Poiščite razliko!

Objavljeno: 26.6.2012 | Avtor: Andrej Troha | Kategorija: Preizkusi | Revija: Junij 2012

Z veseljem razmažete vsaj pet učinkov čez počitniške fotografije? Imate radi totalno nore retro učinke? Objavljate fotke svoje jutranje kave prek Hipstamatica ali Instagrama.  Res? Potem ne berite tega prispevka. Orodji, o katerih pišemo, s fotografijami delata nežno in previdno. Na delikatnih delčkih slik iščeta izgubljene detajle in jih previdno popravita. Vrhunska programa sta DxO Optics Pro 7 in delno soroden Lightroom 4. Razlika med prvotno in obdelano sliko je tu zelo majhna ... ali pač — zelo velika, odvisno od fotografskega znanja in pričakovanj.

Kar nekaj (programerskih) podjetij si k imenu rado pritakne besedo Labs. Tako vse skupaj zveni resneje, bolj razvojno. Pri francoskem DxO Labs je drugače. Njihove korenine zares segajo v fizikalne laboratorije vrhunskih univerz in tu ljudje zares tekajo po hodnikih v belih haljah. Predstavljajte si prizor iz nanizanke CSI, le da tu iščejo skrite sledi fotonov. Njihovi laboratoriji so tudi videti zelo filmsko: kupi čudaške opreme in lečja, usmerjenega v bizarne grafične vzorce.

V laboratorijih na najbolj eksotična ohišja natikajo čudaške objektive, merijo odstopanja, iščejo napake in vse skupaj shranjujejo v gigantsko zbirko najbolj neverjetnih kombinacij. Ta zbirka je morda najbolj fascinanten del sistema DxO Optics. V njej so zapisane vse napake teh kombinacij bodyjev in objektivov, od očitnih do najbolj skritih (ostrina, aberacija, izbočenje, zrnatost, specifike tipal ...). Program DxO Optics te parametre uporabi za vrhunsko korekcijo fotografij.

Za preizkus smo na Nikonov D7000 nataknili zelo običajen Nikkorjev objektiv 18-105. Kombinacija je pripravna, saj je precej pogosta, obenem pa AF-S DX NIKKOR 18-105 ni ravno vrhunski objektiv in ima nekaj napak(ic). Poglejmo, kaj DxO Optics Pro izvleče iz "problematičnih" slik temnega interiera s pogledom na presvetljen eksterier.

Francoska matematika pomaga japonski fiziki

DxO Optics Pro je razdeljen na tri stopnje, ki tudi narekujejo potek dela. Prvi korak je urejanje grobega gradiva in razvrščanje v projekte in mape (organize). Drugi, osrednji korak je natančna ročna obdelava in korekcija slik (customize), zadnji pa množična obdelava niza slik (process). A lepo po vrsti!

Glavni namen DxO Optics Proja ni katalogizacija in izdelava zbirk fotografij, kot smo vajeni pri Adobovem Lightroomu ali Applovem Aperturu, zato je ta del najšibkejši. Zelo počasen in skrajno okoren brkljalnik bi spravil v sramoto celo tretjerazredno programje. Zadeva sicer omogoča metanje slik naravnost z mape po načinu povleci-in-spusti, vendar tam redko vidimo predogled slik v formatu .raw. Tega se očitno zavedajo tudi Francozi, zato je nadvse dobrodošlo prijateljstvo med DxO Optics in Lightroomom oziroma zbirkami slik, narejenimi s tem Adobovim orodjem. Je pa urejanje zbirk kljub vsemu precej boljše kot v prejšnjih različicah.

Vaša oprema mora biti hudo eksotična, da program ne najde kombinacije v svoji zbirki.

A sumničavo dvignjeno obrv kmalu nadomestijo od presenečenja odprta usta. DxOjev program že na tej stopnji iz podatkov Exif izlušči, s kakšno kombinacijo programja smo posneli sliko. Takoj nam svetuje, da iz spleta naložimo potrebne podatke v obliki modula DxO Optics. Ravno tu je orodje najmočnejše. Kot smo že omenili, so v DxO Labs sestavili zajetno zbirko informacij, potrebnih za korekcijo slik. Glavce v DxOju so preizkusile tudi našo kombinacijo in v podatkih je natančno zapisano, kakšna so odstopanja pri barvah, kakšna je deformacija slike, kolikšna je kromatična aberacija, kako intenzivna je vinjeta, kako zrnata je slika pri izbranem ISO... skratka vse. Program, oborožen s temi informacijami, že v avtomatičnem načinu polovi praktično vse napake in jih korigira. Takojšnje zadovoljstvo in prav lahko se vam zgodi, da boste naslednji korak pogosto preskočili.

Najmogočnejši segment procesa obdelave je seveda Customize. Če vam vrhunski avtomatični način ni dovolj, lahko ročno popravljate prav vse parametre. In teh je zares veliko. Res zelo veliko ... celo malce preveč. Za lažje navigiranje so zbrani v pet segmentov.

S funkcijami v segmentu Light uravnavamo vse pričakovane parametre, od ekspozicije do vinjet. Zanimiv je malce zavajajoče imenovani DxO Lighntnig HDR, ki privabi detajle s pod- in nadsvetljenih delov slike. Seveda o dinamičnem razponu prave HDR fotke ne moremo govoriti, pač ni informacij, vendar funkcija potegne na plan kar precej detajlov.

Pogrinjek je takoj prijetnejši.

Podobno pričakovane funkcije skriva tudi Color, prvi pravi bonbonček pa se skriva pod roletko Geometry.

Tu je moč odpraviti praktično vsa popačenja geometrije, od sodčka in izbočenosti do vertikal in horizontal. Seveda je najudobneje izbrati avtomatiko (DxO Optics Module), ki spravi v red največje pokveke. Zelo zanimiva funkcija je Volume anamorpohosis, ki korigira le valjasta ali kroglasta telesa. Zadeva pride zelo prav, ko s širokokotnim objektivom posnamemo gručo ljudi. Nesrečniki na robu so tako popačeni, da bi se smilili celo notredamskemu zvonarju. Njim je namenjena funkcija Recover cylinders. Softver stisne in razpotegne samo popačene dele slike, sredino pa pusti. Rezultat je slika brez ekstremnih popačenj. Podobno prikladna je funkcija Recover Spheres, ki počne podobno kot prej opisana, le da ji bodo hvaležna kroglasta telesa.

Orodje za korekcijo geometrijskih popačenj: gobice postanejo užitne!

Med orodja za korekcijo geometrije oziroma perspektive sodi tudi trojica s palete Tools na levi. Prisilno lahko poravnamo dve črti, da bosta vzporedni, ali pa iz štirikotnega poligona napravimo pravokotnik. Zadeva dovoljuje marsikaj in je zanimiva tudi za "ustvarjalno uničevanje" perspektive.

Okna so vedno pravokotna, kozarci pač ne!

Vse te popravke skrivenčenih in slabo osvetljenih fotografij lahko, tako ali drugače, dosežemo tudi s kakšnim drugim programom. To, kar ponujajo funkcije pod spustnim/padajočim menujem ????? večkrat se ponovi v besedilu, tudi v zgornjem delu

Funkcije segmenta Detail odpravljajo zrnatost in kromatično aberacijo ter uravnavajo ostrino. Izkaže se, da je zadevo najbolje pustiti v avtomatičnem načinu, saj so rezultati vedno (skoraj) idealni. V modulu za našo kombinacijo je zapisano, kako se aberacija povečuje proti robovom slike, katere barve se razlivajo itd. Na podlagi teh informacij program nastavi parametre za vsak kanal posebej in rezultati so neverjetni. Zoprna kromatična aberacija cenenega videza izgine, zrnatost je zmleta, ostrina pa kot pri sveže odprtih olfa rezilih.

Če imamo naložen DxO FilmPack, bomo lahko z učinki v tem paketu "oplemenitili" fotografijo, izdelka sta namreč združljiva. Roletka DxO FilmPack je povsem na dnu okna na desni, skriva pa vse, kar premorejo ti filtri in učinki. Ta paket je združljiv tudi s Photoshopom, zato svetujemo, da učinke zaganjate od tam. Kljub temu je to prikladnejši program.

Če smo (in navadno smo) z rezultati segmenta Customize zadovoljni, kliknemo zavihek Process. Tu nam orodje ponudi možnost ponavljanja korekcij na večje število slik, posnetih z istimi nastavitvami. Zadeva deluje zelo hitro, predvsem v primerjavi s prejšnjo različico, še vedno ne dovoljuje izvoza v Photoshopovem formatu PSD, a morda to tudi ni potrebno. Slike shrani na prvotno mesto ali pa v posebno mapo.

Paketno obdelovanje. Čas za pivo!

Ameriški arhivar diasov

Ko beseda nanese na orodja, podobna DxO Opticsu, se je skoraj nemogoče izmuzniti brez primerjave z Adobovim Lightroomom. Zato na hitro še nekaj besed o najnovejši, četrti različici.

Za ljubitelje: Retro!

V dvestoletni zgodovini je fotografska tehnika prehodila zelo dolgo, slikovito pot. Od primitivnih začetkov in odtisov v srebru do vrhunskih kombinacij mehanike in elektronike. Vse težave in napake, ki so odtisnjene na sliko, dajejo motivu svojstven šarm, vonj preteklosti in čar nedolžnosti. Že po barvah (ali odsotnosti barv), kontrastu, zrnatosti, siju lahko ocenimo, kdaj je bila fotka posneta. Rdečkast ton na nekontrastnem barvnem polaroidu, denimo, nas popelje v divji konec šestdesetih let. Zrnata modrikasto-zelena slika žepnega "trotlca" s Fujijevo kaseto formata 110 nas umesti nekam v začetek osemdesetih. Vsako obdobje ima svojo značilnost. Komaj prepoznavni motivi, posneti s prvimi mobilci, popačeni zaradi plastičnih leč in okornih tipal ter uničeni zaradi okornega stiskanja, bodo čez desetletje ravno tako šarmantni kot polaroidi danes. Morda se sliši paradoksalno, vendar: ohranimo odtis časa tudi s slabimi, tehnično podpovprečnimi fotkami. Te se bodo postarale kot vino in tudi zaradi tega postale zanimive. Šarma fotografije ni moč doseči z učinki, le s časom.

Arhiviranje velikih zbirk fotografij in diasov je bilo že v časih kemije skrajno zoprno delo, ob digitalnih fotoaparatih, kjer smo povsem pozabili na občutek, "joj samo še dve roli filma imam", pa je zadeva postala biblična. In bistvena razlika med DxO Optics Pro in Lightroomom je ravno delo z zbirkami fotografij. Adobov izdelek je tu bistveno boljši in človek dobi občutek, da mu Francozi niti nimajo namena konkurirati.

Terabajti fotk boste ukrotili z lahkoto.

Precej bolj napeto je pri korekcijah. Pri Lightroomu je jedro tega dela znani vtičnik Adobe Camera RAW Import, ki je na voljo kot samostojni izdelek, je pa tudi integriran v Photoshop. Razlike med AC RAW, Photoshopom in Lightroomom praktično ni, morda je le vmesnik v slednjem bolj kičast.

Prednost francoskega izdelka je predvsem v že nekajkrat omenjeni zbirki modulov. Tega načina dela Lightroom nima, zato so rezultati predvsem pri finesah (zrnatost, aberacija ...) precej v prid DxO Opticsu.

Premore pa Lightroom geolociranje, ki pride še kako prav pri objavljanju slik v spletu. Sistem je povezan z Googlovimi zemljevidi in Upam, da sem tole prav uganila in je bilo takole mišljeno.

DxO Optics tudi ne zmore izdelati albuma slik. Lightroom to naredi mimogrede. Zadeva je nadvse uporabna, predvsem za arhiviranje in pošiljanje niza slik po spletu. Še eno orodje za bolj organizirane fotografe.

Izdelava albumov je prava zabava. Vsaj v primerjavi s podobnim početjem v InDesignu.

Največji napredek v štirici pa je delo z videom. Zadeva je namenjena fotografom, ki jim je Premiere in After Effects povsem tuj. Praktično vsi sodobni fotoaparati omogočajo tudi zajem videa in veliko uporabnikov, ki so bili prej "le" fotografi, je zdaj tudi snemalcev. Orodja, namenjena obdelavi videa, pa so precej drugačna od fotografskih orodij.

Lightroom omogoča arhiviranje in katalogizacijo video posnetkov, pa tudi osnovne nastavitve slike (kontrast, nasičenost ...), ne podpira pa montaže, kot jo Photoshop. Orodje je primerno za osnovno krajšanje in obdelavo posnetkov, največja prednost pa je, da je video tonalno in barvno enak fotografijam.

Torej ...

Če želite iz svojega fotoaparata iztisniti največ in pripraviti fotografije za nadaljnjo obdelavo in retušo, je DxO Optics Pro 7 zelo dobra izbira. Fotke bodo bistveno kakovostnejše že z avtomatsko nastavitvijo.

Adobe pa je z izjemnim sistemom katalogizacije in urejanja slik v Lightroomu še dodatno utrdil svoje mesto vodilnega v premetavanju slikovnih pik.

DxO Optics Pro 7

Kaj: Program za urejanje zbirk slik, korekcijo napak in serijsko obdelavo.

Izdeluje: www.dxo.com.

Cena: Različica Standard 149 EUR, Elite pa 299 EUR.

Za: Nadvse dodelano orodje, velikanska zbirka modulov in kombinacij, avtomatsko delovanje.

Proti: Okoren sistem za katalogizacijo slik in "svojstven" vmesnik.

Adobe Photoshop Lightroom

Kaj: Program za urejanje zbirk slik, korekcijo napak in serijsko obdelavo.

Izdeluje: www.adobe.com.

Cena: 120 EUR.

Za: Selektivna korekcija (modul Develop), kot smo je vajeni pri Photoshopu, izdelava albumov, geolociranje, podpora videu.

Proti: Bolj ali manj standardni uvoznik Camera Raw.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki