Objavljeno: 21.12.2021 | Avtor: Boris Šavc | Monitor Januar 2022

Pro et contra - e-vinjete ali satelitsko cestnjinjenje?

Pro et contra - e-vinjete ali satelitsko cestnjinjenje?

Vinjet v obliki nalepk smo se končno rešili, toda ali ne bi bilo bolje preskočiti na natančno elektronsko cestninjenje, po kilometrih? Satelitsko, denimo?

Imeti vse pod nadzorom je bolje

Boris Šavc

Letošnja zima bo prva, ko mi ne bo treba z mlačno vodo z avta odstranjevati najbolj prilepljene vinjete na svetu. Končno smo namreč tudi v Sloveniji dobili elektronske vinjete. A to je šele začetek, pravijo naši upravitelji avtocest, kajti prihaja elektronsko cestninjenje. Največ jih navija za satelitsko, medtem ko bi sam raje videl, da bi se tudi za plačevanje kilometrov, narejenih po avtocesti z avtomobilom, uporabljalo mikrovalovno cestninjenje, ki je že vzpostavljeno za tovorni promet.

Mikrovalovni sistem je spočetka res dražji, saj je treba zgraditi infrastrukturo, vendar mi infrastrukturo praktično že imamo! Obenem so naprave, ki jih morajo uporabniki imeti v vozilih, neprimerno cenejše od satelitskih. Infrastruktura mikrovalovnega sistema je v celoti pod nadzorom upravitelja avtocest, zato podatki o prevoženih trasah ostajajo doma. Satelitski sistem nas spremlja vsepovsod, četudi ne vozimo po plačljivih cestah. Zagovorniki tega sistema seveda zagotavljajo, da se zasebni podatki ne zbirajo in ne delijo, a vsi vemo, kako zares potekajo takšne zgodbe. Ravno berem o (spet) novih sekcijskih radarjih, ki jih z uvedbo satelitskega cestninjenja v prihodnosti sploh ne bomo potrebovali. Kazni se bodo na vseh cestah s sončne strani Alp pridno beležile ter samodejno pošiljale na naslov lastnika »porednega« vozila. Si res želimo prihodnosti, kjer bomo nenehno pod nadzorom velikega brata?

Satelitsko cestninjenje ali GPS-cestninjenje danes ni stoodstotno zanesljivo, kar pomeni, da bi morali za morebitne izpade ali siva področja imeti načrt B. Stroški bi zagotovo bili višji, odvisnost od Evropske unije še večja. Vzdrževanje satelitskega sistema je po izkušnjah držav, ki ga imajo, precej zahtevnejše in zato proračunsko obremenjujoče. Poleg dražje enote v vozilu bi na ramena posameznika v podobi dražje cestnine padlo tudi plačevanje nadzorne tehnologije. Izogibanje avtocestam ne bi bilo več mogoče, saj bi nas budno oko vladarja spremljalo tudi zunaj njih. Mislim, da ne spadam med teoretike zarote, če rečem, da od tod do prepovedi, kakršno poznamo v tovornem prometu, ni daleč.

Svet je danes dokaj neprijazno okolje, v katerem smo ljudje pod nenehnim nadzorom. Priznam, v večini primerov smo zanj krivi sami, vendar vseeno ne vidim smisla, da bi ga za vsako ceno še povečevali. Sistem cestninjenja je vsekakor treba spremeniti in ga narediti bolj poštenega. Plačevanje po dejanski rabi cest je prava pot, ki pa nam jo zlahka tlakuje cenejša mikrovalovna tehnologija. Zanjo ne potrebujemo milijardnega projekta, kakršen je evropski satelitski sistem Galileo, s katerim bi z dežja šli pod kap.

Plačali smo sistem Galileo, uporabljajmo ga!

Matej Šmid

Med kolegi načelno veljam za »tehnicističnega«, osebo, ki jo zanima tehnologija in meni, da se da s tehnologijo rešiti vse. Vsega morda res ne, pravično in učinkovito cestninjenje pa vsekakor.

Verjetno se vsi strinjamo, da je bila metoda lepljenja barvnih nalepk na vetrobransko steklo že leta zrela za pokoj. Tako kot tudi srednjeveška metoda preverjanja teh, ko so uslužbenci Darsa z daljnogledi pogledovali proti prihajajočim avtomobilom ali, še huje, celoten promet z večpasovnice speljali in upočasnili prek parkirišča, da so si lahko ogledali – katere barve so nalepke … Še posebej, ker smo imeli že davno, v prejšnjem tisočletju, na voljo plačevanje cestnine prek brezstičnega (in »brez nalepljenega«) sistema ABC, ki je povrh vsega še izdelek slovenske pameti. Resda smo morali za napravico ABC, ki smo jo namestili v avtomobil, nekaj plačati, vendar je sistem odlično deloval. In podobni sistemi še vedno delujejo v nekaterih drugih državah.

Danes, ob ukinjanju nalepk, je končni cilj seveda polna pretočnost avtocestnega omrežja, zato počasna vožnja mimo plačilnih hišic, ki bi prepoznavale naše ABC, ne pije več vode. Slovenija se je zato odločila za elektronske vinjete, ki temeljijo, če poenostavimo, na elektronskem branju/preverjanju registrskih tablic. Sistem omogoča enako ureditev, kot smo jo poznali do zdaj – smemo se voziti po avtocestah, preverjanje (ne)plačila vožnje pa je le občasno in včasih celo naključno (z ročnimi bralniki v rokah uslužbencev Darsa). Sistema smo se privadili in verjetno bi marsikdo rekel, da je bil dober, sedanji bo pa še boljši. Toda v resnici je nepošten.

Marsikdo potrebuje avtocestno povezavo le redko, nekateri morda le za vožnjo po avtocestnem obroču ob velikih mestih, številni morebiti le za izlete ob koncu tedna. Zakaj ne torej vzpostaviti sistema, ki bo absolutno pošten in bo uporabo zaračunal do metra natančno? Ena možnost je resda mikrovalovno cestninjenje, ki ga omenja kolega na levi, toda zakaj ne iti do konca – do satelitov? Ti bdijo nad nami in natančno vedo, kje je kakšen sprejemnik na površini Zemlje, v katero smer se giblje in kako hitro. Vajeni smo tega, že leta prav vsi uporabljamo satelitsko navigacijo v avtomobilih in na telefonih. Zakaj tako zmogljive tehnologije ne pripustiti tudi v elektronsko cestninjenje? Navsezadnje smo Evropa in Evropa je tudi za ta namen vzpostavila lastno navigacijsko omrežje satelitov Galileo. Če smo jih plačali, zakaj jih ne bi tudi uporabljali?

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

HRWrFBljAjU

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji