Objavljeno: 16.6.2021 | Avtor: Andrej Klemenc | Monitor Julij-avgust 2021

Prihodnost pripada pogumnim

Prihodnost pripada pogumnim

Kako samozavestno in neustrašno se je nekaj nevednih amaterjev pred 30 leti lotilo projekta revije Monitor, sem na željo odgovornega urednika zapisal ob podobni priliki, ob 20-letnici revije. Malo prej sem ta zapis, da se ne bi preveč ponavljal, še enkrat prebral in tu, kot uvod, povzemam njegovo bistvo: če bi vedel(i), do kakšne mere o izdajanju časopisa nimam(o) pojma, zadeve najbolj verjetno sploh ne bi zagnali. Ampak tega na srečo nismo vedeli.

Zagon Monitorjevega založnika (Pasadena, d. o. o.) je temeljil na improvizaciji, ustanovni kapital je bil minimalen (protivrednost današnjih nekaj sto evrov), podjetje ni imelo zaposlenih. Kar se financ tiče, smo pridobili zaveze nekaj zagonskih IT-podjetij , da bodo v novi reviji oglaševala (temu bi se danes verjetno reklo dolžniško financiranje na up brez jamstev). Trojica izmed teh podjetij, v katerih smo imeli ustanovitelji lastniške deleže, je Pasadeno uvodoma kreditirala, krediti pa so bili v naslednjih mesecih poplačani z oglasnim prostorom po diskontiranih cenah.

Začetna ekipa, ki je Monitor zagnala leta 1991.

Dogovor, kako bomo vse skupaj speljali in kakšen naj bi bil v grobem videti izdelek (barvni tisk, največ 1/3 oglasov, vsebina, ki se ne bo ukvarjala le s strojno opremo …), smo ob pivu sklenili spomladi 1991 v gostilnici Slonček Matjaž Lenassi, Borut Rismal in moja malenkost. Matjaž je danes v svetovalnem poslu in operira iz Nizozemske, Borut pa je še vedno uspešen podjetnik, ki je v zadnjih 30 letih ustanovil in vodil kopico podjetij, ne samo na področju IT.

Prostor za uvodne sestanke nam je odstopilo podjetje Medija, kjer sem delal kot vodja prodaje (ker sem se tam ukvarjal s prodajo, sem sam sebe na začetku zadolžil tudi za prodajo oglasnega prostora v Monitorju in za vse kalkulacije v zvezi s stroški izdajanja in prodajanja revije). Medija še živi in še vedno jo vodi eden od njenih ustanoviteljev Miloš Umek. Tudi on je nekaj uvodnih mesecev aktivno sodeloval pri kreiranju revije in nas potrpežljivo prenašal v svoji pisarni.

Ekipo za prvo številko smo nabrali med prijatelji in znanci. V prvem kolofonu tako nastopajo Borut Hrobat v vlogi glavnega in odgovornega urednika, Iztok Lovrič oblikovalec in tehnični urednik, ilustrator Roman Peklaj, lektorica Natalija Gorščak, člana uredništva Igor Bizjak in Peter Pregl.

Boruta Hrobata je, tako se mi dozdeva, pripeljal Borut Rismal, ker je zanj izvedel, da je na fakulteti za računalništvo in informatiko, kjer je študiral, z nekaj študenti razvijal idejo o zagonu računalniškega časopisa. Borut H. je v vlogi prvega odgovornega urednika besedil, ki smo jih nabrali ali naročili, uredil prvo številko revije in s tem opravil ogromno delo. Že v tej ekipi je razmišljal zelo »korporativno«, kar se ni najbolj skladalo z uvodnim konceptom, ki je, kot rečeno, temeljil na improvizaciji in principu, da vsi vpleteni delamo vse. Njegov korporativni pristop mu je kasneje pomagal, da je naredil odlično poslovno kariero.

Iztoka Lovriča, svojega sošolca iz osnovne šole, mi je priporočil bratranec. Bil (in še vedno) je šolan oblikovalec, vedel je, kaj je tisk in kaj potrebujemo za tiskarsko pripravo, brez njega bi res tenko piskali. Ko smo mu zaupali oblikovanje, je za začetek poskrbel tudi za zunanjega izvajalca DTP. Iztok je že takrat začenjal paralelno kariero kot dramatik, besedilopisec, scenarist in vodja gledališča Grapefruit, zdaj se, kolikor vem, pretežno ukvarja samo s tem.

Ker je imel Iztok predlog, da naj bi bil motiv na naslovnici narisan in da naj bi bile rubrike z revijami opremljene z ikonami, se je kot sodelavec v kolofonu znašel še ilustrator in oblikovalec Roman Peklaj. Z njim smo hitro postali dobri prijatelji, poslovni odnos pa smo ohranili tudi kasneje, ko smo tovrstne ilustrativne elemente v reviji opustili (Roman je sijajen ilustrator in kreator knjižnih naslovnic ter prelomov!).

Lektorici sta bili dve: Natalije Gorščak, ki danes v vlogi direktorice vodi nacionalno TV, in Dora Mali. Dora je bila ob kasnejšemu odgovornem uredniku Samu Kuščerju ena najbolj ključnih oseb pri razvoju revije, ki jo je lektorirala skoraj ves čas njenega izhajanja, do svoje prezgodnje smrti v lanskem letu . Njen občutek za jezik in duhovite prevode strokovnih izrazov, ki jih v slovenščini še nismo imeli, zaznamuje Monitor še danes.

Igor Bizjak je naveden kot član uredništva, saj je bil eden prvih Monitorjevih avtorjev. Tudi zanj se ne spomnim, kdaj točno smo se srečali, vem le, da je takrat kot arhitekt, ki se je zelo spoznal na računalnike in DTP, delal na ljubljanskem urbanističnem zavodu. Nikoli ne bom pozabil, kako sem ga, potem ko je Marko Pentek po dveh ali treh neprespanih nočeh ob prelamljanju druge številke Monitorja zakinkal (pravzaprav zaspal), poklical ob devetih zvečer, ali lahko pride za zamenjavo, da bomo končali do jutra. In je prišel, prebedel vso noč, me ob pol sedmih zjutraj zbudil na stolu, na katerem sem z na mizo naslonjeno glavo spal poleg njega, povedal, da je zaključil, in odšel v službo. Igor je kasneje doktoriral, danes dela na urbanističnem inštitutu.

Drugi član uredništva je bil Peter Pregl, prijatelj iz gimnazijskih časov, pravnik, zdaj odvetnik. Pomagal nam je pri pripravi dokumentacije za ustanovitev podjetja in časopisa, obvezna rubrika v tej papirologiji so bili tudi člani uredništva. In ker smo bili pozni in se nam je mudilo in je bil, ko smo pripravljali te dokumente, ravno pri roki, je bilo najenostavneje se z njim dogovoriti, da bo za državne organe nastopil kot član uredništva.

V tej zasedbi smo torej naredili prvo številko Monitorja, kar je bil glede na okoliščine podvig. Izdelek je bil vidno začetniški, s kopico očitnih napak, je bila pa zato toliko boljša uvodna zabava v KUD France Prešeren. Organizacije takih zadev smo bili takrat bolj vešči.

Ker s kakovostjo izdelka in stroškovno strukturo nismo bili zadovoljni, smo se takoj po izidu prve številke lotili sprememb.

Prva odločitev je bila, da bomo sami izvajali pripravo za tisk. V ekipi se nam je zato pridružil Marko Pentek, roker, ki je to oblikovalsko delo pri nas opravljal kar lepo število let. (Tudi Marko je še danes aktiven in odličen oblikovalec vseh mogočih tiskovin in spletnih materialov.)

Razširjena in v veliki meri drugačna ekipa, ki je Monitor ustvarjala 18 let kasneje.

Druga je bila še bolj bistvena: potrebovali smo urednika z izkušnjami. Marko, ki je honorarno delal v podjetju Mikrohit (eno pomembnejših IT-podjetij tistega časa!), me je opozoril, da imajo tam še enega honorarca, ki jim ureja neke vrste korporativni glasilo. In da to počne zelo profesionalno, poleg tega pa ima kopico izkušenj s prevajanjem in pisanjem. In sva se (Marko in jaz) z možem, ki mu je bilo ime Samo Kuščer, dogovorila, da se srečamo.

Ponudba je bila hitro na mizi in Samo si je, kolikor se spomnim, vzel teden za premislek. Ni bil povsem prepričan, ali naj zadevo prevzame ali ne, imel je nekaj načrtov v zvezi s potovanji (kolikor se spominjam, se je kako leto ali več pred našim sestankom zaradi zloma kosti z letalom vrnil iz Japonske, do tja pa se je iz Ljubljane odpeljal – s kolesom).

Samo je zadevo prevzel in na podlagi njegovih izkušenj ter tudi entuziazma vseh drugih vpletenih smo se skupaj lotili bolj profesionalnega pristopa h kreiranju revije. Kot odgovorni urednik je vztrajal 13 let, dokler se ni odločil, da je bilo dovolj, in je svoje mesto prepustil Matjažu. Na Japonsko (oziroma okoli sveta, kar je bil osnovni načrt) se s kolesom ni ponovno odpravil, danes kmetuje in prevaja knjige na hribu nekje med Logatcem in Idrijo.

Po Samovem prihodu je najprej šlo počasi, potem pa nam je steklo. Ekipi so se postopoma pridružili novi sodelavci.

Prva redno zaposlena je bila Maša Pentek, ki je na razgovor o službi prišla namesto svoje sestre (prišla je povedat, da je sestra že dobila službo, da pa zadeva zanima njo). Tomaž Zajc pa je za lepo število let prevzel oglasno trženje in marketing.

Postopoma se nam je pridružilo tudi lepo število obetavnih avtorjev, od že uveljavljenih je treba omeniti Miho Mazzinija, drugi so se pod Samovim mentorstvom razvijali v ključne za Monitor. V prvem letu med njimi najdemo Vladimirja Djurdjiča, Roberta Srako, Primoža Gabrijelčiča, Marka Čibeja, Borisa Horvata, Vlada Grlico, Petra Berdena, Tomaža Borštnerja, Gregorja Strnišo … Kasneje so prišli še mnogi drugi. Naj mi, prosim, oprostijo, ker tu ni dovolj prostora, da bi jih vse naštel.

In revija je počasi postajala boljša in se razvijala, mi, ki smo pri tem pomagali, pa smo obrtno napredovali in ob tem preživeli nekaj zelo zabavnih, lepih in kreativnih let.

Andrej Klemenc, nekdanji direktor podjetja Pasadena, založnika revije Monitor

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

HRWrFBljAjU

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji