Objavljeno: 1.7.2009 10:18 | Avtor: Žiga Četrtič | Monitor Junij 2009 | Teme: foto

Podpis, prosim

Spletni dnevniki, spletne galerije, forumi, družabna omrežja ... Marsikateri uporabnik spleta že dolgo ne le pregleduje, temveč tudi prispeva v vsebino medmrežja. In čeprav se je internet rodil v zibelki kapitalizma in še danes omogoča bajne zaslužke, je zavest o avtorskih pravicah in intelektualni lastnini v spletu objavljenih gradiv pogosto zanemarjena.

Pogosta žrtev nepooblaščene rabe so slikovna gradiva oz. fotografije. In če ste eden izmed tistih, ki svoje fotografske stvaritve radi pokažete v spletu, a kljub temu ne želite, da bi sad vašega truda uporabljal kar vsak pisec spletnih dnevnikov, vsaka turistična agencija, množična občila ali celo izdelovalci pralnega praška, je čas, da začnete svoje fotografije opremljati s podpisom oz. "watermarkom".

Vodni žig

Začelo se je, kje drugje kot pri denarju. Vodni žig je ena od zaščit pred ponarejanjem bankovcev, znana že od trinajstega stoletja in v rabi še danes, le da so se je v vseh teh stoletjih, kar je na voljo, zlikovci že davno naučili potvarjati.

V digitalnem svetu poznamo v grobem dve vrsti zaščite vizualnih digitalnih vsebin, za katere se je uveljavila besedna zveza vodni žig. Bolj zapletena in bolj podobna tisti iz bankirskih vod, je izvedba z nekakšnim vzorcem šuma. S posebnimi algoritmi se v zapis datoteke doda informacija o nosilcu avtorskih pravic. Največja prednost te zamisli je to, da je neopazna za opazovalca, vendar je občutljiva za nadaljnje urejanje fotografije (spreminjanje velikosti, barvnih tonov, stiskanje ...), popolnoma neuporabna pa je na natisnjenih fotografijah.

Veliko preprostejše je dodajanje vidnega podpisa na samo fotografijo. Avtor je tako jasno viden in tudi dvoma o avtorskih pravicah ni več.

Avtorske pravice

Po evropskem pravnem redu za uveljavljanje avtorskih pravic zadostuje napis na fotografiji ali ob njej z imenom in priimkom avtorja. Če tega ni, pa avtorske pravice pripadajo mediju, kjer je bilo delo najprej objavljeno. Po ameriški zakonodaji pa je treba na fotografijo dodati znak (C), ime in priimek avtorja ter leto nastanka.

Učinkovitost podpisa

Stopnja zaščite je odvisna od marsičesa. Največji učinek ima že sam podpis, ki da opazovalcu vedeti, da nam ni vseeno za naša avtorska dela, zato bo povprašal po dovoljenju za uporabo ali pa šel iskat drugo fotografijo. A pravičnosti po dolgem in počez ne smemo predpostavljati. Predrzneži bodo poskusili zaščito zaobiti. Če je naš vodni žig v spodnjem kotu, bo morda dovolj že obrez fotografije, ki je sploh ne bo kritično poslabšal. Zato so sredinsko nameščeni podpisi učinkovitejši, a seveda tudi veliko bolj moteči. Tudi te je mogoče odpraviti, le da to zahteva veliko znanja in truda in je uspešno le v nekaterih primerih. Zaščita, ki prevlada nad fotografijo, pa tudi izgubi smisel. Najti pravšnji kompromis, je torej vse prej kot preprosto. Odvisno pa je tudi od tega, kakšne so naše ambicije.

Kaj bi si želeli?

Če se odločimo, da želimo fotografijo le podpisati in je ne narediti popolnoma neuporabne in nadležne tudi za ogled, je naša naslednja težava estetska umestitev podpisa, ki je pravzaprav vsiljivec na fotografiji. Pomembni sta že izbira pisave in dolžina podpisa, ki močno vplivata na umestitev. Zanemariti ne smemo tudi barve, saj bomo verjetno enak podpis ohranjali na večini fotografij. Podlaga je zato vnaprej neznana. Prav tako orientacija in, če fotografije obrezujemo, tudi razmerja in dolžina stranic.

Rešitev, ki ni popolnoma trivialna in hkrati ne pretirano zahtevna, je zato postavitev transparentnega tekstovnega podpisa v spodnji desni kot, ki hkrati vsebuje senco za boljšo vidljivost na svetlih podlagah.

Spletna orodja

Picmarkr dobro ve, kje najbolj potrebujemo vodne žige: v internetu. In tudi dosegljiv je brezplačno prav tam. Na spletnem naslovu picmarkr.com nam orodje omogoča dostop do fotografij na flickru, Picasi in Facebooku. Po svojih spletnih albumih lahko pobrskamo in si izberemo do deset fotografij, ki jim želimo dodati podpis. Ko opravimo s preprostimi, a ličnimi rešitvami, fotografije naloži nazaj v spletne albume ali v domači računalnik. Facebook pa ga, denimo, prepozna kot eno izmed množice aplikacij.

Program si lahko naložimo tudi v računalnik, kjer nam omogoča nekaj več funkcionalnosti in dovoljuje tudi obdelavo več slik. Možnosti so sicer glede na druga orodja še vedno zelo okrnjene, a so pripravljene predloge zelo lične.

In kaj vse omogočajo programi?

Najpomembnejša značilnost je paketna obdelava fotografij. Program lahko tako prežveči množico izbranih fotografij ali celotno mapo ter nam rezultate shrani na novo lokacijo ali pa prepiše izvirnike.

V sam program najprej uvozimo skupino fotografij, nato pa oblikujemo podpis. Nekateri programi omogočajo urejanje s sloji, kar bo zahtevnejšim uporabnikom prišlo še kako prav, saj omenjeni pristop dovoljuje več kaligrafske svobode. Spreminjanje položajev posameznih znakov in nastavljanje ustrezne velikosti znaka "(C)" s številom pik je namreč bolj zapleteno in v nekaterih primerih ne moremo doseči želenega rezultata. Podpis pa ni nujno le to, kar v programu natipkamo sami. Omogočeno je tudi dodajanje podatkov iz zapisov EXIF in IPTC, kot so: datum, ura, nastavitve fotoaparata, koordinate GPS in še bi lahko naštevali.

Praviloma pa nismo omejeni le s tekstovnim podpisom, saj lahko vodni žig vsebuje tudi poljubno fotografijo oz. grafiko. Oblikovanje izvedemo v katerem izmed vektorskih programov, v samem orodju za dodajanje vodnega žiga pa si izberemo le postavitev, velikost in učinke senčenja ter prosojnosti.

Možnosti posega v videz podpisa se med programi kljub vsemu zelo razlikujejo. Najpreprostejši ne premorejo niti nastavljanja natančne poravnave, kaj šele spreminjanje intenzitete in lege senčenja.

Kot dodatek združujejo nekatere programske rešitve za dodajanje vodnega žiga tudi orodje za okvirjanje in spreminjanje velikosti fotografij. A možnosti so omejene in pogosto neuporabne, saj se izkaže, da je treba za ustrezno delovanje v večini primerov programom uvoziti slike enakih mer, na voljo pa nam je tudi le nekaj že pripravljenih okvirjev.

Razlike v uporabniških vmesnikih niso opazne le na pogled, temveč tudi po funkcionalnosti. Za številne programe je prehud zalogaj sprotno ustvarjanje predogleda, kar je med uporabo zelo nadležno. Neprijetno je tudi to, da so nekateri avtorji izpustili možnost nastavitve stiskanja izhodnih datotek JPG.

Visual Watermark prepriča s svojimi zmogljivostmi, a razmeče okna uporabniškega vmesnika po zaslonu.

Uporaba v praksi

Delovanje programa za dodajanje vodnega žiga je na videz preprosto. Zato najdemo v spletu množico ponudnikov. Tokrat smo preizkusili okrog dvajset rešitev, a si nekatere ne zaslužijo niti omembe. Naleteli smo tudi na tri po zasnovi povsem enake programe, ki so se razlikovali le po uporabniškem vmesniku.

Zelo priročno bi bilo, ko bi programi premogli nekaj intuicije. Sredinsko nameščanje še ne predstavlja velikih težav, a si nekateri kljub temu zapomnijo velikost podpisa v pikah. To pri različnih velikostih vhodnih fotografij pomeni različne končne velikosti podpisa v primerjavi z velikostjo fotografije. Naprednejši programi (Aoao Watermark, Visual Watermark) znajo prilagoditi velikost podpisa fotografiji, a le pri fotografijah enakih orientacij in razmerij stranic. In v čem je težava? Nekaj matematičnega razmisleka nam pove, da bi si bilo treba podatke o velikosti zapomniti proporcionalno (torej v odstotkih mer fotografije), a bi podatki zadoščali le za fotografije s točno določenim razmerjem stranic. In ker vemo, da fotoaparati posnamejo fotografije v razmerjih 4 : 3 oz. 3 : 2, bi razen v primerih poljubnega obrezovanja posnetkov morale zadoščati le ene shranjene nastavitve, če bi programi znali ločiti med pokončnimi in ležečimi fotografijami. A žal na takega tokrat nismo naleteli.

Najpreprostejšim programom moramo zato servirati fotografije enake velikosti in enake postavitve. Ko z njimi opravi, pa lahko uporabimo nove nastavitve na naslednjem paketu fotografij. K sreči si vsi programi znajo zapomniti naše želje. Naprednejši pa se bodo dobro obnesli tudi pri slikah različnih velikosti, a z enakim razmerjem stranic. Se sliši zapleteno? Ko boste poskusili, boste že razumeli.

Če ste se odločili, da boste podpisovali svoje fotografije, se vam splača poskusiti katerega od programov, omenjenih v tabeli. Z nekaj volje lahko ustvarite povsem zadovoljive in lične rezultate. Še vedno pa je najboljša, a tudi najbolj zapletena rešitev uporaba profesionalnih programov za urejanje fotografij, ki omogočajo paketno obdelavo in ustvarjanje lastnih makro funkcij.

Čim bolj vodni žig ščiti fotografijo pred zlorabo, tem bolj je moteč in vpadljiv.

Podpisa na fotografiji bi se lahko hitro znebili že z manjšim izrezom, pa vendar daje opazovalcu vedeti, da nismo brezbrižni do svojih avtorskih pravic.

Tabela z rezultati

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji