Pro et contra - naj bodo igre plačljive ali brezplačne?

Pro et contra - naj bodo igre plačljive ali brezplačne?
Objavljeno: 26.11.2019 | Avtor: Boris Šavc | Kategorija: Mnenja | Revija: December 2019

Videti je, da so danes najuspešnejše igre tiste »zastonjske«, medtem ko običajnih ne kupuje več nihče. Ali je res tako?

Brezplačne igre sploh niso brezplačne!

Boris Šavc

Starši imajo radi brezplačne igre (Free2Play), otrok je srečen, denarnica pa na varnem. Ob posebnih priložnostih, rojstnih dnevih, za božič in ob koncu šolskega leta kupijo virtualni denar, ki ga je kratkohlačnik vesel bolj kot česarkoli drugega. Digitalni novci mu namreč omogočajo boljše igranje in prinašajo zmage. Ker se denarna enota v igri služi tudi s samim igranjem, so starši srečni, če otrok za ekranom preživi pretežni del dneva. Še več, včasih ga k igranju celo spodbujajo, saj njegovo igranje zmanjšuje družinske stroške.

Free2Play igre so kot mehiške nadaljevanke. Imajo vse lastnosti droge. Televizijske žajfnice vsak del končajo tako, da je gledalec primoran pogledati naslednjega, drugače vse skupaj ne bi imelo smisla. Ko se po 1.428 epizodah stvar konča, se slehernik zave, da je ob gledanju tratil čas. Podobno je v spočetka brezplačnih igrah, kjer vsaka končana partija postreže z nagradami, ki so zasnovane tako, da so brezpredmetne, če jih takoj ne preizkusiš v naslednjem spopadu. Stvar vleče, a ji ni videti konca. Ko napoči čas tisoč štiristo osemindvajsete epizode in nagrade izgubijo svoj sijaj, se zaveš, da obstaja še ena možnost – zloglasni Pay2Win.

Brezplačne igre Free2Play sploh niso brezplačne! Podjetja, ki stojijo za njimi, so med najbogatejšimi v industriji. Na koncu igralec plača veliko več kot za navadno igro, pa naj bo še tako draga. Sam imam veliko raje izkušnjo plačljivega naslova, kjer na začetku veš, kaj dobiš in koliko te bo zadeva stala. Plačljive igre so običajno edinstvena izkušnja z inovativno igralno mehaniko in zaokroženo zgodbo, ki za vedno ostane v spominu. Kot dobra knjiga, ki nahrani dušo. Si predstavljate, da dobimo v dar roman, ki v nedogled o nečem razpreda, nakar vsakih nekaj strani postreže s korenčkom, ki poskrbi, da beremo naprej, obenem pa se zgodba, če jo lahko tako imenujemo, nikoli ne konča? Po letu dni branja, ko smo za dodatne vpoglede v zgodbo zapravili več kot prej v vsem življenju za bralne užitke, pa se zavemo, da vse skupaj nima nobenega smisla …

Free2Play igre se vedno začnejo spektakularno, nato sčasoma zvodenijo. Igralci se jih prej ali slej naveličajo in odselijo drugam. Razvijalci le sproti razkrivajo karte, kar je edini način, da pritegnejo maso, v nasprotju s plačljivimi mojstrovinami, kjer je cenjena dinamika in prisotno nagrajevanje igralca z vedno novimi prijemi. Običajno je konec tisti, ki najbolj navduši. Igre so zabava, ki popestri vsakdanje življenje, kar za lažno brezplačne igre vsekakor ne velja. Zabavo ponujajo v intenzivnih koščkih, ki zadostujejo le za kratek čas. Ko odmerek droge popusti, se vedno počutimo izkoriščene.

Mikro plačila so prihodnost

Matej Šmid

Tako hudo seveda še ni, prepričan pa sem, da se je razvoj res obrnil v to smer. Krivi pa so seveda pametni telefoni.

Telefoni so nas navadili, da aplikacije, ki jih kupujemo zanje, ne morejo in smejo stati več kot le nekaj evrov ali dolarjev, in da je vse tisto, kar stane deset (ali celo desetine in stotine) evrov, obsojeno na ignoriranje. Telefoni so namreč od vsega začetka merili na izredne količine, zato se aplikacije zanje prodajajo po izredno nizkih cenah, s t. i. mikro plačili. Rezultat je očiten – »piratiziranje« je na telefonih veliko manj razširjeno kot na osebnih računalnikih, saj se nikomur ne da ukvarjati s »hekanjem«, s katerim bi privarčeval nekaj evrov. »Privarčevanje« nekaj deset evrov pri PC je seveda druga zgodba. Toda tudi tam se cene znižujejo (ali uvajajo naročnine), tako kot se znižujejo pri nakupu iger. Celo do ničle.

Da, igre, ki za igranje od igralca ne zahtevajo niti centa, so priljubljene, on tem ni nobenega dvoma. Milijoni in celo desetine milijonov igralcev to dokazujejo. In milijarde zasluženih dolarjev, ki se stekajo na račune ustvarjalcev le-teh, tudi. Pomislimo še enkrat – milijarde, ki so rezultat brezplačnega igranja!

Plačajo, karkoli že, pač le tisti, ki jim je do tega, vsi drugi pa so tam zato, da je družba večja, zabava pa boljša. Kupujemo lahko priboljške, »obleke«, »plese« in še kaj, vendar nam tega ni treba početi, če nočemo. Pomislimo, da na tak način do iger pridejo tudi tisti, ki si ne morejo privoščiti nakupa, ker je zanje treba odšteti na desetine evrov.

Res pa je, da je želja avtorjev iger po »nagovarjanju« k nakup takih priboljškov včasih premočna. Še posebej zato, ker so tarča tega največkrat otroci, ki so že po definiciji občutljivejši del naše družbe in bi morali biti deležni posebne zaščite. To, da se jim zdi, da »morajo« za svojega igralca kupiti nova oblačila, je eno, to, da morajo redno igrati, sicer ne morejo docela izrabiti potenciala igre, pa drugo. Redno igranje in opravljanje »chalengov« oziroma doseganje »achievementov« namreč vodi v odvisnost. Včasih lahko celo resno odvisnost, ki ima denarne posledice – igralci (otroci!) morajo namreč morebitno neaktivnost odkupiti z denarjem! Neaktivnost, ki je posledica tega, da živijo v realnem svetu, hodijo v šolo, spijo, se umivajo in se, včasih, družijo s svojimi vrstniki, stane, in to denar.

To je tisto, kar je pri brezplačnih igrah narobe in škodljivo in ne to, da se vlečejo v nedogled in nimajo resnega konca, kot ga imajo igre, ki jih kupimo z enkratno vsoto denarja.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki