Saj imam telefon!

Objavljeno: 25.1.2011 | Avtor: Jure Forstnerič | Kategorija: Fokus | Revija: Januar 2011 | Teme: android, iPhone

Res - veliko vprašanje je, ali nas zelo poceni fotoaparati sploh zanimajo, ko pa imamo vendarle že v žepu telefon, ki je sposoben zajeti povsem spodobne fotografije in celo posneti film?

Zato smo pri tokratnem preizkusu aparatom postavili ob bok še tri pametne telefone, ki predstavljajo trenutni vrh ponudbe. Prvi je Nokiin telefon N8, ki smo ga preizkusili v prejšnji številki in ima enega izmed najzmogljivejših fotoaparatov med današnjimi telefoni. Ima kar 12 milijonov pik, to je več kot nekateri izmed preizkušenih fotoaparatov, in ksenonsko bliskavico. Za kratek čas smo si sposodili še novi iPhone 4, ta ima "le" 5 milijonov pik, a razmeroma veliko tipalo, osvetljeno od zadaj, ter malo LED bliskavico. Tretji pa je Samsungov telefon Galaxy S, ki trenutno predstavlja vrh ponudbe pri telefonih s sistemom Android. Tudi ta ima zelo zmogljiv fotoaparat s tipalom, ki premore 5 milijonov pik.

Pri fotografiranju smo se tudi sami prepričali, da so telefoni za večino primerov, kjer imamo kolikor toliko dobre svetlobne razmere, povsem dovolj zmogljivi. Oziroma se obnesejo celo bolje kot stari analogni kompaktni aparati. Ti so imeli večinoma fiksne objektive, tam okoli 35 mm, preizkušeni telefoni pa imajo danes praviloma več, vsi so tam okoli 28 mm (seveda prevedeno v klasični leica format). Fotografije, posnete s temi telefoni, so velikokrat boljše od starejših, posnetih na analogni film s katerim izmed takratnih kompaktnih aparatov (seveda pa še kako velja, da je najpomembnejši člen tisti, ki drži napravo v rokah). Na teh telefonih lahko prilagodimo vse nastavitve, ki smo jih vajeni iz cenejših digitalnih aparatov, od vrednosti ISO (čeprav bomo to res najraje pustili pri najnižji možni vrednosti) pa do temperature beline (ki pa zelo močno vpliva na všečnost končne fotografije). Izjema je pri tem le iPhone, kjer imamo (po klasični Applovi filozofiji) na voljo bistveno manj nastavitev, a se že pojavlja veliko aplikacij, ki popravijo to stanje.

Fotoaparat na novem iPhone-u omogoča sicer malo ročnih nastavitev, ima pa funkcijo 'HDR', kjer vzame dve fotografiji pri različnih nastavitvah in jih programsko združi. Tako dobimo več podrobnosti tako v svetlih kot v temnih delih. Učinek je sicer privlačen in ne pretiran, a hitro pride do zameglitev pri premikajočih se objektih.

Telefoni pa zaostanejo pri samem delu. Kot prvo so bistveno tanjši in lažji od preizkušenih aparatov, tako bistveno slabše stojijo v roki med fotografiranjem. Hkrati so od zadaj praktično v celoti en velik zaslon, občutljiv za dotik. Zaradi tega moramo med fotografiranjem paziti, da se ponesreči ne dotaknemo kake izmed nastavitev. Nadležna pa je tudi postavitev objektivov, ki so zelo na robu in spuščeni zelo nizko v telefon, zaradi česar se vse prehitro pred njimi znajde kak prst.

Digitalni fotoaparati, tudi ti, najcenejši, pa imajo po drugi strani tipke, ki so seveda namenjene prav fotografiranju. Enako je s programsko opremo oziroma menuji, ki so bolj enostavni, delo z njimi je hitrejše in lažje. Največja razlika pa je v objektivih, konkretno v optičnem zumu. Telefoni imajo le digitalni zum, ki se razmeroma slabo obnese, pa še tega je malo. Fotoaparati pa imajo vsi vsaj trikratni zum, nekateri celo petkratnega. Je pa res, da ima večina preizkušenih aparatov ožji širši kot, več kot 30 mm, medtem ko imajo telefoni fiksne objektive goriščnic 28 mm. Za samo fotografiranje bi tako rekli, da so telefoni za občasni "škljoc" na vrhu kakega hriba povsem dovolj kakovostni. Za fotografiranje kake družinske večerje pa je vsak izmed preizkušenih aparatov boljša izbira, tako zaradi večjega razpona zuma kot zaradi nižje količine šuma (tu se sicer iPhone kar dobro obnese, a predvsem zaradi močnega programskega odstranjevanja). Ne nazadnje imajo aparati bistveno bolj zmogljive bliskavice.

Da so v dobrem vremenu tudi pametni telefoni dovolj dobri aparati dokazuje Samsungov Galaxy S. Fotografija ima toplejše barve kot bi imela pri privzetih nastavitvah zaradi ročno nastavljene temperature beline.

In video? Vsi trije telefoni brez težav snemajo video pri visoki ločljivosti 720p, tega pa za preizkušene fotoaparate ne moremo trditi, tam je standard še vedno navadna ločljivost VGA (640 × 480). Kljub temu so pri videu kar velike razlike med telefoni na eni in fotoaparati na drugi strani. Načeloma je video pri telefonih zelo dober ... vsaj pod pravimi razmerami. Če snemamo ob dobri svetlobi oziroma držimo telefon dokaj pri miru se video ne loči od tistega iz teh fotoaparatov. Pravzaprav je zaradi visoke ločljivosti še malenkost boljši (oziroma podoben kot pri Kodakovem EasyShare M575, ki tudi premore visoko ločljivost). V temnih okoliščinah se tako telefoni kot fotoaparati razmeroma slabo odrežejo, a vseeno dovolj dobro, da je video dejansko gledljiv. Tu so sicer kar velika odstopanja tako pri enih kot pri drugih, ko smo hkrati snemali neki temačen koncert z Galaxy S ter konkurenčnim Androidom, HTC Desire, se je slednji bistveno slabše obnesel. Manj je bilo podrobnosti, slika je manj ostra, barve slabše, merjenje svetlobe manj natančno. Ob dobrih svetlobnih razmerah se pri telefonih opazi še tako imenovan "žele efekt", kjer je ob premikanju telefona levo-desno med snemanjem videti, kot da so objekti, ki jih snemamo, iz želeja. Dobesedno se obnašajo kot trebušne plesalke. Ta problem imajo prav vsi preizkušeni telefoni, od sicer najboljšega iPhone 4 pa do Nokie N8.

Fotoaparati se pri videu kljub večinoma nižji ločljivosti vendarle bolje odnesejo. Imajo manj šuma (čeprav spet ne veliko), več ostrine, tudi delo z njimi je lažje. Tudi tu omenimo optični zum pri aparatih. Tega med snemanjem sicer ne moremo uporabiti, a ga lahko že prej nastavimo, tako dobimo bistveno lepši video, ko se nekaj odvija v daljavi.

V zelo temačnih pogojih pa imajo vsi aparati nemalo težav. Ključ pri vseh je, da jih držimo kar se da pri miru. V tem primeru pa je bilo za telefon vseeno premalo svetlobe, zaradi česar slika ni ravno ostra.

Potegnimo črto

Pravzaprav je črto malce nehvaležno potegniti. Da, telefoni se obnašajo kot solidni aparati. A jim vendarle nekaj manjka. Vidi se, da so fotoaparati narejeni za fotografiranje, medtem ko je pri telefonih fotografija (ter videografija) nekaj zadnjega. Smo pa zagovorniki logike, da je najboljši aparat tisti, ki ga imaš s seboj. Po tej logiki bo tudi telefon povsem dovolj. O nakupu fotoaparata pa se moramo vprašati, za kaj ga potrebujemo (torej koliko in kje nameravamo fotografirati) ter koliko denarja smo pripravljeni dati zanj. Za nekoga, ki bi rad kaj več kot le naredil občasno fotografijo, je tokratni nosilec nagrade zlati Monitor kljub vsemu dovolj naprednejši od pametnih telefonov, da bi se nam zdel nakup smotrn. Tisti, ki pa bi rad le kdaj pa kdaj dokazal, da je stal na vrhu kakega hriba, pa naj tistih 70 evrov raje naloži v pohodne palice, za fotografijo pa naj poskrbi kar telefon.

Pogled v laboratorij

Večji pregled trga digitalnih fotoaparatov smo sicer opravili že letos poleti, podrobneje pa smo se ravno pred letom dni spustili med aparate, cenejše od 200 evrov. Že takrat nas je pravzaprav presenetilo, koliko je izbire pri tej cenovni meji. Tako nas je ob razpisu preizkusa, ki ga zdaj berete, še močneje presenetil tokratni odziv.

Aparatov s cenami okoli 100 evrov je opazno več, kot bi si mislili na prvi pogled. Na preizkus smo dobili 11 modelov, a je bilo od tega kar šest Kodakovih, tako smo na sam preizkus uvrstili le tri. Dodali smo še štiri modele, ki smo jih pred časom že preizkusili, a so še na prodajnih policah, hkrati pa se njihova cena giblje okoli 100 evrov (ali manj). Tako smo dobili pisano druščino aparatov kar sedem različnih izdelovalcev.

Preizkusi so potekali podobno kot vedno doslej. S samo kakovostjo fotografij se zadnje čase vse manj ukvarjamo, ker so razlike pri taki cenovni skupini razmeroma majhne. Večje pa so razlike pri samih zmogljivostih in pri delu. Tako nas je najbolj razočaralo to, da ima večina teh aparatov razmeroma slabe objektive, ki so dokaj ozki, kljub temu pa imajo praktično vsi kar poudarjen učinek sodčka pri širokem kotu.

Aparati večinoma uporabljajo akumulatorje tipa AA in to se le pozna pri končni ceni. Marsikomu pa je to bolj všeč kot lastni akumulator, sploh pri potovanjih, ko je včasih laže priti do baterij kot pa do električne vtičnice. Všeč nam je, da prav vsi aparati uporabljajo razširjene kartice SD, to olajša nakup in zmanjša zmedo pri uporabi različnih kartic. Počasi se standardizirajo tudi vmesniki, vse več je vmesnika MicroUSB (čeprav sami še vedno najraje uporabljamo bralnike pomnilniških kartic).

Canon PowerShot A490

Canonov aparat iz spodnjega cenovnega razreda serije PowerShot smo preizkusili že marca, gre pa za Canonov vstopni model. Cenejši aparati te serije so vedno delovali nekoliko preveč plastično, a se je zadnje čase oblikovanje nekoliko izboljšalo, to velja tudi pri modelu A490. Še vedno pa uporablja akumulatorje tipa AA, kar se seveda pozna pri končni ceni aparata. Zaradi odebeljenega desnega dela lepo stoji v roki. Kakovost izdelave je sicer boljša kot pri starejših primerljivih modelih.

Najslabši del aparata je zaslon oziroma njegova majhna ločljivost zaslona, saj premore le 115.000 pik, to je polovica glede na večino konkurentov. Tudi po velikosti je pod povprečjem, diagonala namreč meri 2,4 palca, to pa se glede na druge preizkušene aparate kar pozna.

Tudi objektiv ni nič kaj poseben. Ima 3,3-kratni zum, začne se pri zelo ozkih 37 mm in konča pri razmeroma dolgočasnih 122 mm. Od preizkušenih aparatov gre vsekakor za eno izmed manj uporabnih oziroma zanimivih območij, je pa zato razmeroma zmogljiv, kar zadeva makro fotografijo. Ostri lahko objekt, oddaljen tudi le centimeter od prednje leče (seveda pri najširšem kotu).

Tipke so razporejene podobno kot pri predhodniku, modelu A480, so pa kakovostnejše. Tudi menuji so enostavni in pregledni. Aparatu so dodali zaznavanje prizorov in deluje kar dobro, seveda pa lahko prizore izberemo tudi sami, na voljo jih je kar nekaj. Ročno bomo tu razmeroma malo posegali v nastavitve, ISO lahko spreminjamo od ISO 80 pa do ISO 1600, čeprav se šum opazi že pri nižjih občutljivostih. Fotografije so kljub temu načeloma kar dobre, tako po barvah kot po ostrini.

Canon PowerShot A490

Efektivna ločljivost tipala: 10 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 37-122 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3-5,8; ostrenje 0,5 m-neskončno (1 cm makro); domet bliskavice 3 m; ISO: samodejno, 80-1600.

Tehnična zmogljivost: 5.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si

Cena: 77 EUR.

Za: Preprosta raba, kakovostna izdelava.

Proti: Ločljivost in kakovost zaslona, ozek kot objektiva, domet bliskavice.

Casio Exilim EX-Z16

Casiov novi Exilim EX-Z16 sledi najnovejšim oblikovalskim zapovedim te znamke z zanimivim oblikovanjem razmeroma ostrih linij. Na videz deluje tako, kot da bi se želel skriti pred kakim radarjem, pravzaprav deluje manjši, kot je v resnici. Ohišje je zelo kakovostno, uporablja pa lastni akumulator.

Največja prednost tega aparata je optična stabilizacija slike. Žal pa je objektiv razmeroma skromen, zato ta stabilizacija niti ne pride do pravega izraza. Objektiv začne pri (pre)ozkih 35 mm, konča pa se že pri 106 mm. Za take goriščne razdalje stabilizacija že pride prav, a vendar še ni prav kritična. Zumiranje je sicer razmeroma glasno, seveda pa ne deluje med zajemom videa.

Ta je solidne kakovosti in malce nadpovprečne ločljivosti, saj je silno širok - kar 848 × 480 pri tridesetih slikah na sekundo. Pri tem pa žal uporablja prostorsko razmeroma potraten kodek MJPG (kot večina tokrat opisanih aparatov), zato minuta posnetka vzame približno 90 MB. Kakovost fotografij je sicer solidna, vsaj dokler ostanemo pri nižjih občutljivostih (te sicer gredo do ISO 1600).

Tipke zadaj so povsem klasično razporejene, morda bi lahko bila štirismerna tipka malenkost večja. Načini fotografiranja se skrivajo pod tipko "BS", ki pa ni ravno najbolje izbrana oznaka, pomenila pa naj bi "Best Shot". To je program, ki ga pod takim ali drugačnim imenom ima vse več aparatov, gre pa za to, da aparat sam ugotovi, kaj želimo fotografirati (portret, naravo, makro itd.). Poleg tega je na voljo še preprostejša avtomatika, kjer lahko nastavljamo le velikosti fotografije, bliskavico in morebitno uporabo samosprožilca.

Casio Exilim EX-Z16

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 35-106 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,9-5,4; ostrenje 0,1 m-neskončno; domet bliskavice 3,4 m; ISO: samodejno, 64-1600.

Tehnična zmogljivost: 6.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 3.

Prodaja: Eurofoto, www.eurofoto.si.

Cena: 91 EUR.

Za: Robustno tanko ohišje, optična stabilizacija slike.

Proti: Preozek široki kot, neprijazni menuji.

Kodak EasyShare C195

Kodak je zadnja leta znan predvsem po zelo poceni aparatih - pod stotimi evri imajo presenetljivo veliko modelov. Eden izmed zmogljivejših je model EasyShare C195. Gre za aparat, ki je malenkost večji od povprečja, seveda pa še vedno gre v žep. Ohišje je klasično oblikovano, v uporabi je kakovostna siva plastika s srebrnimi detajli, zadaj pa kraljuje razmeroma velik zaslon z diagonalo tri palce. Aparat lepo sede v roko, čeprav je enoročna uporaba otežena zaradi ne najbolj premišljenih tipk.

Na zgornji strani so tri, poleg tipke za vklop še ena za menjavanje programov fotografiranja ter tipka za upravljanje bliskavice. Te pa so vse razmeroma nizke in dokaj ozke, kar otežuje rabo. Sploh srednja, torej za menjavanje med različnimi scenskimi programi in snemanjem videa, bi morala biti malo bolj priročna. Kritični smo tudi do tega, da si aparat ob ugasnitvi ne zapomni, v katerem načinu smo fotografirali, in vedno preide na "Smart Capture". Gre za način, kjer se aparat sam odloči, kaj fotografiramo, in prilagodi nastavitve. Za začetne uporabnike je prehajanje na ta program morda dobra izbira, a bo naprednejšim uporabnikom tako delovanje hitro šlo na živce.

Objektiv premore petkratni optični zum, kar je glede na ceno kar pohvalno. Je pa, tako kot pri večini aparatov v tem cenovnem okviru, objektiv razmeroma ozek, tudi pri najširšem kotu. Goriščnice sicer gredo od 33 pa do 165 mm. Razmeroma nizka je tudi občutljivost, ki se giblje od ISO 64 pa do ISO 1000. Pri najnižji vrednosti so fotografije zelo lepe, ostre in zelo lepih barv, a se to z dvigovanjem občutljivosti hitro spremeni. Že pri ISO 400 smo opazili kar veliko šuma, tudi barve so bile opazno slabše.

Kodak EasyShare C195

Efektivna ločljivost tipala: 14 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 33-165 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,7-4,8; ostrenje 0,5 m-neskončno (10 cm makro); domet bliskavice 4 m; ISO: samodejno, 64-1000.

Tehnična zmogljivost: 6.

Kakovost fotografije: 5.

Zasnova aparata: 3.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si

Cena: 85 EUR.

Za: Cena, sestavljanje panoram v aparatu, petkratni zum.

Proti: Ozek široki kot, upravljanje.

Kodak EasyShare C143

Kodakov EasyShare C143 smo med preizkusom nekajkrat skoraj zamenjali za dražjega brata, model C195. Navzven je, vsaj na hitro, praktično enak, ohišje je enake oblike in iz praktično enake sive plastike. Je pa ta model v vseh smereh za nekaj milimetrov manjši, pa tudi tipke na zgornjem robu so malo drugače oblikovane. Ko smo že pri njih, so se nam zdele tu boljše kot pri C195, saj so opazno večje, tipki za menjavanje med programi fotografiranja in za upravljanje bliskavice pa sta tudi malo višji kot tipka za vklop aparata (pri C195 so vse tri iste višine).

Velika razlika pa je tudi zaslon na zadnji strani, ki je tu opazno manjši (oziroma ima več črnega robu). Diagonala meri sicer povprečna 2,6 palca, ločljivost pa je tudi povsem standardnih 230.000 pik. Desno od zaslona so štiri tipke, zgornji dve bo večino časa prekrival naš palec, a so dovolj nizke, da jih nismo nikoli po nesreči pritisnili. Zadaj imamo še posebno tipko, po kateri dobijo aparati ime, označena je z besedico "Share", uporabljamo pa jo za hitro pošiljanje fotografij in videa na priljubljene spletne storitve (Flickr, YouTube), seveda takrat, ko je aparat priključen na računalnik.

Kakovost fotografij je povprečna, dobro se obnese zlasti pri najnižjih dveh vrednostih ISO, kasneje pa se hitro pojavi šum, pade ostrina, poslabšajo se tudi barve. Video je soliden, žal pa med njim ne moremo uporabiti optičnega zuma (kar je v tem cenovnem razredu še povsem normalno). Zum je sicer le trikraten, spet pa gre za razmeroma ozek objektiv, ki premore na širokem kotu 32 mm. Daleč najmočnejši adut tega aparata pa je njegova smešno nizka cena.

Kodak EasyShare C143

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 32-96 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,7-4,8; ostrenje 0,1 m-neskončno; domet bliskavice 4 m; ISO: samodejno, 80-1600.

Tehnična zmogljivost: 5.

Kakovost fotografije: 4.

Zasnova aparata: 3.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si

Cena: 61 EUR.

Za: Cena, sestavljanje panoram v aparatu.

Proti: Ozek široki kot, upravljanje.

Kodak EasyShare M575

Tretji Kodakov aparat, model EasyShare M575, je tudi njihov najzmogljivejši (in hkrati najdražji). Gre za enega izmed najlepših tokrat preizkušenih aparatov, za kar je kriva kombinacija lepega oblikovanja, temno rdeča barva in razmeroma majhne mere. Aparat je namreč med manjšimi, saj ne uporablja baterij tipa AA, temveč ima poseben akumulator, ki je sorazmerno majhnih mer (a tudi malenkost dvigne končno ceno).

Kakovost fotografij je še kar solidna, vsaj pri boljših svetlobnih razmerah. Več težav smo imeli v notranjosti, kjer vse prehitro nastane šum. Občutljivost se začne že pri ISO 64, kjer je slika zelo lepa, dovolj ostra in barvno pravilna. A že pri ISO 200 opazimo nekaj šuma, pri ISO 400 in navzgor pa vmes poseže razmeroma močno programsko odstranjevanje šuma. Tega je tako pri ISO 400 manj kot pri ISO 200, a je fotografija tudi opazno manj ostra. Kakovost videa je kar dobra, saj je edini aparat med preizkušenimi, ki lahko zajema video v visoki ločljivosti (1280 × 720). Pri tem uporablja zmogljiv kodek H264, zaradi katerega je minuta posnetka velika le približno 65 MB. Žal pa, tako kot pri drugih aparatih, med snemanjem videa ne moremo uporabiti optičnega zuma.

Ta je sicer zelo uporaben, saj je eden izmed redkih preizkušenih aparatov, ki premore danes standardni široki kot 28 mm. V tele območje seže do 140 mm, optični zum je torej petkratni. Zaslon aparata je solidno velik, po diagonali meri 2,7 palca, ločljivost je tipičnih 230.000 pik. Tipke so razporejene enako kot pri drugih Kodakovih aparatih, le da sta zamenjani tipki za delo z bliskavico in za menjavo med programi fotografiranja. To nas pravzaprav ne moti (le malce čudi), bi pa si morda želeli, da bi bile te tipke malo bolj poudarjene.

Kodak EasyShare M575

Efektivna ločljivost tipala: 14 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 28-140 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,1-5,6; ostrenje 0,5 m-neskončno (10 cm makro); domet bliskavice 3,5 m; ISO: samodejno, 64-1000.

Tehnična zmogljivost: 7.

Kakovost fotografije: 5.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si

Cena: 105 EUR.

Za: Cena, sestavljanje panoram v aparatu, petkratni zum, mere.

Proti: Glasno zumiranje.

Nikon Coolpix L22

Nikonov Coolpix L22 je med večjimi tokrat preizkušenimi aparati, a kljub temu gre tudi v žep. Zelo kakovostno plastično ohišje je pri preizkušenem modelu vinsko rdeče barve, desni del pa je rahlo odebeljen. Tam se skrivata dve bateriji tipa AA, aparat pa zaradi tega zelo lepo sede v roko. Tipke za upravljanje so povsem klasično razporejene, funkcije pa hitro dosegljive, bolje kot pri večini konkurentov, saj je vsaka tipka svoja bližnjica.

Aparat ima tudi razmeroma velik zaslon, njegova diagonala meri tri palce - to je nad povprečjem v tej cenovni skupini. Ločljivost je bolj tipičnih 230.000 pik. Aparat je med hitrejšimi, vsaj kar zadeva vklop in delovanje menujev. Ti so dobri in enostavno razporejeni, pravzaprav so enaki kot pri vseh Nikonovih aparatih, le da je izbir razmeroma malo.

Za menjavanje med načini snemanja je na voljo posebna tipka, na voljo pa imamo poleg navadnega samodejnega načina še njegovo lažjo (oziroma bolj okrnjeno) različico, "Easy Auto". Sicer ima še veliko scenskih načinov, recimo način za slikanje v muzejih (ki ugasne bliskavico in dvigne občutljivost) ter način za pomoč pri slikanju panoram. Gre za to, da nam aparat na strani prikaže prej zajeto sliko, da lažje poravnamo naslednjo, žal pa jih ne zna sam zložiti skupaj.

Objektiv premore 3,6-kratni zum, a se njegov kot začne pri bistveno preozkih 37 milimetrih (gre pa do dovolj dolgih 134 mm). Je pa razmeroma zmogljiv pri makru fotografiranju, kjer nam sicer ni uspelo fotografirati tako od blizu, kot obljubljajo pri Nikonu (1 cm), a se lahko vseeno kar približamo majhnim objektom.

Kakovost fotografije je žal pod povprečjem, saj se že pri nižjih vrednostih ISO hitro vidi šum. Podrobnosti tudi ni toliko, kolikor bi si jih želeli, enako velja za ostrino. Lahko pa pohvalimo možnost ročnega zajema pri temperaturi beline, kjer aparatu pokažemo nekaj belega in sam prilagodi barve, tega pa večina aparatov v tem razredu ne zna.

Nikon Coolpix L22

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 37-134 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,5-4,5; ostrenje 0,5 m-neskončno (1 cm makro); domet bliskavice 3,5 m; ISO: samodejno (100-1600) ali ročno.

Tehnična zmogljivost: 6.

Kakovost fotografije: 5.

Zasnova aparata: 5.

Prodaja: Nikon Slovenija, www.nikon.si.

Cena: 99 EUR.

Za: Raba, razmeroma velik zaslon.

Proti: Preozek široki kot, šum.

Olympus FE-47

Olympus FE-47 smo sicer preizkusili letos spomladi, cena pa je bila že takrat pod sto evrov. Ohišje je solidno majhno, kljub temu pa uporablja akumulatorske vložke tipa AA, zato razmeroma lepo sedi v roki. K temu sicer kar nekaj prispeva gumijasta prevleka površine s tipkami. Aparat je kakovostno sestavljen, le čez USB bi lahko dodali pokrovček (čeprav to manjka tudi pri nekaterih drugih aparatih v tem cenovnem razredu, recimo cenejšima Kodekoma).

Menuji so med boljšimi, ponujajo pa kar nekaj ustvarjalnih možnosti. Scenskih načinov je zelo veliko, na voljo je tudi t. i. Inteligentni samodejni način ("iAuto"), ki sam oceni prizor in se odloči, kaj pravzaprav fotografiramo. Ko sami posežemo v dogajanje, denimo med kompenzacijo osvetlitve, pa se na zaslonu pokaže živi predogled slike za tri stopnje nastavitev. Tako si lažje predstavljamo, kako bomo vplivali na zajeto sliko. Možnosti je sicer še kar nekaj, od digitalnega učinka ribjega objektiva pa do "beauty mode", ki pravzaprav le omehča celotno sliko.

Najbolj nas je pri aparatu razočaral njegov objektiv. Ta sicer ponuja petkratni zum, a je celotno področje premaknjeno proti teleobmočju. Objektiv začne pri 36 mm in konča pri (zelo solidnih) 180 mm. Smo pa mnenja, da bi bil bolj uporaben, če bi žrtvoval centimetre na daljšem koncu in tako dobil širši kot zajema. Pri zumiranju nas je malo zmotilo njegovo sunkovito delovanje. Kakovost fotografij je sicer solidna, smo pa opazili kar nekaj programskega ostrenja. So pa fotografije pravilno osvetljene, ostrenje pa hitro in natančno. Šuma je nekaj, a je glede na konkurente dobro nadzorovan, ISO pa gre do 1600 oziroma do 3200 v scenskem načinu.

Olympus FE-47

Efektivna ločljivost tipala: 14 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 36-180 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,5-5,6; ostrenje 0,6 m-neskončno (3 cm makro); domet bliskavice 3,7 m; ISO: samodejno, 64-1600 (3200 scenski način).

Tehnična zmogljivost: 7.

Kakovost fotografije: 5.

Zasnova aparata: 5.

Prodaja: Olympus Slovenija, www.olympus.si.

Cena: 96 EUR.

Za: Zgradba menujev, razpon objektiva v tele območje.

Proti: Sunkovito zumiranje, preozek široki kot.

Olympus T-100

Sodeč po naši tabeli nenehnih preizkusov, je Olympus daleč najbolj navzoč na področju majhnih, žepnih aparatov zelo konkurenčnih cen. Eden izmed najcenejših pa je model T-100. Oblikovan je zelo zadržano in enostavno, saj je povsem ravnih linij, gre pa za enega izmed redkih aparatov na preizkusu, ki uporablja lastni akumulator namesto baterij tipa AA. To sicer malenkostno dvigne ceno, a je zaradi tega lahko ohišje tanjše. Se pa to tudi pozna pri delu, saj je držanje tega aparata v eni roki manj prijetno kot pri malce večji konkurenci. Je pa res, da je silno majhen in lahek.

Hitro opazimo zelo majhen zaslon, ki je najmanjši med tokrat preizkušenimi, pravzaprav enak kot pri Sonyjevem DSC-S930. Njegova ločljivost je le 112.320 pik, diagonala pa 2,4 palca. Tipk ni ravno veliko, a so dovolj velike, da je njihova raba dovolj enostavna. Malce nenavadno je narejen dostop do menuja za nastavitve aparata, saj moramo prek menuja za nastavitev parametrov fotografiranja. Ta je sicer bolj obširen kot pri nekaterih tekmecih, raje bi videli, da bi se na smerno tipko dodali še kakšno bližnjico.

Kot pri drugih aparatih moramo tudi tu omeniti preozek široki kot, s tem da je tu razmeroma malo zuma, tako da je tudi teleobmočje podhranjeno. Objektiv tako pokriva goriščnice od 36 pa do 108 mm, gre torej za trikratni zum.

Fotografije, narejene na prostem, so načeloma dobre, čeprav ima občasne težave z merjenjem svetlobe (zlasti pri bolj nenavadni svetlobi, recimo ko je ta za objektom, ki ga slikamo). Slabše pa je notri. Najbolj nas je zmotila napačna samodejna belina. To je ob umetni svetlobi nekaj normalnega, a ne, ko uporabljamo bliskavico na aparatu. Pri T-100 so vse fotografije, narejene s bliskavico, pretirano modrikaste, če pa je objekt blizu, so povrh velikokrat preveč osvetljene.

Olympus T-100

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 36-108 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,1-5,9; ostrenje 0,6 m-neskončno (5 cm makro); domet bliskavice 4,4 m; ISO: samodejno, 100-1600.

Tehnična zmogljivost: 6.

Kakovost fotografije: 5.

Zasnova aparata: 3.

Prodaja: Olympus Slovenija, www.olympus.si.

Cena: 109 EUR.

Za: Mere in teža.

Proti: Majhen zaslon, šum, ozek široki kot, samodejna belina pri uporabi bliskavice.

Pentax Optio M85

Model Optio M85 smo imeli na preizkusu že pred časom, ko smo delali preizkus aparatov, cenejših od 200 evrov. Od takratnih 132 evrov mu je cena padla le še na 106, tako smo ga vključili tudi tokrat. Kot zanimivost omenimo, da povsem enak aparat prodajajo tudi pod imenom Praktica, tam pod oznako Luxmedia 12-03. Ob našem prej omenjenem preizkusu je veljala ta različica 104 evre, cena pa je do danes praktično nespremenjena.

Optio je sicer povsem klasično oblikovan aparat, gre za enega izmed tanjših in manjših modelov na preizkusu. Oblikovno nič ne izstopa, kakovost izdelave je dovolj dobra. Tega pa ne moremo reči za objektiv, saj je razmeroma ozek, hkrati pa ima dokaj ozek razpon goriščnic. Trikratni zum se razteza od 34 pa do skromnih 102 mm. Bolje je pri zaslonu, ki je med večjimi, saj meri po diagonali tri palce. Zaradi kompaktnega ohišja so tudi tipke razmeroma majhne.

Menuji so malce samosvoji (možnosti se odvijajo po spodnji strani zaslona), a se jih kljub malce slabši preglednosti hitro navadimo.

Avtomatika se dobro znajde, na voljo so vse najpogostejše scenske nastavitve. Kakovost fotografij ni nič posebnega, barve so malo preveč navite, enako velja za kontraste - oboje pa je pri cenejših aparatih dokaj pogosto. Pri večjih ISO vrednostih se vmeša še dokaj opazno digitalno odstranjevanje šuma, kar pa zmanjša ostrino slike. Video je še kar dober, poleg klasične ločljivosti 640 × 480 je na voljo še 1280 × 720, a žal smo tu omejeni na petnajst slik na sekundo, tako smo raje ostali pri nižji ločljivosti. Pentax je sicer dober aparat, a je razmeroma nizka cena kljub vsemu previsoka, saj konkurenca ponuja več za manj denarja.

Pentax Optio M85

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 34-102 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,9-5,3; ostrenje 0,6 m-neskončno (10 cm makro); domet bliskavice 3 m; ISO: samodejno, 80-3200.

Tehnična zmogljivost: 5.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Foto Beseničar, www.fotobesenicar.com.

Cena: 106 EUR.

Za: Enostavnost rabe.

Proti: Razpon objektiva, cena.

Samsung ES30

Samsung ES30 je cenejši izmed dveh aparatov te znamke, kljub temu pa se nam zdi boljša izbira. Najočitnejša razlika med njim in bratskim ES65 je ta, da prvi uporablja navadne akumulatorje tipa AA, ES65 pa ima svoj akumulator. Nekako se nam zdi, da je to tudi edini razlog, zaradi katerega je ES65 malenkost dražji. Dugače je ohišje razmeroma kakovostno, preizkušeni model je bil odet v svetleče črno plastiko. Tipke so podobne kot pri ES65, a bolj kakovostne.

Naslednja velika razlika pa govori v prid modelu ES30 - ima namreč razmeroma velik zaslon diagonale celih 3 palcev. Ločljivost je sicer navadna, 230.000 pik, a se tistih nekaj milimetrov kar pozna. Nadpovprečno dober je objektiv, saj je najširši izmed tokrat preizkušenih. Ti praviloma vsi začno nad 30 mm pri širokem kotu, ES30 pa se hvali s 27 mm. Na drugi strani gre do 135 mm, kar pomeni petkratni zum zelo uporabnih goriščnic. Seveda je pri širokem kotu kar nekaj sodčkavosti, a to velja za prav vse tokrat preizkušene aparate, torej tudi vse tiste, ki imajo razmeroma ozke kote zajema.

Kakovost slike je dovolj dobra, vsaj dokler ne začnemo preveč dvigovati občutljivosti ISO, ki gre sicer do 1600. Na voljo so vsi najbolj klasični programi fotografiranja, žal pa je njihovo menjavanje za en korak preveč skrito na menujih. Stvar je v tem, da moramo najprej na menu, tam izbrati "Mode", znotraj tega menuja pa način fotografiranja (poleg avtomatike je na voljo še Smart Auto). Tudi video je še kar dober, čeprav med snemanjem ne moremo uporabiti optičnega zuma, saj je motorček razmeroma glasen in se ga opazi že med fotografiranjem.

Samsung ES30

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 27-135 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,5-5,9; ostrenje 0,8 m-neskončno (5 cm makro); domet bliskavice 3 m; ISO: samodejno, 80-1600.

Tehnična zmogljivost: 6.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 4

Prodaja: Euro foto, www.eurofoto.si.

Cena: 70 EUR.

Za: Širokokotni objektiv, petkratni zum, cena.

Proti: Neprijazni menuji.

Samsung ES65

Kot smo zapisali že pri ES30, je ES65 po zmogljivostih zelo podoben, največja razlika (zaradi katere je ES65 tudi malenkost dražji) pa je njegova raba lastnega akumulatorja. Zaradi tega je tudi malce manjši in lažji od ES30, tudi oblikovanje je malenkost bolj lično. Preizkušeni model je bil resda bolj namenjen nežnejšemu spolu, saj je bil svetlo roza barve. Ohišje je dobro, le tipke zadaj bi lahko bile boljše, saj dajejo preveč plastični občutek. Malce manjše ohišje botruje tudi manjšemu zaslonu, ta po diagonali meri 2,5 palca (pri ES30 meri 3 palce).

Ta aparat ima najpomembnejšo lastnost modela ES30, zelo uporaben objektiv. Široki kot 27 milimetrov je v vsakodnevnem fotografiranju še kako uporaben. Zum je sicer petkraten, objektiv tako pride do 135 mm, in to je načeloma povsem dovolj. Kot smo že omenili, se na širokem kotu pojavi nekaj sodčavosti, a nič več kot pri večini konkurentov (pri katerih bi zaradi ožjih kotov sicer pričakovali boljše rezultate).

Zajete fotografije so dovolj lepe, tudi scenskih programov je povsem dovolj. Ta model ima sicer nekaj več programskih dodatkov kot ES30, recimo vodnik za fotografiranje (Photo Help Guide) in nekaj več možnosti za obdelave fotografije že v samem aparatu. V praksi pa se nam ti dodatki niti ne zdijo preveč pomembni. Tako kot pri prej opisanem Samsungu bi si tudi tu želeli malo boljše in prijaznejše menuje. Spet pa bomo pri snemanju videa uporabili le digitalni zum - optičnega lahko uporabimo, le preden začnemo z zajemom. ES65 je načeloma dober aparat z zelo nizko ceno, a je ES30 še malenkost boljši za še malo manj denarja.

Samsung ES65

Efektivna ločljivost tipala: 10 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 27-135 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,5-5,9; ostrenje 0,8 m-neskončno (5 cm makro); domet bliskavice 3,75 m; ISO: samodejno, 80-1600.

Tehnična zmogljivost: 4.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: Euro foto, www.eurofoto.si.

Cena: 80 EUR.

Za: Širokokotni objektiv, petkratni zum.

Proti: Neprijazni menuji.

Sony Cyber-Shot DSC S930

Sonyjevega malčka smo preizkusili že pred časom, na videz pa izstopa z ohišjem svetlo roza barve. Gre za povsem plastično ohišje, ki je kljub vsemu dovolj kakovostno. Kot večina drugih aparatov v tem cenovnem razredu sta tudi tu v rabi akumulatorja AA, je pa desna stran manj poudarjena kot pri večini drugih tovrstnih aparatov (ohišje pa je vendarle dokaj debelo).

Pri tem modelu imamo podobne kritike kot pri Canonovem PowerShot A490, prva pa je slab zaslon. Ta je (skupaj s tistim na Olympusovem T-100) najmanjši (po diagonali meri 6,1 cm oziroma 2,4 palca) in ima najmanjšo ločljivost, le 112.300 pik. Druga velika kritika pa meri na dolgočasen objektiv. Ta premore trikratni zum, ki je ujet med razmeroma ozkim širokim kotom in nič razveseljivo zmogljivostjo v tele smeri. Goriščnice gredo od 36 pa do 108 mm, kar je spet primerljivo s Canonovim A490. To nas bi sicer manj motilo, če bi šlo za enega izmed najcenejših aparatov, a dobimo tudi cenejše z boljšimi objektivi. Tudi ostrenje bi lahko bilo boljše, saj se nam je zdelo razmeroma počasno in dokaj glasno.

Tipalo premore 10 milijonov pik, je pa videti tudi kar nekaj šuma, sploh pri višjih občutljivostih. ISO gre sicer do 3200, a je to le pogojno uporabno. Fotografije so ob dobri svetlobi resda povsem solidne, barve zelo žive (morda celo malo preveč), rahlo je poudarjen rdeči kanal (zaradi česar izpadejo fotografije z ljudmi bolj všečne). Scenskih programov je kar nekaj, ni pa vse bolj priljubljenega "Easy Mode" načina (ta je sicer namenjen čistim začetnikom). Najslabše pa se obnese pri snemanju videa, saj je ta zelo nizke ločljivosti, le 320 × 240 (pri drugih je standard 640 × 480).

Sony Cyber-Shot DSC S930

Efektivna ločljivost tipala: 10 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 36-108 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,9-5,4; ostrenje 0,5 m-neskončno (5 cm makro); domet bliskavice 3 m; ISO: samodejno, 100-3200.

Tehnična zmogljivost: 4.

Kakovost fotografije: 5.

Zasnova aparata: 4.

Prodaja: partnerji Sony, www.sony.si.

Cena: 98 EUR.

Za: Enostavnost rabe.

Proti: Domet bliskavice, razpon objektiva, nizka ločljivost videa, glasno in počasno ostrenje.

Zlati Monitor

Med preizkusom in tudi pisanjem članka smo se sprva bali, da bo zlati Monitor zelo težko podeliti, saj so si aparati po zmogljivostih zelo podobni. No, kljub temu se je pojavilo nekaj aparatov, ki štrlijo iz povprečja. Najboljši po naši oceni je Samsungov ES30.

Pri tem aparatu gre za daleč najboljše razmerje med ceno in zmogljivostmi. Je eden najcenejših, s ceno 70 evrov, kljub temu pa težko vidimo, kje so pri Samsungu dejansko varčevali. Navdušeni smo bili zlasti nad zelo uporabnim objektivom, ki se začne že pri spoštljivih 27 mm širokega kota in ponuja kar petkratni zum. Ta torej prileze do goriščnice 135 mm, kar je za nezahtevne uporabnike povsem dovolj. Presenetljivo velik pa je tudi zaslon, katerega diagonala meri 3 palce (7,6 cm). To je celo več kot pri sestrskem Samsungu, modelu ES65, pa čeprav je ta za deset evrov dražji. Edina hiba aparata so malce manj prijazni menuji, a se bomo tudi teh hitro navadili. Aparat uporablja akumulatorje AA, a je ohišje kljub temu ostalo razmeroma majhno (žepno), je pa tudi dovolj kakovostno.

Tabela z rezultati

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki