Prihajajo zares veliki pomnilniki
Novi 64-bitni mikroprocesorji in glavni pomnilniki z nekaj 10 GB so odprli nešteto možnosti za razvoj bistveno zmogljivejše programske opreme. IDF 2013 je »postregel« s prvimi moduli SDRAM DDR4 in čipovnimi nabori z novimi arhitekturami, ki bodo naprodaj prihodnje leto.
Samsungova silicijeva rezina s pomnilniškimi čipi za gradnjo modulov SDRAM DDR4 DIMM
Čeprav se zdi, da osebni računalniki še dolgo ne bodo potrebovali več kot 4 GB glavnega pomnilnika in da je pri večini, ki teče pod Windows 7 ali Windows 8, še to preveč, je podobno kot pred leti, ko je Intel predstavil prve večjedrne procesorje.
Mnogi so takrat še pisali enonitne programe, ki niso znali izkoriščati vzporednih računalniških arhitektur. Danes ima vsaka aplikacija že toliko procesov in/ali storitev in v vsakem ali v vsaki toliko programskih niti, da z lahkoto zaposli še tako zmogljiv procesor ali več procesorjev. Vzporednost znajo za svoje osnovno delovanje dobro izkoriščati tudi operacijski sistemi. Za najbolj ekstremne vzporedne aplikacije je Intel razvil celo prilagojeno procesorsko arhitekturo, Xeon Phi, pri kateri bodo za dodatno zmogljivost spet na voljo soprocesorji.
Kljub temu večina informacijskih rešitev za obdelavo in hrambo velikih zbirk podatkov še vedno uporablja disk ali pogon brez gibljivih delov (angl. SSD, solid state drive). Zbirka podatkov lahko deluje v pomnilniku tudi tisočkrat hitreje, kot če bi jo uporabljali z diska. Vsi večji izdelovalci sistemske programske opreme za podporo velikim podatkovnim zbirkam, kot so Oracle, IBM in Microsoft, zato v svoje izdelke že vgrajujejo podporo zbirki podatkov v pomnilniku. A niso edini! V tem segmentu sistemske programske opreme je že veliko uveljavljenih, vendar manj znanih izdelovalcev, ki so prej naročniške namenske rešitve, razvite pretežno za operaterje javnih brezžičnih telekomunikacijskih omrežij, »prelevili« v splošnonamensko serijsko sistemsko programsko opremo.
Primerjava pomnilniških modulov SDRAM DIMM vrst DDR1, DDR2, DDR3 in DDR4
Kdo potrebuje velik pomnilnik?
Razvojni inženir, ki ima opravka z velikimi zbirkami podatkov ali programi za grafično načrtovanje, bo velikega pomnilnika gotovo vesel. Velike zbirke podatkov pa niso pomembne samo za poslovne aplikacije. V taki ali drugačni obliki jih uporabljajo tudi zahtevne (trirazsežne) računalniške igre, kjer je hiter dostop do podatkov za risanje predmetov v navideznem prostoru ključnega pomena. Pri aplikacijah z zahtevno trirazsežno grafiko (npr. simulator letenja) so zbirke podatkov sicer že zdaj vsaj deloma v glavnem pomnilniku. Vendar razvijalci podporo zanje izdelajo sami. Z velikim glavnim pomnilnikom lahko zmanjšamo ali izničimo potrebo po neprestanem nalaganju podatkov z diskovnega pogona ali SSD in omogočimo prikaz kompleksnejše in kakovostnejše grafike.
Da zamisli o velikih pomnilnikih niso »iz trte zvite«, dokazujejo tudi odmevne predstavitve novih pomnilniških modulov SDRAM DDR4 različnih priznanih izdelovalcev. Kingston je letos na Intelovem forumu razvijalcev, Intel Developer Forum 2013, predstavil komplet dvanajstih 16-gigabajtnih modulov DDR4 s skupno zmogljivostjo 192 GB, ki bo namenjen »igričarjem« za ustvarjanje navideznih diskov, s katerih bodo poganjali zahtevne računalniške igre z grafiko fotografske natančnosti. Običajnim uporabnikom bo na boljo komplet štirih pomnilniških modulov s skupno zmogljivostjo 64 GB. Poleg dinamičnih pomnilnikov so predstavili tudi bliskovne pogone z zmogljivostjo 1 TB z obliko nekoliko večjega podatkovnega ključka.
Ali potrebujemo dodaten glavni pomnilnik, med delom z računalnikom sicer najlaže ugotovimo ob pomoči upravljalnika opravil (angl. task manager) v operacijskem sistemu. Če je zasedenost glavnega pomnilnika več kot 75-odstotna in nezasedenega pomnilnika skoraj ni, je odgovor vsekakor pritrdilen. Z aplikacijami nezaseden pomnilnik namreč operacijski sistem izkorišča tudi kot diskovni predpomnilnik. Zato je dejansko prost le pomnilnik, ki je označen kot nezaseden, in ne tudi pomnilnik, ki je namenjen predpomnjenju podatkov z diskovnega pogona ali SSD in ga lahko operacijski sistem zmanjša z več porabljenega pomnilnika za aplikacije.
Drugo merilo so možnosti nastavitev in zahteve uveljavljenih programskih aplikacij in programskih aplikacij, ki jih nameravamo kupiti. Pomembno je, ali omogočajo hitrejše delo, če imajo na razpolago več glavnega pomnilnika; ali če jih zaganjamo z navideznega diska, potem ko jih ob zagonu računalnika nanj naložimo s klasičnega diska ali SSD.
Navidezni pogoni v pomnilniku
Prva generacija 8-bitnih hišnih računalnikov iz osemdesetih let preteklega stoletja je imela za današnje razmere neverjetno majhen pomnilnik, le nekaj deset kilobajtov. Po zmogljivosti jo lahko primerjamo z današnjimi mikrokrmilniki, ki so v skoraj vseh sodobnih gospodinjskih aparatih, električnih strojih in avtomobilih. Druga in zadnja generacija hišnih računalnikov je »postregla« z desetkrat večjimi pomnilniki, velikimi okoli 1 MB.
Tako velikemu preskoku izdelovalci programske opreme in grafičnih kartic v zgolj petih letih niso mogli slediti z zmogljivejšimi aplikacijami. Obenem veliko hišnih računalnikov ni imelo diska. A velik pomnilnik je bil idealen za kopiranje velikega števila disket, saj so imeli številni računalniki samo po eno disketno enoto, drugo enoto pa smo lahko vzpostavili kot navidezni disk v glavnem pomnilniku. Tako smo najprej prekopirali originalno disketo na »ramdisk«, s tega pa na prazno disketo. Pohitritev v primerjavi s klasičnim načinom kopiranja, ko smo morali disketi večkrat izmenjati, je bila tudi desetkratna. Še hitreje so delovale aplikacije, ki smo jih ob zagonu računalnika vsakokrat z diskete naložili na navidezni disk in jih nato od tam poganjali.
Ustvarjanje navideznega diska (t. i. »ramdisk«) v pomnilniku pod Windows 7
Navidezni pogoni v pomnilniku so se ohranili tudi pri prvih PCjih, vendar so ti že imeli vgrajeni po dve disketni enoti ali eno disketno enoto in disk. Pomnilniško razmeroma požrešni Microsoftov Windows, ki je znal izkoristiti tudi razširjeni pomnilnik, je »pometel« z navideznimi diski, saj je zanje preprosto zmanjkalo prostora.
Danes so veliki pomnilniki spet v »modi« pri gostiteljskih strežnikih za poganjanje navideznih računalnikov, zmogljivih strežnikih zbirk podatkov in pri računalniških zanesenjakih. Z njimi je mogoče doseči velike pohitritve delovanja računalniških aplikacij, saj je dostop do podatkov v glavnem pomnilniku računalnika vsaj tisočkrat hitrejši od dostopa do podatkov na disku.
V spletu najdemo vsakovrstne rešitve za podporo delovanju navideznih diskov za različne operacijske sisteme in različno debele denarnice: od odprtokodnih, kot je ImDisk, do lastniških, kot je SuperSpeed RamDisk (Plus). Posebej velja izpostaviti Gavotte RamDisk, ki omogoča vzpostavljanje navideznih diskov v pomnilniku nad 3 GB, ki ga 32-bitni Windows sicer ne bi mogel izkoristiti. Uporaben je za vse tiste, ki še vztrajajo pri 32-bitnem Windows brez tehnologije PAE (fizična razširitev naslova (naslovnega vodila), angl. physical address extension), ki jo imajo (vsaj uradno) zgolj 32-bitni strežniki Windows Enterprise Edition.
Kdor meni, da so navidezni diski navzgor omenjeni z nekaj GB pomnilnika, se moti. Nekatere rešitve res omejujejo največjo velikost navideznega diska, druge pa ne poznajo druge omejitve kot velikost fizičnega in/ali navideznega pomnilnika, ki ga »vidi« operacijski sistem. Pri tem ga mora ostati dovolj za osnovno delovanje operacijskega sistema. Na primer, z ImDiskom v 64-bitnem Windows brez težav izdelamo in uporabljamo 100 GB ali večji navidezni disk. Če je disk v fizičnem pomnilniku, deluje hitreje, če pa je v navideznem, je lahko celo precej večji od fizičnega pomnilnika. Vendar si počasnega prelaganja podatkov na disk ali SSD navadno ne želimo, saj s tem izničimo večino prednosti navideznega diska.
Zanimiva možnost je tudi navidezni disk, katerega vsebino računalnik samodejno naloži v pomnilnik ob zagonu operacijskega sistema, nato pa ob zaustavljanju računalnika njegovo vsebino spet shrani na disk. Pogosto imamo tudi možnost pisanja skozi, kar pomeni, da se kopija podatkov pri pisanju v pomnilnik shrani tudi na disk, pri branju pa je vsa vsebina diska že v glavnem pomnilniku in takoj dostopna. »Pisanje skozi« sicer poznamo že pri prenašanju podatkov iz glavnega pomnilnika v procesorski predpomnilnik …
Možnosti je res veliko, vendar je navadno dobro, če ima računalnik z navideznim diskom zagotovljeno vsaj osnovno rezervno napajanje, s katerim preprečimo, da bi se vsebina navideznega diska izgubila zaradi prekinitve električnega napajanja.
Koliko pomnilnika lahko vgradimo?
Največja velikost pomnilnika je odvisna od tega, koliko mest za pomnilniške module je na osnovni plošči in kakšna je največja zmogljivost pomnilniškega modula. Slednja je odvisna od čipovnega nabora in od izvedbe osnovne plošče. Pri vsaki nadgradnji ni odveč preveriti tudi združljivost novih modulov z osnovno ploščo in s trenutnimi moduli.
Osnovne plošče za PC prejšnje generacije so večinoma omogočale uporabo pomnilniških modulov SDRAM DDR2 DIMM (synchronous dynamic random access memory with double data rate type 2 on dual inline memory module, slov. sinhroni dinamični pomnilnik z naključnim dostopom z dvojno hitrostjo prenosa podatkov, tip 2, na pomnilniškem modulu z dvovrstičnim robnim konektorjem), oziroma SDRAM DDR3 DIMM velikosti do 4 GB. Novi računalniki »prebavijo« tudi module DDR3 z 8 GB. Prihodnje leto naj bi se vsaj z DD4 največja zmogljivost posameznih modulov spet podvojila, na 16 GB. Vendar bo, kot kaže, nova tehnologija namenjena manjšim nestrežniškim računalnikom šele v letih 2015 in 2016.
Danes imajo najcenejše osnovne plošče za namizne računalnike samo po dve mesti, to velja tudi za večino prenosnih računalnikov in mini PCjev, ki uporabljajo ožje pomnilniške module, SDRAM DDR3 SODIMM (small outline DIMM, slov. DIMM majhne velikosti). Večina osnovnih plošč srednjega cenovnega razreda ima po 4 razširitvena mesta za module SDRAM DD3 DIMM. Le plošče iz višjega cenovnega razreda imajo po osem mest in več. Iz tega lahko hitro izračunamo, da imajo računalniki s pomnilnikom na osnovni plošči največ toliko pomnilnika, kolikor imajo razširitvenih mest, pomnoženo s 4 GB ali z 8 GB. Najcenejše osnovne plošče imajo po dve mesti, torej »krat 2«.
Pri osnovnih ploščah srednjega in višjega cenovnega razreda so največje velikosti glavnih pomnilnikov: 16 GB (4 × 4 GB DDR2 ali DDR3), 32 GB (8 × 4 GB DDR2 ali DDR3, ali 4 × 8 GB DDR3) in 64 GB (8 × 8 GB DDR3) za osnovne plošče z dvokanalnim krmilnikom pomnilnika, kjer so na vsakem kanalu do štirje moduli. 64 GB lahko dosežemo le z 8 GB moduli. Osnovne plošče s trikanalnim pomnilnikom imajo lahko še za tretjino več pomnilnika; odvisno od velikosti največjega modula: 12 GB (3 × 4 GB DDR2 ali DDR3), … , 96 GB (12 × 8 GB DDR3).
Aktualne Intelove arhitekture, ki naj bi se jim prihodnje leto pridružil še Haswell-E
DDR4 zamuja
JEDEC (Joint Electron Device Engineering Council Solid State Technology Association, slov. Skupno svetovalno telo za razvoj elektronskih naprav ), ki so ga kasneje preimenovali v JECEC Solid State Technology Association (slov. Združenje JEDEC za tehnologijo brez gibljivih delov), je leta 2005, dve leti pred izidom standarda DD3, oznanil, da že načrtuje novo različico, DDR4.
Groba arhitektura DD4 naj bi bila potrjena že leta 2008. Vendar se je na tokijskem MemConu 2010 zgodil preobrat, ko je direktor združenja JECEC povedal, da komercializacijo DDR4 načrtujejo šele za leto 2015. Kljub temu so številni izdelovalci računalniških pomnilnikov v takratnem optimističnem razpoloženju svetovnega trga računalniške opreme nameravali začeti izdelovati poskusne serije DD4 že v začetku leta 2011, redno prodajo pa so načrtovali za lani. Letos naj bi pomnilniški moduli DDR4 predstavljali 5 % delež pri prodaji pomnilnikov, leta 2015 pa že polovični. Kar nekaj izdelovalcev je zato v letih 2011 in 2012 pohitelo z napovedmi poskusnih in rednih serijskih proizvodenj pomnilniških modulov DDR4, ki naj bi bili izdelani po 30- ali 40-nanometrski tehnologiji.
Doslej so izdelovalci strojne opreme že kar nekajkrat prestavili začetek množične proizvodnje modulov SDRAM DDR4 DIMM, saj zanje še ni bilo pravega zanimanja. Vse oči so uprte v Intelovo novo arhitekturo, Haswell-E, ki naj bi bila prihodnje leto na voljo za zmogljive računalniške strežnike s procesorji Xeon. AMD mu z napovedjo nove arhitekture Hierofalcon SOC sicer ni ostal »dolžan«, a je sicer o njegovih prihajajočih arhitekturah za podporo SDRAM DDR4 veliko manj znanega. Računalnike z njimi naj bi lahko kupili v drugi polovici prihodnjega leta.
Ob recesiji v razvitem svetu in hkratnem upadu prodaje namiznih računalnikov kljub vsemu kaže, da bo obveljala prvotna napoved direktorja JECEC, prehod z DDR3 na DDR4 pa bo precej daljši kot prehod z DDR2 na DD3, ki je trajal približno pet let. Še več! Očitno je, da se večina manj zahtevnih uporabnikov namiznih računalnikov preusmerja na bolj praktične in cenejše mobilne naprave, kar dodatno zavira rast trga segmenta računalniškega trga.
Pomnilniški moduli za stare računalnike spet na voljo!
V zadnjem času se pri slovenskih računalniških trgovcih spet pojavljajo tudi moduli: SDRAM, SDRAM DDR in SDRAM DDR2 na modulih DIMM in SODIMM, ki jih lahko vgradimo tudi v starejše računalnike s Pentiumi 2, 3 in 4. SDRAM DIMM s 128 MB dobimo že za slabe 3 evre. Ugodno? Glede na ceno na gigabajt gotovo ne! Morda pa bo lahko z dodatnim pomnilnikom tudi star računalnik deloval še kako leto dlje. A vedeti moramo, da vsak pomnilniški modul ni primeren za vsak računalnik, tudi če ga lahko vtaknemo v vtičnico na osnovni plošči. Pred nakupom moramo nujno preveriti specifikacije osnovne plošče v uporabniških navodilih ali internetu. Vedeti moramo tudi, ali bo pomnilnika po nadgradnji sploh dovolj in ali lahko novi pomnilnik dodamo ali pa bomo morali vse module zamenjati. Kadar uporabljamo pomnilniško prepletanje prek več pomnilniških kanalov, denimo pri SDRAM DDR2 in SDRAM DD3, je zelo pomembna tudi usklajenost pomnilniških modulov. Dobro je, če so vsi od istega izdelovalca in iz iste serije. Zato lahko danes kupimo tudi komplete s po 2, 3, 4, 6 in 8 istovrstnimi pomnilniškimi moduli. Kompleti s po tremi in šestimi moduli so namenjeni redkejšim osnovnim ploščam s trikanalnim krmilnikom pomnilnika. Pomoč znanca ali strokovnjaka z več izkušnjami bo tu vsekakor dobrodošla.
DDR3 ali DDR4?
Čeprav so bistvene prednosti DDR4 v višji hitrosti prenosa podatkov, večji zmogljivosti največjih modulov in nižji porabi energije pri enaki ali večji zmogljivosti, bo verjetno še nekaj let pri odločitvi za nakup računalnika z DD3 ali DD4 odločilna cena gigabajta pomnilnika in cena krmilnika pomnilnika na osnovni plošči računalnika. DDR4 potrebuje povsem nov krmilnik pomnilnika, ki je s pomnilniškimi moduli povezan po načelu točka-točka; to v praksi pomeni, da mora imeti vsak modul svoj pomnilniški kanal. DDR3 deluje po načelu večjega števila vodil, tako da je na vsak kanal lahko priključenih po več modulov. Namen večjega števila kanalov oziroma zvezdaste topologije je predvsem hitrejši dostop do posameznih pomnilniških modulov, saj je manj parazitnih kapacitivnosti, ki onemogočajo zvišanje frekvence pomnilniškega kanala. Prednost je tudi možnost večje stopnje pomnilniškega prepletanja, oziroma hkratnega dostopa do pomnilniških modulov, ki so na ločenih kanalih.
Za matematično intenzivne algoritme, ki ne zahtevajo enormnih količin pomnilnika, bo hitrejši in dražji DDR4 dobrodošel, za zbirke podatkov v pomnilniku in (ironično) namizne in vse vrste prenosnih računalnikov (notese, tablice …) pa bo verjetno še nekaj let prava izbira cenejši DDR3.
Med konferenco IDF v San Franciscu je podpredsednik Intela, Kirk Skaugen, pokazal procesor z novo arhitekturo Haswell in procesor z njeno naslednico, Broadwell.
Koliko stane?
Cena pomnilniških modulov je odvisna od več dejavnikov. Moduli brez ECC so najcenejši, vendar jih ne moremo uporabiti v večjih računalnikih. Obenem priznani in uveljavljeni izdelovalci postavijo višjo ceno za GB. Slednja je odvisna tudi od zmogljivosti in vrste modula. Moduli z najvišjo zmogljivostjo pogosto niso najugodnejši. Obenem se najvišja zmogljivost modulov na trgu stojne preme veča glede na vrsto modulov: DDR2 (4 GB), DDR3 (8 GB) in DDR4 (16 GB).
Danes bomo še najlaže nadgradili novejše računalnike z moduli SDRAM DDR3. Za glavni pomnilnik SDRAM DDR3 velikosti 64 GB iz osmih modulov bomo pri slovenskih trgovcih z računalniško opremo odšteli okoli 600 evrov. Cena za 32 GB je okoli 300 evrov, za 16 GB pa okoli 150 evrov.
Večji strežniški računalniki, še posebej gostitelji navideznih računalnikov in podatkovni strežniki s zbirkami podatkov v glavnem pomnilniku, imajo zmogljivejše krmilnike pomnilnika, ki omogočajo zelo veliko število pomnilniških modulov. Največja velikost njihovega pomnilnika se giblje med 512 GB in 4 TB. Cena osnovnega računalnika je navadno 5000 evrov in več. Vendar moramo kupiti tudi ustrezno število pomnilniških modulov, ki pa morajo podpirati ECC (kodiranje z odpravo napak, angl. error-correcting code). Zato bomo za računalnik s 512 GB pomnilnika in z Intelovo arhitekturo odšteli okoli 20.000 evrov.
Je SSD lahko poceni nadomestek RAMa?
Kdor je že kdaj nadgradil BIOS (osnovni izhodno-vhodni sistem, angl. basic input-output system) svojega računalnika, ve da to ni ravno najhitrejša operacija in da je treba na zapis podatkov v ne ravno velik pomnilnik kar nekaj časa počakati. Nasprotno poteka kopiranje v RAM (pomnilnik z naključnim dostopom, angl. dynamic random access memory) ali izvajanje programa v bliskovnem pomnilniku sorazmerno hitro.
Bliskovni pomnilnik je temeljni gradnik pogonov SSD (pogoni brez gibljivih delov, angl. solid state drive), katerih zmogljivosti že dosegajo 1 TB in več. Vendar SSD omogoča le razmeroma počasen dostop do podatkov, ki je pogojen s hitrostjo zaporednih povezav SATA in SATA-II. Nekateri izdelovalci zato že ponujajo SSDje, ki jih priključimo na vodilo PCIe. Tu je prenos podatkov bistveno hitrejši, vendar še vedno okoli desetkrat počasnejši od hitrosti komunikacije procesorja z glavnim pomnilnikom.
Po drugi strani vsak premik bralno/pisalne glave na disku merimo v milisekundah. Zato je SSD pri razpršenem branju podatkov tudi do stokrat hitrejši od diska. Pri zveznem branju podatkov (zelo dolge strnjeno zapisane datoteke – ni fragmentacije) je razlika okoli 1 proti 3 glede na SSD, ki deluje na vodilu SATA ali SATA-II. Tu je največja ovira hitrost povezave SATA. Hitro lahko izračunamo, da pri 3 gigabitih na sekundo ne moremo pričakovati dosti več kot 370 MB/s, pri 6 gigabitih (SATA-II) pa okoli 700 MB/s. Glavni pomnilnik DDR3 komunicira s procesorjem z 10 GB/s (gigabajti!) in več. S SSD prek PCIe lahko dosežemo okoli 2 GB/s.
Čisto »druga zgodba« je pisanje v bliskovni pomnilnik, ki je vsaj še enkrat počasnejše od branja. Nekateri SSD imajo zato vgrajen predpomnilnik iz RAMa, v katerem se podatki shranijo do zapisa v bliskovni pomnilnik. Vendar bo pri množičnem pisanju ali branju tak predpomnilnik takoj poln (zgrešitve) in ne bo prinesel pohitritve. Obenem izdelovalci SSDjev hitrosti množičnega branja in pisanja podatkov, ko si s predpomnilnikom ni mogoče kaj dosti pomagati, navadno ne navedejo.
SSD je zato kot nadomestek RAMa primeren le pogojno. Lahko ga uporabimo kot del navideznega pomnilnika, ki ga podpirajo vsi sodobni operacijski sistemi. Ko zmanjka glavnega pomnilnika, računalnik najmanj uporabljane strani (del vsebine pomnilnika) začasno shrani v datoteko na disku ali pogonu brez gibljivih delov. Pri tem gre za razmeroma pogosto in razpršeno pisanje in branje. V praksi se izkaže, da je SSD prek SATA nekajkrat hitrejši od diska, a še vedno prepočasen, da ne bi opazili bistvene upočasnitve izvajanja aplikacije. Če že, potem je za take primere bolje uporabiti SSD, ki deluje prek vodila PCIe.
Prihodnost
Pri velikih količinah podatkov (100 GB in več) je danes še vedno osnovni pomnilni nosilec disk, v zadnjih letih pa tudi SSD. Oba sta v povprečju od 100- do 1000-krat počasnejša od kakršnegakoli SDRAMa. Zato je velikost glavnega pomnilnika navadno veliko pomembnejša od tega, ali deluje dvakrat ali trikrat počasneje. Intel se je zato na prelomu tisočletja z Rambusovimi moduli RDRAM močno »opekel«. Takrat je zmagal SDRAM DDR. SDRAM DDR4 je sicer res naslednja evolucijska stopnja uspešnih pomnilnikov, vendar bo razmerje cena/velikost še vedno igralo ključno vlogo na trgu računalniških pomnilniških tehnologij.
Pričakovati je, da se bo velikost pomnilnikov zdaj, ko je »preboj v 64-bitni svet« končan, vztrajno povečevala, kljub temu da Windows 8 nima (bistveno) večjih potreb po pomnilniku od svojega predhodnika. Veliko poslovnih uporabnikov še zdaj uporablja tudi Windows XP, ki je glede porabe pomnilnika še veliko skromnejši. Ključno vlogo imajo aplikacije.
Pomnilniški moduli DDR4 bodo sicer imeli 288 kontaktov, a se sicer od modulov prejšnjih generacij po videzu in obliki ne bodo dosti razlikovali.
A to ne pomeni, da z velikim pomnilnikom ni mogoče pohitriti delovanja samega operacijskega sistema. Pri Microsoftu so že pred leti razmišljali o tem, da bi v pomnilnik vgradil zbirko podatkov, ki bi omogočala lažje iskanje po disku in hitrejši dostop do podatkov. Kasneje so to možnost opustili.
Kljub temu se število datotek na povprečnem disku veča z velikostjo diska. Morda sta priljubljenost mobilnih naprav s sorazmerno majhnimi glavnimi pomnilniki in bliskovnimi pomnilniškimi karticami (SSD v nekoliko drugačni obliki) napredek na področju razvoja zmogljivejših operacijskih sistemov za nekaj let zavrla, kljub temu pa postajajo tudi mobilne naprave vse zmogljivejše.
Tako ni verjetno, da bi se potrebe po pomnilniku v povprečnem PC ali mobilni napravi, združljivi s PC, v prihodnjih letih ustavile pri 4 GB. Bolj verjetno je, da bo nova generacija programske opreme dodatni pomnilnik že v nekaj letih s pridom izkoriščala, pri čemer se bo velikost glavnih pomnilnikov računalnikov samo še povečevala …