Nikolaj Pečenko: PC v hladilniku
Osebni računalniki so se po skoraj četrt stoletja razvoja znašli na razpotju. Se bodo preselili v uporabnikov žep, dnevno sobo ali pa bodo morda pristali v kuhinji?
Sodobni osebni računalniki imajo v primerjavi s tistimi izpred, recimo, desetih let neverjetne procesorske in pomnilniške zmogljivosti, z njimi pa še vedno v glavnem le pišemo, in to ne romanov, temveč pisma, kaj preprostega izračunamo in brskamo po spletu.
Je že res, da so računalniške igre videti kakor neposreden televizijski prenos, a tudi to je pravzaprav le lišp, kajti zabavamo se ob njih prav nič bolj, kakor smo se pred tridesetimi leti ob Pongu, sestavljenem iz nekaj svetlečih pravokotnikov. Ob pogledu na vsega vajeno in razvajeno mularijo bi si upal trditi, da celo manj.
Izdelovalci strojne opreme sicer še vedno upajo, da se bodo programerji končno spomnili, kako izkoristiti vse te gigahertze in gigabajte, morda z učinkovitim programom za prepoznavanje govora, a ker se to očitno še ne bo zgodilo tako kmalu, vidijo vsaj kratkoročno rešitev v prodoru osebnega računalnika v tiste prostore našega doma, kjer jih doslej še ni bilo.
Nekateri so na primer prepričani, da bi moral vsakdo svoj osebni računalnik prenašati v žepu. Morda se bo komu zdelo, da tistim malčkom pač ne moremo reči osebni računalnik, a se hitro izkaže, da po zmogljivosti pravzaprav presegajo peceje izpred komaj nekaj let. V žepu imam na primer model, ki ima desetkrat hitrejši procesor in petkrat več prostora za shranjevanje podatkov kakor moj prvi PC.
Ker lahko nanj priključim zunanjo tipkovnico, je edina resna omejitev žepnih računalnikov pri vsakdanji rabi majhen zaslon. Pa tudi ta bo še letos odpravljena. Nova Toshiba e800 že podpira ločljivosti 640 x 480 in omogoča priklop zunanjega monitorja, kar pomeni, da bo lahko že kmalu žepni računalnik nekoliko manj zahtevnim uporabnikom povsem nadomestil običajen osebni računalnik.
Drugi bi radi osebni računalnik iz delovnega kabineta ali otroške sobe preselili v dnevno sobo, kjer bi lahko precej bolje izkoristili njegove velike zmogljivosti pri obdelavi digitalnih zvočnih in slikovnih zapisov. V Microsoftu so razvili posebno različico Oken XP, Media Center, namenjeno prav računalnikom v dnevni sobi. Vendar se zdi, da uporabniki pece, kakršenkoli že je, tam neradi vidijo. Krivec za to je slaba ločljivost klasičnega televizorja, ki kljub prirejeni različici Oken ni najprimernejša za brskanje po spletu ali, recimo, pisanje e-pošte. Brez računalniškega monitorja torej še ne gre, zanj pa v dnevni sobi navadno ni prostora.
Rešitev iz zagate je povezava domačega računalnika, ki ostaja tam, kjer pač je, z napravami zabavne elektronike v dnevni sobi, predvsem seveda televizorjem in glasbenim sistemom. Na januarskem sejmu zabavne elektronike CES v Las Vegasu je bilo mogoče videti različne rešitve, eno popolnejših pa je predstavilo podjetje Prismiq. Njihova naprava brezžično poveže osebni računalnik in televizor ter glasbeni sistem in omogoči, da z njima gledamo filme in fotografije ter poslušamo glasbo, shranjeno na disku računalnika, za povrh pa računalnik spremeni tudi v videorekorder. Povezava je namreč dvosmerna, kar pomeni, da lahko televizijski ali radijski program snemamo na računalniški disk.
Dnevna soba ni edini prostor, ki ga računalniki še niso osvojili. Nekateri so zato prepričani, da bi morali postati sestavni del vsake kuhinje. V kuhinji, ki je v marsikateri družini najbolj družabni del doma, naj bi prišle do izraza komunikacijske sposobnosti računalnika, zaradi česar so nastali internetni hladilniki. Ko sem si enega izmed njih pred časom od blizu ogledoval, sem se hitro prepričal, da so hladilniki z vgrajenim pecejem in internetnim priključkom bolj zanimivost za tehnofrike kakor res uporabna zamisel. Vrata hladilnika so morda res najbolj izpostavljeno in pogosto obiskovano mesto v vsakem domu, a vanje vgrajeni zaslon je za pisanje e-pošte, brskanje po spletu ali sploh karkoli precej nepriročen.
V ameriškem podjetju Beyond so očitno podobnega mnenja. Januarja so v Las Vegasu predstavili računalnik, ki ga vgradimo v stensko kuhinjsko omarico, kuhinjskih razmeram pa je prilagojena tudi njegova brezžična vodoodporna tipkovnica. Icebox, kakor so poimenovali kuhinjski PC, naj bi bil tudi nadzorno središče za krmiljenje različnih gospodinjskih aparatov, pri čemer ima osebni računalnik še veliko neizkoriščenih možnosti.
Marsikatera težava pri delu s pralnim strojem ali, recimo, mikrovalovno pečico je posledica tega, da te naprave niso opremljene z dovolj velikimi in preglednimi zasloni in zaslonskimi menuji za lažje upravljanje. Brez posebnega truda bi lahko načrtovalci v vsak gospodinjski aparat vgradili sinjezobi vmesnik, s katerim bi se povezal z računalnikom, bodisi tistim običajnim ali tudi kar žepnim. Na njegovem zaslonu bi potem odklikali vrsto in količino perila, temperaturo in kar je pač še stvari, ki jih moramo nastaviti, manj izkušenim uporabnikom pa bi ob strani stal še prijazen čarodej, ki bi pojasnil razliko med manjšo ali večjo hitrostjo centrifuge in opozoril na to, da smo pozabili naliti mehčalec.
Na tem mestu smo, nekoliko presenetljivo, spet prišli do hladilnika. Kljub malo prej omenjenim pomislekom o priročnosti zaslona v vratih hladilnika se mi namreč zdi, da je prav hladilnik, če že ne idealno, pa vsekakor zelo priročno mesto za vgradnjo osrednjega hišnega računalnika. Marsikdo računalnika ne izkorišča popolnoma samo zato, ker ga noče imeti ves čas vklopljenega, vzrok pa je precej pogosteje kakor varčevanje z elektriko rahlo nadležen hrup ventilatorja v računalniku. Hladilnik deluje ves čas, za hlajenje je poskrbljeno in če bi imel nekje v svoji notranjosti vgrajen še PC, tega ne bi nihče opazil, oziroma ne bi nikogar motilo.
Monitor in tipkovnica bi bila seveda ločena, z računalnikom brezžično povezana, in bi ju lahko uporabljali kjerkoli. Računalnik v hladilniku bi bil povezan tudi s televizorjem in glasbenim sistemom, z njim pa bi se brezžično povezali tudi mali žepni "peceji", ki bi jih doma uporabljali kot nekakšne podaljške glavnega računalnika.
Ne bi sicer dal roke v ogenj, da se bodo osebni računalniki bližnje prihodnosti resnično preselili v hladilnike, je pa pred njimi, ne glede na to, v katero smer se bodo razvijali, vsekakor še svetla prihodnost.
Lahko pa se seveda tudi motim.
Hladilnik je, če že ne ravno idealno, pa vsaj zelo priročno mesto za vgradnjo osrednjega hišnega računalnika.
