Pametna hiša za vsakogar

Objavljeno: 26.6.2019 | Avtor: Majda Vrhovnik | Kategorija: Nove tehnologije | Revija: Julij-avgust 2019

Naj vas Siri ali Alexa ne zmami, zgradite si pametni dom sami, za sestavine pa uporabite cenene komponente iz kitajskih spletnih trgovin.

Morda je to kompleksno temo primerno začeti z eno od anekdot, ki je spremljala celoten projekt – izgradnjo pametne hiše. Torej avtorica članka se je pred kakšnim letom mudila v tujini. Bila je zima in tudi v Ljubljani je bril oster, hladen veter. Verjetno se je vreme ravno pripravljalo k sneženju, ko je prišel telefonski klic od doma, iz pametne hiše: »Zakaj ne dela gretje?« Glas, dejansko vpitje na drugi strani je bilo znano očitajoče. Češ, kako pogrešam tiste dobre stare čase, ko je stikalo za luč bilo le stikalo za luč, ko je ključavnica bila le kos kovine ali ko je peč imela navadne črne ali rdeče gumbe.

Nedolžni člani gospodinjstva nikoli prav zares ne vedo, kaj bo tipka povzročila: bo prižgala rdečo luč? Več luči? Morda zalivanje vrta z zamikom? Se bo vklopil Val 202?

»Jebela cesta, zakaj je v stanovanju hladno?« se je avtorica spraševala in delno preklinjala napredek, moderne tehnološke rešitve in vse te novotarije, ki so po eni strani tako razburljive in polne upanja na boljši svet, po drugi pa človeka že po pravilu pustijo na cedilu v ključnih trenutkih. Saj je program, ki teče v pametni hiši in jo upravlja, vključil vse mogoče scenarije. Upošteval je zunanjo temperaturo, torej britje severnega vetra. Znal je predvidevati zamik pri gretju, torej termično maso zgradbe. In končno, bilo mu je povsem jasno, ali so v objektu prisotna živa bitja, zaradi katerih je treba zviševati temperaturno krivuljo. Zakaj je torej kljub vsej tej umetni inteligenci v stanovanju še vedno hladno?

Če skrajšamo to skrajno neprijetno prigodo: izkazalo se je, da pametna hiša v tem primeru ni nikogar pustila na cedilu. Ostala je pametna, problem je bil le v usmerjevalniku, ki je odpovedal poslušnost. Pametna hiša, torej skript, ki je tekel na majhnem računalniku, Raspberryju in je prisotnost članov gospodinjstva preverjal prek prisotnosti pametnih telefonov (pinganja le-teh), je sklepala, da ni nikogar doma, zato je peč poslala v stanje varčevanja. Znižala je temperaturo v kotlu in vrednosti termostatskih ventilov na radiatorjih. In žrtve – nedolžni člani gospodinjstva – niso imeli prav nobenih možnosti. Njihovo ročno zviševanje vrednosti je pametna hiša ocenila kot napako, ki jo je hitro korigirala. Kot kak boeing 737 MAX, bi komentiral urednik Monitorja.

Urejeno ni nujno drago

Po eni strani danes pametne hiše ali raznorazne tehnologije, ki so namenjene naprednemu krmiljenju domačega okolja, zmorejo veliko več, kot je zgolj ugašanje in prižiganje luči prek telefona in dvigovanje rolet ob sončnem vzhodu. Kot kažejo mnoge zgodbe entuziastov po vsem svetu, mejo po novem določa le še domišljija. Odpiranje oken lahko povzroči zapiranje radiatorjev. Tipalo ogljikovega dioksida ali tipalo vlažnosti lahko sproži prezračevanje. Ultrazvočna tipala merijo nivoje gladin: ne samo, recimo, olja v cisterni, ampak tudi vode v razvlaževalnikih prostora. Kombinacija različnih tipal omogoča neskončne scenarije. Nobeno stikalo ni več zgolj stikalo, tako da že omenjeni nedolžni člani gospodinjstva nikoli prav zares ne vedo, kaj bo tipka povzročila: bo prižgala rdečo luč? Več luči? Morda zalivanje vrta z zamikom? Se bo vključil Val 202? Ali se bo pognal kakšen skript, katerega rezultat bo očiten šele kasneje?

In to bi moral biti tudi drugi nauk anekdote, ki ga je treba izpostaviti, preden nadaljujemo z bolj praktičnim opisom: pametna hiša ni življenjskega pomena. Nikakor ni nujna, je pa z njo danes mogoče na eleganten način rešiti določene civilizacijske izzive. Vzemimo primer likalnika. Poznamo ga že stoletja. Morda ni slabo, če pametna hiša ugotovi, da je prižgan več kot eno uro ali čez dan več kot pol ure in o tem obvesti lastnika hiše. Ni pa to seveda nujno, kot tudi nihče ne bo zaradi tega kupil novega likalnika. Kar pa seveda pomeni še nekaj: da praktični človek v rešitev tega problema ne bo investiral premoženja. Še do nedavnega je to tudi bila največja razvojna prepreka: ta tehnologija je bila žafransko draga. Standardi, prek katerih se je razvijala pred desetletji, so večinoma temeljili na ločeni infrastrukturi (npr. standardu X10 ali KNX) , torej posebnih električnih povezavah in elementih, vse do stikal, zaradi česar so se za te projekte odločale le posamezne institucije, kot so hoteli in podobni.

A v zadnjih letih je na tem področju prišlo do velikih sprememb. Internet stvari je postal veliko bolj dosegljiv zaradi razvoja majhnih, poceni računalnikov, kot je italijanski Arduino ali angleški Raspberry, in ne nazadnje zaradi miniaturnih vezij, računalnikov, ki temeljijo na čipih ESP. Vzporedno s tem so mnogi entuziasti razvijali odprtokodno programsko opremo za hišno avtomatizacijo – predvsem programe, kot so OpenHab, HomeAssistant in Domoticz, če naštejemo tri najpopularnejše. In seveda majhne operacijske sisteme, ki tečejo na pametnih napravah. Trije najbolj razširjeni odprtokodni, ki tečejo na čipih ESP, so zdaj nizozemski Espeasy, nizozemska Tasmota in španska Espurna. Poleg teh je seveda moč najti še več specializiranih, komercialnih izdelkov, ki pa večinoma zahtevajo svojo strojno opremo.

Apple, znan po tem, da z vsako novo različico svojega operacijskega sistema iOS ponudi uporabnikom nove in nove smeške, za zdaj v svojem HomeKitu pozna le eno ikono za stikalo. Kaj šele, da bi poznal likalnik.

Hitro so na tem področju trg začutili giganti, ki so začeli ponujati svoje standarde, protokole oziroma kar – paketne rešitve. Pravzaprav je presenetljivo, da je eden izmed prvih komercialnih hišnih izdelkov iz interneta stvari prišel na trg šele leta 2011 – to je bil pametni termostat za radiatorje Nest, ki sta ga razvila dva nekdanja Applova inženirja. Domnevno sta na idejo prišla, ko sta si želela urediti vikend, nakar sta ugotovila, da na svetu ni zares pametnih termostatov, ki bi »vedeli«, ali je njihov gospodar v hiši, in bi se znali prilagajati navadam ljudi. Danes je Nest del Googlove skupine podjetij – Google je zanj odštel več kot tri milijarde dolarjev. Googlov ekosistem tega tipa se zdaj imenuje Google Home. Apple pa je kot vedno z rahlim zamikom pred leti zagnal svoje okolje, ki ga imenuje HomeKit.

Tako kot pri Applu ali Amazonu tudi v Googlu upajo, da bo jedro novih pametnih domov postal njihov pametni pomočnik, s katerim bodo uporabniki govorili in tako upravljali naprave. In potem so tukaj še vsi ostali igralci, vse od Philipsa z lučmi Hue do Ikeie s sistemom TRÅDFRI. Vsi omenjeni so pametni dom ali internet stvari v zadnjih letih sicer popularizirali in ga spremenili v novi hype, a zaradi mnogih omejitev ti multinacionalni giganti vendarle ne omogočajo dejanske fleksibilnosti in primerne dostopnosti. Kakšen Philips problema z likalnikom, recimo, ne bo rešil. Z Applovim sistemom lahko določite, da se, denimo, luči prižgejo, ko pridete domov, ali pa jih združujete v skupine – a to je tudi to. Apple, znan po tem, da z vsako novo različico svojega operacijskega sistema iOS ponudi uporabnikom nove in nove smeške, za zdaj v svojem HomeKitu pozna le eno ikono za stikalo. Kaj šele, da bi poznal likalnik.

Dejansko pa pametni dom ali internet stvari ni tako hudo komplicirana zadeva, da bi nad njo dvignili roke in jo prepustili največjim podjetjem sveta, ki jo zdaj tržijo kot revolucijo številka štiri. Internet stvari ni nobena skrivnostna komunikacija med napravami. Pametne naprave klepetajo med seboj že desetletja. Že desetletja lahko ugotovite, ali ste pustili vključen računalnik. Internet stvari je zato prej odgovor na vprašanje: kako lahko pametne naprave med seboj komunicirajo dovolj hitro in zanesljivo. Primer: če pritisnete stikalo, se ne sme zgoditi, da bi luč reagirala šele čez nekaj sekund. Zaradi tega je pametni dom, Googlov ali Applov, vedno sestavljen iz pametne naprave, ki je majhna, po možnosti energijsko varčna in specializirana za le omejeno število funkcij. In predvsem takšna, ki zna hitro in zanesljivo komunicirati s centralnim računalnikom: doma ali v oblaku.

Pametna naprava (stikalo ali pa motor za rolete) je danes majhen računalnik, na katerega so priključeni tipala, releji, motorji ali zasloni in na katerem teče majhen operacijski sistem. Komunikacija z zunanjim sistemom lahko poteka prek omrežja WiFi, kot je to počel že omenjeni Nest, po novem pa tudi prek drugih protokolov in frekvenc. To je še posebej dobrodošlo v primeru nasičenosti sistema z mnogimi oddajniki in zato, ker je v določenih primerih treba varčevati z energijo. Philips Hue in izdelki Ikee zato komunicirajo prek standarda Zigbee. Drug standard, ki se je ravno tako razvil v zadnjem času, je Z-Wave. Ta ima sicer zaradi nižje frekvence večji doseg kot Zigbee, a manjšo podatkovno hitrost. Magnetna tipala za okna ali vrata, ki delujejo na baterije, ali pa, recimo, pametni termostatski ventili danes večinoma ne delujejo več prek energijsko potratnega omrežja WiFi, ampak prek Zigbee ali Z-Wave tehnologije. Baterije lahko zato vzdržijo več kot leto. Potrebujejo pa ločen sprejemnik (»Hub«), ki je povezan z računalnikom ali internetom.

Tehnologije pametnega doma zmorejo danes veliko več kot zgolj ugašanje in prižiganje luči prek telefona in dvigovanje rolet ob sončnem vzhodu. Mejo po novem določa le še domišljija.

Prek takšnega omrežja pametne naprave komunicirajo s centralnim računalnikom, strežnikom, na katerem teče glavni program, ki združuje, prikazuje ali manipulira z vsemi informacijami. Način, s katerim majhne naprave komunicirajo s centralnim računalnikom, je najpogosteje v formatu J-SON. Kratka sporočila J-SON se združujejo v hitro odzivnem imeniku. Od leta 2013 naprej standard na tem področju predstavlja protokol MQTT. To je zelo hiter program, imenik, ki sprejema sporočila J-SON iz posameznih naprav in iz katerega lahko posamezne naprave preberejo ostala sporočila J-SON, na katera so naročena. Stikalo lahko, recimo, programu MQTT na kratko sporoči, da je vključeno, luč pa, ki je na drugi strani »naročena« na sporočila iz stikala, to sporočilo dobi in se prižge.

Večina pametnih naprav, ki delujejo na podlagi odprtokodnih operacijskih sistemov, zna sprejemati ukaze tudi prek »brskalnika«, torej navadnega protokola IP. Za predstavo, s takim ukazom bi, recimo, prek brskalnika prižgali luč: http://192.168.1.64:8084/json.htm?param=udevice&type=command&idx=3&nvalue=On.

To pa je primer sporočila, ki ga strežniku MQTT redno pošilja tipalo temperature s šifro IDX 17, ki sporoča numerično število 0 in tekstualno sporočilo o temperaturi in vlažnosti (svalue), ki ima še 92 odstotkov baterije in je z WiFi povezan z močjo 2:

{"idx":3,"nvalue":0,"svalue":"23.0;45.8;1","Battery":92,"RSSI":2}.

Glavni računalnik, malce počasnejši strežnik, vse to združuje, računa, poganja skripte in po možnosti tudi sam prek imenika MQTT napravam pošilja svoje ukaze. In to je to.

Kako se zadeve lotimo v praksi

Oglejmo si praktični primer. Sprva potrebujemo pametno napravo, torej strojno opremo. Teh je ogromno, najbolj so se v zadnjih petih letih razširile tiste, ki temeljijo na čipih ESP. Najpopularnejše so izvedenke, ki temeljijo na čipu esp8266, in med njimi tiste, ki že imajo USB-priključek, tako da na njih ni potrebno spajkati žic in jih programirati prek rudimentarne serijske povezave TTL. Vzemimo enega najpopularnejših izdelkov, to je Wemos D1 mini, napravico za kakšne tri evre, ki ima svojo anteno WiFi in na katero je mogoče priključiti – verjeli ali ne – več kot 10 različnih naprav. Torej tipal, stikal, relejev, diod LED, luči, tudi LCD-zaslon ali LCD-zaslon na dotik, če je potrebno. Na Wemos je sprva treba naložiti izbrani operacijski sistem, v našem primeru je to Espeasy Mega, kar storimo prek USB-priključka in enega od programov za nameščanje strojne programske opreme, kot je ESP Easy Uploader.

Wemos bo po tem postopku že postal internetna dostopna točka, s katero se je mogoče povezati (prek strani http://192.168.4.1) in vpisati geslo domačega usmerjevalnika WiFi. Naprava bo tako dosegljiva prek spletne strani, na kateri določimo, kaj bomo priključili na katerega od njegovih vhodno-izhodnih priključkov (t. i. GPIO). Recimo enega malce boljših tipal za temperaturo in vlažnost DHT22 na vhod GPIO0 in, recimo, rele na vhod GPIO1. Naša pametna naprava (smo že na petih evrih stroškov!) v tem primeru že deluje, meri temperaturo natančneje od mnogih komercialnih »pametnih« naprav, ki v sebi navadno skrivajo tipala DHT11, in je sposobna nekaterih osnovnih funkcij. Lahko nam prek elektronske pošte sporoča podatke, lahko ugaša ali prižiga luči glede na temperaturo ali prek svoje spletne strani, lahko določimo internetno bližnjico, s katero naprave, ki so priključene na Wemos, prižigamo, ugašamo, nastavljamo …

To je raven, ki jo danes večinoma ponujajo velika podjetja s svojimi komercialnimi izdelki. Za veliko več denarja.

Korak naprej

Kdor se ceni, bo, seveda, želel več. Želel bo domači strežnik za zapletenejše operacije, razumljivo predstavitev zajetih podatkov, napredno upravljanje prek mobilnega telefona in prilagoditev procesov svojim muham. Za zdaj najelegantnejša in hkrati najbolj poceni rešitev za kaj takšnega so raspberryji (in podobni, kot sta Odroid in Cubie, ali pa, konec koncev, tudi kak omrežni disk, kot je Synology). Nanje je mogoče namestiti program Domoticz (www.domoticz.com), ki je trenutno v primerjavi z ostalimi alternativami najlažji, najenostavnejši za uporabo in je hkrati kos tudi najkompleksnejšim nalogam. Na Domoticzu vklopimo program MQTT in določimo, torej dodamo, vsaj dve napravi, ki ju imamo na Wemosu: tipalo za temperaturo in vlažnost ter stikalo. Domoticz bo vsaki od teh dveh naprav določil številko IDX, ki jo bomo vpisali v pametno napravo. V pametno napravo moramo seveda vpisati še internetni naslov našega Domoticz sistema in pametna hiša je nared.

Domoticz – tako kot tudi že omenjeni sorodni programi za avtomatizacijo – nato omogoča kompleksnejše naloge. Na njem je mogoče programirati z vizualnimi bloki (Blockly) ali zahtevnejšimi programskimi jeziki, kot so LUA, dzVents ali Python. Na spletu je že ogromno scenarijev, ki jih lahko kombiniramo. Lahko poženemo program, ki ugotavlja prisotnost naših telefonov, različne polinteligentne programe, ki krmilijo grelno-hladilne funkcije, specifične potrebe po zalivanju vrta ali razvlaževanju kleti, gretju kopalnice v zgolj točno določenih okoliščinah, programe, ki od ponudnikov vremenskih podatkov zbirajo vremenske napovedi, in podobno.

Primer »likalnik«

Vzamemo Wemos, nanj priključimo tipalo toka, tipalo gibanja in rele. In potem v Blocklyju napišemo program, ki nam pošlje, denimo, prek Telegrama sporočilo, da je likalnik prižgan, a zgolj v primeru, če v sobi z likalnikom ni zaznanega gibanja. Temu lahko potem še dodamo pogoja, da se likalnik po preteku 30 minut tudi izklopi.

Opremimo se z zasloni!

Seveda za vse to ni treba biti elektroinženir, pametnih naprav pa nam ni treba izdelovati. Še več – tak sistem je mogoče na poljubne načine dograjevati tudi z vsemi komercialnimi paketi. Lahko dodamo Philipsov sistem Hue ali Onkyeve internetne ojačevalce. Na Raspberryjev priključek USB lahko dodamo ključek Z-Wave ali Zigbee, s katerim povežemo Danfossove pametne termostate oziroma večino ostalih pametnih termostatskih glav, tudi Nestove. Ali pa raznolika tipala za vrata in okna, elektronske ključavnice, klimatske naprave, Viessmannove plinske kotle – četudi še pri Viessmannu ne vedo, da je to mogoče, in tako naprej. Princip je podoben tudi v primeru, če želimo nekje v pametni hiši imeti na dotik občutljiv zaslon, s katerim bi hoteli nadzorovati svoje specifične scenarije.

Bralec utegne pomisliti, da je »programiranje« zaslonov na dotik domena velikih, skrivnostnih inženirskih timov v Samsungovih ali Huaweijevih razvojnih oddelkih, vendar ni.

Pametna hiša ni življenjskega pomena. Nikakor ni nujna, je pa z njo danes mogoče na eleganten način rešiti nekatere civilizacijske izzive.

Na večino (razvojnih) pametnih naprav, kot so že omenjeni wemosi, je danes mogoče enostavno priključiti različne prikazovalnike LCD – od manjših za par evrov do večjih, ki bodo takoj prikazovali spremenljivke, ki jih pametna naprava pozna. Seveda ne samo LCD, lahko si omislite celo prikazovalnike, ki temeljijo na elektronskem papirju. Drugače pa je, če želite pametno hišo upravljati prek zaslona na dotik, ki poleg prikazovanja tudi oddaja določene informacije. Še nedavno so se s takšnimi projekti na internetu res hvalili programerji, ki so zaslone priključevali neposredno na, recimo, raspberryje ali druge zmogljivejše računalnike. Drugi, z manj znanja in več vztrajnosti, so se znašli tako, da so na steno pritrjevali cenejše androidne tablice ali celo stare Amazonove e-bralnike. Vse dokler nedavno na trg niso prišle tako imenovane naprave HMI (strašljivo!: Human – Machine Interface). Med njimi je danes brez dvoma daleč na prvem mestu sistem Nextion.

Na področju interneta stvari danes dominirajo entuziasti in odprtokodne rešitve, ki daleč prekašajo vse komercialne pakete.

Nextion so zasloni na dotik različnih velikosti (stanejo od 15 evrov naprej, da ne bo nesporazuma), na katere lahko prek svojega domačega računalnika (Windows), recimo, narišete gumbe, drsnike ali pa na zaslon dodate druge elemente: grafikone, prikazovalnike besedila in tako naprej. Bralec lahko pogugla, kaj vse so si entuziasti s temi zasloni že dovolili. Ko takšno napravo nato priključite na omenjeni Wemos, je princip enak kot pri stikalih ali lučeh – vsak gumb, ki smo ga narisali na Nextionu, ob pritisku Wemosu pošlje določeno številko. Recimo: ob pritisku na neki gumb ima v Wemosu spremenljivka »NEXTION« vrednost »1220.« V Wemosu je za ta primer treba le napisati pravilo, da ta ob spremenljivki 1220 pošlje Domoticzu pri napravi z IDX št. 6 ukaz za, denimo, vklop. Tako bomo s pritiskom na narisani gumb prižgali luč. Pravilo je dejansko sporočilo J-SON. To je primer pravila, ki ga za naš gumb vpišemo v Wemos:

on NEXTION#code=1220.00 do sendtohttp 192.168.1.64,8084,/json.htm?param=switchlight&type=command&idx=4&switchcmd=On

endon

Po tem vzorcu lahko na zaslonu dodamo poljubno število gumbov in na podoben način informacije pošiljamo v obratni smeri. Če želimo na zaslonu na določenem mestu, ki smo ga označili kot »likalnik«, izpisati neko besedilo, recimo, da je likalnik prižgan, mora domači sistem izvršiti naslednji ukaz:

http://192.168.1.106/control?cmd=NEXTION,likalnik.txt=Likalnik je prižgan.

Pri čemer je internetni naslov naslov pametne naprave, na katero je priključen zaslon.

Inteligenco velja v dom spuščati po zmernih cenah in po pameti ter pri tem vendarle še kje pustiti kakšno klasično stikalo ali navadni zvočnik, ki nam ne prisluškuje.

Je to vse?

V kateri smeri se bo internet stvari razvijal v prihodnje? Očitno je, da v tej fazi razvoja dominirajo entuziasti in odprtokodne rešitve, ki daleč prekašajo vse komercialne pakete. Velika podjetja so sprva upala, da bodo lahko na tem področju ustvarila nove monopole. V primeru Appla so, denimo, HomeKit certificirane naprave sprva morale imeti poseben koprocesor, domnevno zaradi varnosti. A ko so v Applu ugotovili, da izgubljajo tekmo in da bodo na tem področju težko zmagali, so zahtevo (z iOS 11) opustili. Danes je tako mogoče relativno enostavno v Applov HomeKit prekopirati pametne naprave, ki jih imamo v Domoticzu, OpenHubu ali HomeAssistantu. Kljub temu se vedno znova pojavljajo novi paketi, novi »startupi« in »idealne« izvedenke pametnega doma, s svojimi ločenimi aplikacijami. A domove imamo že tisočletja in pametni dom tega mesta ne more obrniti na glavo. Inteligenco velja zato vanj spuščati po zmernih cenah in po pameti. Ter ob tem vendarle še kje pustiti kakšno klasično stikalo ali navadni zvočnik, ki nam ne prisluškuje.

Najboljši primeri uporabe IoT

Poraba vode, plina ali električne energije

Slovenski ponudniki plina, elektrike ali vode ne ponujajo števcev porabe, ki bi jih lahko elektronsko odčitavali sami uporabniki ali pa je vgradnja takšnega sistema v bivalne prostore povezana z večjimi stroški in relativno dragimi posebnimi napravami. A s hišno avtomatizacijo je mogoče to težavo rešiti za zgolj nekaj evrov. Števci plina, vode ali elektrike imajo tudi v Sloveniji premikajoče se diske ali utripajoče luči. Na te elemente je mogoče na relativno enostavni način pritrditi optične ali magnetne zaznavala, ki jih sistemi za avtomatizacijo doma poznajo kot števce pulza. Primer na sliki kaže elektromagnetni senzor, ki šteje vrtenje majhnega diska v števcu za porabo vode.

Avtomatski namakalni sistemi

Domače, bio in eko vrtnarjenje je ponovno v modi, vrača se tudi v urbana središča, kjer pa kmetovanje ni glavna preokupacija občanov, zaradi česar lahko takšno gojenje zelenjave hitro postane antipod ekološki osveščenosti – prava mučilnica za shirane rastline. Rešitve tega sta vztrajnost in natančnost pri zalivanju, kar pogosto ne pride v poštev, ali pa popolna avtomatizacija. Na internetu je teh projektov veliko, najnaprednejši pa ne vključujejo zgolj časovno programiranih intervalov zalivanja, ampak zalivanje vrtov ob pomoči podatkov o vlažnosti in temperaturi zemlje ter zraka, kot je, recimo, primer programa ArduFarmBot2, ki krmili sistem na sliki.

Problem s kokošmi: napredno zapiranje in odpiranje vrat

Samodejno ali daljinsko odpiranje oken in vrat je poznano že več let, ampak s hišno avtomatizacijo je mogoče tudi na tem področju narediti velik korak naprej. Med navdušenci nad internetom stvari je, sodeč po blogerskih zapisih, ogromno takšnih, ki doma gojijo kokoši in pri večini je predvsem nenehno zapiranje ali odpiranje vrat v kokošnjak postal dovolj neznosen problem, da so – nekateri – začeli celo tekmovati v najbolj sofisticiranem, avtomatiziranem kokošnjaku. Izziv je, kdaj naj se vrata zaprejo, da bodo res vse kokoši doma. Eden najbolj naprednih programov na tem področju deluje z dvema zaznavaloma gibanja (v kokošnjaku in zunaj njega), merilnikom temperature in vlažnosti, s senzorjem svetlobe in seveda z motorjem, ki v odvisnosti od spremenljivk odpira in zapira vrata.

Pametna ogledala

Načinov, kako informacije v pametnem domu prikazati še drugače kot na telefonu ali računalniku, je veliko, eden najzanimivejših pa je prikazovanje na ogledalu. Natančneje, pametnem ogledalu. Koncept je zelo enostaven: mogoče je uporabiti star monitor ali televizor, ki prikazuje informacije – recimo prek Raspberryja –, na katerega se namesti dvosmerno ogledalo. To je ogledalo, skozi katero se z ene strani vidi.

Pametni star štedilnik, pralni stroj, zvonec …

Doma imamo veliko naprav, ki niso pametne. Recimo zvonec, pralni stroj ali pa star štedilnik. Te je mogoče relativno enostavno predelati v pametne. Recimo tako, da se pred zvoncem vgradi senzor napetosti, povezan s pametno napravo, ki nato sporoča pametni hiši, ali je kdo pozvonil. Na podoben način se da »predelati« pralni stroj, ki ga je mogoče na daljavo vključiti ali izključiti in uporabniku sporoča, ali je perilo že oprano (ker, denimo, stroj ne porablja več elektrike). Eden od uporabnikov pa se je lotil tudi starega plinskega štedilnika. Pod njegove gumbe je montiral magnetne senzorje. Pametni dom tako ob določenih okoliščinah v drugi sobi glasovno uporabnika opozarja, da je plinski štedilnik še vedno prižgan.

Pametni kavni aparat

Za ta primer je sicer treba imeti nekaj osnovnega znanja iz elektronike, a je princip enostaven: vsaka naprava, tudi kavni avtomat, ima gumb, na katerega je mogoče priključiti izhodne kontakte pametne naprave, kot je WEMOS. Eden od uporabnikov je na ta način izdelal pametni kavni avtomat. Tako lahko prek telefona izbere, kakšno kavo bo pil – veliko ali malo –, in napravo tudi vklopi. Seveda pa ostaja vprašanje, kako si je s tem olajšal življenje, ker kljub vsej tehnologiji polna skodelica kave še vseeno ne pride do njega, ampak mora on do nje.

Kartične elektronske ključavnice

Sistemi, kot so brezstične kartice ali ključki, s katerimi si poenostavljamo, denimo odklepanje vrat, so lahko precej dragi, dejansko pa jih je mogoče v pametno hišo integrirati za zgolj nekaj evrov, kolikor stanejo posamezne komponente – kot je na sliki pametna naprava ESP in čitalnik RFID. In seveda v tem primeru s kartico RFID potem ne odpiramo le vrat, ampak lahko v pametni hiši sprožimo karkoli.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki