Nikolaj Pečenko: Od tranzistorja do digitalnega walkmana

Še tole napišem, pa grem lahko na počitnice. No, skoraj, ampak pomembno je, da sem z mislimi že skoraj tam in zato bo tudi tokratno mnenje bolj lahkotno. Ne bom se namreč ukvarjal z usodnimi računalniškimi problemi ali prihodnostjo interneta, ampak z malimi žepnimi predvajalniki glasbe.

Nekoliko bi pretiraval, če bi trdil, da sem strokovnjak za walkmane, sem pa doslej temeljito preizkusil že skoraj vse vrste teh naprav, od majhnega tranzistorčka do večdeset gigabajtne žepne glasbene skrinjice, in nekaj se mi o tem torej že svita. Vsaj toliko, da natančno vem, kaj bi pravzaprav rad imel.

Začelo se je pred dobrimi 30 leti, hodil sem še v osnovno šolo, ko mi je dedek Mraz prinesel majhen tranzistor. Kar se danes, ko otroci po žepih nosijo telefone, walkmane in gameboye, sicer sliši precej smešno, takrat pa se mi je zdelo nadvse imenitno, da lahko radijski sprejemnik vtaknem kar v žep.

V naslednjih letih so na vrsto prišli prenosni kasetarji, walkmani, discmani, minidiski in kar je še bilo podobnih napravic, vsaka s svojimi prednostmi in slabostmi. Pred skoraj dvajsetimi leti sem na primer v Hongkongu kupil prenosni predvajalnik CD, ki je bil sicer res majhen, a štiri baterije je izpraznil v dobrih dveh urah, med poslušanjem pa se ga skoraj ni smelo premikati. Je pa res, da sem prenosnega kupil zato, ker sem ga lahko skril na dno nahrbtnika, doma pa je našel svoje mesto v sistemu hi-fi.

Kasneje so discmani sicer postali precej bolj prenosni, a se nikoli nisem navdušil zanje, predvsem zato, ker so malce preveliki, da bi jih lahko nosil v žepu. V žepu se je medtem izmenjalo nekaj walkmanov, dovolj, da sem ugotovil, da sta, če za hip zanemarimo kakovost zvoka in zanesljivost, za prenosni predvajalnik glasne pomembna samo majhnost in akumulator. Od morebitne dodatne opreme je uporaben kvečjemu še vgrajen radijski sprejemnik, vse drugo pa je bolj ali manj odveč. Nekoč sem si na primer, v trenutku novinarskega navdušenja, omislil walkman z vgrajenim mikrofonom, ki pa sem ga nato za snemanje uporabil natanko dvakrat.

Pred približno šestimi leti sem žepni kasetar dokončno upokojil in pričel za poslušanje glasbe uporabljati žepni računalnik. Predvsem zato, ker sem si pač omislil žepni računalnik in ker je znal predvajati empetrije, mi ni bilo treba s seboj vlačiti še walkmana.

Empetriji so sicer veliko priročnejši od kaset, kakšnih drugih omembe vrednih prednosti pa prehod na digitalno glasbo ni imel. Računalnik je bil celo malce večji od walkmana, z enim polnjenjem akumulatorja pa sem lahko glasbo poslušal samo dobre štiri ure.

Žepni računalnik se je, skupaj z 80- in pozneje 256-megabajtno pomnilniško kartico v vlogi predvajalnika, sicer zelo dobro izkazal, imel pa je tudi precejšno pomanjkljivost. Ves čas sem namreč moral paziti, da zaradi poslušanja glasbe nisem do konca izpraznil akumulatorja in tako ostal brez uporabnega računalnika. Prav zaradi tega sem bil ves čas na preži za čim boljšim in ker sem imel to možnost, sem marsikaj tudi temeljito preizkusil.

Izbira se je ves čas vrtela med majhnimi predvajalniki s pomnilniškim čipom in nekoliko večjimi z diskom. Najmanjši modeli so me s svojo priročnostjo takoj pritegnili, a sprva so imeli premajhne pomnilnike pa tudi z akumulatorjem niso bili toliko varčnejši, da bi me prepričali v prestop.

Predvajalniki z diskom so mi bili manj všeč. Prvi so bili veliki kot prenosni predvajalniki cedejev, za katere sem že davno ugotovil, da so preveliki za udobno prenašanje, akumulator pa so praznili skoraj tako požrešno kakor oni discman, ki sem ga tihotapil iz Hongkonga. Njihova edina prednost je bila zmogljivost diska. Sprva se mi je zdelo nadvse imenitno, da lahko s seboj nosim za več sto plošč glasbe, a sem kmalu ugotovil, da tega pravzaprav sploh ne potrebujem. Izkazalo se je namreč, da na poti poslušam le precej ozek izbor glasbe, ki mi je v tistem obdobju pač najbolj všeč, morda za 10 ali kvečjemu 15 plošč. V nekaj letih poslušanja empetrijev sem ugotovil, da je za moje vsakdanje glasbene potrebe na poti dovolj dobrega pol gigabajta pomnilnika, tudi če se pot raztegne na več dni.

Saj ne, da bi me več glasbe v žepu motilo, a slabosti predvajalnikov z diskom so ostale bolj moteče kakor njihove prednosti, tudi potem, ko so postali manjši in električno varčnejši. Večji predvajalnik v žepu me moti vsak dan, skladbe, ki je ne bi imel na manjšem, pa si zaželim morda enkrat na mesec.

Kakorkoli že, predvajalniki mp3 so postajali čedalje zmogljivejši in končno tudi tako dobri, da sem pred dvema mesecema glasbo nehal poslušati z žepnim računalnikom. V žepu se mu je namreč za stalno pridružil majhen predvajalnik mp3.

Velik je kot vžigalnik za cigarete in sploh ne opazim, da nosim s seboj še eno napravico, predvsem pa njegove prednosti to pošteno odtehtajo. V gigabajtu pomnilnika je dovolj prostora za vso glasbo, ki jo potrebujem na poti, v akumulatorju pa dovolj elektrike za dobrih 50 ur poslušanja. S polnjenjem se pravzaprav sploh ne obremenjujem več, saj ga dvakrat ali trikrat na mesec priključim na računalnik, da osvežim glasbeno izbiro, medtem pa se tudi napolni.

Razvoj se seveda še dolgo ne bo ustavil. Predvajalniki mp3 bodo imeli čedalje večji pomnilnik, kar me utegne od časa do časa spraviti v skušnjavo, a glede na to, da imam že zdaj v enem gigabajtu vsaj tretjino glasbe, ki jo čez čas zamenjam z drugo, ne da bi jo enkrat samkrat poslušal, se bom verjetno uspel še lep čas vzdržati. Ko bodo enako veliki predvajalniki imeli recimo 20 gigabajtov pomnilnika, pa bo verjetno že prišel čas za zamenjavo. Še posebno, če bodo omogočali tudi brezžično povezavo z računalnikom.

Vse gigabajte v predvajalniku, razen prvega, bom kadarkoli rade volje zamenjal za napajanje s sončnimi celicami ali, ker v žep sonce prav pogosto ne posije, z generatorjem, kakršen v nekaterih urah energijo gibanja spreminja v električno.

Predvajalnik, ki ga imam, je tako majhen, da manjšega skoraj ne bi hotel imeti, a po drugi strani ne bi imel nič proti, če bi bil vgrajen v zapestno uro. Pod pogojem, da bi ne vplival na njeno velikost in imel ob tem vsaj gigabajt pomnilnika, brezžični vmesnik za slušalke ter svoj akumulator za vsaj nekaj deset ur delovanja.

Možnosti za izboljšave je torej veliko in prav nobenih utvar si ne delam, da imam v žepu popoln predvajalnik. Prej ali slej bo torej prišel čas za zamenjavo, upam le, da bom imel vsaj tri ali štiri leta mir.

Lahko pa se seveda tudi motim.

Za vsakdanje glasbene potrebe na poti mi zadostuje dobrega pol gigabajta pomnilnika.