S surovo silo nad fotografijo

Objavljeno: 23.4.2013 | Avtor: Žiga Četrtič | Kategorija: Dosje | Revija: Maj 2013 | Teme: foto

Surova zelenjava ima več vitaminov kot kuhana, pa čeprav je kuhana lahko boljšega okusa. Zahteva pa priprava zelenjave kar nekaj znanja, sploh, če želimo ohraniti čim več vitaminov ter hkrati poskrbeti za odličen okus. Podobno velja za fotografijo. Zapisana surovo nam dopušča pripravo na veliko več načinov kot že enkrat prekuhana v format JPG. Kje kuhati in kje shranjevati, pa se bomo spraševali skupaj na naslednjih straneh.

Čeprav je filmski negativ na pogled videti le kot rdečkast zmazek, skriva popolno barvno informacijo. Fotografija je bila iz posnetka negativa v zapisu RAW pretvorjena s pomočjo Capture One, ki omogoča široko območje nastavljanja temperature beline.

Čeprav je filmski negativ na pogled videti le kot rdečkast zmazek, skriva popolno barvno informacijo. Fotografija je bila iz posnetka negativa v zapisu RAW pretvorjena s pomočjo Capture One, ki omogoča široko območje nastavljanja temperature beline.

V računalniškem svetu nam je na voljo obilica različnih oblik zapisa slikovnih podatkov. Najbolj priljubljena je oblika JPG, ki se slike loti z zrnom soli in tako varčuje pri količini uporabljenih podatkov. A lotevanje z zrnom soli ima za posledico upoštevanje določenih splošnih pravil glede lastnosti fotografij in tako določene podatke in podrobnosti zavrže, češ saj niso potrebni. Eden zgodnejših še prisotnih zapisov slikovnih datotek, BMP, se zadeve loti brezkompromisno in zapiše vsako piko slike posebej, a se datoteka zato razbohoti na podatkovnem nosilcu, saj ne upošteva niti algoritmov za brezizgubno stiskanje digitalnih podatkov. Lahko bi rekli, da se slike loti surovo, a pri surovem slikovnem zapisu, bolj znanem kot »RAW«, je raven surovosti še bistveno globlja. Kot surove slikovne oblike namreč označujemo podatke, ki jih dobimo neposredno iz naprav za zajemanje – v našem primeru so to digitalni fotoaparati.

Kaj skriva RAW?

Slikovne datoteke RAW radi primerjamo s filmskimi negativi. Ob pogledu na barvni negativ si le stežka predstavljamo, da bo to vir končne, za oči prijetne fotografije. Zelo podobno je pri zapisu RAW, le da tu nimamo niti tega privilegija, da bi karkoli videli, preden se nad podatki izvedejo številni zapleteni algoritmi.

Surovi slikovni zapis se med fotoaparati razlikuje, čeprav večina globoko v sebi temelji na standardu TIFF. Glavni sestavni del so seveda podatki, zapisani neposredno na svetlobnem tipalu, družbo pa jim dela zmanjšan predogled v zapisu JPG in t. i. metapodatki. Predogled bistveno pohitri površno pregledovanje fotografij tako na samem fotoaparatu kot kasneje za računalnikom, kjer v glavnem rabi le kot sličica v pregledovalniku (thumbnail), v nekaterih primerih pa tudi kot približek pri večjih povečavah. Skupek podatkov o uporabljenem fotoaparatu, objektivu in nastavitvah pri fotografiranju pa imenujemo metapodatki. Programska oprema za pregledovanje in urejanje datotek RAW jih lahko uporabi za določanje začetnega prikaza in proces dekodiranja slikovnih podatkov sploh.

Datoteka RAW vsebuje toliko podatkov, da lahko že iz enega posnetka ustvarimo fotografijo z visokim dinamičnim razponom oz. HDR. Za nameček je program DxO Optics še samodejno pretvoril objektiv ribje oko v širokokotnega.

Datoteka RAW vsebuje toliko podatkov, da lahko že iz enega posnetka ustvarimo fotografijo z visokim dinamičnim razponom oz. HDR. Za nameček je program DxO Optics še samodejno pretvoril objektiv ribje oko v širokokotnega.

Kaj nam je tega treba?

Obkrožajo nas fotografije v zapisu JPG. Poln jih je splet, polne so jih pomnilniške kartice kompaktnih aparatov in tudi DSLRji in drugi napredni aparati lahko fotografirajo v tej obliki. Za nameček zasedajo manj prostora, pregledovanje je tekoče, prav tako jih je mogoče urejati. Prvi poskus fotografiranja v RAW nam je prinesel le počasno odzivnost tako fotoaparata kot računalnika, pa še pri prikazovanju smo imeli nemalo težav. A čeprav so lahko začetki surovi do uporabnika, se splača stisniti zobe.

Poglavitna prednosti zapisa RAW je bitna globina oz. število različnih barvnih odtenkov, ki jih lahko zabeleži. Običajne slikovne datoteke so osembitne, torej premorejo po 256 odtenkov na vsako od osnovnih barv. Zapis RAW pa lahko obsega 14 in več bitov, kar nanese kar 16384 odtenkov vsake izmed osnovnih barv. In čeprav takega razpona ni sposoben prikazati noben zaslon in tudi natisniti noben tiskalnik, nam dodatni podatki pridejo še kako prav pri sami pretvorbi v običajni 8-bitni zapis. Med kuhanjem, torej.

Meje brezmejne svobode

Čeprav pojemo hvalospeve zapisu RAW in posredno sporočamo, koliko »šlamparije« si lahko z njim privoščimo, se kljub temu lahko znajdemo v območju, kjer preveč računamo na vsemogočnost bogatega zapisa. Najpomembnejše nastavitve fotoaparatov morajo biti za popoln posnetek še vedno pravilno izbrane. Najmanj prostora za napake imamo tako pri ostrenju (pozabimo na detektivske nanizanke, kjer lahko obraz morilca prepoznamo v odsevu na olivi v martiniju, postreženem v lokalu čez cesto) in določanju globinske ostrine z odprtostjo zaslonke. Samo osvetlitev lahko nekoliko uspešno popravimo kasneje, paziti pa velja še pri občutljivosti ISO, ki nam pri višjih vrednostih povzroča šum in izgubo podrobnosti.  Nastavitve nasičenosti, kontrasta in dodatnega ostrenja posnetka ter barvnega prostora zapisa pa na sam posnetek RAW nimajo nikakršnega vpliva. Prav tako ne temperatura beline, ki sicer določa začetni prikaz v urejevalniku RAW, a jo brez posledic za kakovost posnetka lahko naknadno prilagodimo.

Pretvorba surovih fotografij

Svetlobno tipalo sestavlja množica detektorjev, ki sami po sebi ne ločijo valovne dolžine svetlobe oz. barv. Zato je prednje nameščen barvni filter, sestavljen iz mozaika zelenih, rdečih in modrih prepustnih območij. Programska oprema se mora tako najprej lotiti interpretacije barv in povrnitve ostrine posnetka, kar imenujemo »demosaicing«. A čeprav je razporeditev omenjenih barvnih območij večinoma enaka, se med fotoaparati najdejo črne ovce. Pri Fujiju so si tako razporeditev zamislili malo po svoje, Sigmina tipala pa barve zaznavajo po plasteh. Tu so se zato lomila in zlomila marsikatera kopja tokrat preizkušenih programov.

A tudi ob enaki naravi barvnih filtrov tipal so razlike prisotne pri linearnosti odziva, samem nivoju šuma in še marsičem, s čimer si belijo lase tako inženirji kot programerji. Vse pa vpliva na tolmačenje same fotografije.

Ko se digitalno kolesje obrne tako zelo, da se interpretacija zapisa RAW prikaže na zaslonu v vizualni obliki, se lahko fotografije lotimo z vsemi orožji, ki nam jih programska oprema ponuja. Zaradi velike količine podatkov posegi bistveno manj vplivajo na kakovost posnetka, obenem pa se manipulacije zapisujejo le kot navodila za obdelavo. Sam posnetek RAW ostane nedotaknjen. Ob prikazu se torej vsi posegi izvedejo nad izvornimi podatki, to pa je računsko kar zahteven postopek tudi za sodobne računalnike. Ko smo s podobo fotografije končno zadovoljni, jo lahko shranimo oz. izvozimo kot običajen 8-bitni zapis JPG ali 16-bitni TIFF.

Odprava kromatične aberacije je pri naprednejših programih učinkovita tudi, kadar profil objektiva ni na voljo. Lightroom je tako uspešno odpravil napake več desetletij starega objektiva Pentacon 135 mm F/2,8.

Odprava kromatične aberacije je pri naprednejših programih učinkovita tudi, kadar profil objektiva ni na voljo. Lightroom je tako uspešno odpravil napake več desetletij starega objektiva Pentacon 135 mm F/2,8.

Programi, ki prežvečijo surovo

Programsko opremo, ki pozna zapis RAW, bi v grobem lahko razdelili na pregledovalnike in urejevalnike. Ponujajo pa se tudi programi, ki znajo oboje. Tokrat smo zato preverili, kakšna je ponudba med celostnimi rešitvami, pa čeprav se nekateri nagibajo bolj v eno, drugi pa v drugo smer.

Organiziranje fotografij je pred nekaj leti skrenilo s klasične poti brskanja po mapah diska še na t. i. katalogiziranje. Programa Adobe Lightroom in Capture One tako ohranjata vse fotografije, tudi jpg, ki jih uvozimo vanju, nedotaknjene. Ustvarimo lahko le nove različice, sicer pa si programa, kot smo že omenjali, zapomnita le operacije, ki smo jih nad določeno fotografijo izvedli. Seznamu opravil torej sledita vsakič, ko to fotografijo prikažeta. Če torej isto fotografijo odpremo s kakim drugim programom, se nam prikaže kot nedotaknjena. Nasprotna operacija uvozu pa je izvoz, s katerim se obdelana fotografija kot nova različica zapiše na disk ali drug nosilec podatkov.

A kot smo že omenjali, zapis RAW tako ali tako ostane vedno nedotaknjen. Tako tudi DxO Optics Pro, ki se drži klasičnega načela brskanja po datotečni strukturi diska, poleg surove fotografije zapiše še lastno datoteko z zapiski našega početja ob obdelavi posnetka.

Programi se med seboj razlikujejo še po naboru možnosti, pristopu k obdelavi, po poteku dela, učinkovitosti in, ne nazadnje, kakovosti same obdelave. Razlike bomo raziskali kar z opisi posameznih rešitev, ki so nam na voljo.

DxO Optics Pro 8.

DxO Optics Pro je pionir na področju popravljanja napak objektivov in tudi fotoaparatov. Razvijalci so si zastavili za cilj, da pomerijo obnašanje kombinacij fotoaparatov in objektivov ter rezultate upoštevajo pri odpravi geometrijskega popačenja, kromatični aberaciji, neenakomernosti osvetlitve oz. vinjetiranju ter celo samem šumu in ostrini posnetka. A zadnje čase jim hodita v zelnik druga dva najresnejša konkurenta na področju tolmačenja fotografij RAW, Adobe in Phase One. Prednost DxO Optics pro je zato nekoliko splahnela, a program še vedno ponuja veliko.

Ob prvem brskanju med fotografijami program razbere, s katerim fotoaparatom in objektivom so bile zajete, in samodejno prenese ustrezne module iz spleta. Zanimivo pa je, da ne podpira vseh objektivov na vseh fotoaparatih. Modul za posnetke, narejene z Nikonom D80 in objektivom Tokina 10-17 mm, smo uspešno prejeli, za isti objektiv, nameščen na D7000, pa ga ni. Fotografije Sigme in Fuji X-pro1 so ostale neprepoznane.

Program vsebuje tri glavne vmesnike. Prvi rabi za organizacijo oz. pregled fotografij, a zadovolji le kot orodje za izbiro fotografij za nadaljnjo obdelavo in ne toliko kot brskalnik. Sledi mu okolje za samo urejanje, zadnji pa je namenjen izvažanju fotografij v druge oblike zapisa.

Vmesnik urejevalnika nam ponudi dve podobi: preprosto in napredno. Čeprav je napredna različica  nekoliko natrpana, so posamezna orodja in pripomočki pametno razporejeni in omogočajo dober izkoristek delovne površine. Levo stran zapolnjuje majhen predogled in informacije o samem posnetku, na desni pa so razporejena vsa orodja in histogram. Pri nastavljanju bi si sicer želeli še kaj več kot le premikanje drsnikov z miško. Uporaba kolesca ali tipk tipkovnice pri tem ne bi bila odveč. So pa nastavitve urejene v smiselne sklope, katerih vpliv na fotografijo lahko vselej izklopimo in s tem še bolje ocenimo njihovo vlogo.

Obdelava fotografij je kakovostna, še posebej, če je objektiv podprt z moduli. Sicer moramo več postoriti ročno, pri odpravi barvne aberacije pa je program v tem primeru nekoliko preveč konservativen. A delo ne teče ravno kot po maslu. Na povsem solidno zmogljivem računalniku je tako na vidni učinek marsikatere nastavitve treba počakati tudi po dve sekundi in več, naporno je tudi prvo pregledovanje, saj se slika tolmači v medpomnilnik šele takrat, ko je res treba. Pri stoodstotni povečavi čakamo na prikaz tudi ob premikanju področja ogleda. K sreči le prvič po zagonu. Priročen pa je prikaz prej-potem ob vsakem kliku površine fotografije.

DxO Optics Pro je program, ki ponuja profesionalne rezultate in omogoča praktično vse, kar si želimo početi s surovimi fotografijami. Koliko nas bo omenjeno stalo, pa je odvisno od fotoaparata, ki ga imamo. Prodajniki pri DxO namreč menijo, da če smo imeli denar za drag aparat, bomo pa tudi za programsko opremo malce več napraskali. A k sreči je elite izvedenka, ki nas olajša kar za dvakrat več od standardne različice, res namenjena le najvišjim razredom fotoaparatov.

DxO Optics Pro 8

Obdelava fotografij RAW.

Cena: 149 EUR standard/299 EUR elite edition.

Več: www.dxo.com.

✓    Kakovostno razvijanje, pregleden vmesnik, klik za primerjavo prej-potem, upoštevanje kombinacije fotoaparat-objektiv.

✗    Razmeroma počasno delovanje, le zasilen pregledovalnik.

Capture One 7

Phase One še zdaleč ni le programerska hiša, saj izdeluje tudi kamere najvišjega, če ne kar vrtoglavega razreda. Zato visoka pričakovanja za Capture One 7 niso pretirana.

Capture One 7 združuje program za napredno organiziranje in obdelovanje surovih fotografij. Uporablja pristop uvažanja in razvrščanja fotografij v kataloge, omogoča pa tudi ogled fizične strukture map, a le tistih, ki vsebujejo elemente katalogov. Sistem zahteva nekaj začetnega privajanja, če smo doslej živeli v svetu »total commanderja«, a ima vsekakor svoje prednosti.

Uporabniški vmesnik se zdi sprva nekoliko nenavaden. Majhne ikone rabijo preklopu med prikazi z različnimi orodji, a so vsaj sprva malenkost neintuitivne. Simbol mape je že dovolj ustaljen, drugih pa se moramo priučiti. Vsak od nastavitvenih sklopov vsebuje gumbek za ponastavitev. Sadovi našega dela so po zaslugi solidne odzivnosti vidni dovolj hitro, da je spoznavanje z nastavitvami lahko in prijetno početje. Pohvale vreden je razpon nastavitev temperature beline, saj je spodnja meja 800 K, pri konkurenci pa je pogosto 2000 K in več. Bralci, ki se na temperaturo beline malo bolj spoznajo, se najbrž zdaj sprašujejo, kdo sploh potrebuje tako nizke nastavitve, a pri infrardeči fotografiji in skeniranju filmskih negativov nam pridejo še kako prav. Priročna je še vloga mišjega kolesca, s katerim lahko vplivamo na nastavitev pod mišjim kazalcem.

Ob izvažanju fotografij se nam ponudi možnost, da se te takoj odprejo v zunanjem urejevalniku. Priročno za tiste, ki jim urejanje datoteke RAW pomeni šele prvi korak na dolgi poti fotografskega manipuliranja.

Čeprav so avtomatski popravki napak objektivov učinkoviti, je nabor razmeroma skop. Tako bomo zaman iskali podporo objektivom tretjih izdelovalcev, kot so Sigma, Tamron in Tokina. Zaman smo poskušali tudi s Sigminimi surovimi posnetki.

Capture One 7 zahteva nekaj privajanja, a omogoča tako organizacijo kot kakovostno razvijanje posnetkov RAW. Za nameček vsebuje še orodje za neposreden sprotni zajem fotografij iz fotoaparata in takojšno obdelavo, kar je priročno pri studijskem fotografiranju. Ali z vsem skupaj lahko upraviči razmeroma visoko ceno, pa bo presodil vsak sam.

Capture One 7

Obdelava in organizacija fotografij RAW.

Cena: 229 EUR.

Več: www.phaseone.com

✓    Kakovostno razvijanje, dodatne funkcionalnosti, širok razpon temperature beline.

✗    Nepopoln nabor profilov leč, počasno delovanje ob premikanju po fotografiji.

Samodejni optični popravki

V Monitorju smo že pisali o novem trendu med (predvsem brezzrcalnimi) fotoaparati z izmenljivimi objektivi, ki optične napake raje kot v sami zgradbi objektiva odpravijo programsko v fotoaparatu. Leče so zato lahko manjše, lažje in seveda cenejše. A če to pri posnetkih jpg ne predstavlja bistvene težave, saj za vse poskrbi programska oprema fotoaparata, je pri surovih zapisih povsem drugače. Računalniški program za delo s surovimi fotografijami mora namreč poznati napake določenih objektivov in jih nato znati tudi odpraviti. Če jih ne, je fotografija vidno popačena, ročno popravljanje napak pa zamudno in pogosto manj učinkovito.

Seveda pa optične napake bolj ali manj pestijo vse objektive, le da so te pri objektivih DSLR (še) bistveno manjše, saj se jih trudijo odpraviti pri sami optični formuli. Tako moramo ločiti med samodejnimi optičnimi popravki, ki izboljšajo že tako popolnoma dober posnetek, in tistimi, ki so skorajda nujno potrebni za pravilen vtis o zajeti fotografiji že med samim pregledovanjem.

Lightroom 4

Adobe je s splavitvijo Lightrooma začel malo revolucijo pri urejanju in organizaciji fotografij. Prvi resen program, ki temelji na katalogih, je opravljal misijon med uporabniki, ki so prisegali na brskanje po mapah, in lahko rečemo, da ga opravlja še danes.

Lightroom za delo s surovimi fotografijami uporablja pogon Adobe Camera Raw, ki je že dolgo eden od sklopov Photoshopa. Zato je prehod za uporabnike slednjega še toliko bolj preprost, saj so vse nastavitve znane, a v še priročnejši obliki. Male pomanjkljivosti pri upravljanju Camera Rawa pa so v Lightroomu izpiljene in odpravljene.

Med sedmimi načini delovanja sta najuporabnejša »Library« oziroma, prevedeno, knjižnica, ki rabi za organizacijo fotografij, in »Develop«, kjer so nam na voljo nastavitve tolmačenja fotografij RAW. Drugi zavihki omogočajo postavitev fotografij na zemljevid, naročanje fotoknjig pri ameriških ponudnikih, tiskanje, ustvarjanje spletnih galerij in ustvarjanje projekcijskih predstavitev.

Organizacija ponuja napredno pregledovanje in razvrščanje, dodelan pa je tudi vmesnik za vnašanje ključnih besed in opis fotografij. Ključne besede se tako ob vnašanju ponujajo same. To pomaga pri preprečevanju podobnega, a različnega označevanja, ki ga računalniki pač ne znajo povezati tako kot naše raztresene misli.

Samo razvijanje poteka presenetljivo gladko. Nekaj potrpežljivosti je treba pri premikanju območja ogleda večjih povečav, a tu smo že nekoliko pikolovski. Sploh, če odzivnost primerjamo s konkurenco. Vse nastavitve so, ko jih spoznamo, zelo uporabne in tudi samo nastavljanje je grafično dodelano. Med delom se naši posegi zapisujejo v polje z zgodovino, tako da se lahko prosto premikamo po preteklih korakih. Omogočeno pa nam je tudi shranjevanje vmesnih različic, s katerimi smo že zadovoljni, a bi kljub temu še malo premikali nastavitve, če bi nam morda uspelo iztisniti še kaj več.

Lightroom ima vgrajene samodejne popravke leč, ki se obnesejo več kot le solidno, podprta pa je bila tudi malce bolj obskurna steklovina s tokratnega preizkusa. Za nameček Lightroom podpira tudi zunanje vtičnike, med drugim celo DxO Opticsovega, ki rabi predvsem za odpravo optičnih napak.

Izvažanje urejenih fotografij nam med številnimi možnostmi omogoča tudi prilagoditev ločljivosti za najbolj razširjene tablične računalnike in pametne telefone, s čimer optimiziramo velikost in prikaz fotografij na teh napravah.

Lightroom kljub hitrosti ni niti približno površen. Predstavlja celostno rešitev za marsikaterega fotografa, ki ceni svoj čas. In, ne nazadnje, tudi denar, saj je cena nekaj več od evrskega stotaka daleč od pretirane. Omejen razpon nastavitev beline je tako edino, kar nas je zmotilo, pa še to le pri pretvarjanju analognih barvnih negativov in posnetkov v infrardečem spektru.

Lightroom 4

Obdelava in organizacija fotografij RAW.

Cena: 114 EUR.

Več: www.adobe.com.

✓    Kakovostno razvijanje, hitro delovanje, številne dodatne funkcionalnosti, zgodovina popravkov.

✗    Omejen razpon nastavitev temperature beline.

ViewNX 2

Programske rešitve za pregledovanje in v nekaterih primerih tudi urejanje surovih posnetkov ponujajo tudi izdelovalci fotoaparatov. Pri Sigmi je uporaba priložene programske opreme praktično nujna, saj vsaj zaenkrat njihovega aparata DP1 v pravem pomenu besede ni podpiral prav noben drug program. Pri drugih pa lahko s tem pridobim brezplačno rešitev, ki je sposobna zadostiti zahtevnejšega amaterja. Tokrat smo preizkusili Nikonov ViewNX 2, ki je manj sposoben bratec profesionalnega, a plačljivega programa Capture NX.

Pregledovanje fotografij sledi stari šoli sprehajanja po mapah, a se spremembe shranijo kar v same metapodatke, ki pa jih drugi programi ne znajo interpretirati. Predogled fotografije v pregledovalniku vsebuje indikacijo, da je bil zapis obdelan, seveda pa lahko vse posege razveljavimo in se vrnemo k prvotnemu stanju.

Na voljo so nam vse pomembne nastavitve, a so se v Nikonu žal odločili, da bodo uporabnike brezplačne rešitve kar dodobra omejili. Temperaturo beline tako lahko le izberemo med že nastavljenimi vrednostmi in jo nato zgolj malenkost prilagodimo, ob zajemu s kapalko pa dodatno prilagajanje sploh ni mogoče. Apliciranje nastavitev je kar dolgotrajno, pri nekaterih pa smo obsojeni na razmeroma obsežne diskretne korake. Odzivnost lahko izboljšamo z izklopom sprotnega branja podatkov RAW, ki ima za posledico manj natančen prikaz, a smo v tako sklepanje kompromisov skoraj primorani, če nimamo računalniške zverine.

Uporabniški vmesnik bi bil zlahka bolj izpopolnjen. Nastavitev krivulj svetlosti se nam odpre v ločenem oknu in s pomanjšanim predogledom, možnosti manipulacije pa so zopet precej omejene. Odpravljanje geometrijskih napak s profiliranjem leč je na voljo le pri objektivih, kjer je to zaradi izvorne zasnove pravzaprav nujno potrebno – pri Nikonovih brezzrcalnikih. Priznati pa je treba, da je odpravljanje kromatične aberacije na splošno dobro.

 Podarjenemu konju se ne gleda v zobe. A vseh dobrot fotografiranja v surovem zapisu zgolj z rabo programa ViewNX še zdaleč ne bomo okusili.

ViewNX 2

Obdelava in organizacijo fotografij RAW.

Cena: Brezplačno.

Več: imaging.nikon.com

✓    Cena, številne nastavitve.

✗    Le za Nikonove fotoaparate, številne, a hkrati omejene nastavitve.

Picasa 3

Mastodont Google se je številnim domačim fotografskim navdušencem prikupil še z eno preprosto, a do določene mere učinkovito rešitvijo – urejevalnikom fotografij Picaso. Kako pa se urejevalnik, ki ima omejene sposobnosti že pri fotografijah JPG, obnese s surovimi podatki?

Odgovor se glasi: »Za silo.« Podpora datotekam RAW je vsekakor dobrodošla, a kaj drugega kot prikazovanje in hiter pregled je več kot le sklepanje kompromisov. Datoteke RAW se namreč odprejo v urejevalniku kot 8-bitna interpretacija, nadnje pa lahko pošljemo enake učinke kot nad druge podprte formate. Vsa prednost fotografiranja v načinu RAW se zato izgubi.

Picasa je torej uporabna le za ogled posnetkov RAW, urejanje pa bo treba opraviti drugje. Če pa tega ne nameravamo početi, lahko fotoaparat mirno preklopimo nazaj na zajemanje v zapisu JPG. V nekaterih primerih smo v to celo primorani. Težave smo namreč imeli tudi s fotografijami, zajetimi s fotoaparatom Sony NEX-6, da Fujija in Sigme sploh ne omenjamo.

Picasa 3

Obdelava in organizacija fotografij, tudi RAW.

Cena: Brezplačno.

Več: picasa.google.com.

✓     Cena, preprostost.

✗    Zelo omejene nastavitve, 8-bitno tolmačenje surovih fotografij v postopku urejanja.

ACDSee 15

ACDSee je bil sprva hiter in odziven pregledovalnik fotografij, nato pa je zrasel v urejevalnik in še marsikaj več. A največ uporabnikov ga še vedno uporablja kot pregledovalnik fotografij, ki omogoča naprednejšo organizacijo fotografij.

Pri organizaciji se lahko zanašamo bodisi na ACDSeejeve kataloge bodisi urejamo metapodatke samih fotografij. Predstavlja nekakšno mešanico med obema pristopoma, a se izkaže za učinkovito. Podpora datotekam RAW je šepala pri posnetkih Fuji X-Pro1, Sigmo pa bomo počasi nehali omenjati. Surove fotografije se pokažejo bolj približno, a se zato pregledovanje bistveno pohitri, približnost pa ni tako površna, da ne bi rabila svojemu namenu. Za še bolj gladko delovanje program vedno dekodira eno fotografijo vnaprej in v medpomnilniku ohranja prejšnjo.

Urejanje datotek RAW je žal precej omejeno, zato bomo še toliko bolj veseli bližnjic, ki odprejo fotografijo v zunanjih urejevalnikih. Algoritmi za odstranjevanje šuma so zelo ubogi in neučinkoviti, nastavljanje temperature beline pa je nekoliko čudno. Program nam potisne v roke kapalko, po izbiri sive površine na fotografiji pa dovoli dodatne spremembe v odstotkih. Za nameček je po urejanju mogoč izvoz le 8-bitnih fotografij.

Na težave pa naletimo tudi pri fotoaparatih, ki potrebujejo samodejne optične popravke. ACDSee namreč tega ne zmore, zmedo pa poveča z načinom prikazovanja fotografij. V pregledovalniku male predoglede kodira iz zapisa JPG, vključenega v datoteko RAW, ki ga uporabi tudi ob celozaslonskem prikazu celotne fotografije. Če pa si želimo ogledati podrobnosti pri večji povečavi, dekodira zapis RAW in prikaže »popačeno« fotografijo. Ob vnovičnem ogledu celotne fotografije odtlej uporablja dekodiran zapis in s tem znova prikazuje fotografijo brez geometrijskih popravkov. Nastavimo sicer lahko tudi možnost, da si ustvari lastne predoglede, a pri tem zgubimo vsakršno korekcijo.

Med priročnejša orodja programa sodijo še preimenovanje in spreminjanje velikosti skupka fotografij. Ponuja pa se nam tudi neposredno nalaganje fotografij na račun Flickr in v ACDSeejevo lastno omrežje.

ACDSee je soliden pregledovalnik, ki ponuja nekaj funkcionalnosti, ki se jih hitro navadimo. A za fotografije RAW kaj več kot pregledovalnik in organizator žal ni.

ACDSee 15

Organizacija fotografij, tudi RAW.

Cena: 39 EUR.

Več: www.acdsee.com

✓    Odziven in uporaben pregledovalnik, podpora zunanjim urejevalnikom.

✗    Zelo omejeno manipuliranje datotek RAW, ni podpore avtomatskim geometrijskim popravkom.

Zoner Photo Studio 15 FREE

Brezplačna konkurenca ACDSeejevemu pregledovalniku je program Zoner Photo Studio 15 FREE. Z varčevanjem nam sicer odškrtne pristnejše in kakovostnejše urejanje datotek RAW, a ob uporabi kot organizator drugih zbirk in zunanjega urejevalnika RAW, do katerega si lahko znotraj Zonerja ustvarimo bližnjice, lahko bistveno prispeva k pohitritvi poteka dela ob urejanju fotografij.

Uporabniški vmesnik več kot le spominja na ACDSee, le da nam Zoner ponuja še nekaj dodatnih dobrot, kot so prikaz histograma in prilagodljiv prikaz metapodatkov same fotografije.

Zavihki v zgornjem desnem kotu preklapljajo med urejevalnikom zbirk, detajlnejšim pregledovalnikom in urejevalnikom samih fotografij, ki pa je pri datotekah RAW le pogojno uporaben, program pa nas opozori, naj raje uporabimo modul RAW. A v brezplačni različici ga žal ni.

Pregledovanje fotografij je tekoče, dokler si surovih posnetkov ne ogledamo pobliže. Pri stoodstotni povečavi moramo tako kar nekaj časa počakati na obdelavo, prikrajšani pa smo tudi za samodejne optične popravke fotografij. Zelo pa nas je presenetilo, da je Zoner edini program s tokratnega preizkusa, ki mu je uspelo prežvečiti celo Sigmin surovi zapis in ga prikazati v povsem legitimni obliki. Tudi pri polni povečavi, sapa pa mu je pošla pri urejevalniku, kjer smo obstali pri črnini.

V pomoč pri deljenju naših stvaritev so nam orodja za objavo na priljubljenih spletiščih Facebook, Flickr in celo v Picasinih spletnih albumih, za nameček pa Zoner ponuja še svojo rešitev. Priročno je še orodje za preimenovanje in spreminjanje velikosti skupin fotografij. Pohvalijo se tudi z možnostjo ustvarjanja projekcij, panoram in celo fotografij 3D ter razglednic, a to malo bolj resnega (in zadrtega) uporabnika ne bo ravno prepričalo.

Zoner Photo Studio FREE je več kot legitimen kandidat za napreden pregledovalnik in organizator fotografij. Urejevalnik bo manj zahtevnim sicer ponudil spoznavanje z naborom resnejših nastavitev,  za zadovoljitev bolj izpopolnjenega okusa pa bo treba fotografije RAW urejati kje drugje.

Zoner Photo Studio 15 FREE

Organizacija fotografij RAW.

Cena: Brezplačen.

Več: free.zoner.com.

✓    Priročen pregledovalnik, neposredna orodja za objavljanje v spletu, cena, široka podpora prikazovanju datotek RAW.

✗    Omejeno manipuliranje datotek RAW, ni podpore avtomatskim geometrijskim popravkom, počasno prikazovanje posnetkov RAW pri 100-odstotni povečavi.

Raw in Microsoft Windows

Čeprav imamo na voljo brezplačne pregledovalnike RAW, je pogosto nadležno, da predogleda fotografij RAW ne vidimo v raziskovalcu Microsoftovih oken. Težavo nam bo rešila namestitev paketa s povezave www.microsoft.com/en-us/download/details.aspx?id=26829

Končna misel

Iz opisov posameznih programov smo lahko razbrali, da velika trojica, Capture One, Lightroom in DxO Optics PRO, vzdržuje veliko prednost pred konkurenco v urejanju fotografij RAW. Z vsakim od njih lahko iz surove fotografije iztisnemo praktično vse, kar je mogoče, razlike pa so predvsem v načinu dela, dodatnih zmogljivostih in seveda ceni. Pohvalno pa je, da so nam preizkusne različice na voljo polno funkcionalne vsaj mesec dni.

Pri cenejših in brezplačnih programih, razen ViewNX, dobrot surovih posnetkov ne bomo prepoznali v pravi luči. Lahko pa nam rabijo kot poceni pregledovalnik in organizator, prave posege razvijanja pa bomo raje opravili v drugih grafičnih programih.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentarji

fani_p | 30.4.2013 | 01:53

Malce pogrešam RawTherapee, ki je tudi v okenski različici zelo zmogljiv in tudi stabilen urejevalnik, za prvo silo pa še pregledovalnik. Ki živahno napreduje. Kaj mu manjka?

Matjaž Klančar | 2.5.2013 | 14:57

Avtor je trenutno na dopustu, odgovori, ko se vrne ;)

fani_p | 18.5.2013 | 18:35

Zadnjo neuradno različico, dovolj stabilno za resno delo, se dobi tu: http://www.visualbakery.com/RawTherapee/Downloads.aspx

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki