boljšimi. Usmerjanje podatkov med LAN in WAN je nadvse hitro, saj je preseglo 200 Mb/s, pa tudi pri polni obremenitvi nismo opazili prav nobenih težav z zanesljivostjo ali odzivnostjo usmerjevalnika. Nekaj slabša je bila hitrost brezžičnega dela, še posebej v tretji, najbolj oddaljeni točki merjenja. Kljub počasni povezavi pa je bila ta stabilna, kar včasih povsem zadostuje.

Gre za razmeroma zmogljiv usmerjevalnik - tako hitrostno kot tudi po zmožnostih (WPS, veliko varnostnih možnosti). Glede na povedano tudi cena ni pretirana, saj je podobno zmogljiv usmerjevalnik konkurenčnega izdelovalca več kot 80 evrov dražji.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki