Objavljeno: 30.1.2024 | Avtor: Dare Hriberšek | Monitor Februar 2024

Pametne, prodorne, včasih zatirane

Nekdaj smo govorili o ženskih in moških poklicih. Ker pač moški niso radi vezli prtičkov, ženske pa ne s kladivom tolkle po mečih v kovačnicah. Po drugi svetovni vojni so se te zadeve začele precej mešati in tudi pravi moški danes brez težav potrdimo, da so dobre v prav vsem. Pogosto boljše. Ampak prislovične sive »flehe« ostajajo.

Tehnološki svet vsekakor zaudarja po moških. Vsi poznamo Gatese, Zuckerberge, Bezose in Jobse. Precej manj odmevni so priimki kot, denimo, Mayer, Whitman in Fiorina. Pa smo šele pri poslovodnih funkcijah.

Menda ni bilo od nekdaj tako. Starejši profesorji na ljubljanski Fakulteti za računalništvo se spominjajo, da so imeli v 70. letih prejšnjega stoletja veliko več sošolk, razmerje med spoloma se je včasih že spogledovalo s skoraj polovico. Pozneje je ta širši poklic obveljal kot nekaj, kar pritiče čudakom, mediji so popularizirali pravnike, zdravnike in trgovce z delnicami. Če boste malce vprašali poznavalce, vam bodo ogovorili, da se stvari počasi normalizirajo. Poleg tega zaposlovalci s tehnoloških področij z veseljem vzamejo v službo žensko. Morda malo tudi zato, da nekoliko razelektrijo testosteronsko ozračje v pisarnah, a vseeno se zdi, da so se ženske v digitalnem svetu zgodovinsko že povsem dovolj izkazale.

Mati interneta

Med Slovenke, ki jim lahko rečemo legende, zagotovo sodi Borka Jerman Blažič, slovenska računalničarka, ustanoviteljica in prva generalna sekretarka Jugoslovanskega raziskovalnega in akademskega omrežja (YUNET), ki je leta 1991 vzpostavil prvo internetno omrežje v Jugoslaviji.

Rodila se je leta 1947 v Skopju in nato 1970 diplomirala iz inženirskih tehnologij na Tehnološko-metalurški fakulteti Univerze v Skopju, nato pa še magistrirala na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani in leta 1982 doktorirala na Naravoslovno-matematični fakulteti v Zagrebu.

Po diplomi se je zaposlila na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani, kjer je leta 1987 postala vodja oddelka za raziskovanje omrežij. Bila je članica upravnega odbora Evropskega združenja za raziskovalna omrežja (RARE) in Svetovne zveze za raziskovalna omrežja (WIDE).

Za svoje delo je bila Borka Jerman Blažič nagrajena s številnimi nagradami, denimo s Puhovo nagrado za življenjsko delo na področju interneta (2021), z zlato plaketo Univerze v Ljubljani (2021), redom za zasluge Republike Slovenije (2016).

Drugo, a še zdaleč ne najmanj pomembno pa je dejstvo, da so dame prispevale nekatere pomembne mejnike v razvoju računalništva in informatike nasploh. Med njimi prvi programski algoritem in prvi prevajalnik, ženske so igrale pomembno vlogo v britanski obveščevalni celici, znani pod imenom Bletchley Park, kjer so dešifrirali sovražnikove komunikacije. Kar 7.500 jih je bilo tam zaposlenih in so predstavljale tri četrtine tamkajšnje delovne sile. In leta 1969, ko je Neil Armstrong z ekipo med Luninimi kraterji mrzlično iskal primeren prostor za pristanek, je Apollov pristajalnik vodila nevidna roka programske opreme, ki jo je, uganili ste, spisala ženska. Ista, ki je sedem let predtem izpeljala tudi vse izračune za prvi orbitalni polet Johna Glenna.

Ada Lovelace

Kot smo že namignili, je že ena prvih faz v razvoju računalništva in programskih jezikov delo ženske. To na neki način še futuristično sanjarjenje je plod uma ženske, znane pod imenom Ada Lovelace, ki si je zamislila prvi računski stroj kakih sto let prej, preden smo ga dejansko izumili. Augusta Ada Byron se je rodila 1815 in, glej ga, mama je bila tista, ki jo je usmerila v matematiko, logiko in naravoslovno znanost nasploh. Oče je bil namreč znani Lord Byron, pesnik, s katerim so vas morda trapili med obdobjem romantike pri književnosti.

Pri 12 letih je Ada preštudirala anatomijo ptic in izrisala načrt za stroj, ki bi z mahanjem kril oponašal ptiča. Napravo je opisala kot konja, ki ima v trebuhu parni stroj. Skratka, dekličine predstave so merile v pravo smer. 1935 se je omožila z grofom Williamom Kingom, ki jo je podpiral v njenih interesih. Par se je veliko družil z intelektualci tistega časa, denimo z Michaelom Faradayem in Charlesom Dickensom.

Pri 17 je spoznala poznejšega očeta računalništva, Charlesa Babbagea, ki je postal njen mentor in učitelj, predvsem pa jo je seznanil s svojim delom na t. i. analitičnem, pozneje diferenčnem stroju. Najbolj znana je po prevodu članka Italijana Louigija Menabree, ki je opisoval analitični stroj, k prevodu pa pritaknila tudi svoje opombe. No, teh je bilo za trikratnik osnovnega članka, v njih pa je podrobno obdelala tudi izračun sekvence bernoulijevih števil. Zaradi tega v nekaterih krogih velja za nekakšno prvo programerko, pa čeprav analitični stroj v resnici ni bil nikoli dokončan, Adin program pa zato nikoli preizkušen. Spet drugi oporekajo temu, da bi bila vsebina opomb zares v celoti njeno intelektualno delo, in trdijo, da je prve algoritme v resnici pisal Babbage. Pod črto se zgodovinarji nekako strinjajo, da je dama vseeno razumela delovanje in potencial računskih strojev, da je njihovo delovanje znala primerjati z umetno inteligenco in da je abstraktno delovanje Babbageevega stroja v nasprotju z njim znala predstaviti tudi širši javnosti.

Danes ima Ada Lovelace svoj praznik (drugi torek v oktobru), ob katerem obeležujemo vlogo žensk v znanosti, računalništvu, strojništvu in matematiki.

Sestra Mary Kenneth Keller

Mary Kenneth Keller je zaslovela po tem, da je bila prva ženska, ki je v ZDA pridobila doktorat iz računalništva. Rodila se je leta 1913 v Clevelandu in pri 20 letih stopila … med redovnice. Kljub temu je izobraževanje nadaljevala in diplomirala iz matematike, nato pa na Univerzi v Michiganu leta 1951 še magistrirala iz matematike in fizike. Službo je dobila na Dartmouth Collegeu v New Hampshiru, kjer je sodelovala pri razvoju programskega jezika BASIC.

Leta 1965 je doktorirala še iz računalništva in postala profesorica na Clarke Collegeu v Iowi. Istega leta je prejela tudi štipendijo za raziskovanje vloge računalnikov v izobraževanju in postala idejna začetnica laboratorijev za računalniško znanost po ameriških šolah. Še bolj pa si jo bomo zapomnili po aktivnem zavzemanju za vključevanje žensk v računalništvo in druge sodobne tehnologije. Na tem položaju je delala vse do svoje smrti leta 1985.

Grace Hopper

Grace Murray Hopper se je rodila 1906 in v 30. letih 20. stoletja na Yale University končala magistrski in doktorski študij matematike. Ko je planet zajela druga svetovna vojna, je želela vstopiti v ameriško vojsko, a je bila pri 34 prestara, s 46 kilogrami pa prelahka za služenje, zato se je pridružila rezervni mornarici ZDA in tam kot prostovoljka delala na prvem elektromehanskem računskem stroju, imenovanem Mark I. Tega je vojska pozneje uporabljala tudi pri kalkulacijah za projekt Manhattan, ki nam je, kot vemo, rodil prvo atomsko bombo.

Mlade sile

Tudi v mlajši generaciji imamo prodorne domače dame. Marinka Žitnik je slovenska računalničarka, ki se ukvarja z uporabnim strojnim učenjem, zlasti na področju medicine. Diplomirala je iz računalništva na Univerzi v Ljubljani leta 2012. Tu je opravila tudi doktorski študij, raziskovala je strojno učenje pri reševanju problemov v biologiji in medicini in za disertacijo prejela zlati znak Jožefa Stefana. Decembra 2019 se je zaposlila kot docentka na Univerzi Harvard, na oddelku za biomedicinsko informatiko medicinske fakultete. Njeno raziskovalno področje je zlasti statistična analiza obsežnih in heterogenih podatkov. Razvila je nov pristop k strojnemu učenju, ki temelji na matrični faktorizaciji. Uvedla je nov koncept, imenovan »network embedding«, ki omogoča razumevanje interakcij med različnimi elementi v kompleksnih sistemih.

Objavila je več kot 50 znanstvenih člankov v mednarodno priznanih revijah in na konferencah. Njena dela so bila citirana več kot 10.000-krat.

Leta 2017 je bila imenovana za eno od 35 najvplivnejših oseb v Evropi, mlajših od 35 let.

Po vojni je še naprej delala na Harvardu, osredotočena na uporabno fiziko in inženirske vede, nato pa sprejela službo v zasebnem sektorju in sodelovala pri nastanku računalnika UNIVAC I. Tu je dobila idejo, da bi programiranje s simboli nadomestila z ukazi v angleškem jeziku. Zdelo se ji je, da bi ljudje na ta način veliko hitreje zapopadli pisanje kode, zato si je izmislila programski vmesnik, ki je besedne ukaze prevajal v strojni jezik, in tako prispevala k nastanku prvega prevajalnika. Ta pa je bil nekakšen zametek za COBOL, prvi standardni računalniški jezik za podjetja, ki ga je Hopper pomagala ustvariti in pozneje popularizirati.

Naslednjih 20 let je znova delala za mornarico ter skrbela za njihovo programsko opremo in informacijske sisteme ter na koncu dosegla čin kontraadmiralke. A se ni upokojila, do svoje smrti leta 1992 je poučevala in delala kot svetovalka.

Ameriški predsednik George Bush je Hopper leta 1991 podelil nacionalno medaljo za tehnologijo, s čimer je postala prva ženska, ki je prejela to čast.

Radia Perlman

Radia Perlman je računalniška programerka in omrežna inženirka, rojena leta 1951. Diplomo in magisterij iz matematike je opravila na Massachusetts Institute of Technology, kasneje pa je leta 1988 doktorirala iz računalništva.

Najbolj je znana po svojem pionirskem delu na področju omrežnih tehnologij. Eden njenih največjih prispevkov je bil razvijanje protokola STP (Spanning Tree Protocol), ki je ključnega pomena za zagotavljanje stabilnosti in zanesljivosti omrežja. S tem je v tehnološki skupnosti pridobila neuradno ime »Mati interneta«. Leta 1993 se je s službo preselila na Novell, pozneje pa na Sun Microsystems in v tem času prijavila več kot 80 patentov. Po javno dostopnih podatkih je še vedno aktivna, nazadnje je delala pri razvoju standarda TRILL, ki je naslednik protokola STP; je častna članica ameriške akademije inženirjev, od leta 2014 pa tudi članica Internet Hall of Fame.

Katherine Johnson

Katherine Johnson se je rodila leta 1918 v Zahodni Virginiji. Od majhnega je bila nadarjena za matematiko in je že pri 18 letih diplomirala iz matematike in fizike na West Virginia State Collegeu. Po diplomi se je zaposlila v Nacionalnem laboratoriju za letalstvo (NACA), ki je bil predhodnik Nase. Delala je pri različnih projektih, vključno z razvojem letalskih in raketnih motorjev.

V 50. letih prejšnjega stoletja je začela delati na področju vesoljskih misij. Njeno delo je bilo izračunavanje trajektorij vesoljskih plovil, in kot smo že omenili, je odigrala ključno vlogo že pri prvi ameriški človeški vesoljski misiji, projektu Mercury, nato pa tudi pri misiji Apollo 11, katere cilj je bil tisti mega dosežek človeštva, pristanek na Luni.

Poleg tega je tudi pomagala razviti številne nove univerzitetne programe za uporabo v vesoljski znanosti. Bila je tudi mentorica številnim mladim ženskam, ki so se želele ukvarjati z vesoljsko znanostjo. Za svoje delo je bila nagrajena s številnimi nagradami, vključno z nacionalno medaljo za znanost, ki jo je prejela leta 2015.

Margaret Hamilton

Margaret Hamilton je leta 1958 je diplomirala iz matematike na Earlham Collegeu. Po diplomi je dobila službo na MIT, kjer se je naučila pisanja kode in med drugim ustvarila programsko opremo za napovedovanje meteoroloških pojavov.

Leta 1965 je začela delati pri projektu Apollo, bila je prva programerka in ženska nasploh, ki jo je Nasa najela za delo pri tem projektu. Njena naloga je bila pisanje in preizkušanje programske opreme za komandni in pristajalni modul Apolla 11, pozneje pa tudi za projekt vesoljske postaje Skylab.

V nadaljevanju kariere se je posvetila podjetništvu in v 80. letih prejšnjega stoletja ustanovila podjetji HOS in Hamilton Technologies, ki ju je tudi vodila.

Hamiltonova je tudi avtorica izraza »programski inženir«. Kot je sama povedala, so se ji kolegi sprva smejali, čez nekaj let pa je branža vendarle poprijela idejo, da je tudi postopek nastajanja programske opreme ena od oblik inženirstva.

Leta 2016 ji je ameriški predsednik Barack Obama podelil predsedniško medaljo svobode za priznanje njene vloge pri misijah Apollo.

Karen Spärck Jones

Karen Spärck Jones se je rodila v Huddersfieldu v Veliki Britaniji leta 1935, študirala je zgodovino in filozofijo v Cambridgeu, nato pa v 60. letih prejšnjega stoletja začela delati na področjih iskanja podatkov in procesiranju naravnega jezika. Njeno najbolj znano delo je razvoj faktorja obratne pogostosti dokumentov (IDF), ki se uporablja za razvrščanje pojmov v iskalnikih. Njena dognanja o obteženem pomenu posameznih besed v besedilih so danes običajen del spletnih iskalnikov.

Znana je bila tudi po zagovarjanju žensk na področju sodobnih tehnologij. Bila je prva ženska, ki je bila izvoljena za predsednico Združenja za računalniško jezikoslovje (ACL). Leta 2000 so jo nagradili z najprestižnejšo nagrado združenja ACM (Association for Computing Machinery).

Po njeni smrti je organizacija British Computer Society leta 2007 ustanovila posebno nagrado Spärck Jones honour, ki jo podeljujejo zaslužnim na področju obdelave naravnega jezika in iskanja podatkov.

Shafi Goldwasser

Shafi Goldwasser se je rodila 1959 v New Yorku in se vpisala na Univerzo Carnegie Mellon, kjer je študirala matematiko in znanost. Po diplomi se je zaposlila na kalifornijski Univerzi Berkeley, kjer je leta 1984 doktorirala iz računalništva. Po doktoratu je sprva delala kot profesorica na univerzi v Amherstu, leta 1993 pa se je preselila na Weizmannov inštitut za znanost v Izraelu.

Njeno raziskovanje je obsegalo področje teorije računalništva, kriptografije in teorije števil ter njihove aplikacije na šifriranje, poleg tega je soizumiteljica naključnega šifriranja, ki je postavilo in doseglo zlati standard varnosti pri kriptiranju podatkov.

Shafi Goldwasser so leta 2012 podelili Turingovo nagrado, najvišjo nagrado v računalništvu, ki sta jo ob njej prejeli le še dve ženski. Leta 2001 je prejela nagrado Gödel, ki je najvišja nagrada v matematični logiki, leta 2007 pa nagrado Grace Murray Hopper, ki je najvišja nagrada za ženske v računalništvu.

Marissa Mayer

Dodajmo še ščepec kontroverznosti – kariera nekoč svetle zvezde Googla se je v zadnjih letih obrnila navzdol. Marissa Mayer se je leta 1975 rodila v Wisconsinu. Po končanem šolanju se je vpisala na Univerzo Stanford, kjer je se je specializirala za procese umetne inteligence. Za diplomo je tako sestavila programsko opremo za načrtovanje potovanj, ki je uporabnikom svetovala s človeškim glasom. Tudi zato je takoj po končanem študiju dobila 14 ponudb za službo. Izbrala je Google in se zaposlila pri razvoju njihovega iskalnika. Delala je pri različnih projektih, vključno z razvojem Googlovega iskalnega jedra, nato pa še pri Googlovih Zemljevidih in nastajanju Googlovega spletnega brskalnika Chrome.

Od tod pa je šlo le še navzdol. Leta 2012 se je preselila na Yahoo in postala predsednica ter glavna izvršna direktorica podjetja, ki je tistikrat preživljalo zares težke čase. Uspelo ji je potrojiti vrednost delnice podjetja, pridobiti mobilne uporabnike, a upadanja Yahoojeve temeljne dejavnosti, povezane z njihovimi spletnimi dvermi, ji ni uspelo zaustaviti. Njen nekdanji delodajalec, Google, je postal preprosto premočan in Yahoo je nato leta 2017 postal del Verizona.

Po odhodu je soustanovila startup Sunshine. Njihov izdelek na podlagi pametnih algoritmov, javno dostopnih virov in uporabnikovih navad sortira kontakte v imeniku.

Leta 2013 jo je revija Time uvrstila na lestvico 100 najvplivnejših ljudi na svetu.

»Je računalništvo primerno za ženske?«

Za odgovor na zgornje provokativno vprašanje si bomo preprosto izposodili odgovor, ki ga ima na svoji spletni strani navedenega ljubljanska Fakulteta za računalništvo. Že na samem začetku nokavtirajo s podatkom, da je trenutno na položaju dekana fakultete – ženska, dr. Mojca Ciglarič. Prav tako je njihova diplomantka najbogatejša Slovenka, Iza Sia Login, ki je z nekdanjim možem Samom (tudi diplomant FRI) ustvarila priljubljeno računalniško igro Talking Tom and Friends. Vse jasno!

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji