S prsti po vsem
V tokratni številki smo po nekaj mesecih zopet preizkusili nekaj več tiskalnikov, nekaj laserskih modelov in kar šest različnih brizgalnih.
Dražji med slednjimi se tokrat zopet hvalijo z zasloni, občutljivimi na dotik. Lovijo torej valj pametnih telefonov, kjer so veliki, kakovostni zasloni visokih ločljivosti, odličnih barv (zaradi matrik IPS in zadnje čase tudi osvetlitve OLED) in res nadvse natančnega sistema za zaznavanje dotika poskrbeli za odlično uporabniško izkušnjo. Škoda, da zasloni na teh drugih napravah (recimo omenjenih tiskalnikov), nimajo praktično nobene zveze z zasloni na telefonih in tablicah.
Zasloni na drugih napravah so pogosto še vedno povsem plastični in se ob uporabi vdirajo, obenem so majhni, ločljivosti pa nizke. Pri cenejših HPjevih tiskalnikih niso občutljivi na dotik, temveč se po menujih sprehajamo s pritiskanjem stvarnih tipk. Epsonov L850 ima podobno rešitev, le da so tam tudi tipke občutljive na dotik. Žal se pogosto zgodi, da so zasloni zaradi majhnosti in slabe občutljivosti bistveno manj uporabni kot gonilnik oziroma program v računalniku.
In čemu jih v tem primeru sploh dodajajo? Pri tem ne gre le za tiskalnike, v tej številki pišemo tudi o informacijskih sistemih v avtomobilih, ki imajo gromozanske zaslone, občutljive na dotik. Njihovi vmesniki so praviloma taki, da je star sistem analognih vrtljivih kolesc večinoma hitrejši, bolj praktičen in celo varnejši (saj vozniku, vajenemu teh fizičnih vmesnikov, ni treba odvračati pogleda s ceste).
Še večje čudo se je znašlo na tokratnem velikem preizkusu brezžičnih usmerjevalnikov. TP-Link, katerega usmerjevalniki srednjega ranga sicer tradicionalno res veliko ponudijo po ugodnih cenah, ima po novem usmerjevalnik z barvnim zaslonom, občutljivim na dotik.
Rešitev je morda na prvi pogled zanimiva, a se v praksi ne izkaže najbolj. Prvi razlog je že sama logika, da bi taka naprava sploh potrebovala tak vmesnik. Usmerjevalnike praviloma postavimo enkrat, kasneje se z njimi ukvarjamo le res največji navdušenci, pa še ti se vanje prijavimo in urejamo nastavitve le vsakih nekaj mesecev. Na takem zaslonu sicer lahko kaže geslo za omrežje za goste, a kot je omenil Anže v svojem članku, doseže navaden post-it papirček enako za nekoliko manj denarja. Kaže tudi stanje omrežja, a to nas večinoma zanima le takrat, ko gre kaj narobe – pri domačih omrežjih pa je to res redko.
Ta zaslon očitno kar dvigne ceno, saj je usmerjevalnik glede na siceršnje zmogljivosti res predrag. Občutek imam, da s temi zasloni merijo na manj vešče uporabnike, ki to povezujejo z enostavnostjo rabe, morda celo zmogljivostjo. V prihodnje sicer verjamem, da gremo k vse večji rabi telefonov in tablic, prvi računalniki današnje mladine so androidni telefoni, iPadi in podobno.
Temu vlaku bi se radi priključili vsi, od izdelovalcev usmerjevalnikov in tiskalnikov pa do avtomobilskih podjetij. Škoda, da so pri tem tako površni in skopirajo le zunanje vidike teh sprememb, pozabijo pa na tisto, kar je omenjene naprave res povzdignilo. To so odlični vmesniki, prilagojeni tem napravam, ki s seboj prinesejo res dobro uporabniško izkušnjo.
