Računalnik s štirimi propelerji
Od predstavitve letečega kvadrokopterja Parrot Ar.Drone je sicer minilo že več kot leto dni, a je kljub temu še vedno zelo aktualen primerek leteče igrače, ki še vedno vzbuja zanimanje. Tokrat smo ga na preizkus dobili tudi mi.
Helikopter s štirimi elisami, ki so nameščene na križno konstrukcijo iz kevlarja, poganjajo štirje majhni elektromotorčki, ki se vrtijo s hitrostmi do neverjetnih 41.400 obratov na minuto ob polni obremenitvi (pri lebdenju je ta hitrost 28.000 obratov na minuto). Vsak motor ima svoj krmilnik, ki ga lahko vidimo kar s prostim očesom, saj vezja zaradi teže naprave niso obdana s kakšnim zaščitnim ohišjem, temveč so le polakirana, kar jih varuje pred vlago. V osrednjem delu križa je sicer ohišje, v katerem je glavnina elektronike (računalnik, žiroskop ...), in ta je deloma zaščitena, predvsem pred udarci, nikakor pa ne pred vlažnimi vremenskimi vplivi (npr. dež). Nam je sicer uspelo kvadrokopter zvrniti v potok, a je padec preživel, ker se je obrnil na hrbet. Zaščitni ovoji in ogrodja so namreč narejeni iz lahkega poliuretana, ki je ploven. Poleg omenjenega ohišja sta iz tega materiala narejena tudi ogrodji za zunanje in notranje letenje. Slednje ščiti propelerje naprave pred ovirami, zunanji ovoj pa je lažji in omogoča boljše manevriranje ter večje hitrosti in višine.
Stabilno lahko naprava leti do višine šest metrov, pri čemer si pomaga z ultrazvočnim oddajnikom in sprejemnikom, ki sta nameščena na spodnji strani. Sicer je mogoče doseči tudi večje višine. V spletu kar mrgoli navdušencev, ki dvigujejo svoj Ar.Drone do višine več kot 30 metrov, a je upravljanje veliko težje in usodni padci niso izjema. To smo doživeli tudi sami. Ko smo ga dvignili na tri metre in nam je "ušel" nad streho hiše, je namreč sam korigiral višino na dobrih šest metrov, ker pa je bila streha nagnjena, se je še bolj dvigoval, dokler ni bil na višini kakšnih 12 metrov. V paniki smo ga potegnili nazaj in stisnili izbiro za samodejni pristanek ... in spregledali drevo, na katero se je potem zrušil. Kljub občutku krhkosti je Ar.Drone v bistvu neverjetno odporen. Ogrodje za notranje letenje smo sicer že dodobra polomili, a ga je mogoče enostavno krpati z lepilnim trakom. Pri Parrotu so se ob razvoju naprave verjetno zavedli, da bodo amaterski letalci pogosto strmoglavljali, tako da je mogoče ločeno kupiti prav vsak del kvadrokopterja, popravila pa so dokaj enostavna in podrobno razložena na strani izdelovalca.
"Letalnik" je opremljen tudi z dvema kamerama. Tista na nosu "gleda v svet" z ločljivostjo 640 × 480 pik in 15 slikami na sekundo, tista, ki snema dol, pa zmore le skromno ločljivost 176 × 144 pik, vendar osvežuje s hitrostjo 60 slik na sekundo. S to kamero si naprava resda pomaga stabilizirati svojo X-Z os (kar deluje bolje na podlagah, ki imajo večje kontrastne razlike). Slike obeh kamer lahko gledamo na zaslonu naprave, s katero kvadrokopter upravljamo, nekatere aplikacije pa znajo video, ki se prenaša prek brezžične Wi-Fi povezave, tudi snemati (v zapisu VLIB ali x.264). Posneti video je sicer slab in poln manjkajočih slik, ker se pač daje prednost kontrolnim podatkom in ne slikovnim.
Kvadropkopter je bil razvit za rabo z napravami, ki tečejo na operacijskem sistemu Ios (torej Iphone in Ipad), pred kratkim pa so dodali tudi podporo Androidu. V spletu je sicer mogoče najti tudi "zunajserijske" rešitve za Symbian in celo nadzorne naprave, ki imajo obliko klasičnih daljinskih upravljalnikov za RC letalne naprave in zmorejo imajo tudi večji domet. A Androidne aplikacije zaenkrat ne dosegajo kakovosti tistih, ki so narejene za Ios. Osnovni program za upravljanje se imenuje Ar.FreeFlight in je na voljo brezplačno v Applovi trgovini, prav tako je brezplačen tudi AR.Race, ki je namenjen dirkanju po namišljenem poligonu z ovirami (lahko sicer dokupimo tudi prave ovire), in to v samostojnem načinu, kot tudi proti drugemu Ar.Dronu. V tem primeru moramo povezati dve mobilni napravi, ki upravljata svoj kvadrokpoter prek povezave Bluetooth in dirka se lahko začne. Med plačljivimi aplikacijami najdemo sicer še DroneDance, ki omogoča, da naprava izvaja različne plesne koreografije (tudi tu je mogoče uporabljati več povezanih helikopterjev) ter MatrixFlightHD in DroneAce, ki ponujata tudi možnosti snemanja videa, izvajanje različnih likov in spreminjanje načina, kako utripajo lučke, ki so nameščene na vsakem kraku pod propelerji.
Če je blizu omrežje, ki ga naprava, s katero upravljamo Ar.Drone, zazna samodejno, je samodejno povezovanje do tega sicer dobro izključiti, drugače se lahko zgodi, da se naprava "preveže", kadar začasno izgubi povezavo do kvadrokopterja. No, dokler smo dovolj blizu, se to dogodi zelo poredkoma. Domet naj bi bil do kar 50 metrov, v praksi pa je to številko bolje deliti vsaj z dve.
Ar.Drone je zelo zabavna naprava, tako rekoč leteči računalnik s propelerji, ki za nizko ceno ponuja nekaj vrhunskih aerodinamičnih rešitev, ki jih sicer najdemo le v zelo dragih napravah. Omenimo še, da je naprava zelo priljubljena med raznimi modifikatorji, saj v spletu najdemo napotke za vgradnjo kamere, izdelovanje drugih ogrodji, vgrajevanje dodatne elektronike za samostojno letenje, povečevanje dometa in še kaj bi se našlo. Ne nazadnje pa je dober zgled za to, kako lahko igre iz mobilnih naprav prenesemo kar v fizični svet okoli nas.
Parrot Ar.Drone
Kvadrokopter, ki ga upravljamo z mobilno napravo.
Splet: ardrone.parrot.com
Cena: 299 EUR.
Za: Zabavno, prinaša vrsto možnosti veliko dražjih letalnih naprav, različni zabavni programi za drugačno upravljanje, možnost nakupa posameznih sestavnih delov, cena.
Proti: Ne zmore nositi večjih dodatnih obremenitev, lahko napačno dojame višino, kadar preleti kakšno oviro, nekontrastne podlage lahko zmedejo samodejno prilagajanje smeri, zelo nezaščiten pred vplivi vlage.
