Nikolaj Pečenko: Pesem za tolar

Nikolaj Pečenko: Pesem za tolar
Objavljeno: 24.3.2005 14:31 | Avtor: Nikolaj Pečenko | Kategorija: Mnenja | Revija: Januar 2005

Do spletne prodaje glasbe sem bil doslej precej nezaupljiv, predvsem zato, ker se mi zdi 240 tolarjev za eno samo skladbo, kupljeno digitalno, hudo zasoljena cena. A po prvem obisku nove Mobitelove spletne trgovine Zabavaj.se sem svoje mnenje nekoliko spremenil.

240 tolarjev za eno skladbo se mi sicer še vedno zdi preveč, a na Zabavaj.se je mogoče kupiti tudi enkratno predvajanje skladbe. To se sicer tudi ne sliši kot dobra kupčija, a le dokler ne izvemo za ceno. Enkratno predvajanje skladbe namreč stane en sam samcat tolarček.

Dvomim, da je več kakor ducat skladb, ki jih bom poslušal 240-krat. Velike večine skladb še stokrat nisem poslušal in če sem odkrit, imam na policah veliko drago in pošteno kupljenih plošč, ki jih nisem poslušal niti desetkrat.

Poigrajmo se še nekoliko s številkami. Povprečna skladba traja dobre tri minute, kar pomeni, da stane ura pretočne glasbe 20 tolarjev. Ali toliko, kot eno samo kratko sporočilo SMS, da si boste laže predstavljali. Cenejša zabava je menda samo še poslušanje radia in branje izposojenih knjig.

Za ceno enega samega tri tisoč tolarjev vrednega cedeja lahko torej ves mesec vsak dan pet ur poslušam glasbo po svojem izboru. Kraja iz interneta je sicer cenejša, vsaj dokler tudi pri nas ne bodo začeli razsajati protipiratski inšpektorji, drugače pa je treba priznati, da je tolar za pesem zelo ugodna cena.

Skoraj preveč, pravzaprav, in da bi videl, kaj se morda skriva v drobnem tisku, sem Zabavaj.se takoj preizkusil. Da ne bi po nepotrebnem zapravljal, sem kupil najmanjše možno število točk, kakor pravijo tolarjem, 240. Dovolj za eno samo skladbo, če bi jo rad imel za vedno na disku, ali za pol dneva neprekinjenega poslušanja pretočne glasbe.

Opremljen s točkami, začnem brskati po katalogu in hitro naletim na skladbo, ki bi jo hotel slišati. Računalnik seveda ne bi bil računalnik, če bi kar takoj, brez zapletov, zaslišal muziko. Na zaslonu se namreč prikaže obvestilo, da moram namestiti varnostni dodatek za Windows Media Player. Na srečo je dovolj en sam klik z miško in čez nekaj sekund se iz zvočnikov razleže pesem za tolar.

In potem še ena in še ena. A po treh ali štirih porabljenih tolarjih se mi zazdi, da nekaj ni čisto tako, kakor bi moralo biti. Računalnik imam namreč priključen na spodobno ozvočenje, kakovost zvoka pa ni bila ravno blesteča. Malce natančneje sem pogledal informativno vrstico predvajalnika in videl, da pretakam glasbo s skromnimi 32 kb/s. Pri čemer moram priznati, da sem bil pravzaprav presenečen, da je zvok pri taki stopnji stiskanja sploh tako dober, po drugi strani pa bi bil vseeno srečnejši z boljšim. Konec koncev, zakaj pa imam ADSL?

Na srečo nisem ravno računalniški začetnik, zato vem, da se rešitev pogosto skriva v nastavitvah. In res, po nekaj klikih z miško je zvok že boljši. V predvajalniku sem ročno izbral (naj)višjo hitrost povezave in glasba se je začela pretakati s 128 kb/s. Kakovost še vedno ni čisto "cedejska", a je vseeno primerna tudi za zbrano poslušanje po dobrem ozvočenju, če le ne sodite med najbolj občutljive ljubitelje dobrega zvoka.

Poslušam torej muziko in priznati moram, da je občutek nenavaden. Nekako si namreč ne morem priti na jasno, ali sem neznansko zapravljiv, ker sem za uro glasbe pokuril celih dvajset tolarjev, ali pa sem pravzaprav še kar varčen. Nenavaden občutek izvira iz tega, da pri kupljenih ploščah nikoli sproti ne preračunavamo, koliko nas pravzaprav stane poslušanje, temveč se obnašamo, kakor da smo tiste tri tisočake ali kolikor pač stane plošča, zapravili za ploščo in ovitek, glasbo pa potem poslušamo zastonj.

Pravi odgovor o smotrnosti plačevanja pretočne glasbe je odvisen od našega odnosa do piratskega kopiranja, a ker tokrat ne pišem o tem, ostanimo pri ugotovitvi, da je poceni. Nekaj je vsekakor vredno udobje. Brskanje po Zabavaj.se sicer ni tako priročno kakor recimo pri Amazonu, a precej bolj kakor iskanje glasbe v katerem od omrežij za izmenjavo datotek. Tisti tolar je vredno odšteti že samo za to, da skladbo slišimo in se odločimo, ali nam je dovolj všeč, da jo začnemo iskati kje drugje.

Pesmi za tolar zaradi njene minljive narave ne moremo shraniti v prenosni predvajalnik, kar je ena od pomembnejših omejitev pretočnih zapisov. A na tem mestu stopijo na prizorišče prenosni telefoni, ki bodo to pomanjkljivost elegantno odpravili. Zaradi tega postane jasno, zakaj so se spletne prodaje glasbe lotili prav v Mobitelu. Prenosni telefoni poltretje in tretje generacije že omogočajo dovolj hitro internetno povezavo, da je mogoče glasbo v pretočni obliki poslušati tudi s telefonom, na poti, v avtomobilu ali kjerkoli pač.

Telefon ima vrsto prednosti pred običajnim predvajalnikom mp3. Da je pretočna glasba cenejša od kupljene, smo ravnokar ugotovili, poleg tega pa imamo ves čas na voljo skoraj vso glasbo, kar nam jo srce poželi, ne da bi morali v predvajalniku imeti veliko (dragega) pomnilnika.

Na tem mestu moram opozoriti na kljub vsemu omejen izbor glasbe. Uporabniki Zabavaj.se lahko izbirajo med približno milijonom skladb, kar se sliši silno veliko, a če sodite med tiste z bolj izbranim okusom, boste hitro naleteli na bele lise. Na polici imam, recimo, približno polovico od skoraj dveh ducatov plošč škotske etno-rock skupine Runrig, ki je tam nekaj takega, kot je bilo Bijelo dugme v pokojni Jugi, na Zabavaj.se pa imajo eno samo samcato. Precej hitro sem naletel tudi na ploščo, s katere glasbe nisem mogel poslušati v pretočni obliki, temveč bi jo lahko samo kupil.

A ponudba se bo nedvomno širila, poleg tega bo vsak spodoben telefon že kmalu imel režo za pomnilniško kartico, za vso tisto glasbo, ki je v pretočni obliki ne bo. Zato klasični predvajalniki mp3, z iPodom na čelu, nimajo ravno blesteče prihodnosti. V boju za prostor v žepu jih bodo glasbeno usposobljeni telefoni nedvomno premagali.

Še bolj kakor žepnim predvajalnikom glasbe se tla pod nogami majejo glasbenim ploščam. Naši trgovci že zdaj pravijo, da jih kupujemo v glavnem samo še kot darila. Tu in tam kakšno kupijo še ljubitelji dobrega zvoka, na splošno pa bo prodaja plošč samo še usihala. Zato tudi ne smemo pričakovati, da se bodo v prihodnosti cenile, temveč se bodo z razmahom spletne prodaje glasbe plošče kvečjemu podražile. A to ne bo nikogar več ganilo, saj bodo vsi uživali v pretočnih pesmih za tolar, v vsakem trenutku dostopnih po računalniku in telefonu.

Lahko pa se seveda tudi motim.

Za ceno enega samega glasbenega cedeja lahko na Zabavaj.se ves mesec vsak dan pet ur poslušamo glasbo po svojem izboru.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki