Platno namesto zaslona

Objavljeno: 27.3.2007 16:14 | Avtor: Tadej Beravs | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: April 2007

Bitka med projektorji in plazemskimi oz. LCD televizorji traja že dolgo, vendar nič ne kaže, da je bo kmalu konec. Pri obeh tehnologijah se cene drastično znižujejo, kakovost in zmogljivost pa sta vedno boljši. Kljub temu bomo po slovenskih domovih težko našli veliko platno, ki bi igralo vlogo velikega televizorja, pa čeprav so cene v primerjavi z velikimi LCD približno enake.

Bolj priljubljeni, skorajda že obvezni so projektorji v poslovnem svetu, kot oprema predavalnic in sejnih sob, pa tudi kot prenosna oprema marsikaterega poslovneža. Vedno je namreč laže in bolj učinkovito občinstvo prepričati s hitro pripravljeno projekcijo kakor s kupom papirjev.

Ker tehnologija projektorjev še vedno vztrajno napreduje, cene pa padajo, smo se odločili za vnovičen pregled trga, tokrat modelov, ki so cenejši od 2500 evrov. V slabem letu in pol, kolikor je minilo od našega zadnjega preizkusa projektorjev, je prišlo do zanimivih novosti predvsem na področju projektorjev za hišni kino. Najprej pade v oči, da so današnji modeli skoraj vsi po vrsti (z redkimi, še zastarelimi, modeli) združljivi s HD (HD Ready). To pomeni, da znajo prikazovati video ločljivosti 1280 × 720 pik. Resda takih filmov danes bolj ali manj še ni dobiti (razen tistih nekaj naslovov HD TV, ki jih lahko predvajamo na tistih nekaj redkih predvajalnikih, predvsem računalniških), pa vendar taka pripravljenost ne more škoditi. Izboljšala se je tudi kakovost prikazane slike, predvsem pa razmere, v katerih lahko uporabljamo projektorje. Za ogled filma prostora ni več treba popolnoma zatemniti, pa tudi pri poslovni rabi svetlost prostora ne vpliva več tako drastično na sliko. Velik poudarek je tudi na prenosljivosti projektorjev, z morebitno zamenjavo žarnic s tehnologijo LED pa se bo pri prenosljivosti projektorjev pisalo novo poglavje. Mimogrede, prvo tako lastovko, Samsungov model SP-P300ME, smo preizkusili že septembra, vendar je imel zelo nizko svetilnost.

Prekletstvo žarnice

Za projekcijo slike vsekakor potrebujemo dovolj močan vir svetlobe, ki je po možnosti še dovolj dober. Stari grafoskopi so uporabljali halogenske žarnice, pri katerih barva svetlobe skorajda ni bila pomembna. Pri projektorjih pa se kaj hitro zaplete, saj je hkrati zelo pomembna sama velikost projektorja (žarnica mora torej biti majhna in čim manj vroča, da ne potrebujemo velikih ventilatorjev) in barva svetlobe, ki naj bi bila čim bolj bela. Stari kino (oz. 35 mm) projektorji so za izvor bele svetlobe uporabljali dve elektrodi na zelo majhni medsebojni razdalji. Potreben je bil le še zadosti močan električni vir, da je tok stekel skozi majhno zračno režo med elektrodama, zaradi česar se je ob tem sprostila izredno močna bela svetloba. Seveda je bilo treba zaradi izrab elektrod vedno skrbeti za dovolj majhno režo med njima.

Današnje žarnice za projektor delujejo podobno, sodobna izdelava pa je omogočila izdelavo žarnic v res majhnem formatu, ki ne zahtevajo vzdrževanja. Danes so največ v rabi žarnice UHP (Ultra High Performance), ki so prav tako sestavljene iz dveh elektrod, le da sta zaprti v majhnem steklenem balončku pod zelo visokim tlakom (300 barov!), napolnjenim s hlapi živega srebra. Ravno visoki tlak živega srebra omogoča, da žarnica sveti v vidni svetlobi, saj bi ti drugače oddajala ultravijolično svetlobo. Slednjo uporabljajo žarnice za javno razsvetljavo in jo ob pomoči fosforjevega zaslona pretvorijo v vidno.

Taka žarnica poleg vidne svetlobe sprošča še zelo veliko toplotne energije, ki jo je treba dovolj hitro odvajati. Za to seveda poskrbijo ventilatorji, ki skrbno hladijo žarnico in druge komponente, ki so izpostavljene močni svetlobi. Zato so današnji projektorji še vedno glasni; čim večji svetlobni tok zmorejo, tem bolj so glasni. Ker je projektor občutljiva naprava in ker ventilatorji v naprave (spomnimo se samo na osebne računalnike) vedno vlečejo tudi velike količine prahu, je treba komponente zaščiti tudi s filtrom proti prahu in ga tudi redno menjati. Z očiščenim filtrom poskrbimo za lažji pretok zraka in učinkovitejše hlajenje žarnice, s tem pa tudi za podaljšanje njene življenjske dobe. Prav tako je zelo priporočljivo, da projektorja nimamo v zelo prašnih in pretoplih prostorih.

Vsa ta pozornost, ki jo namenjamo žarnici, je potrebna zgolj zaradi njene nore cene, ki se še vedno giblje okoli 400 evrov, in pri manjših modelih predstavlja skoraj polovico cene novega projektorja. Tako visoki ceni žarnice botruje precej zahtevna in natančna izdelava, majhna proizvodnja in seveda komercialni razlogi. Povprečna življenjska doba žarnice je okoli 3000 ur. To sicer ne pomeni, da bo žarnica po toliko urah pregorela, temveč da bo počasi izgubila svetilnost. No, statistično gledano, si lahko ob tako dolgi življenjski dobi pet let vsak večer ogledamo film. Potem pa bo projektor tako ali tako skorajda zastarel. Še to - iz cene žarnice lahko izračunamo, da nas ogled filma povprečno stane zgolj dvajset centov. Res pa je, da projektor zaenkrat še ni dober nadomestek za navadni televizijski sprejemnik, ki ponavadi na dan (in vsak dan) gori po več ur skupaj. Sicer pa lahko na podaljšanje življenjske dobe žarnice vplivamo tudi s preklopom projektorja v varčni način delovanja, ki žarnico manj obremeni in s tem manj segreva. Seveda pa je takrat projicirana slika temnejša.

Žarnicam se sicer obeta svetla prihodnost. V podjetju Philips (ki je razvilo tudi prve žarnice UHP) že razvijajo žarnice, katerih življenjska doba bo presegla 10.000 ur. Na pohodu je tudi trenutno zelo priljubljena tehnologija LED, saj razvijajo diode s čedalje večjo svetilnostjo. Kot rečeno, nekateri projektorji to tehnologijo že uporabljajo, vendar bo preteklo še kar nekaj časa, da se bodo lahko postavili ob bok žarnicam UHP.

Kako pravilno izbrati?

Na trgu je dandanes zelo veliko različnih projektorjev in med izbiranjem se velikokrat vprašamo, kaj vse bi sploh potrebovali, oz. kaj od projektorja sploh zahtevamo. Lahko bi posegli kar po najzmogljivejših projektorjih, saj bi s tem težko zgrešili. Zmotila bi nas seveda astronomska cena, velikost in glasnost.

Če bo projektor namenjen predvsem poslovni rabi, kar pomeni prikazu besedil, tabel, grafikonov, predstavitev, fotografij, tehničnih risb itd., je priporočljivo izbrati takega, ki bo po moči svetlobnega toka zagotavljal dovolj svetlo sliko v danih prostorih. Prav vsi projektorji se zelo dobro obnesejo v zatemnjenih prostorih, takoj ko je ob projektorju še dodatna osvetljava ali celo zunanja svetloba, pa je bo treba poseči po močnejših in zmogljivejših projektorjih, ki imajo svetlobni tok 2000 lumnov ali več. Prikaz pravilnih barv pri besedilu in predstavitvah najverjetneje ni kritičen, vseeno pa bo dobro imeti projicirano sliko, ki bo taka, kot je na našem zaslonu.

Ločljivost, ki je trenutno najbolj razširjena pri t. i. "podatkovnih" projektorjih, je 1024 × 768 pik. Ločljivosti, ki so manjše od te (med najcenejšimi projektorji včasih še vedno najdemo tudi take z ločljivostjo 800 × 600 pik), so čedalje bolj neuporabne, saj težko prikažemo podrobnosti in hitro izgubimo pri preglednosti, npr. obširnejših tabel.

Pomembna je tudi velikost projicirane slike. Pri večini projektorjev je navedena največja projicirana slika, ki je približno 300 palcev ali 762 centimetrov. Jasno, da je lahko slika še večja, če projektor postavimo dlje od projekcijskega platna, vendar bo pretemna. Ta podatek gre torej vzeti predvsem kot priporočilo izdelovalca.

Kino pri vas doma

Pri odločanju o projektorju za hišni kino je treba paziti na povsem druge lastnosti kot pri poslovnih projektorjih. Pri ogledu filma je kakovost slike in barvna izrazitost, še posebej v temnih odtenkih, bolj pomembna. V poštev pride tudi večje kontrastno razmerje (do uradnih 10000 : 1), ki nam daje informacijo o vidnosti oz. razločnosti temnejših odtenkov. Pri projektorjih je namreč težava, da zaradi močne osvetlitve črna barva na projicirani sliki ni "prava" črna, temveč prej rjavkasto oz. sivo črna. Zato imajo projektorji za hišni kino praviloma precej šibkejši svetlobni tok od podatkovnih. To tudi pomeni, da je treba za lepo vidno sliko zatemniti prostor, a to tako ali tako počnemo tudi, kadar gledamo film po televiziji. Z manjšim svetlobnim tokom se projektor tudi manj greje, zato ni potrebno tako močno hlajenje in to se pozna na manjšem hrupu.

Večina takih projektorjev sliko projicira (tudi) v formatu 16 : 9, ki je namenjen predvsem za oglede filmov. Tudi ločljivost teh projektorjev je malenkost višja od podatkovnih in je 1280 x 720 pik oz. "720p", kot se temu uradno reče.

Projektor za rabo doma je lahko precej neroden, saj se je za idealno postavitev v dnevni sobi treba kar precej potruditi. Najlažja je namestitev pod strop, na posebne nosilce. Manj zmogljive projektorje (pri katerih ni omogočeno premikanje leč) je zato treba fizično nagniti, da sliko ujamemo na platnu, z nagibom pa povzročimo trapezno popačenje slike, ki ga je nato treba z nastavitvami odpraviti. Žal pa se pri takem početju nekoliko poslabša kakovost slike (ostrina ob robovih). Najbolje bi bilo, ko bi bil projektor postavljen neposredno pred platno, a to je v praksi skorajda nemogoče, oz. to omogočajo le nekateri ekstremno širokokotni modeli (pred časom smo preizkusili tak NECov model). Na srečo so zmogljivejši projektorji opremljeni z možnostjo premika leč, t. i. "lens shift". Tako lahko projektor namestimo skoraj v kot sobe in povsem na tla, sliko pa brez kakršnegakoli popačenja projiciramo na sredo sobe.

Pomembno je tudi, na kaj projiciramo. Že res, da lepo pobeljena in ravna stena manj zahtevnim zadostuje. Vendar je ob izbiri ustreznega platna kakovost slike lahko bistveno boljša. Pri tem je ključna odbojnost materiala. Če je stena precej hrapava, se veliko svetlobe razprši in zelo malo odbije ravno nazaj. Zato slika deluje dosti temneje, kot če bi jo projicirali na platno. To pride še najbolj do izraza, kadar prostora ni mogoče zatemniti in nam izboljšanje svetlosti slike pride še kako prav. Jakost svetlosti slike lahko povečamo tudi s približevanjem projektorja, vendar moramo pri tem vzeti v zakup, da se bo diagonala slike s tem zmanjšala. Dobro je, če za tak primer izberemo projektor, ki ima velik kot projekcije.

Na voljo je tudi več vrst projekcijskih platen, od prenosnih do statičnih ali pa kar okvirov, ki jih namestimo na steno. Seveda so na voljo tudi motorizirani, ki se s klikom na daljinca spustijo s stropa. Ena izmed preprostejših rešitev je tudi prebarvanje stene s posebno barvo za projekcije. Vsekakor pa je platno bolje kupiti, oz. steno pripraviti šele po nakupu projektorja, da lahko natančno izmerimo, kakšno velikost potrebujemo.

Kako priklopiti?

Kar precej načinov je, kako sliko iz računalnika ali DVD predvajalnika prenesti do projektorja. Pri poslovnih projektorjih je seveda najbolj v rabi priklop na prenosni računalnik. Ta je lahko izveden s klasičnim izhodom VGA, saj velika večina projektorjev podpira tudi takšno povezavo. Malo manj je v rabi priklop DVI, ki je stopil v veljavo z nastankom zaslonov LCD. Večina prenosnih računalnikov namreč še nima izhoda DVI. Če ga vaš ima, je seveda dobro razmisliti o projektorju, ki omogoča neposredno povezavo DVI, saj bo slika lahko precej boljša kot prek VGA.

Nekateri specializirani (in dražji) projektorji omogočajo udobno povezavo prek brezžičnega omrežja oz. WLAN. Seveda take povezave ne moremo enačiti z VGA ali DVI, saj je prenosa informacij povsem drugačen in predvsem počasnejši. Omejeni smo s samo hitrostjo povezave, ki enostavno ne omogoča predvajanja videa, pa tudi kakovost statičnih slik je ponavadi slabša, saj projektor (oz. gonilnik na računalniku) sliki ponavadi zmanjša barvno globino. Se pa odlično obnese pri poslovni rabi, saj lahko na tak projektor projicirajo tudi uporabniki, ki ne stojijo nujno za govorniškim pultom, kjer je na voljo povezovalni kabel do projektorja. Poleg tega se ob taki povezavi ponavadi vzpostavi povezava med daljinskim upravljalnikom projektorja in računalnikom; to pomeni, da lahko z daljincem upravljamo miško računalnika.

Za povezavo video signala sta skoraj vedno na voljo kompozitni in S-video priklop. Prvi po parici prenaša zgolj informacije o sliki, in sicer analogno. Kakovost prenesenega signala zato ni taka, kot bi lahko bila. Če je na voljo tudi priklop S-video, se ga splača izkoristiti, saj se pri takem prenosu informacija o barvi in svetlosti prenaša ločeno, zato je kakovost slike boljša. Nekoliko manj pa je razširjen komponenti priklop. Gre za tri ločene parice, ki se med seboj ne motijo, s tem pa še dodatno pridobimo na kakovosti slike. Čedalje bolj pa je v rabi digitalni priklop HDMI, ki po enem kablu digitalno prenaša informacije o sliki in zvoku. Kakovost takega prenosa je trenutno najboljša, saj omogoča prenos videa tudi pri visoki ločljivosti 1920 x 1080 pik. Če vaš računalnik/prenosnik nima priključka HDMI, si lahko pomagate s pretvornikom DVI-HDMI.

Tehnologija

Delovanje projektorja je dokaj preprosto. Vir svetlobe postavimo pred polprosojni zaslon, na katerem je prikazana slika. Svetloba se na poti skozi zaslon obarva in prek vrste leč ustrezno projicira na platno.

To dokaj eksaktno velja za današnje projektorje, ki delujejo po tehnologiji LCD. Vir svetlobe je razdeljen na tri osnovne barvne komponente: rdečo, modro in zeleno, vsaka barva pa gre skozi svoj LCD zaslon. Kristali na zaslonu prepuščajo določene dele slike, ti "delčki", ki prihajajo s treh LCDjev, pa se v posebni prizmi zopet združijo v celoto in skozi leče potujejo do projekcijskega platna.

Delovanje projektorja s tehnologijo LCD.

Drug razširjen način delovanja temelji na tehnologiji DLP podjetja Texas Instruments, ki za delo uporablja mikrozrcala. Na majhnem čipu je nanizanih toliko zrcalc, kolikšna je ločljivost projektorja, čip pa lahko vsakega od njih obrne v pravo smer in tako piko "vključi" ali "izključi". Svetloba, ki potuje od žarnice, se na trenutno pravilno obrnjenih zrcalih odbije proti barvnemu filtru, od tu naprej gre skozi leče in se ujame na platnu. Barvni filter je izveden kot kolesce, na katerem so nanizane osnovne barve. Kolesce se vrti z dovolj visoko frekvenco, da oko motenj ne opazi, lahko pa te zasledimo z video kamero, ki ji je moč spreminjati hitrost zajemanja videa (t. i. shutter speed). Slika je nekaj časa rdeča, nekaj časa zelena...Pri različici DLP s tremi čipi z zrcali je končni rezultat boljši, saj imamo, tako kot pri tehnologiji s tremi LCD, že v osnovi tri vire barvne svetlobe. Po odboju od zrcal se v uporabno sliko združi v prizmi. Je pa res, da tak način zaradi višje cene ni najbolj razširjen.

Delovanje projektorja s čipom DLP.

Delovanje projektorja s tremi čipi DLP.

V praksi so razlike med tehnologijama LCD in DLP kar dobro vidne. Vsaka ima svoje dobre in slabe lastnosti. Projektorji LCD slovijo po živih barvah in svetlejši sliki, saj DLP za enako svetlo sliko potrebuje okoli 30 % močnejšo žarnico. Slabše pa se odreže pri prikazu sivinskih barv, saj težko zagotovi povsem črno barvo. Slabost je tudi večja razdalja med segmenti na zaslonu, kar se pozna kot mrežasta slika oz. vidnejše posamezne pike. Te so pri manjših ločljivostih, kot je na primer 800 × 600, še veliko bolj opazne.

DLP se lahko pohvali z izrazitejšo črno barvo, posledično večjim kontrastom (primerno za filme), projektorji pa so lahko precej manjši. Prav zato večina kompaktnih projektorjev uporablja tehnologijo DLP. Ker je razdalja med segmenti precej manjša, tudi "mreže" na zaslonu skorajda ni opaziti.

Največ slabosti pri tehnologiji DLP z enim čipom pripisujemo ravno filtrirnemu koleščku, ki ima nanizane osnovne barve. Projicirane slike so včasih preveč blede oz. presvetljene, zaradi vrtenja kolesca pa je pri hitrih "prizorih" zgoraj opisani barvni učinek moč opaziti tudi s prostim očesom. Za odstranitev tega pojava so v Texas Instruments na kolešček namestili dvojno serijo osnovnih barv in s tem pohitril menjavanje slik, tako da človeško oko sprememb ne opazi več. So pa tudi različice, pri katerih je na kolescu nanizanih več odtenkov barv. To bistveno pripomore k bolj izrazitim barvam.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki