Pro et contra

Zdi se mi, da se je internet razpasel prek vseh meja, da prodira prav v vse pore naše družbe. Sledi nam doma in na poti. Mar res ni druge poti?

Boris Šavc: Varovanje zasebnosti je nuja

Da, živimo v svetu družabnih omrežij, nenehne povezanosti in spletne identitete. Ko zjutraj zaženem odjemalca elektronske pošte, me pričakajo ponudbe slovenskih zdravilišč. Nekaj časa nejeverno gledam, nato se spomnim, da sva se z drago prejšnji dan pogovarjala o krajšem oddihu. Najbrž je v službi že preletela nekaj privlačnih destinacij, pozabila, da je prijavljena v moj Googlov račun, zato sem zdaj na tapeti jaz. Nič hudega. Ali res ne?

Vedno bolj menim, da je varovanje zasebnosti v spletu nuja. Če v resničnem življenju ne nosimo s sabo sledilnika, ki bi spremljal vsak naš gib in dejanja in jih sporočal interesentom, ga tudi v spletu ne potrebujemo. Varovanje zasebnosti v spletu varuje tiste, ki so zaščite najbolj potrebni. Otrok je brez nadzora staršev v internetu lahka tarča, enako velja za ljudi s posebnimi potrebami. Zaščita zasebnosti jih med brskanjem po spletu varuje pred neprimernimi vsebinami in zlikovci, ki bi jih v nasprotnem primeru zlahka izkoristili.

Varovanje zasebnosti v spletu spodbuja svobodo govora. Po raznih forumih, v spletnih skupinah in na spletiščih potekajo odprte razprave o najrazličnejših temah. Ljudje so v njih sproščeni, saj nimajo občutka, da bi jih sogovorniki obsojali zaradi objavljenih opazk in nasvetov. V spletnih pogovorih uporabniki mentalne dobrine radi delijo z drugimi, zato na koncu od tega vsi udeleženci nekaj odnesejo. Če splet čemu dobro služi, potem je to širjenje znanja. Zasebnost v spletu spodbuja tudi svobodo poročanja. Internet je neodvisen od večjih časopisnih hiš, ki so pod vplivom različnih struj. Neodvisnim medijem in posameznikom omogoča obojestransko poročanje o dogodkih.

Zasebnost v spletu spodbuja inovativnost. V svetu, kjer vsakdo zlahka razvije zamisel in jo razišče, bi brez varovanja zasebnosti inovativnost zamrla, informacije bi se prosto kradle, še preden bi se iz njih razvilo kaj uporabnega. Današnji internet omogoča vsakomur enake pogoje, zato inovativnost cveti. Informacije lahko filtriramo, izkušnjo v spletu prilagodimo. Če se nam zahoče, izklopimo nadležne reklame, v družabnih omrežjih zapustimo navidezne prijatelje, blokiramo dostavo nezaželenih novic. Česa si v spletu želimo, vemo le mi, in ne podjetja, ki bi nam na podlagi naših navad krojila usmerjeno izkušnjo. Internet je (za zdaj) zdrava protiutež, ki uravnoteži razmerje moči. Posameznikom s težnjami po prevladi onemogoča omejevanje svobode šibkejšim. Internet mora ostati zaseben in nevtralen, pravica vsakogar, danes in v prihodnje.

Matej Šmid: Ni tako hudo

Internet je v resnici le infrastruktura, po kateri lahko karkoli pride kamorkoli, tako kot po avtocesti. V resnici je na nas, družbi, da z zakoni, normami in uzancami sprejmemo in se dogovorimo, kaj je to »karkoli«, pa tudi, kaj natanko pomeni »kamorkoli«.

Mislim, da smo kot družba pokazali, da to zmoremo in znamo, samo poglejte, kako strogo se držimo dogovora, da je otroška pornografija nesprejemljiva. Ne, otroške pornografije nismo popolnoma odstranili iz spleta, smo pa z zakoni, predpisi in tehničnimi ukrepi dosegli, da je za 99 % uporabnikov spleta nedosegljiva. Torej se da. Mimogrede, ker tega kar nekako »ne moremo« narediti tudi s piratskimi stranmi, na katerih se kopičijo filmi in programska oprema, kaže, da svetovni konsenz na tem področju ni tako enoten.

In za to, da je stanje na področju zasebnosti v spletu danes takšno, kot je, je razlog enak – nimamo konsenza, da je stanje v resnici tako zelo slabo, kot se zdi nekaterim. Kajti, bodimo pošteni, to, da »nam stalno sledijo«, kot po navadi pravijo teoretiki zarot, nam je, večini, v resnici všeč. Kajti od tega imamo več koristi kot škode.

Da, v resnici nosimo v žepu napravo, ki stalno spremlja in sporoča naš položaj. Resda ne vsem, Googlu (in Applu) pa vendarle. Če nič drugega, nam telefon zato kaže krajevno vremensko napoved, Googlov iskalnik pa krajevno relevantne spletne strani.

Da, vsak računalnik (in tablica in telefon) v resnici spremljata vse naše spletne navade, zato tudi spletno oglaševanje deluje. Zato je kolega na levi dobil ponudbo slovenskih zdravilišč in ne morebiti francoskih smučišč. To je dobro, mar ne? Čemu bi se utapljali v množici oglasov za pralne praške in zobne paste, kot se pri zastareli televiziji, ko pa za to ni prav nobene potrebe?

Da, v »oblak« v resnici shranjujemo vse mogoče, od osebnih fotografij do ljubezenskih zapisov in izjav. Bi Facebook lahko imel več kot milijardo dejavnih uporabnikov, če bi se ljudje tega početja v resnici bali? Kajti kaj natanko pa je lahko narobe, če neki algoritem pri Facebooku ali Googlu (Google Photos) prečeše vse naše fotografije, zato da nam potem omogoči prepoznavanje obrazov in iskanje po posameznikih? Res, v ta oblak nam morebiti lahko vdrejo hekerji, a podobno se nam lahko zgodi tudi doma, ko nam vlomijo v hišo, mar ne?

In, da, otroci imajo v spletu v resnici dostop do marsičesa, a to ni težava spleta, temveč staršev, ki morajo otroke vzgojiti in jih pripraviti na »zlobni in grdi svet tam zunaj«. Navsezadnje, ko ni bilo spleta, smo najstniki po pornografijo pač hodili v trafike, pa četudi čez mejo.