Pro et contra
Odločam se za nakup novega telefona, pa vidim, da je skorajda že nemogoče najti takšnega, ki ne bi imel zaslona občutljivega na dotik. Berem, da je tudi vedno več prenosnikov takšnih, navsezadnje bodo menda njihov grobar prav tablice, občutljive na dotik. Kakšno je vaše mnenje - so naprave "na dotik" danes res bolj zmogljive kot običajna tipkovnica?
Boris Šavc: Dotik je prihodnost
Ker sem že kot majhen pobič hotel postati avtomehanik in posledično biti ves čas umazan, mi je kot prva prednost navideznih tipkovnic padla na pamet čistoča. Za razliko od fizičnih onejev, ki vse preradi zadržujejo delce odmrle kože, velikanske količine drugega prahu, cigaretni pepel in še kaj, je zaslonske tipke dokaj preprosto povrniti v osnovno, neoporečno stanje, kajti nastali packariji je kos že preprost zamah z mokro krpo.
Poleg higienskega vidika vmesniki na dotik briljirajo še v marsičem drugem. Prenosljivost naprav z njimi je večja, ker nam skupaj z računalom ni treba tovoriti dodatne tipkovnice in tudi telefoni brez pravih tipk niso tako debeli ali težki kot njihovi klasični bratci. Manko mehanskih delov pri modernih napravah praviloma pomeni večjo vzdržljivost. Pokvarljivost narisanih tipk je (skoraj) nična. Tisti, ki radi kupujemo elektronske igračke čez mejo, končno ne potrebujemo več posebnih nalepk za strešice in kljukice, da o posebnežih, ki so si nanje lepili bližnjice za Photoshop, sploh ne govorimo. Tipkovnica na dotik je načeloma lahko kakršnakoli, le nekaj dodatnega dela s strani razvijalcev je treba. Na takšnih sprogramiranih tipkovnicah je preprosteje najti poseben znak tipa zvezdica, ker se lahko njen videz popolnoma spremeni z enim samim dotikom.
Priznam, da za časa dotikanja zaslonov z nekimi čarobnimi paličicami nisem bil med spreobrnjenci, a je prihod kapacitivnih zaslonov, prilagojenih okornim človeškim prstom, prepričal še hujše zakrknjence od mene. Vem, da se nasprotni tabor rad usaja nad hitrostjo vnosa besedila in strinjam se, tale prispevek bi ob klasičnem vnosu res nastal precej hitreje, a to pripisujem zgolj moji navajenosti na fizični stik s tipkami. Ko se bo novi občutek udomačil pod prsti, bo prišla tudi brzina. Bližnjico do tega trenutka lahko predstavljajo razni pripomočki kot je vibriranje ob pritisku na navidezno tipko ali sistem Swype, ki je za nekatere telefone na voljo tudi v slovenščini. Kdor se navadi slednjih, se lahko meri tudi z najhitrejšimi klasiki. Za konec naj navedem še eno veliko prednost, ki velja predvsem v svetu mobilnih naprav oziroma prenosnih telefonov - velikost. Prav vsi telefoni na dotik imajo veliko večje zaslone kot aparati s tipkami, kar je v sodobnem svetu, polnem večpredstavnosti in spletnega udejstvovanja, bistvenega pomena.
Klasične tipke v neposredni primerjavi z virtualnimi potegnejo krajši konec, vendar je to le začetek, saj dotikabilni vmesniki ne zamenjajo le tipkovnice, temveč nadgradijo tudi miško, pero, grafično tablico ...
Primož Gabrijelčič: Brez tipkovnice (še) ne gre
Za začetek razčistimo neko malenkost - zasloni, občutljivi za dotik, so fantastična stvar. Omogočajo razširitve uporabniškega vmesnika, ki si jih pred nekaj leti nismo znali niti predstavljati. Sam podpiram vgradnjo takih zaslonov v vse naprave, ki jih držimo v roki. Telefoni, e-bralniki, tablice - pri vseh lahko zaslon na dotik le pozitivno izboljša izkušnjo.
Tako, zaslone na dotik torej podpiram. Kaj pa tipkovnice? Brez teh pa si dela z napravami skoraj ne morem predstavljati. Kolega je sicer lepo predstavil prednosti zaslonskih tipkovnic, a kaj, ko je na hitro odpisal neko njihovo "majhno" pomanjkljivost - pomanjkanje povratnih informacij. Te so osnova slepega tipkanja. Ko pritisnem tipko na tipkovnici, ni nobenega dvoma, ali sem to naredil ali ne, in to mi omogoča hitro tipkanje. Z navidezno tipkovnico mi kaj takega ne bi uspelo, tudi po daljši vadbi ne. Čisto mimogrede - od začetka pisanja članka do te točke nisem niti enkrat pogledal na tipkovnico. Z iPadom, ki je edina spodobna naprava z zaslonsko tipkovnico, primerljiva z osebnim računalnikom, mi kaj takega ne bi uspelo - namesto v napisano besedilo bi buljil v prste in pozorno pazil, ali sem pritisnil pravo črko ali ne in ali sem jo sploh pritisnil tako, da jo je programska oprema zaznala.
Kaj pa telefon? Hja, morda sem zastarel uporabnik, ki takim rečem pripisuje preveč pomena, a tudi tam mi prava tipkovnica omogoča, da vtipkam številko, ne da bi bil pozoren na telefon. Ali pa, da se preklikam skozi zaslonske menuje, ne da bi zavestno spremljal, kaj delam. Saj veste - menu, desno, menu, dol, dol, menu; potem pa šele nameniš pozornost napravi in delaš naprej. Enako velja za MP3 predvajalnike in podobne naprave. Moji prsti znajo izbrisati datoteko iz MP3 brez vsakega sodelovanja oči. Podobno velja za pisanje elektronske pošte na telefonih. Jaz se s takim početjem sicer ne ubadam, poznam pa kar nekaj ljudi, ki na telefonu obdelajo velikanske količine pošte in skoraj vsi za to početje uporabljajo Blackberryje. Razlog je očiten - dobra tipkovnica, ne pa neko zaslonsko, oprostite izrazu, sranje.
Moje mnenje je jasno in glasno - če potrebujete tipkovnico le za izbiro prijatelja z imenika in vpis spletnega naslova v brskalnik, potem je zaslonska tipkovnica povsem uporabna zadeva. Če pa boste na dan pritisnili več kot deset tipk, pa je prava tipkovnica edina prava izbira.
