Pro et contra: sledilna aplikacija, da ali ne?

Pro et contra: sledilna aplikacija, da ali ne?
Objavljeno: 28.4.2020 | Avtor: Boris Šavc | Kategorija: Mnenja | Revija: Maj 2020

Evropske države, tudi Slovenija, vse več omenjajo morebitno aplikacijo, ki bi znala »slediti«, ali smo bili v stiku z okuženim s koronavirusom. Zakaj se je ljudje bojijo?

Državi ne gre zaupati

Boris Šavc

Ni dolgo tega, ko so svet razburjala velika podjetja, ki so pridno nabirala podatke o svojih uporabnikih in njihovih navadah. A prišel je koronavirus in čez noč spremenil javno mnenje. Kot ena boljših rešitev za zajezitev širjenja okužbe se vse (pre)večkrat omenja sledenje mobilnim telefonom. Tehnološki giganti so se pridno lotili dela in razvoj tovrstnih aplikacij je bojda že pri koncu. Poraja se vprašanje, ali je izbrana pot prava.

Telefoni niso ljudje in sledenje ne zagotavlja uspeha. Uporabniki lahko javljanje lokacije in druga tipala izklopijo ali pa telefon preprosto pustijo doma. Tehnologija je za nameček še daleč od prave natančnosti in uporabnosti. Sledenje stikom, gibanju, trošenju denarja in drugim aktivnostim ni zadostno za uveljavljanje socialne distance. Lep primer je Kitajska, ki je kljub izvajanju naštetega ter nadmočni nadzorni infrastrukturi v primerjavi z Zahodom morala gibanje na določenih območjih omejiti s skeniranjem QR-kode. Najučinkovitejši nadzor nad širjenjem novega koronavirusa z mešanico v zahodnem svetu predlaganega sledenja in strojne obdelave zbranih podatkov imajo v Tajvanu, kjer so imeli 17 let časa, da se pripravijo. Po izbruhu sarsa so namreč uvedli digitalni nadzor meja, osebno izkaznico in zdravstveni karton. Tako zbrane informacije jim omogočajo, da vedo, kdo je v državi, kam je namenjen in – kar je najpomembnejše – ali je zdrav. Realizacija takšnega nadzora je umestna v času mirovanja, ne med krizo in splošno karanteno, kjer so človeški viri bolje izrabljeni na drugih področjih.

Drugo, še večje vprašanje se tiče varovanja zasebnosti. Vlade v en glas zagotavljajo, da bodo zbrani podatki anonimni in dostopni le zdravstvenim oblastem, ne pa tudi pravosodju, policiji ali v komercialne namene. Jim verjamemo? Saj vedno govorijo le resnico, kajne? Sledenje naj bi bilo prostovoljno. To je skoraj enako, kot je »prostovoljno« zbiral podatke Facebook. Nihče ni zavestno soglašal, zbranih podatkov pa je bilo na tone. Kdo zagotavlja, da bo vlada po zdravstveni krizi končala sledenje? Ko dojenček enkrat okusi sladko, mu želja po sladkarijah ostane za vedno. Za konec pa še tole: se nihče ne zaveda, da bo tako na hitro skupaj vrženo sledenje kot nalašč za nepridiprave? Vsi se bojimo hekerjev, ki nam lahko prebirajo elektronska sporočila, ali ne bi bili še večja grožnja zlikovci, ki bi vedeli za vsak naš korak, naše zdravstveno stanje ali celo vsako našo namero?

  

Strahovi so pretirani

Matej Šmid

V resnici lahko začnem podobno kot kolega Boris na levi – če smo vajeni, da nam »sledijo« ameriške korporacije, zakaj se pravzaprav tako zelo bojimo, da bi nam »sledila« lastna država, ki bi to počela v naše dobro? Še več, če smo na spletu, računalniku ali telefonu vajeni poklikati karkoli, samo da nas ne moti več, zakaj se zdaj tako trdovratno upiramo, da bi država vedela, ali smo bili v stiku z nekom, ki je (bil) okužen?

Izkušnje s koronavirusom kažejo, da ga je mogoče vsaj začasno ustaviti le tako, da oblasti o njem vedo kar največ. Oziroma celo le tako, da vedo kar največ o državljanih, natančneje okuženih državljanih.

Res sprotno in natančno sporočanje lokacije vsakega državljana, ki nas morda najbolj skrbi, je bilo v resnici omenjeno le v povezavi z nadzorom nad odrejeno izolacijo okuženega ali obolelega, in še to le na prostovoljni osnovi. Če se ta ne bi hotel oblastem »javljati« z lokacijo GPS, bi ga pač občasno obiskali in osebno preverili nadzorni organi. Vsaj tako imajo to urejeno nekatere tuje države, po katerih se zgledujemo.

Tisto, o čemer se pogovarjamo zdaj, pa je aplikacija, ki ne bi beležila (in še manj sporočala) lokacije in gibanja oseb, ampak le njegove stike z drugimi osebami, ki so morebiti okuženi. Telefoni naj bi se prek bluetootha »pogovarjali« med seboj in šele, ko bi nekdo iz te druščine telefonov prejel podatek (najverjetneje prostovoljen, od obolelega), da je lastnik okužen, bi se sprožila veriga, ki bi o tem obvestila vse telefone, ki so bili z njim v stiku. Vsaj taka je osnovna ideja protokola, ki sta ga zasnovala Apple in Google (mimogrede, verjetno bi bilo treba s povečevalnim steklom iskati kak drug primer tako globokega sodelovanja med tema rivaloma) in bi omogočal, da bi se vse to dogajalo v ozadju. Res pa je, da aplikacije, ki jih v ta namen razvijajo države (in brez sodelovanja Appla in Googla ne morejo delovati v ozadju), največkrat predvidevajo tudi posredovanje teh podatkov oblastem. Pa vendar, še enkrat – zakaj je to slabo? Oblasti te podatke potrebujejo.

Obstaja pa tudi tretja, vmesna rešitev – tovrstne aplikacije v nekaterih državah razvijajo neodvisne institucije, denimo Rdeči križ. Bi temu bolj zaupali kot državi?

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki