Od nadgradnje do nadgradnje…

Objavljeno: 17.12.2013 | Avtor: Jure Forstnerič | Kategorija: Dosje | Revija: Januar 2014 | Teme: windows

V angleščini je v zadnjih letih ena najbolj strah vzbujajočih fraz 'An update is available', oziroma, prevedeno v slovenščino, popravek je na voljo. Računalnikarji praviloma prisežemo po popravkih in se zavedamo njihove pomembnosti, četudi nam vzamejo kar nekaj časa.

Pred nedavnim smo prejeli pismo bralca, ki očitno skrbi za več računalnikov. Ko je pred kratkim nameščal sveža Okna, se mu je zazdelo, da z vsakimi novimi popravki delujejo počasneje. Konkretno v primeru Windows XP gre predvsem za tri Service Packe, ki v določenem trenutku združijo vse popravke do tistega trenutka. Vprašanje se nam je zdelo dovolj zanimivo, da smo se lotili nameščanja vseh Microsoftovih sistemov (in popravkov zanje), od XP naprej, seveda pa smo pri vsakem izvedli nekaj meritev, da bi preverili, ali računalnik res deluje počasneje.

Začeli smo z Microsoftovim Windows XP, za katerega sicer menimo, ki je kljub starosti še vedno v zelo široki rabi. Sistem je star že več kot dvanajst let, saj so ga začeli prodajati oktobra 2001. Če gledamo nazaj, je šlo za najpomembnejši Microsoftov operacijski sistem za širše množice, saj je poenotil sisteme za domače uporabnike (pred njim je kraljeval Windows 98, ki je še potreboval MS-DOS) in sisteme za zahtevne, profesionalne uporabnike, ki so takrat uporabljali Windows 2000 (nekateri pa še starejše sisteme NT). XP je bil velik korak prav zaradi pretrganja vezi z MS-DOS in uporabe naprednega jedra NT.

Čeprav smo nekateri že leta na Windows 7, v marsikateri pisarni (in tudi domu) še vedno kraljuje XP. Novih računalnikov s tem sistemom že nekaj let ni več, a jih veliko uporabnikov namesti tudi v nekatere ne ravno najstarejše računalnike. Kot upravitelji tudi sami občasno izvedemo kako svežo namestitev tega sistema. Večina naprav, na katerih teče XP, so klasični namizni računalniki, prenosnikov je še zelo malo. Razlog je v bistveno daljši življenjski dobi namiznih računalnikov, saj jih redko premikamo, bolje je poskrbljeno za hlajenje, posamezne dele strojne opreme pa lahko hitro in enostavno zamenjamo. Tudi pri nas, torej v matičnem podjetju Mladine, imamo ta hip še vedno več računalnikov z XP kot z Windows 7.

Za sistem so v Microsoftu že takoj po izdaji začeli objavljati popravke, a so naleteli na podobno težavo kot pri Windows 98 – večina uporabnikov se je le občasno lotila posodabljanja sistema. Sistemu »Windows Update« so dodali še »Automatic Update«, ki je uporabnike vestno nadlegoval. Dve leti po splavitvi Windows XP (in nekaj mesecev po črvu Blaster, ki je okužil milijone računalnikov z XP) so začeli z danes znanim »Patch Tuesday«, torej torkom popravkov. Vsaki drugi torek v mesecu objavijo mesečni paket popravkov oziroma posodobitev. Nekatere pomembne popravke sicer še vedno objavljajo hitreje, a ta način dela se je obdržal do danes, tudi nekatera druga podjetja so se začela ravnati po Microsoftovem koledarju (denimo Adobe s svojimi večjimi popravki za Flash Player).   

Prva zbirka popravkov, torej Service Pack 1, je izšla približno leto dni po operacijskem sistemu. Novosti je bilo kar nekaj, med zanimivejšimi sta podpora USB 2.0 in IPv6. Dve leti za njim, torej leta 2004, je izšel Service Pack 2 in izboljšal podporo omrežjem WiFi, Internet Explorerju dodal možnost zapore  reklamnih prikaznih oken in temeljno podporo standardu Bluetooth. Prinesel je tudi Windows Security Center, ki nas vestno opozarja, če nimamo nameščenega antivirusnega programa, če imamo izklopljen požarni zid itd. Zadnja, tretja zbirka popravkov pa je izšla slaba štiri leta za prejšnjo. Service Pack 3, ki je tudi zadnji, je prinesel več kot tisoč popravkov, nekatere novosti pa so prenesli tudi iz takrat novega sistema Windows Vista.

Slednjo smo tokrat preskočili, kot večina računalniško pismene (in posledično tudi računalniško ne-pismene) javnosti. Sedma inačica Oken je pri popravkih nadaljevala po zgledu XP. Sistem je izšel spomladi leta 2009 (da, pred več kot štirimi leti), leto zatem so napovedali prvi velik paket popravkov, ki pa je bil po Microsoftovih besedah manjši kot pretekli paketi. V času, ko je izšel, so namreč povedali, da so na splošno zelo zadovoljni z Windows 7 in da je tudi odziv uporabnikov sistema zelo dober. Danes, tri leta kasneje, pa vse kaže, da drugega paketa za Windows 7 enostavno ne bo – vsaj tako pravijo v Microsoftu, glede na delo, ki ga vlagajo v Windows 8, pa jim kar verjamemo.  

Grafično napredovanje iz roda v rod. Prehod z Windows XP na Windows 7 niti ni prehud, večji preskok je Windows 8. Ena največjih kritik slednjega je domači menu, ki je očitno narejen za tablice (in podobne naprave na dotik), na namiznem računalniku pa deluje okorno in nenaravno.

Grafično napredovanje iz roda v rod. Prehod z Windows XP na Windows 7 niti ni prehud, večji preskok je Windows 8. Ena največjih kritik slednjega je domači menu, ki je očitno narejen za tablice (in podobne naprave na dotik), na namiznem računalniku pa deluje okorno in nenaravno.

In v praksi?

Temeljna zamisel preizkusa je bila, da v isti računalnik ločeno namestimo vsak sistem posebej (Windows XP, Windows 7, zraven pa tudi novi Windows 8) in zaženemo program za merjenje zmogljivosti, seveda za vsako namestitev posameznega Service Packa posebej. Zaradi različne združljivosti s strojno opremo in splošne logistike smo se preizkusa lotili malo drugače, in sicer s pomočjo virtualnih naprav. S tem smo lahko naredili več računalnikov, ki so navzven (torej s stališča operacijskega sistema) povsem enako zmogljivi, vsi računalniki pa so nam ostali na voljo za naknadno preverjanje rezultatov.

Uporabili smo VMware Workstation na razmeroma zmogljivem računalniku (i7 procesor, 12 GB pomnilnika), tam smo navideznemu stroju nastavili en procesor z dvema jedroma in 4 GB pomnilnika. Prvi sistem, ki smo ga namestili, je bil stari Windows XP brez vsakršnega Service Packa. Velja omeniti, da smo namestili 32-bitno različico, ki sicer ne izkoristi vsega pomnilnika, a je bistveno bolj razširjena kot 64-bitna (v slednjo tudi ne bi mogli namestiti tretjega SP).

V računalnik smo namestili le PCMark 5, ki smo ga uporabili za preizkus zmogljivosti, zraven pa nekaj malenkosti, ki jih je omenjeni program potreboval (Windows Media Player, Windows Media Encoder in IE6). Skupaj je to zasedlo 4,1 GB prostora na disku, vnovični zagon (torej od trenutka, ko smo stisnili »Restart«, pa do tega, da se je spet naložilo namizje) je trajal 42 sekund.

Sledila je namestitev prvega paketa popravkov in tu smo, kot večina navadnih uporabnikov, pustili arhivske datoteke nameščene (gre za datoteke, s katerimi bi lahko po potrebi odstranili Service Pack). Lahko bi jih tudi odstranili, a se to na hitrosti ne pozna, obenem pa menimo, da jih večina uporabnikov pusti, vsaj na začetku. S prvim paketom dodatkov je namestitev terjala 5,43 GB prostora, čas vnovičnega zagona pa se je zvečal za deset odstotkov, na 46 sekund. Program PCMark je skupaj pokazal malenkost nižjo oceno, čeprav so nekateri rezultati boljši kot prej (brskanje v IE, grafika) drugi pa slabši (šifriranje datotek, pregled virusov).

Enako je bilo tudi v naslednjem, drugem paketu. PCMark je pokazal skupaj spet malo slabši rezultat (vsi rezultati so zbrani v tabeli), razlike med posameznimi preizkusi pa so se nekoliko zmanjšale. Torej je bilo brskanje spet še nekoliko hitrejše, boljša je bila 3D grafika, a slabša 2D grafika, glede na SP1 sta bila šifriranje in pregled virusov hitrejša (a še vedno malce počasnejša od golega XP brez popravkov). Pri prostoru so Okna že zlezla do 6,91 GB, čas vnovičnega zagona se je glede na SP1 podaljšal za sekundo, torej praktično ni bilo razlike.

Zadnji, tretji paket, je velikost sistema zvečal na 8,03 GB, čas vnovičnega zagona pa znižal praktično na začetno vrednost. Čeprav je program PCMark nameril najslabši rezultat, so nekatera področja očitno izboljšana – tako 3D kot 2D grafika je izboljšana (a razen preizkusa 3D senčenja slikovnih pik še vedno malce za osnovnim sistemom brez popravkov), stiskanje in šifriranje datotek pa je nekoliko počasnejša.

Če torej potegnemo črto, lahko trdimo, da je Windows XP z vsakim kompletom popravkov res postal nekoliko počasnejši, a so razlike razmeroma majhne, obenem pa so se posamezna področja tudi izboljšala. Tako je postala grafika hitrejša, tudi brskanje se je izboljšalo – seveda pa gre to na račun popravkov Internet Explorerja. Po občutku bi rekli, da je nekoliko več »overheada«, torej se pri operacijah, kjer je veliko branja po disku, opazi manjša razlika (vsaj pri meritvah). Med uporabo sistema pa težko rečemo, da smo opazili kakšno resno razliko.

Podobno se je zgodilo pri Windows 7. Sistem se je s prvotnih 14,7 GB razmahnil na 17,3 GB, čas vnovičnega zagona pa se je z minute 19 sekund podaljšal na minuto 30. Preizkus PCMark (tokrat smo uporabili PCMark 7) je zopet pokazal manjše upočasnitve, spet je bila največja razlika pri preizkusih, ki uporabljajo disk, za malenkost se je izboljša grafika. Po SP 1 smo namestili še vse popravke, ki jih je bilo mogoče namestiti, a je vnovičen preizkus pokazal praktično enak rezultat kot prej.

Zadnji je bil preizkus z Windows 8. Zanj imamo občutek, da ga uporabniki še niso osvojili, oziroma so ga le redki. Sistem je na voljo dobro leto dni, po podatkih podjetja Net Applications (ki meri na podlagi podatkov z okoli 40.000 spletnih strani) naj bi predstavljal deset odstotkov vseh računalnikov Windows. Windows 7 predstavlja dobrih petdeset odstotkov, XP dobro tretjino, štiri odstotke pa Windows Vista. Zanimivo, da je v svetovnem merilu sedmica prehitela XP ravno pred kakim letom, torej malo pred uradnim izidom Windows 8. Na splošno velja mnenje, da je ena večjih ovir pri prehodu na Windows 8 ravno kakovost predhodnika, zaradi katere večina uporabnikov (med njimi tudi mi) nima resnega razloga, da bi presedlali.

No, kakorkoli, pri preizkusu s PCMarkom je bil enak računalnik z Windows 8 skupno malo počasnejši kot z Windows 7, a se je pri nekaterih tudi bolje odrezal (recimo preizkus z obdelavo fotografij, spet pa tudi pri brskanju po spletu). Nadgradnja 8.1 pa je skupni rezultat nekoliko povečala, s tem, da je tokrat grafika nekoliko slabša, delo z diskom oziroma datotekami pa hitrejše. Je pa zanimivo, da je vnovični zagon bistveno hitrejši, pravzaprav od vseh preizkušenih sistemov najhitrejši – le pol minute traja.

Končna slika naših virtualnih računalnikov. Tisti z oznako Windows 7 SP2 je pravzaprav SP1 z vsemi naknadnimi popravki, vsi računalniki so skupaj zasedli 360 GB prostora (po 40 GB na računalnik).

Končna slika naših virtualnih računalnikov. Tisti z oznako Windows 7 SP2 je pravzaprav SP1 z vsemi naknadnimi popravki, vsi računalniki so skupaj zasedli 360 GB prostora (po 40 GB na računalnik).

Za konec lahko torej zapišemo, da popravki in posodobitve res malenkost upočasnijo računalnik, a to je seveda razumljivo, saj vnesejo dodatno programsko kodo, velikokrat tudi dodatne zmogljivosti. Te upočasnitve so zelo majhne, kak sklop sistema pa se z njimi tudi pohitri. Bistveno pomembneje je to, da je sistem s posodobitvami veliko varnejši, marsikdaj tudi stabilnejši, kakor brez njih. Razlike v hitrosti so take, da jih načeloma zaznamo le z namenskimi programi. To potrdijo tudi različni zapisi v spletu. Prednosti popravkov po našem mnenju vsekakor odtehtajo te majhne razlike v hitrosti.

Kot upravitelji lahko rečemo, da je najšibkejši člen še vedno tisti med stolom in tipkovnico. Opažamo, da so tudi starejši računalniki, ki jih uporabljajo računalniško naprednejši uporabniki, velikokrat v zelo dobrem stanju (gledano s stališča operacijskega sistema in programske opreme). Pametna raba in redno vzdrževanje sistema sta bistveno pomembnejša od skrbi, da bi bil računalnik zaradi popravkov malenkost počasnejši. Več naredimo s tem, da redno prevetrimo sistem s programi, kot sta CCleaner in Malwarebytes Anti-Malware, o katerih smo v naši reviji že velikokrat pisali.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentarji

Borut Golob | 18.12.2013 | 11:10

Pozdravljeni Zanimiv članek in zanimivi rezultati. Zdi pa se mi, da se podatki v grafikonih ne ujemajo povsem s podatki, zapisanimi v članku - najprej mi je padel v oči graf, ki prikazuje hitrost ponovnega zagona. Tudi pri prostoru, zasedenem na disku so manjše razlike (morda med GB in GiB). Na srečo me je potolažila končna ugotovitev, da razlike v hitrosti niso bistvene in da se popravke splača nameščati. Le način nameščanja popravkov je po mojem mnenju v Windows 8 malo preveč agresiven. Nekoč sem sredi dela ignoriral obvestila, da se bo sistem samodejno zagnal čez določen čas, misleč, da mi bo pred ponovnim zagonom še vedno dal možnost izbire (kot pri Win XP). Pa se je ustavil ravno med iskanjem možnosti za odlog ponovnega zagona. Lep pozdrav, Borut Golob

Jure Forstnerič | 18.12.2013 | 11:37

Zdravo, Hvala za komentar, se pa opravičujemo, pri grafu smo pravzaprav naredili dve napaki. Pri prvem grafu, kjer so nanizane velikosti namestitve smo kasneje odštevli velikost nameščenih programov za preizkus zmogljivosti, a smo to pozabili popraviti v tekstu. Pri drugem grafu pa se je med postavitvijo po nesreči prekopiral vrstni red operacijskih sistemov iz prvega grafa, a se številke niso popravile. Prave so številke, nanizane v besedilu. Za napake se seveda opravičujemo.

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki