Objavljeno: 21.12.2010 11:08 | Avtor: Matjaž Klančar | Monitor Januar 2011

Nimajo šans!

Nimajo šans!

Če se zadnje čase količkaj pomudimo pri novicah na televiziji, v časopisih ali v spletu, ne moremo mimo fenomena Wikileaks. Fenomena z veliko začetnico, saj tudi če se omejim le na "tehniko" in zanemarim politiko, zlahka najdem kar nekaj zanimivih poudarkov.

1.)

Najprej, to bi moralo biti povprečno tehnično izobraženemu človeku jasno že nekaj časa - živimo v svetu, kjer je digitalne informacije v resnici silno lahko izmakniti. Včasih je bilo treba iz Pentagona tovoriti težke kilograme papirjev, danes je dovolj e-sporočilo (ali kaj bolj sofisticiranega), USB ključek ali zapisljivi CD. Da, v ameriški vojski so bili v zadnjem "primeru Wikileaks" v resnici taki amaterji, da jim je človek iz "top secret" vojaškega omrežja dokumente enostavno ukradel tako, da jih je zapekel na CD-R, na katerega je s flomastrom zapisal nekaj takega kot "Lady Gaga" (piratiziranja glasbe v ameriških oporiščih očitno ne preganjajo). Vsaj tako je tipkano priznal kolegu hekerju, ta pa ga je potem zašpecal FBIju.

2.)

Res, zagotovo je mogoče informacije veliko bolje zaščititi, vendar je vmes vedno človeški dejavnik, nekdo, ki je dovolj visoko ali globoko, da bo znal morebitni vdor prikriti. Za nadaljnje prikrivanje pa je naprednih tehnologij tako ali tako dovolj, začenši z omrežjem TOR. Preiskovalcem ostane samo čakanje na napako (kot lahko preberete v tokratnem Intervjuju na 18. strani) ali morebitna slaba vest, ki/če popade storilca. Slišijo se sicer govorice o "stranskem vhodu", ki naj bi jih v kodo danes vsenavzočega šifrirnega algoritma IPSEC že pred leti vgradil FBI, vendar zaenkrat niso potrjene.

3.)

Sploh pa, ko je informacija v internetu, jo je nemogoče stlačiti nazaj v steklenico (Heh, mimogrede, se spomnite naše misice, ki so ji zatrdili, da jo fotografirajo le za "ameriški internet" in da pri nas do teh fotografij seveda nikoli ne bo nihče prišel?). Zato je še posebej smešno, da se ameriška vojska zateka k takim arhaičnim potezam, kot je prepoved Wikileaksovih strani na njihovih računalnikih. Hej, v Sloveniji smo že pred leti, z afero Udba.net, ugotovili, da take prepovedi ne delujejo. Nasprotno! Danes, ko Wikileaks podpirajo množice in je (trenutno) prezrcaljen že na 1885 strežnikov po vsem svetu (tudi na našega, wikileaks.mladina.si), pa še sploh ne.

4.)

Aktivizem postaja močan tudi v spletu. Če je zdaj jasno, da se s kiberterorizmom ukvarjajo tudi države (Kitajska : Google, ZDA/CIA/NSA/kdorkoli : Iran), je jasno tudi to, da je v spletu poleg velikih omrežij kriminalcev, ki se ukvarjajo z vdori v bančne sisteme, tudi, po potrebi, kar nekaj ad hoc omrežij aktivistov, ki se združujejo glede na "tematiko". Združijo se in z množico podatkovnih paketov sesujejo ključne državne spletne strani (Estonija, leta 2007) ali pa ključne in trenutne "sovražnike" Wikileaksa (mastercard.com, visa.com). Da so v resnici le aktivisti in ne (še) kriminalci, je jasno, kajti napadli so le "predstavništvo" (prvo stran) omenjenih korporacij, in ne same infrastrukture. Ko/če se bodo odločili napasti ključne plačilne strežnike, usmerjevalnike in/ali DNS strežnike in ko/če jih bo ustrezno več, bo lahko škoda občutna. In, ne slepimo se - tehnično dovolj izobraženih, da se pridružijo takim napadom, je z vsakim dnevom/generacijo več. Za potrebe članka (stran 16) smo se tudi sami brez težav pribrskali do orodja LOIC, ki se uporablja za napade na zgoraj omenjene strežnike, res pa je, da se napadu seveda nismo pridružili.

5.)

Pri internetu gre za svobodo izražanja, poslušamo. Tudi iz ZDA, kadar je govor o grdi grdi Kitajski, ki cenzurira internet. Če je govor o straneh, ki so neprijetne za ZDA, seveda ne, v tem primeru jih je treba zbrisati s spletnega obličja.

6.)

Prav zanimivo je, kako je internet z nami že desetletja, pa družba zanj še vedno ni definirala pravnih norm, ki bi veljale enako kot veljajo za obnašanje v realnem svetu. Tako kot po nekaterih zakonih še vedno ni jasno, ali je ThePiratebay kriv za to, da ljudje z njega prenašajo piratske posnetke, ni jasno ali je za podobno početje kriv WIkileaks. Res, sporni dokumenti so v njem tudi v resnici, fizično, pa vendar - Wikileaks (Julian Assange) jih ni sam "ukradel", temveč jih le posreduje. In če je to kaznivo, po zakonih katere države naj bi jim/mu sploh sodili?

X.) In naj mi bo za konec oproščen še skok onkraj tehničnega pisanja, ki mu je zavezan Monitor kot "tehnična" revija. Ste opazili, kako je res hud, svetovni halo nastal šele po objavi (naj)večkrat sramotnih depeš o svetovnih politikih, zgražanje nad video posnetkom morilskega ameriškega helikopterja, ki je streljal po iraških civilistih, pa je zelo hitro potihnilo? Žalostno, res.

Za potrebe članka (stran 16) smo se tudi sami brez težav pribrskali do orodja LOIC, ki se uporablja za napade na zgoraj omenjene strežnike, res pa je, da se napadu seveda nismo pridružili.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji