Novosti v televizorjih LCD
Televizorji LCD so bili dolgo predstavljani kot cenejši in (veliko) slabši sorodnik "tistih pravih" ploskih zaslonov, plazem. Vendar pa se izdelovalci zadnje čase trudijo, da bi kakovostno razliko kar najbolj zmanjšali - preizkusili smo dva vrhunska televizorja LCD, ki sta polna tehnoloških novosti.
Cene današnjih povprečnih televizorjev LCD, velikih 40 ali 42 palcev (mimogrede, prvo vrednost uporabljajo zasloni Samsunga in Sonyja, drugo pa zasloni skorajda vseh drugih), polne ločljivosti FullHD (1920 × 1080 pik) se gibljejo nekje od 1000 pa do 1500 evrov. So pa tudi vrhunski modeli, ki jih izdelovalci cenijo na 2000 ali celo 3000 evrov. Ker na zunaj niso videti prav nič drugače kot njihovi cenejši sorodniki, smo se dva izmed njih odločili resno preizkusiti. Tudi zato, ker imajo kar nekaj zanimivih tehnoloških rešitev, ki bi se v bližnji prihodnosti znale resno prijeti tudi pri cenejših modelih.
Philips 42PFL9803H (Aurea II)
Aurea II je špica med Philipisovimi televizorji in je trenutno na voljo le v 42-palčni različici. Tudi ta model nadaljuje prakso osvetljevanja ozadja (stene) z raznobarvnimi diodami (AmbiLight). Diod je po osem na vsaki strani in svoje barve prilagajajo barvam trenutne slike na zaslonu. Menda naj bi osvetlitev okolice pomirjujoče vplivala na oči, kadar gledamo televizijo v temi, saj bi bil sicer kontrast med sliko na zaslonu in črno okolico premočan. Učinek takega "light-showa" je stvar okusa, na srečo je mogoče tudi nastaviti jakost osvetlitve ali jo celo popolnoma izključiti.
Televizor lahko priključimo tako v kabelsko omrežje kot tudi na zunanjo anteno. V obeh primerih bo (sicer po daljšem iskanju) prepoznal vse analogne in digitalne kanale (DVB-C oziroma DVB-T, MPEG-4), tudi tiste v visoki ločljivosti. Posebej moramo omeniti omrežni priključek (DLNA), saj z njim televizor že postaja osrednja naprava večpredstavno povezanega doma (o tem podrobneje pišemo v posebnem članku). Televizor ima zadaj vgrajene štiri miniaturne zvočnike, ki ob pomoči tehnologij Dolby Virtual Speaker, Surround in Prologic II oziroma BBE digital ustvarjajo zadovoljivo prostorsko sliko. Za pravo kino doživetje prostorskega zvoka 5.1. z bobnečimi basi (filmi na DVD ali blu-ray, satelitski filmski kanali) bomo na televizor raje priključili prostorske zvočnike za domači kino prek zunanjega ojačevalca.
Slikovni procesor televizorja ima vse "igračke", ki jih morajo imeti današnji televizorji, če hočejo izstopati. Slika je v vseh svetlobnih okoliščinah več kot odlična, tako pri dnevni svetlobi (no, če pada sončna svetloba neposredno na zaslon, seveda noben televizor ne more narediti čudeža) kot tudi v popolni temi domačega kina, za kar poskrbijo tehnologije, kot so "Perfect Pixel" za ostrino in jasnost slike, "Perfect Natural Motion" za glajenje gibanja z vstavljanjem dodatnih "manjkajočih" slik (t.i. 100 Hz osveževanje), "Wide Colour Gamut" za "briljantne" barve, 17-bitno procesiranje barv (!?) in odzivni čas 2 milisekundi.
V praksi se televizor odlično obnese, razumljivo, da najbolje ob dobrih izvorih slike v visoki ločljivosti (televizijski kanali HDTV, filmi HD na ploščah blu-ray, digitalne fotografije z računalnika ali ključka USB). Če takih izvorov slike nimamo, potem naložba v televizijski aparat tega cenovnega razreda ni smiselna.
Nekaj manjših zamer smo kljub vsemu našli. Čeprav televizor pozna slovenske šumnike v teletekstu, pa pri elektronskem programskem vodiču namesto šumnikov prikaže čudne "čačke". Brskanje po elektronskem fotoalbumu je zelo nerodno, saj ni osnovne funkcije za naslednjo sliko (temveč je treba avtomatsko projekcijo vedno znova ustavljati). Daljinec televizorja ima sicer zelo priročno kolo za hitro sprehajanje po menujih (npr. po tv kanalih), so pa nekatere tipke premajhne za udobno upravljanje, poleg tega bi si želeli notranjo osvetlitev za vse tipke, ne samo za prve štiri. Televizor nima možnosti dveh sočasnih slik (PAP - picture & picture) ali slike v sliki (PIP - picture in picture) - po besedah zastopnika zaradi premajhnega zanimanja takih že tri leta ne izdelujejo več.
"Navijanje kontrasta"
Philipsov ambilight osvetljuje ozadje televizorja, v odvisnosti od prikazane vsebine. Enim je všeč, enim ne.
Novi Philipsov televizor je trenutno edini, ki se po prikazanem kontrastu poskuša približati tistemu, ki je značilen za plazemske zaslone (oz. ga celo preseči). Uporablja posebno "ukano" za doseganje tako rekoč neskončnega kontrasta 2.000.000 : 1, kar pomeni, da lahko hkrati na zaslonu pokaže snežno belo barvo in popolnoma temno, črno nebo. Vprašamo se sicer lahko, ali je tako kontrastna slika sploh lahko prijetna (ali zdrava) za naše oči.
Boljši plazemski televizorji merijo kontrast v deset tisočih (proti 1), televizorji LCD pa za njimi v povprečju še vedno zaostajajo in še danes cenejši modeli merijo kontrast samo v tisočih. Res so kristali na zaslonih LCD vedno boljši in vedno bolj učinkovito zapirajo pot svetlobi, vendar jo še vedno prepuščajo, tako da črne barve v resnici ne morejo realistično prikazati. Če pa bi se za kristalom LCD izvor svetlobe zatemnil ali popolnoma ugasnil, bi na zaslonu LCD lahko prikazali tudi "pravo" črno barvo.
128 segmentov, 1152 LEDic, v vsakem segmentu je 9 LEDic. Tako je videti LED osvetlitev Philipsovega televizorja, zato se lahko pohvali z izrednim kontrastnim razmerjem.
To zamisel je v 42PFL9803H uporabil Philips, ko je namesto enega izvora osvetlitve celotnega zaslona, ki ga uporabljajo ostali televizorji LCD, uporabil prek tisoč (natančno 1152) miniaturnih svetlobnih diod (LED), razporejenih v matriki 48 x 24. Vsaka osvetljuje območje zaslona, veliko 1800 pik (matrika 40 x 45). Vas to morda spominja na stari Sinclair ZX Spectrum, ki je tako (barvni kvadratki velikosti 8 × 8 pik) goljufal pri prikazu barv? Video procesor televizorja sproti analizira sliko in v realnem času ustrezno prilagaja jakost osvetlitve vsake svetlobne diode posebej; če naj bi bil del slike črn, se diode v okolici ugasnejo, to pa potem vidimo kot popolnoma črno barvo, oziroma če gre za nočni/temen prizor, diode oddajajo ustrezno manj svetlobe.
Kot vsaka "ukana" ima tudi Philipsova z diodami svoje omejitve; hitrost prilagajanja diod in njihovo premajhno število. Najprej moramo poudariti, da je kontrast slike na prvi pogled res fascinanten, tudi pri dnevni svetlobi so barve žive in črna barva res črna. Vendar pa, če vemo, kako zadeva deluje, in pozorno opazujemo sliko, lahko v določenih primerih opazimo delovanje svetlobnih diod. Če se na primer prizor na hitro spremeni iz svetlega v temnega, svetlobne diode malenkost zamudijo z zatemnitvijo. Ali, če je slika izrazito kontrastna (npr. odjavna špica filma, bele črke na črnem ozadju), črna barva naenkrat ni več enakomerno črna, kot bi morala biti. Tam, kjer ni besedila, so svetlobne diode ugasnjene in je slika res črna, pod besedilom odjavne špice pa morajo biti prižgane (drugače ne bi videli samega besedila) in potem osvetlijo tudi njegovo okolico, ki je potem "malce manj" črna.
Idealno bi seveda bilo, ko bi imela vsaka izmed 2 milijonov pik, ki jih premore zaslon LCD (1920 × 1080 = 2.073.600), svojo svetlobno diodo. Tako kot imajo plazemski zasloni za vsako piko svoj lastno osvetlitev, zato težav s kontrastom nimajo. Vendar je Philips vendarle moral skleniti nekakšen kompromis. Verjetno bi bilo 2 milijona svetlobnih diod res preveč (zaradi dojemljivosti človeškega očesa), desetkrat večje število (od 1152) pa bi vendarle že precej zmanjšalo omenjene učinke. Pri gledanju fotografij je bilo neprestano prilagajanje jakosti osvetlitve svetlobnih diod zaslona celo moteče, tako da ga je bilo bolje izključiti.
Philips 42PFL9803H
Velikost zaslona: 42 palcev.
Ločljivost: 1920 x 1080 pik.
Deklariran odzivni čas: 2 ms.
Deklariran dinamični kontrast: 2.000.000 : 1.
Vidni kot: 176 stopinj.
Barvno procesiranje: 17 bitov.
Slovenski meni: DA.
Slovenski teletekst: DA.
Slovenski programski vodič: NE.
Vgrajen DVB-T: DA.
Vgrajen DVB-C: DA.
MPEG-4 (HD): DA.
Razširitev PCMCIA: DA.
Ethernet: DA.
USB: DA.
Spletni naslov: www.consumer.philips.com.
Prodajalec: www.eltus.si.
Cena: 2.999 EUR.
Za: Odlična slika, povezava v splet.
Proti: Neudoben daljinec, cena.
Sony Bravia KDL-40Z4500
Kot drugega posebneža smo preizkusili najmanjši, 40-palčni model iz najnovejše Sonyjeve ponudbe televizorjev LCD serije "Z". Preostala dva modela sta 46- oziroma 52-palčna; KDL-46Z4500 (117 cm) in KDL-52Z4500 (132 cm). Skupna lastnost vseh treh je ob 100-herčnem (ki ga premore tudi zgornji Philips) še 200-herčno procesiranje slike, na kar je Sony še posebej ponosen. Televizor KDL-40Z4500 lahko priključimo tako na kabelsko omrežje kot tudi na zunanjo anteno. V obeh primerih bo prepoznal vse obstoječe analogne in digitalne kanale (DVB-C oziroma DVB-T, MPEG-4), skupaj s kanali v visoki ločljivosti. Upajmo, da bo to kmalu postalo standard za vse televizorje, tako da tega ne bo treba vedno znova izrecno omenjati. Prav tako izrecno ne poudarjamo več ločljivosti 1920 × 1080 pik, ki naj bi bila v letu 2009 samoumevna.
S kontrastnim razmerjem 80.000 : 1 se Sonyjev zaslon LCD že enakopravno meri s kontrastnim razmerjem boljših plazemskih televizorjev. To se vidi tudi v dinamiki slike, od skoraj črne do svetleče bele. Posledično so tudi barve izrazite. S številnimi nastavitvami bodo zahtevni gledalci sliko lahko prilagodili različnim izvorom slike, bolj leni pa bodo izbirali med prednastavljenimi vrednostmi (Vivid, Standard, Cinema, tri različne nastavitve za predvajanje digitalnih fotografij). Tipke na daljincu, 58 po številu, so pregledno razporejene, želeli bi si možnosti njihove osvetlitve. Z daljincem lahko upravljamo tudi tri druge naprave domačega kina, ojačevalec, DVD, blu-ray. Tudi Sonyjev televizor žal nima možnosti prikaza dveh sočasnih slik (PAP), vse, kar zna, je razdelitev zaslona na dva dela: sliko in teletekst. Vgrajeni zvočniki zadostujejo za gledanje poročil, za filmski užitek pa bomo raje priključili zvočnike prek zunanjega ojačevalnika.
Podobno kot pri Philipsovem televizorju je tudi Sonyjev slikovni procesor "z vsemi žavbami namazan". O "MotionFlow 200 Hz" nekoliko kasneje, omenimo pa novo generacijo Sonyjeve preizkušene tehnologije obdelave videa Bravia II. Slika se obdeluje z 10 biti za vsako barvo in tudi zaslon LCD je teoretično sposoben prikazati milijardo barvnih odtenkov (tak barvni prostor imenujemo tudi Deep Color). Vedeti pa je treba, da so vsi izvori slike (televizija, DVD) kodirani samo z 8 biti za vsako barvo, to pa teoretično pomeni samo 16 milijonov barvnih odtenkov (True Color). Še več, pri običajnem digitalnem sRGB prikazu slike, ki se standardno uporablja pri zaslonih RGB, sploh niso uporabljene vse možne vrednosti barvnih odtenkov od 1 do 255, temveč samo od 16 do 234. Zato je pri digitalnem zapisu slike različnih barvnih odtenkov manj kot deset milijonov in nekatere barve "manjkajo" (odtenki rumene in vijolične) - toda na to smo se v dolgih letih gledanja televizije in monitorjev že navadili. Sony je sposoben prikazati tudi manjkajoče barve, saj razume vse vrednosti od 1 do 255, in to svojo tehnologijo razširjenega barvnega prostora imenuje x.y.Colour (nekateri jo imenujejo tudi xvYCC ali True Color). Tak signal pa televizor lahko sprejema samo prek digitalnega HDMI priključka različice 1.3, kjer lahko sprejme tudi 10-bitni barvni prostor (za to potrebujemo digitalni HDMI kabel kategorije II, ki je sposoben prenašati frekvence do vsaj 75 MHz). No, do posnetkov True Color (polni 8-bitni barvni prostor), kaj šele Deep Color (10-bitni barvni prostor), bo zaenkrat še bolj težko priti (o tem smo že pisali v okviru "Kaj lahko gledamo" v decembrski številki Monitorja).
Televizor ima vse potrebne priključke (ne pozabimo na režo za module PCMCIA za branje naročniških kartic kabelskih oziroma satelitskih operaterjev), dodatno pa še omrežni (DLNA). O tem v posebnem članku, omenimo le, da zna tako prikazovati le fotografije ali predvajati glasbo, ne pa tudi videa. Podobno kot pri Philipsu lahko izbiramo le hitri ogled fotografij in avtomatsko predvajanje vseh fotografij, ker ni izbire "naslednja/prejšnja". Televizor lahko uporabimo tudi kot sicer nekoliko drag foto okvir na steni, saj ima za ta namen posebno funkcijo.
50, 100 ali 200 Hz?
Zelo podrobno smo se posvetili "hertzom", s katerimi se hvalijo današnji vrhunski televizorji. Običajni sliko "prikazujejo" s 50 Hz, zgornji Philips je primerek 100-herčnega modela, preizkušeni Sony pa se hvali s kar 200 hertzi.
Gre pravzaprav za interpolacijo filmske ali televizijske slike z namenom glajenja gibanja, o kateri smo pisali že v rubriki Nove tehnologije v prejšnji številki. Pa si na hitro osvežimo znanje.
Filmi na celuloidnem (analognem) filmskem traku so že od nekdaj (od leta 1926) posneti s 24 slikami na sekundo. Pred tem so bili filmi snemani še z nižjimi hitrostmi, vendar so je bilo ob nastanku zvočnega filma (prvi zvočni film je bil posnet leta 1927) treba dogovoriti za (minimalno) kompromisno hitrost, ki bi omogočala tudi zapis zvoka s sprejemljivo kakovostjo. Kot zanimivost naj povemo, da je bila hitrost prikazovanja filmov pred nastankom zvočnega filma navadno višja kot hitrost snemanja, ker so bili gledalci tako "navajeni" in so se bolj zabavali, če so se ljudje v filmu malo hitreje gibali.
Na drugi strani televizija že od nekdaj deluje po taktu električnega omrežja 50 Hz (v Ameriki 60 Hz), torej 50 oziroma 60 polslik na sekundo. Ko so začeli filme predvajati tudi po televiziji, je bilo treba uskladiti številke 24, 50 oziroma 60. Operacija od 24 na 50 poteka s prevaro, predvajanje filma se za malenkost pohitri (namesto 24 s 25 slikami na sekundo) in vsaka slika se prikaže dvakrat (kot dve polsliki). Operacija od 24 na 60 je malce bolj zahtevna; od dveh zaporednih slik se ena podvoji in druga potroji (sistem "2 : 3 pull-down"). Že pred desetimi leti so se nekateri boljši analogni televizorji ponašali z značko 100 Hz (v Ameriki 120 Hz), pri čemer je šlo za navadno podvajanje (prepletenih) polslik, rezultati pa niso bili preveč navdušujoči (takrat še na analognih televizorjih CRT).
Današnji digitalni televizorji (LCD, plazma) ali projektorji lahko prikazujejo samo neprepleteno sliko, zato mora slikovni procesor običajne, prepletene televizijske signale (576i, 1080i) naprej razplesti, to pomeni iz 50 polslik na sekundo morajo izračunati 50 polnih slik. Digitalni televizorji, ki se ponašajo z značko 100 Hz, potem izračunajo še vmesne slike, tako da prikažejo 100 slik na sekundo, najnovejši Sony pa izračuna celo tri vmesne slike, tako da prikaže 200 slik na sekundo. Ker je glavni problem v razpletanju slike, ki nikoli ne more dati idealnega rezultata, dodatno podvajanje ali celo početverjenje števila slik v resnici ne more izboljšati same slike, lahko pa da vtis bolj gladkega gibanja in s tem vtis večje ostrine.
Poseben "problem" predstavljajo originalni posnetki filmov na nosilcih blu-ray s 24 sličicami na sekundo. Šele najnovejši televizorji (tudi oba preizkušena, Sony in Philips) znajo predvajati tudi originalni filmski signal. Vendar pa slika ni tako tekoča in ostra, kot smo navajeni iz kina. Kino projektor med dvema zaporednima slikama za trenutek zatemni sliko, medtem ko na digitalnem televizorju tega zatemnitvenega intervala ni, tako da se zaporedne slike prelivajo. To daje vtis manjše ostrine oziroma v gibanju zabrisane slike. Kot smo pisali v decembrski številki, je Sony pri enem od svojih projektorjev poskušal simulirati ta zatemniteni interval z vstavljanjem črne slike in je s tem res dosegel vtis večje ostrine, vendar je zaradi tega slika malenkostno utripala. Digitalni televizorji lahko vtis večje ostrine dosežejo le s prikazovanjem vmesnih, interpoliranih slik.
V praksi pravzaprav nismo mogli ločiti razlike v ostrini gibajoče slike med 100-herčno in 200-herčno sliko. Za test smo uporabili predzadnjo bondijado, Casino Royale, na nosilcu blu-ray, ker ima obilico hitro gibajočih se akcijskih prizorov. Ob pazljivem gledanju (večkratno predvajanje istega kadra) smo lahko opazili razliko v, na primer, ostrini premikajočega se avtomobila (funkcijo Frame Interpolation je mogoče vključiti ali izključiti in s tem preklopiti na 50-herčno osveževanje), to pa pomeni, da vstavljanje vmesnih slik pri gibajočih se objektih učinkuje. Drugačna pa je bila izkušnja pri premikanju kamere, ki spremlja neki objekt in se giblje čez celotno ozadje slike, saj je pri vključeni interpolaciji slike ozadje naenkrat postalo bolj ostro, vendar se je hkrati zmanjšal vtis gladkega gibanja ozadja. Osebne preference (že razlike v fiziologiji očesa gledalcev) bodo tu igrale veliko vlogo in morebitnim kupcem takih televizorjev toplo priporočamo, da vse napredne funkcije podrobno preizkusijo že v trgovini.
Sony KDL-40Z4500
Velikost zaslona: 40 palcev.
Ločljivost: 1920 x 1080 pik.
Deklariran odzivni čas: 8 ms.
Deklariran dinamični kontrast: 80.000 : 1.
Vidni kot: 178 stopinj.
Barvno procesiranje: 10 bitov.
Slovenski meni: DA.
Slovenski teletekst: DA.
Slovenski programski vodič: DA.
Vgrajen DVB-T: DA.
Vgrajen DVB-C: DA.
MPEG-4 (HD): DA.
Razširitev PCMCIA: DA.
Ethernet: DA.
USB: DA.
Spletni naslov: www.sony.com.
Prodajalec: www.acssony.si.
Cena: 1979 EUR.
Za: Odlična slika, razmeroma ugodna cena.
Proti: Ne predvaja omrežnega videa.