Pro et contra
V kinodvoranah je vse več filmov z oznako 3D, enako je tudi s televizorji v tehničnih trgovinah. Kakšno je vaše mnenje, si je ob nakupu novega televizorja smiselno omisliti različico 3D, ali pa je ta tehnologija le marketinško prenapihnjena?
Boris Horvat: Zakaj imam raje 2DTV
Podobno kot pred tremi leti za HDTV lahko danes ugotavljamo, da je tehnologija 3D "in" in da jo vzpodbujajo predvsem izdelovalci elektronske opreme (in producenti megauspešnic v stereoskopski tehniki), ki si obetajo nov val nakupov televizorjev oziroma projektorjev za domači kino. Lani smo preizkušali prve televizorje 3D, ta trenutek jih je na trgu že kakšna dva ducata, in prej ali slej lahko pričakujemo, da bodo vsi televizorji omogočali tudi prikazovanje 3D (saj gre samo za nadgradnjo programske opreme). Na januarskem sejmu CES je šest izdelovalcev predstavilo projektorje za domači kino v stereoskopski tehniki (in ločljivosti FullHD - do zdaj so namreč projektorji 3D zmogli samo ločljivost 720p). Na evropskih satelitih lahko sprejemamo dvajset kanalov v 3D (januarja je začel oddajati tudi prvi pornografski kanal Redlight 3D-HD) in tudi slovenski operaterji televizije ponujajo tri (demonstracijske) 3D kanale. Vendar lahko v tem trenutku na Amazonu najdemo, reci in piši, samo 24 (štiriindvajset) naslovov 3D na nosilcih blu-ray - med njimi pa ni niti Avatarja niti Shreka niti Ledene dobe ...
Iz povedanega že sledi prvi razlog za moje zavračanje 3D (čeprav grem kdaj v kino pogledat kakšen 3D naslov): zelo skromna izbira 3D vsebin. Filme, ki jih gledam (filmska "klasika"), bom vedno gledal v 2D tehniki (seveda ne želim gledati potvorjenih 3D filmov ("psevdo 3D"), ko standardni filmi, posneti v tehniki 2D, ob pomoči zvitih računalniških algoritmov dobijo stereoskopski vtis - podobno kot pred mnogimi leti nisem hotel gledati (ročno) obarvanih klasičnih črno-belih filmov, ki so bili nekaj časa v modi.
Drugi razlog pa je še močnejši: tehnologija še ni zrela za 3D (četudi pozabim na obvezna neudobna očala 3D). Televizija 3D je en sam kompromis: prvič, še vedno gre za prepleteno sliko, in drugič, zaradi slike 3D se ločljivost HD opazno (za polovico) zmanjša - saj ob razvoju televizije, kot jo poznamo danes, niso računali niti na HD, kaj šele na 3D ... Tudi pri nosilcih blu-ray ni kaj dosti bolje, ob izdelavi standarda blu-ray pred šestimi leti (ko se je že začel pohod televizije HD) ni nihče pomislil na 3D, tako da kakovosten 3D zahteva od blu-ray tehnologije več, kot ta zmore, in rezultat je lahko samo kompromisen.
Tretji in glavni razlog: gledanje 3D vsebin je po mojih izkušnjah prenaporno, ne toliko zaradi danes še obveznih očal kot zaradi prevelike količine informacij 3D (sploh ob bolj živahnih filmskih prizorih), ki hitro utrudijo oči.
Skratka, iz vseh navedenih razlogov ne maram 3DTV. Za zdaj ... Bom pa ob naslednjem nakupu projektorja (ali televizorja) poiskal takšnega, ki zmore prikazovati tudi 3D vsebine, a samo zato, da bom lahko doma večkrat užival ob gledanju stereoskopskih fotografij (in ne samo enkrat na leto, na projekcijah stereoskopskega društva).
Matjaž Klančar: 3D je tukaj in namerava tudi ostati
Berem, za kakšno razočaranje naj bi se izkazalo lansko navdušenje nad tehnologijami 3D, pa v resnici ne vem, v čem je težava. V sami tehnologiji 3D zagotovo ne, prej v pretiranih pričakovanjih industrije, ki hoče na njej zaslužiti. Takoj in sedaj. Prepričan sem namreč, da je tehnologija 3D tukaj za vedno, morda bo le za njeno uveljavitev res treba več kot eno samo leto. Hej, koliko časa smo potrebovali, da smo osvojili DVDje!
Kakorkoli že obrnem, izkušnja ogleda dobrega 3D filma je za nekaj razredov bolj realistična in nasploh boljša od ogleda običajnega filma v še taki ločljivosti. Globina prinese dodaten realizem, v prikazano zgodbo se bolj poglobimo. No, vsaj jaz. Seveda to najprej drži za filme in risanke, ki sem si jih ogledal v kinodvorani, vendar enako tudi za posnetke, risanke in filme, ki sem si jih ogledal na televizorju 3D. Pri slednjem v resnici ni vseeno, kako dober je televizor pri prikazovanju stereoskopskih vsebin (po mojih izkušnjah daleč vodijo Panasonicove plazme), pa vendar - 3D je tudi na tako majhnih (ali pa "majhnih") zaslonih odličen.
Res, očala so moteča, o tem ni dvoma. Za tiste, ki nosimo tudi navadna, optična očala, še posebej. Po drugi strani pa me dobra vsebina in dober stereoskopski učinek dovolj povleče, da na to pozabim. V kinodvorani sem si ogledal Avatarja in v vseh treh urah nisem niti enkrat pomislil, da so očala morda pretežka, oziroma da bi jih rad snel. Enako meni tudi moja osemletna hčerka, ko je z očali na nosu gledala zadnjega Shreka.
Se pa strinjam, da so 3D očala moteča v domačem okolju, kjer je televizor vendarle le nekakšen sopotnik družabnega življenja (žal, a tako je) in kjer si težko predstavljam, da bi z očali na nosu preživeli ves večer. A v resnici ni nobene potrebe po tem, da bi to res morali početi, saj večeri verjetno nikoli ne bodo v celoti "3D". Težko si predstavljam, da bi v treh dimenzijah gledali, recimo, Dnevnik, daljši celovečerni film v taki obliki pa bi prav prijal.
In v resnici verjetno prav kmalu tudi bo. 3D programov resda še ni prav veliko, zagotovo zato, ker tudi 3D posnetkov v resnici ni veliko; zagotovo zato, ker jih ni prav enostavno narediti, saj stereoskopska pravila zahtevajo veliko natančnejši pristop k snemanju kakor pa običajna pravila, ki se jih držijo današnji režiserji in snemalci. Vendar bo široka baza uporabnikov s 3D televizorji to zagotovo spremenila.
Pravite, da široke baze televizorjev 3D ni? Ni, vendar ni daleč čas, ko bo. Cena izdelave 3D televizorja je v resnici enaka ceni izdelave običajnega televizorja z visoko frekvenco osveževanja. Napovedujem torej, da bodo kmalu prav vsi televizorji "3D ready", dokupili bomo le še očala. In tudi ta bodo kmalu cenejša od današnjih 100 evrov.
