Papir nas bo preživel
Tiskalniki verjetno niso najbolj zanimiva tehnologija na tem svetu. Kljub temu jih, predvsem v podjetjih, še vedno zelo veliko uporabljamo, svoje mesto pa si vzdržujejo tudi v domačem okolju.
Kaj smo ugotovili?
Tiskanje z brizgalnimi tiskalniki danes ni (nujno) več drago, kot je bilo včasih. Cene izpisa so lahko popolnoma primerljive s tistimi, ki jih prinesejo laserski tiskalniki, res pa je, da je delo z brizgalniki zaradi tekočih barvil ponavadi nekoliko bolj zahtevno. Je pa zato kakovost barvnega izpisa, še posebej na svetlečem papirju, neprimerno boljša, največkrat kar odlična.
Tiskalniki so bili dolga leta domena poslovnega sveta. Tistega, ki je nanje pisal dopise, poročila in preglednice, in tistega, ki je nanje tiskal (pol)profesionalno postavljene grafične izdelke studiev DTP, kar je zakoličil Apple v kombinaciji s HPjevim laserskim tiskalnikom Laserjet.
Nato je prišel razmah digitalnih fotoaparatov, ko s(m)o kar naenkrat vsi postali fotografi, JPGji na naših diskih so se množili, obenem pa se je rodila nezadržna želja, da bi to množico fotografij spravili na papir, tako kot smo bili vajeni v analognih časih. Res, fotografski studii so se hitro prilagodili in omogočili tiskanje fotografij z naših kartic SD (in Compact flash), pa vendar ima (je imelo) lastno tiskanje fotografij na domači papir nekakšen nezadržni čar, zaradi katerega se je trg brizgalnih tiskalnikov naenkrat razmahnil.
Tiskanje s tehnologijo brizganja tekočih barvil je namreč zelo hitro toliko napredovalo, da je izdelke, ki jih natisnemo na svetleč (»foto«) papir, v resnici popolnoma nemogoče ločiti od tistih, ki jih izpljunejo iz sebe profesionalni razvijalni stroji v zgoraj omenjenih razvijalnih studiih. Ločljivost tiska in barvna pravilnost pri bolj ali manj vseh izdelkih so že zelo dolgo na taki ravni, da ju izdelovalci pri veliki večini izdelkov niti ne poskušajo več izboljševati. V resnici je edina slabost doma natisnjenih fotografij v tem, da barvila dokaj hitro (po naših testih v nekaj letih) zbledijo, če jih ne shranimo v nepredušne plastične folije in po možnosti pospravimo v temen predal.
Pa vendar tiskanje fotografij doma danes še zdaleč ni več tako priljubljeno kot včasih. Razlog je (morda, špekuliram!) v vedno bolj digitalizirani okolici. Fotografije vedno bolj izdelujemo že kar s telefoni, hranimo jih tudi tam, ali pa jih prek oblačnega Dropboxa ali Google Drivea prenesemo na disk računalnika. Tam se kopičijo, prenašamo jih v digitalne galerije (Google Plus, Facebook), le tu in tam se jih še odločimo natisniti, in takrat je za to najenostavneje uporabiti razvijalni studio. Pa še najbolj poceni za povrh. A še to počasi odpada, saj je babicam in dedkom fotografije že danes najbolj enostavno pokazati kar prek tablice, ki jo prinesemo s seboj na obisk. Ali pa jih kar naložiti na njihove tablice, ki so jih dobili za zadnji rojstni dan.
Ne čudi torej, da ločene kategorije »foto tiskalnikov« danes v resnici sploh ni več. V tem rangu vztraja le nekaj zelo specializiranih modelov, večinoma velikosti A3 in A2, večina brizgalnih modelov pa je danes v resnici »poslovnih«. Takih, kot smo jih preizkušali na tokratnem preizkusu. Podroben bralec bo opazil, da so si tudi tu ocene kakovosti tiska preizkušenih modelov zelo podobne. Razlike so najopaznejše v dodatnih zmogljivostih (optično branje, upravljanje prek LCD …) in seveda v ceni odtisa. O tem pa več na naslednjih straneh.
Video
Ob preizkusu smo posneli tudi kratek video, ki si ga lahko ogledate na naslovu:
