Pogrešam internet

Pred kratkim sem prebral misel, kako smo včasih govorili, da 'surfamo' po internetu, kot da je to nekaj zabavnega. V hipu me je prešinilo – pogrešam internet.

Pogrešam internet, kakršen je bil pred kakimi 20 leti. Takrat, ko sem ravno prišel do resnejše povezave s spletom – kabel, hitrost okoli 1 Mb/s. Lahko, da me spomin vara. Aktualni so bili računalniki s procesorji Pentium 4, pomnilnika v namiznem računalniku tam okoli 256 MB, Windows XP. Zame je bilo to obdobje, ko sem se prvič srečal z Linuxom, aktualna različica jedra je bila 2.4.

Mogoče sem ravno zaradi njega malo skrajšal čas, ki sem ga sicer porabil za računalniške igre, namesto tega sem res veliko visel na spletu. Predvsem zaradi Linux forumov in kanalov IRC se mi je res zdel občutno zanimivejši kot danes. Navduševal sem se nad res odličnim slovenskim forumom za gorsko kolesarstvo, da o takratnem vzponu blogov vseh vrst sploh ne govorim – to je bila zlata doba strani LiveJournal, Blogger in podobnih. Blogger je sicer kasneje kupil Google (in nanj bolj ali manj pozabil, a ga ni nikoli ugasnil) in na njegovi ideji sestavil oglaševalsko omrežje AdSense. To je namreč delovalo na podlagi vsebine blogov in ne iskalnih terminov kot klasični Google Ads.

Če pomislim, je bil internet takrat kot mestece, polno malih tržnic, stojnic, uličnih prodajalcev. Tu in tam je bila kakšna veleblagovnica, vmes pa ogromno zanimivega dogajanja, zanimivih ljudi. Nikoli nisi vedel, na kaj boš naletel, ogromno je bilo strani, ki so se ukvarjale le z zanimivostmi z različnih koncev spleta, ter zanimivih osebnih blogov.

Po nekaj letih sta sočasno prišli dve večji sili, ki sta trajno spremenili pokrajino spleta. Prva je splošna kapitalistična logika in 'monetizacija vsega, kar se pač da. Navdušenci, ki so bdeli nad omenjenimi forumi, pisci tisočerih blogov in vsi ostali, ki so soustvarjali spletno izkušnjo, so se začeli postopoma umikati. Svoje strani so počasi predajali tistim, ki so v njih videli potencial za zaslužek.

Nekoč prijetne kotičke so preplavili oglasi. Hkrati so te strani dobile lastnika, ki mu v resnici ni bilo mar za tematiko, ki jo je stran pokrivala. Šlo je za biznis, kjer se je vse začelo z oceno, koliko oči bo dnevno romalo po vsebini, contentu. Najeli so nekaj slabo plačanih ljudi, ki so nekako bdeli nad sistemom ali polovičarsko pisali novičke, za katere jim je bilo v resnici vseeno.

Tako so nekoč zanimive strani, ki so jih v svojem prostem času iz čistega navdušenja postavili navadni ljudje, postale 'content farme' slabo plačanih ljudi, ki so pogosto pisali za več strani s pogosto povsem nepovezanimi tematikami.

Najpomembnejši dejavnik celotnega spleta pa je postal SEO, Search Engine Optimization, torej ,kako čim bolj prepričati spletne iskalnike (beri: Google), da je neka stran res super. Posledica je današnja poplava nepomembnega spletnega balasta. Iskanje normalnih kuharskih receptov ne deluje več, redno se moram prebijati skozi nakladanje o nekakšnih babicah kuharicah, da bi na koncu prišel do – od nekod prepisanega recepta.

Facebook je bil prvi, ki je dobesedno postal internet znotraj interneta. Grozno.

Drugi dejavnik je bil vzpon družbenih omrežij; kot so nekoč peli Eagles, You can check out any time you like, but you can never leave. Cilj družabnih omrežij je, da ves čas ostanemo pri njih. »Ne, ne, tam zunaj, tam na internetu, tam ni nič zanimivega, ostani tu, na Facebooku, tu je vse prijetno in super.« »Glej, fotografija malih kužkov, kako imenitno!« »Ne, še malo ostani, glej, sončni zahod!« »Kaj pa tvoj prijatelj, ki je na dopustu? Te to res ne bi zanimalo?« Facebook je bil prvi, ki je dobesedno postal internet znotraj interneta. Grozno.

Če skočim nazaj na prispodobo mesteca – ob poplavi tržnic in stojnic so zrastli novi kompleksi gromozanskih 'šoping' centrov z vsem, kar bi si človek želel. Klimatizirani, z velikimi trgovinami. Sicer brez kakršnekoli iskrivosti in strasti, a vseeno so vase posrkali večino tistih trgovinic, stojnic, uličnih prodajalcev in vsega ostalega.

Tisti, ki nismo nikoli odprli Facebook računa, se na trenutke počutimo, kot da vandramo po opuščenem velemestu. Še vedno se morda kje najdejo zanimive majhne stojnice, a je do njih vse težje priti, saj so avtobusi interneta, ki jim rečemo spletni iskalniki, sprogramirani tako, da ustavljajo le pri največjih nakupovalnih središčih.

Verjamem, da bi se lahko vse zapisano prebralo, kot »Jure se stara in postaja nostalgičen«. Morda res. Ampak nad drugimi vidiki tehnološkega napredka sem navdušen! Kako imenitno, da s tremi kliki pridem do knjige, ki se v nekaj sekundah pojavi na napravi, katere baterija zdrži dva meseca, in jo lahko berem v temi! In da imam v žepu napravo, ki mi v trenutku postreže s celotnim znanjem človeštva. Ter da obstaja spletišče, kjer mi človek iz druge strani sveta nazorno pokaže, kako zamenjati sifon umivalnika v kopalnici – v obliki videa, medtem ko ležim pod omenjenim umivalnikom.

Napredek je nesporen in ga pozdravljam, a na trenutke vseeno pogrešam tisto, kar smo z njim izgubili.