Nikon Z50

Objavljeno: 24.12.2019 | Avtor: Jure Forstnerič | Kategorija: Digitalni fotoaparati | Revija: Januar 2020

Fotografska velikana Nikon in Canon sta se le sprijaznila s tem, da bo prihodnost pripadala brezzrcalnim aparatom in ne DSLR. Tako sta oba v zadnjem letu pokazala nove, zmogljive sisteme brezzrcalnih aparatov s tipali polnega Leica formata. Novi Nikonov Z50 pa njihovo brezzrcalno družino razširja še na cenejše aparate z manjšim tipalom standarda APS-C. Nikon je pred leti sicer že imel vstopne brezzrcalne aparate, imenovane Nikon One, a so nad to linijo očitno obupali.

Model Z50 tako združuje velik bajonet, ki smo ga srečali že pri Z5 in Z6, z omenjenim tipalom APS-C. Po eni strani je sicer škoda takega bajoneta, saj njegova velikost vsili tudi malenkost večje ohišje in večje objektive. Pri večjem tipalu je to sicer razumljivo – večji bajonet da razvijalcem več manevrskega prostora pri razvoju objektivov. Pri Nikonu so se tako odločili, da je bolj smiselno razvijati en sistem, kot pa (kot pri prej omenjenem sistemu Nikon One) vzporedno razvijati in prodajati dva – enega za profesionalne uporabnike in enega za amaterje.

V praksi to pomeni, da lahko z aparatom uporabljamo tudi vse objektive, namenjene omenjenima modeloma iz serije Z, podobno, kot je bilo to mogoče v svetu DSLR z Nikonovim bajonetom F. Kot rečeno, pa ima to tudi slabost, konkretno v velikosti ohišji in objektivov.

Pri novem Z50 tako dobimo občutek, da je sam aparat zgrajen okoli omenjenega bajoneta. Ohišje je kljub temu razmeroma kompaktno, po velikosti spominja na ohišja cenejših DSLR, je pa večina brezzrcalnih tekmecev manjših mer. Ohišje iz magnezijeve zlitine je zelo solidno, zaradi poudarjenega držala na desni strani dobro sede v roko. Nekoliko presenetljivo je tudi zaščiteno proti vremenskim vplivom – to je v tem cenovnem segmentu redkost. Zaslon na zadnji strani lahko nagibamo navzgor ali navzdol. V tem primeru ga lahko obrnemo za 180 stopinj in tako zajemamo selfije, je pa vpetje na spodnji strani omejujoče pri uporabi stativov.

Razpored tipk in nadzornih elementov je dobro urejen, za glavna parametra sta na voljo funkcijski kolesci, tretje kolo je namenjeno izbiri programa fotografiranja. Tam lahko nastavimo tudi dva lastna, prilagojena programa. V izboklini na sredini je soliden digitalni okular z zaslonom OLED, nad njim je klasični vmesnik za zunanje bliskavice, pred njim pa tudi vgrajena bliskavica.

Aparat uporablja tipalo z ločljivostjo dobrih 20 milijonov pik, občutljivost ISO gre od 50 do 25.600. Kakovost fotografij je odlična, dobra je tudi kakovost videa 4K (ta gre sicer do 30 slik na sekundo). Velja omeniti, da ima aparat klasični vhod za mikrofon, ne pa tudi izhoda za slušalke. Sistem samodejnega ostrenja je enak kot pri Z6, to pomeni, da gre za enega boljših tovrstnih sistemov v tem trenutku. V nasprotju z Z5 in Z6 so tu v uporabi klasične pomnilniške kartice SD (konkretno ena reža) namesto dražjih XQD.

Ob aparatu smo preizkusili tudi nov objektiv z goriščnimi razdaljami od 16 pa do 50 milimetrov. Objektiv je na prvi pogled presenetljivo kompakten, saj je med neuporabo zložen, pri uporabi pa se dodatno iztegne. Tako rešitev smo v praksi že srečali, najpogosteje pri Olympusovih aparatih. Tam je večinoma šlo za majhne objektive, ki so s tem postali že skoraj žepni, tu pa gre bolj za premagovanje omejitev, ki jih postavi velik bajonet.

Z Z50 smo bili med uporabo zelo zadovoljni. Kot smo omenili v uvodu, lepo kaže na brezzrcalno prihodnost. Aparat je kakovostno narejen in ponuja odlično kakovost slike v dovolj majhnem ohišju, hkrati pa bomo lahko sčasoma tudi prešli na zmogljivejše modele sistema Z.

Vseeno pa se ne moremo otresti občutka, da gre za aparat, ki je sicer za Nikon pomemben, za končne uporabnike pa nima nekih resnih prednosti pred konkurenco oziroma je njegov nakup res smiseln, če si že lastimo kaj Nikonove opreme (z adapterjem FTZ lahko namreč z njim uporabljamo vse dosedanje Nikonove objektive DSLR). Če pa nimamo takih zahtev, pa vsaj v tem trenutku ne vidimo nekih resnih prednosti pred konkurenco.

Prva je sama velikost. Če želimo aparat, ki ponudi kompaktno izkušnjo, je pri drugih izdelovalcih brezzrcalnih modelov (Sony, Panasonic, Olympus, Fuji) na voljo veliko občutno manjših aparatov z manjšimi objektivi. Drugo pa je fleksibilnost. Zahtevni amaterski uporabniki bi poleg aparata razmišljali tudi o nakupu konkretnih objektivov – teh pa v tem trenutku za Nikonov sistem Z ni ravno veliko. Tisti, ki so, pa so hkrati razmeroma dragi in namenjeni profesionalnim uporabnikom. Ob modelu Z50 so sicer splavili tudi dva objektiva, namenjena kombinaciji tipala APS-C in bajoneta Z. Prvi je že omenjeni 16–50 mm, F3,5–6,3, torej klasični zum, drugi pa teleobjektiv 50–250 mm. Oba imata tudi optično stabilizacijo slike, ki pa ni vgrajena v samo ohišje.

Solidna vmesna pot je sicer nakup adapterja FTZ za Nikonove objektive DSLR – v tem primeru gre za odlično nadgradnjo za dosedanje uporabnike starejših Nikonovih aparatov. Čeprav pri Nikonu trdijo drugače si predstavljamo, da bodo DSLR v prihodnjih letih vse bolj zapostavljeni.

Nikon Z50

Kaj: digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi

Ločljivost: Do 5568 × 3712.

Tipalo: Efektivno 20,9 milijona pik.

Velikost in vrsta tipala: 23,5 × 15,7 mm, CMOS

Prodaja: Bolje založene trgovine.

Cena: 949 EUR (ohišje), 1.099 EUR (ohišje, objektiv 16–50 VR).

Za: Kakovost fotografij.

Proti: Omejen nabor objektivov.

Citat: Čeprav pri Nikonu trdijo drugače si predstavljamo, da bodo DSLR v prihodnjih letih vse bolj zapostavljeni.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki