Objavljeno: 26.1.2021 | Avtor: Jure Forstnerič | Monitor Februar 2021

Test omrežnih diskov NAS - Osebni oblak

Omrežni diski, oz. strežniki NAS so postale del zrelega tržišča. V zadnjem desetletju se je trg močno okrepil, naprave pa znajo še bistveno več, kot so nekoč.

Osrednja vloga omrežnih diskov je skrita že v imenu – gre za hrambo datotek, dosegljivih prek omrežja, torej so na voljo vsem ostalim domačim napravam in seveda uporabnikom. V osnovi so mišljeni računalniki, tako namizni kot prenosni, v zadnjem desetletju pa so se jim pridružili še pametni telefoni, pametni televizorji, tablice, igralne konzole in še kaj.

Uporabnikom, ki ne vedo prav dobro, kje se valja zunanji disk, katere fotografije so nanj že prekopirali in katerih ne, kaj imajo podvojeno in kaj potrojeno, tak strežnik ponudi centralno lokacijo, ki lahko izredno poenostavi žongliranje s podatki. Odpravi tudi deljenje datotek med člani gospodinjstva po elektronskih poštah, ključkih USB in prenosnih diskih ter vtikanje ključkov v televizor ali povezovanje televizorjev s prenosnimi računalniki. Z namenskimi aplikacijami za pametne telefone pa omogoča tudi dostop tem napravam, denimo za ogled fotografij, video posnetkov in drugih datotek.

Z vse večjo razširjenost spletnih oblakov so strežniki NAS začeli ponujati dostop do datotek tudi od zunaj, torej tudi, ko nismo več v domačem omrežju. Načinov za postavitev takega sistema je več, najenostavnejša je postavitev lastnega »oblaka«, namenjenega enostavnemu deljenju datotek (torej podobno, kot smo vajeni pri Dropboxu, Onedrivu in podobnih). Naprednejša je vzpostavitev povezave VPN, lahko neposredno prek strežnika NAS ali usmerjevalnika. Ta rešitev ponuja več fleksibilnosti (denimo delovanje telefonskih aplikacij, kot bi bili doma), a zahteva tudi nekaj več znanja.

Največji preboj v smislu uporabnosti prestavlja možnost virtualizacije, kjer strežnik deluje kot gostitelj virtualnih naprav.

Od svojih začetkov so te naprave že pred leti prešle okvir enostavnega streženja datotek. Danes gre za skoraj povsem navadne računalnike, ki temeljijo na Linuxu in lahko strežejo tudi spletne strani, elektronsko pošto in različne aplikacije. V uporabniškem vmesniku najdemo tudi trgovino z aplikacijami, ki si jih lahko namestimo in s tem občutno razširimo zmogljivosti strežnika.

Za domače uporabnike bo najzanimivejše gostovanje večpredstavnostnih datotek – torej video posnetkov, glasbe in fotografij. Današnje naprave se večinoma spoznajo na omrežni dostop SMB, kar pomeni, da znajo same prikazati datoteke, ki jih najdejo v omrežnih pogonih. Če tega ne podpirajo ali (kar je bolj verjetno) ne podpirajo katerega izmed uporabljenih formatov, pa se lahko naslonimo na tehnologijo DLNA, kjer za medijsko dekodiranje poskrbi sam NAS. To lahko koristimo prek aplikacij proizvajalca ali pa denimo priljubljenega strežnika Plex, ki je na voljo v omenjenih trgovinah z aplikacijami.

Še več ti strežniki ponudijo poslovnim in zahtevnim domačim uporabnikom. Strežnik lahko seveda povežemo z obstoječo infrastrukturo (prek obstoječega LDAP ali Active Directory) ali pa na njem postavimo novo in vključimo druge naprave. Podprta so različna razvojna okolja (Python, Java, Node.js, PHP), na voljo je ogromno različnih možnosti varovanja podatkov. Podroben članek o izdelavi varnostnih kopij neposredno s strežnikom NAS smo objavili februarja 2020 v članku Varnost na enem mestu, takrat na primeru Synologyjevega strežnika, podobno pa omogočajo tudi strežniki podjetja Qnap.

Največji preboj v smislu uporabnosti pa prestavlja možnost virtualizacije, kjer strežnik deluje kot gostitelj virtualnih naprav. Te so lahko naprave s sistemom Windows ali Linux, je pa zmogljivost seveda podrejena strojni opremi strežnika NAS, torej njegovemu procesorju in količini pomnilnika. Podjetja sicer ponujajo tudi izredno zmogljive naprave, tudi s strežniškimi procesorji Intela in AMD, a te naprave že presegajo okvir tega članka.

Zelo zanimiva vmesna možnost je virtualizacija ali gostovanje t. i. kontejnerjev Docker. Klasična virtualna naprava deluje kot navidezni računalnik, znotraj katerega namestimo operacijski sistem, »kontejnerji« pa delujejo kot navidezni operacijski sistem, znotraj katerega namestimo le določeno aplikacijo. Kontejner torej potrebuje le knjižnice in sistemska sredstva za poganjanje določenega programa, ki je ločen od preostalega sistema, v našem primeru torej od strežnika NAS. V praksi je razlika v tem, da kontejnerji zahtevajo bistveno manj sistemskih sredstev od virtualnih naprav, kar je kot nalašč za uporabo na sistemih NAS.

Oba proizvajalca ponujata tržnice s širokim naborom dodatnih aplikacij.

S kontejnerji Docker lahko na napravi poganjamo praktično katerokoli aplikacijo, ki je na voljo za Linux, ločeno od operacijskega sistema strežnika. Sami na tak način uporabljamo Home Assistant, odprtokodni projekt za administracijo domačih naprav (tipal za temperaturo in vlago, odprtje vrat, prisotnost in stanje naprav v domačem omrežju, upravljanje pametnih žarnic itd.). V preteklosti smo tako že preizkušali hitrost določenih povezav (s paketom iPerf), vzpostavili lastni strežnik za trenutno sporočanje Mattermost (odprtokodna alternativa priljubljeni storitvi Slack) itd. Veliko tega bi se dalo namestiti tudi ročno, prek ukazne vrstice (kot rečeno gre za različico sistema Linux), a je prednost Dockerja ravno v ločitvi aplikacij od operacijskega sistema, s tem pa tudi njihovega lažjega upravljanja in posodabljanja.

Na voljo so tudi namenske aplikacije za pametne telefone, s katerimi upravljamo strežnik in dostopamo do datotek ter drugih funkcij.

Stanje na tržišču

Strežnike NAS preizkušamo in uporabljamo že leta, tržišče pa se je v zadnjih nekaj letih močno skrčilo. Pravzaprav sta od resnejših igralcev ostala le še dva – Qnap in Synology. Od podjetij, katerih naprave smo v preteklosti preizkušali, še najbolj pogrešamo proizvajalca Asustor, saj so ponujali napredni grafični vmesnik, naprave pa so bile cenovno nekoliko dostopnejše od primerljivih prej omenjenih konkurentov. V svetu so sicer še aktivni, le Slovenije ni več na seznamu držav z uradnimi distributerji, tudi iskanje po našem spletu vrne le zadetke s tujih spletnih strani. Naprave so sicer videti povsem konkurenčne, tudi operacijski sistem ADM (Asustor Data Master) se zdi več kot dovolj fleksibilen.

Naslednje večje »izginulo« ime je Buffalo. Ta je bil tudi edini, ki je svoje strežnike privzeto opremljal tudi z diski. V spletu najdemo le še nekaj starejših modelov, ki smo jih v preteklosti že preizkusili. Nekakšna alternativa bi danes bili strežniki podjetja Western Digital (WD), ki se tudi prodajajo z že vgrajenimi diski. Ti sicer ponujajo več modelov z le enim diskom, torej so bliže zunanjim diskom kot NAS, so pa zaloge v slovenskih trgovinah v času pisanja zelo omejene, tudi modeli so že nekoliko starejši.

Podobno gre zgodba pri podjetju Thecus, le da so se ti preusmerili v poslovno rabo. Tudi na njihovi uradni spletni strani najdemo le še dva modela, namenjena domačim uporabnikom, oba smo predstavili že pred nekaj leti. Zyxel je pri nas skoraj izginil, tudi od proizvajalcev Netgear in D-Link se dobi le še klasično omrežno opremo (stikala, usmerjevalnike in podobno).

Zanimiv je primer proizvajalca Drobo. Ta je bil prvi, ki je domačim uporabnikom ponudil napravo za večjo centralno hrambo podatkov, čeprav je šlo na začetku za naprave DAS (direct attached storage). Sprva prek USB (2.0), kasneje še FireWire 800, saj so merili predvsem na uporabnike Applovih računalnikov. A kmalu jih je konkurenca prehitela, tako po strojnih zmogljivostih kot po ceni in funkcionalnostih. Še vedno sicer obstajajo, a imajo, kot večina doslej naštetih podjetji, v prodajnem programu le še nekaj starejših modelov.

Preizkus

Pri nas sta torej »preživela« le še dva, Qnap in Synology. Oba uporabljata uporabniški vmesnik s konceptom oddaljenega namizja. To je prvi implementiral Synology, sledila sta Qnap in Asustor. Do vmesnika dostopamo prek spletnega brskalnika, znotraj njega je na voljo nekaj vnaprej nameščenih aplikacij, predvsem nadzorna plošča in brskalnik datotek. Dodatne aplikacije v obliki paketov nameščamo v trgovinah z aplikacijami, pri Synologyju to imenujejo Package Center, pri Qnap pa App Center.

Pri uporabi se pozna, da so ta koncept prvi uvedli pri Synologyju (sistem DSM), Qnap pa je s svojim QTS sledil nekoliko kasneje. Uporabniški vmesnik pri prvem je občutno čistejši ter bolj pregleden, s tem pa tudi prijaznejši za uporabo. Pri Qnapu vmesnik deluje manj koherentno, večkrat smo morali kako izbiro predolgo iskati. Preglednost je v splošnem slabša, Qnap nas za pomoč večinoma pošlje na splet, Synology pa ima več informacij že v samem sistemu.

Zaboji Docker predstavljajo učinkovit način za poganjanje aplikacij iz sveta Linuxa.

Pri Qnapu smo tudi večkrat opazili kakšen manjši zaplet. Tako se je model TS-451D2-2G med preizkusom enkrat celo nehal odzivati. Pri tem je na enem koncu sistema kazal, da je 90 odstotkov pomnilnika zasedenega, v statusnem oknu Qbost pa, da je zasedenost le 10 odstotkov. Kot rečeno, ta sistem občutek nekoliko slabše (programske) dodelanosti.

Kar se tiče funkcij, tako osnovnih kot tistih, ki jih dobimo z nameščanjem dodatnih programov, sta podjetji praktično izenačeni. Obe podpirata bolj ali manj vse, kar bi si zaželeli. Manjše omejitve so le pri podprtih formatih za predvajanje videa v primeru, da potrebujemo prekodiranje (transcoding). Tega vstopni modeli, na našem preizkusu Qnapov TS-231K, sploh ne podpirajo, Synologyjeva DS-220j in DS-418 pa podpirata le programsko prekodiranje v omejeni obliki (odvisno od ločljivosti in podatkovnega pretoka videa). To bo sicer prišlo v poštev le pri določenih uporabnikih, saj večina današnjih naprav takega prekodiranja ne potrebuje več, pa vendar.

Za zahtevne uporabnike, ki od naprave NAS želijo res največ, bo pomembna prej opisana podpora tehnologijam virtualizacije. Tu je Qnap vsaj cenovno gledano v prednosti, saj že pri vstopnem TS-231K omogoča podporo Dockerju, ne pa tudi polnokrvne virtualizacije, ki jo doda zmogljivejši model TS-451D2. Synology te tehnologije podpre šele pri nekoliko zmogljivejših modelih, tistih, ki imajo v imenu modela oznako »+«. Na našem preizkusu torej DS-920+, so pa na voljo tudi nekoliko cenejši modeli s to tehnologijo, denimo DS-220+, ki ima prostor le za dva diska in je s tem tudi cenejši, a še vedno dražji od Qnapovih modelov.

Nezahtevni domači uporabniki bodo brez težav shajali tudi z vstopnimi napravami.

Gre za splošno razliko med obema proizvajalcema – Qnap ponudi nekoliko več zmogljivosti po nižji ceni. Tako dobimo za primerljiv denar več vmesnikov, denimo po dva gigabitna omrežna vmesnika in več vmesnikov USB 3. Zanimiva je tudi vključitev vmesnika HDMI. S tem lahko na strežnik priključimo zaslon (denimo televizor) in tam predvajamo kakršnekoli vsebine, denimo filme in serije. Nekateri njihovi modeli v ta namen vključujejo celo daljinec. Lahko pa nanj priklopimo računalniški monitor, miš in tipkovnico ter tako dobimo povsem navaden računalnik. V ta namen lahko celo namestimo okolje Ubuntu, ki teče na samem sistemu QTS ob pomoči prej omenjenega Dockerja.

Hitrostnih razlik skorajda ni

Kot vedno, smo tudi tokrat opravili preizkus hitrosti, a moramo priznati, da so razlike med napravami manjše, kot so bile v preteklosti. Preizkusa z večjimi datotekami tako nismo niti objavili, saj so vsi preizkušeni modeli zgledno zapolnili podatkovno širino gigabitne omrežne povezave. To pomeni, da sam strežnik pri hitrosti prenosa ni ozko grlo. Tudi pri več majhnih datotek in pri vključenem šifriranju so razlike zelo majhne, manjše, kot bi glede na cenovni razpon pričakovali. Največja je pri pisanjih veliko majhnih datotek v šifrirano mapo, kjer je Synologyjev DS-920+ dosegel povprečno hitrost 64 MB/s, vstopni DS-220j pa z 58 MB/s najmanjšo. Razlike v zmogljivostih se seveda pokažejo pri drugih opravilih, torej ko na napravi hkrati uporabljamo več zahtevnejših aplikacij, pa tudi pri sočasni rabi več uporabnikov.

Moramo poudariti, da imata oba proizvajalca kar širok nabor različnih naprav, tako z različnim številom pogonov kot z različno zmogljivo strojno opremo ter možnostmi razširitve. Nezahtevni domači uporabniki bodo brez težav shajali tudi z vstopnimi napravami, to velja tudi za podjetja, ki nameravajo NAS uporabljati res le kot omrežno hrambo datotek. Kot je pokazal hitrostni preizkus, se danes tudi osnovni modeli povsem dobro obnesejo.

Počasi pa se že dogajajo nadgradnje omrežij – tistim, ki razmišljajo o prehodu na omrežje hitrosti 10 gigabitov, svetujemo NAS, ki bo vključeval tudi omrežni vmesnik take hitrosti, kar seveda pomeni profesionalne modele. Na voljo so sicer tudi strežniki z vmesniki hitrosti 2,5 Gb/s, obstajajo pa tudi pretvorniki, ki jih priključimo na obstoječe naprave prek vmesnika USB 3.0 in ponudijo omrežno hitrost 5 Gb/s (nekatere zmogljivejše naprave imajo tudi razširitvene reže PCIe). Naprave, ki imajo dva omrežna vmesnika, za doseganje večjih hitrosti podpirajo tudi vzporedno rabo obeh.

Zahtevni uporabniki naj se poglobijo v specifične želje in potrebe. V splošnem priporočamo nakup modela, ki uporablja procesor x86. Vsaj v teh cenovnih okvirih gre za Intelove procesorje, ti pa podpirajo širok nabor naprednih funkcij (predvsem virtualizacijo, če razmišljamo v tej smeri). Glede prostora menimo, da je bolje že na začetku izbrati napravo z možnostjo več diskov. Tudi v tiste, ki imajo prostora za štiri diske, jih lahko sprva vgradimo manj, kasneje pa jih po potrebi nadgradimo.

Tabela [PDF]

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji