Od Rockefellerja do Pagea in Brina
Po več kot letu dni priprav je ameriško ministrstvo za pravosodje vložilo tožbo proti Googlu zaradi domnevne zlorabe prevladujočega tržnega položaja. Ministrstvo pravi, da so v igri vse možnosti, tudi prisilno razkosanje podjetja.
Googlu očitajo zlorabo prevladujočega položaja na trgu iskanja in oglaševanja. Na prvem ima več kot 90-odstotni delež, na mobilnih napravah celo 95-odstotnega. To pa pomeni, da se ne more obnašati povsem neomejeno, temveč mora zagotavljati enakovredno obravnavo konkurence na drugih področjih. Google tako pri razvrščanju iskalnih zadetkov svojih storitev za nakupovanje ali zemljevide ne sme neupravičeno razvrstiti više od konkurence. Pri oglaševanju je njegov delež manj ekstremen, saj je pomemben igralec tudi Facebook.
Zadnje čase smo sicer vajeni, da ameriška podjetja za take in podobne kršitve največkrat oglobi Evropa. Google si je do zdaj nakopal kar tri milijardne globe: 1,5 milijarde za AdSense, 4,3 milijarde zaradi Androida in 2,4 milijarde zaradi rezultatov spletnih nakupov med iskalnimi zadetki. Celo Donald Trump je leta 2018 za Margrethe Vestager dejal, da »/…/ vaša davčna gospa res sovraži ZDA«. Toda vse te milijarde so za gospodarske velikane le drobiž. Kar zdaj grozi Googlu, je veliko resnejše – obeta se mu prisilna razdelitev na več delov. Kot uči zgodovina tovrstnih ameriških postopkov, je že sama grožnja v tej smeri lahko zelo hud udarec za podjetje.
V celotni zgodovini je ameriška država na tej podlagi »razbila« le dve podjetji – Standard Oil Johna D. Rockefellerja in AT&T. Iz prvega je leta 1911 nastalo 34 podjetij za proizvodnjo in trgovanje z nafto (danes še živita ExxonMobil in Chevron), iz drugega (t. i. mame Bell) pa leta 1982 kopica t. i. »baby Bellov«. Mimogrede, AT&T je v času pred razbitjem med drugim na svoje telefonsko omrežje prepovedoval priklop naprav (telefonov in modemov) drugih ponudnikov. Toliko sem že star, da se natančno spomnim, da (nam) je to nekoč prepovedoval tudi slovenski Telekom oziroma takratni PTT.
Morda smo prav zaradi protimonopolnega postopka dobili svet PC, saj se je IBM novega tržišča lotil previdno, nemonopolno, z uporabo strojnih in programskih izdelkov, ki so bili na tržišču prosto dostopni.
Toda v resnici sta bolj zanimiva dva druga postopka, ki sta se za podjetji na koncu izkazala kot ugodna, saj je država pravdo izgubila oziroma je odnehala. Čeprav sta bila »ugodna«, sta namreč podjetji dolgoročno zaznamovala in preoblikovala.
IBM je prvi računalnik naredil leta 1952, v šest- in sedemdesetih letih pa je na tem tržišču imel kar 70-odstotni tržni delež. Njegova prednost je bila taka, da se je uveljavilo reči kar »IBM in sedem palčkov« (palčki so bili Burroughs, Control Data, Digital Equipment, RCA, Univac, Honeywell in GE). Leta 1979 je ameriška država proti podjetju sprožila protimonopolni postopek, ki se je vlekel kar 13 let! V tem času je IBM v te namene ustvaril lastno odvetniško podjetje, v katerem je zanj v nekem trenutku delalo kar 200 odvetnikov! Postopek je IBM požrl veliko denarja, predvsem pa veliko energije, ki jo je namesto v razvoj vložil v obrambo. Po drugi strani se je vlekel toliko časa, da je bilo na koncu veliko obtožb brezpredmetnih, saj marsikaterega izdelka na tržišču ni bilo več. Tudi zato je ameriška država od postopka odstopila. Po drugi strani pa – morda smo prav zaradi tega dobili svet PC, saj se je IBM novega tržišča lotil previdno, nemonopolno, z uporabo strojnih in programskih izdelkov, ki so bili na tržišču prosto dostopni, denimo Microsoftovega Basica in DOS.
Microsoftov postopek ni trajal tako dolgo (uradno od leta 1998 do 2002, čeprav so posamezne preiskave potekale že leta 1992), vendar je imel na podjetje vseeno globok vpliv. Microsoft je, denimo, še pred začetkom postopka pristal na to, da svojih programov ne bo vezal na prodajo operacijskega sistema Windows, kar je bila, danes je to očitno, zelo pomembna zmaga ameriške države. Manj uspeha je država imela s samim sojenjem, ki ga je »obesila« na monopolno obnašanje na relaciji Internet Explorer – Netscape. Sojenje je potekalo javno, javnost pa si je tam zapomnila predvsem Billa Gatesa, ki se je do države obnašal, milo rečeno, nespoštljivo. Sodišče je v neki točki celo odločilo, da se bo Microsoft moral razdeliti na več podjetij, vendar je obrambi kasneje na višji instanci uspelo odločitev spremeniti. Internet Explorer je vseeno popolnoma povozil Netscape, je pa Microsoft v nekaj letih izgubil dovolj fokusa, da je zamudil vlak mobilnih telefonov. Celo sam Bill Gates je nedavno priznal, da mu je zaradi sojenja ostalo premalo časa, da bi opazil novo revolucijo, ki jo je Microsoft zato izpustil. Ko se je z razvojem mobilnih Windows kasneje vseeno poskušal vključiti v igro, je bilo prepozno.
Ni, da bi objokovali Microsoftovo usodo, podjetje je danes še veliko večje, kot je bilo takrat, pa tudi IBM ne gre ravno slabo, čeravno niti približno ne več tako zelo kot takrat, ko so ga imenovali Big Blue. Pa vendar – zanimivo bo videti, kako bo v tej smeri šlo podjetju Alphabet (del katerega je Google), ki je uradno na zatožni klopi zdaj. Da ima monopol, vemo vsi, ki smo kadarkoli obiskali internet ali v roke vzeli mobilni telefon. Vprašanje je le, kako močno si bo ameriška država to želela dokazati. In ali ji bo to uspelo, kajti današnji velikani so finančno še veliko močnejši od IBM in takratnega Microsofta. Zaposliti 200 odvetnikov je danes mačji kašelj …
