Panasonic TZ100
Panasonic je na področju popotniških fotoaparatov že leta zelo uspešen s svojo serijo TZ (»Traveller Zoom«). Ti aparati so tradicionalno ponujali dobro razmerje med zmogljivostjo, predvsem pri razponu objektiva, kompaktnostjo, funkcionalnostjo in tudi ceno. Najnovejši model iz te serije, imenovan preprosto TZ100, pa je nekoliko razred zase.
Glede na večino prejšnjih modelov je umeščen razmeroma visoko na cenovni lestvici. Glavni razlog za to je veliko, kakovostno tipalo. Po diagonali meri en palec, torej toliko kot pri Sonyjevih nadvse uspešnih aparatih RX10. Glede na specifikacije si lahko predstavljamo, da so v Panasonicu tipalo dobili od Sonyja (njihova tipala sicer uporablja kar nekaj fotografskih podjetij), to vsekakor ne bi bilo slabo.
No, kakorkoli, tipalo se zelo dobro odreže. Velikost zagotovi zelo visoko kakovost fotografij, predvsem v temnejših svetlobnih razmerah, s katerimi imajo žepni modeli sicer največ težav. Še vedno zaostaja za DSLRji, a so razlike razmeroma majhne. Ločljivost je dvajset milijonov pik, občutljivost pa gre do ISO 12800, dvakrat toliko v posebnem programskem načinu. Največji skok v šumu smo opazili pri ISO 1600, a so rezultati kljub temu dobri. Glede na velikost tipala je zelo dobrodošla tudi podpora formatu RAW, ta nam doda še več svobode pri naknadni obdelavi fotografij.
Pomembno vlogo igra tudi objektiv, v tem primeru sega od 25 pa do 250 milimetrov. Na široki strani smo se v zadnjih letih sicer nekoliko razvadili (večina aparatov tega ranga začne pri 24 milimetrih), a gre kljub temu za zelo dober razpon goriščnic. Še bolj koristna je največja odprtost zaslonke, pri širokem kotu seže do F2,8. Na drugi strani, torej pri 250 milimetrih, se to sicer zapre na F5,9, a je glede na razmeroma kompaktno ohišje kljub vsemu kar dobro. Morda bi si želeli le, da bi nekoliko večja odprtost ostala tudi pri srednjih goriščnicah. Pri 50 milimetrih je največja odprtost zaslonke F4,1, a take so pač omejitve objektiva (oziroma cene in velikosti). Objektiv je dovolj oster, zelo dobra je tudi optična stabilizacija slike. V primerjavi z drugimi aparati, ki imajo tipalo te velikosti, je tistih 250 milimetrov sicer res veliko (Sonyev RX100 Mk. 3 se ustavi pri 70 milimetrih), to sovpada z uvrstitvijo tega modela v serijo TZ (večina članov te družine sicer sega še dlje na tele območje).
Ohišje je kovinsko in zelo kakovostno, na desni strani je rahlo odebeljeno, kar olajša držanje, bi pa si želeli izdatnejšo uporabo kake gume, saj je površje razmeroma gladko. Glede na velikost tipala smo bili presenečeni nad njegovo velikostjo in težo, saj je le malenkost večje od starejših modelov serije TZ. Primerjamo ga lahko z omenjenim Sonyjevim RX100 Mk3, kar je pohvalno, glede na to, da ima TZ100 toliko daljši objektiv. V zgornjem levem vogalu je res majhno digitalno kukalo, zadaj je tripalčni zaslon solidne ločljivosti. Morda škoda, da omenjenega zaslona ni mogoče vrteti, sploh glede na to, da zmore aparat zajemati video ločljivosti 4K.
Slednji je zelo dober, je pa res vprašanje, koliko ljudi trenutno premore zaslone, na katerih bi to gledali, in računalnike, na katerih bi lahko tak video urejali. Tudi kakovost fotografij je odlična, seveda pa močno odvisna od znanja uporabnika. Seveda so na voljo vse ročne možnosti, koristen je tudi obroč okoli objektiva, ki skupaj s kolescem pod palcem olajša hitro prilagajanje nastavitev. Najzahtevnejši uporabniki bodo morda pogrešali klasični vmesnik za bliskavico, a večina tega ne bo opazila.
Novi Panasonic predstavlja dobro razmerje med kakovostjo izdelave, kakovostjo tipala, razponom goriščnic in velikostjo ohišja. Jasno pa ne more biti vse tako, kot bi si želeli, cena je temu primerno nekoliko visoka. Res, 669 evrov ni malo, je pa ceneje od Sonyjevega RX100 Mk. 3 in 4.
