Objavljeno: 1.9.2005 01:22 | Avtor: Nikolaj Pečenko | Monitor Julij 2005

Nikolaj Pečenko: Od tranzistorja do digitalnega walkmana

Nikolaj Pečenko: Od tranzistorja do digitalnega walkmana

Še tole napišem, pa grem lahko na počitnice. No, skoraj, ampak pomembno je, da sem z mislimi že skoraj tam in zato bo tudi tokratno mnenje bolj lahkotno. Ne bom se namreč ukvarjal z usodnimi računalniškimi problemi ali prihodnostjo interneta, ampak z malimi žepnimi predvajalniki glasbe.

Nekoliko bi pretiraval, če bi trdil, da sem strokovnjak za walkmane, sem pa doslej temeljito preizkusil že skoraj vse vrste teh naprav, od majhnega tranzistorčka do večdeset gigabajtne žepne glasbene skrinjice, in nekaj se mi o tem torej že svita. Vsaj toliko, da natančno vem, kaj bi pravzaprav rad imel.

Začelo se je pred dobrimi 30 leti, hodil sem še v osnovno šolo, ko mi je dedek Mraz prinesel majhen tranzistor. Kar se danes, ko otroci po žepih nosijo telefone, walkmane in gameboye, sicer sliši precej smešno, takrat pa se mi je zdelo nadvse imenitno, da lahko radijski sprejemnik vtaknem kar v žep.

V naslednjih letih so na vrsto prišli prenosni kasetarji, walkmani, discmani, minidiski in kar je še bilo podobnih napravic, vsaka s svojimi prednostmi in slabostmi. Pred skoraj dvajsetimi leti sem na primer v Hongkongu kupil prenosni predvajalnik CD, ki je bil sicer res majhen, a štiri baterije je izpraznil v dobrih dveh urah, med poslušanjem pa se ga skoraj ni smelo premikati. Je pa res, da sem prenosnega kupil zato, ker sem ga lahko skril na dno nahrbtnika, doma pa je našel svoje mesto v sistemu hi-fi.

Kasneje so discmani sicer postali precej bolj prenosni, a se nikoli nisem navdušil zanje, predvsem zato, ker so malce preveliki, da bi jih lahko nosil v žepu. V žepu se je medtem izmenjalo nekaj walkmanov, dovolj, da sem ugotovil, da sta, če za hip zanemarimo kakovost zvoka in zanesljivost, za prenosni predvajalnik glasne pomembna samo majhnost in akumulator. Od morebitne dodatne opreme je uporaben kvečjemu še vgrajen radijski sprejemnik, vse drugo pa je bolj ali manj odveč. Nekoč sem si na primer, v trenutku novinarskega navdušenja, omislil walkman z vgrajenim mikrofonom, ki pa sem ga nato za snemanje uporabil natanko dvakrat.

Pred približno šestimi leti sem žepni kasetar dokončno upokojil in pričel za poslušanje glasbe uporabljati žepni računalnik. Predvsem zato, ker sem si pač omislil žepni računalnik in ker je znal predvajati empetrije, mi ni bilo treba s seboj vlačiti še walkmana.

Empetriji so sicer veliko priročnejši od kaset, kakšnih drugih omembe vrednih prednosti pa prehod na digitalno glasbo ni imel. Računalnik je bil celo malce večji od walkmana, z enim polnjenjem akumulatorja pa sem lahko glasbo poslušal samo dobre štiri ure.

Žepni računalnik se je, skupaj z 80- in pozneje 256-megabajtno pomnilniško kartico v vlogi predvajalnika, sicer zelo dobro izkazal, imel pa je tudi precejšno pomanjkljivost. Ves čas sem namreč moral paziti, da zaradi poslušanja glasbe nisem do konca izpraznil akumulatorja in tako ostal brez uporabnega računalnika. Prav zaradi tega sem bil ves čas na preži za čim boljšim in ker sem imel to možnost, sem marsikaj tudi temeljito preizkusil.

Izbira se je ves čas vrtela med majhnimi predvajalniki s pomnilniškim čipom in nekoliko večjimi z diskom. Najmanjši modeli so me s svojo priročnostjo takoj pritegnili, a sprva so imeli premajhne pomnilnike pa tudi z akumulatorjem niso bili toliko varčnejši, da bi me prepričali v prestop.

Predvajalniki z diskom so mi bili manj všeč. Prvi so bili veliki kot prenosni predvajalniki cedejev, za katere sem že davno ugotovil, da so preveliki za udobno prenašanje, akumulator pa so praznili skoraj tako požrešno kakor oni discman, ki sem ga tihotapil iz Hongkonga. Njihova edina prednost je bila zmogljivost diska. Sprva se mi je zdelo nadvse imenitno, da lahko s seboj nosim za več sto plošč glasbe, a sem kmalu ugotovil, da tega pravzaprav sploh ne potrebujem. Izkazalo se je namreč, da na poti poslušam le precej ozek izbor glasbe, ki mi je v tistem obdobju pač najbolj všeč, morda za 10 ali kvečjemu 15 plošč. V nekaj letih poslušanja empetrijev sem ugotovil, da je za moje vsakdanje glasbene potrebe na poti dovolj dobrega pol gigabajta pomnilnika, tudi če se pot raztegne na več dni.

Saj ne, da bi me več glasbe v žepu motilo, a slabosti predvajalnikov z diskom so ostale bolj moteče kakor njihove prednosti, tudi potem, ko so postali manjši in električno varčnejši. Večji predvajalnik v žepu me moti vsak dan, skladbe, ki je ne bi imel na manjšem, pa si zaželim morda enkrat na mesec.

Kakorkoli že, predvajalniki mp3 so postajali čedalje zmogljivejši in končno tudi tako dobri, da sem pred dvema mesecema glasbo nehal poslušati z žepnim računalnikom. V žepu se mu je namreč za stalno pridružil majhen predvajalnik mp3.

Velik je kot vžigalnik za cigarete in sploh ne opazim, da nosim s seboj še eno napravico, predvsem pa njegove prednosti to pošteno odtehtajo. V gigabajtu pomnilnika je dovolj prostora za vso glasbo, ki jo potrebujem na poti, v akumulatorju pa dovolj elektrike za dobrih 50 ur poslušanja. S polnjenjem se pravzaprav sploh ne obremenjujem več, saj ga dvakrat ali trikrat na mesec priključim na računalnik, da osvežim glasbeno izbiro, medtem pa se tudi napolni.

Razvoj se seveda še dolgo ne bo ustavil. Predvajalniki mp3 bodo imeli čedalje večji pomnilnik, kar me utegne od časa do časa spraviti v skušnjavo, a glede na to, da imam že zdaj v enem gigabajtu vsaj tretjino glasbe, ki jo čez čas zamenjam z drugo, ne da bi jo enkrat samkrat poslušal, se bom verjetno uspel še lep čas vzdržati. Ko bodo enako veliki predvajalniki imeli recimo 20 gigabajtov pomnilnika, pa bo verjetno že prišel čas za zamenjavo. Še posebno, če bodo omogočali tudi brezžično povezavo z računalnikom.

Vse gigabajte v predvajalniku, razen prvega, bom kadarkoli rade volje zamenjal za napajanje s sončnimi celicami ali, ker v žep sonce prav pogosto ne posije, z generatorjem, kakršen v nekaterih urah energijo gibanja spreminja v električno.

Predvajalnik, ki ga imam, je tako majhen, da manjšega skoraj ne bi hotel imeti, a po drugi strani ne bi imel nič proti, če bi bil vgrajen v zapestno uro. Pod pogojem, da bi ne vplival na njeno velikost in imel ob tem vsaj gigabajt pomnilnika, brezžični vmesnik za slušalke ter svoj akumulator za vsaj nekaj deset ur delovanja.

Možnosti za izboljšave je torej veliko in prav nobenih utvar si ne delam, da imam v žepu popoln predvajalnik. Prej ali slej bo torej prišel čas za zamenjavo, upam le, da bom imel vsaj tri ali štiri leta mir.

Lahko pa se seveda tudi motim.

Za vsakdanje glasbene potrebe na poti mi zadostuje dobrega pol gigabajta pomnilnika.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Najbolj brano

  • Samovozeči taksi opazil orožje pri potnikih, ustavil in poklical policijo

    Waymov samovozeči taksi v San Franciscu je opazil, da sta se vanj usedla dva najstnika, ki sta imela pri sebi strelno orožje. Tedaj je samodejno zapeljal na rob ceste, se ustavil in poklical policijo. Policisti so najstnikoma orožje zaplenili.

    Objavljeno: 15.9.2026 07:00
  • Objavljeno: 12.9.2026 09:00
  • Jensen Huang, Nvidia - Ne, umetna inteligenca nas ne bo pogubila

    Če redno spremljate novice o umetni inteligenci, ste v zadnjih letih lahko dobili vtis, da nas čaka le še nekaj mirnih božičev. Umetna inteligenca naj bi nam vzela službe, postala pametnejša od svojih ustvarjalcev, se naučila izboljševati samo sebe in, če gre verjeti najbolj črnogledim napovedim, prej ali slej ugotovila, da smo ljudje predvsem nepotreben strošek. Tudi v Monitorju smo o takšnih opozorilih že večkrat pisali.

    Objavljeno: 21.9.2026 07:00
  • Evropski, odprtokodni in brezplačni Office je tu

    Evropski odprtokodni pisarniški paket Euro-Office, ki je nastal z odcepom iz OnlyOfficea, z novo izdajo dobiva tudi namizno različico. Doslej je deloval le kot aplikacija v brskalniku, z verzijo Hub 26 Summer pa bo prinesel tudi samostojni program za lokalno uporabo.

    Objavljeno: 18.9.2026 05:00
  • Vojaški letalnik namesto GPS-a uporablja meritve magnetnega polja

    Ameriški vojaški gigant Northrop Grumman je predstavil brezpilotni letalnik, ki deluje tudi ob izpadu ali motnjah satelitske navigacije. Letalnik Lumberjack ima kvantne senzorje magnetnega polja, da lahko zaznava malenkostne spremembe, iz katerih izračuna svojo lokacijo.

    Objavljeno: 16.9.2026 07:00
  • Bolnišnica si je pobrisala desetletje izvidov

    V kliničnem centru v britanskem Nottinghamu so zaradi napake službe za informatiko izgubili več kot desetletje izvidov v porodniškem oddelku. Incident se je zgodil 18. avgusta letos in je posledica človeške napake. Odkrili so jo že nekaj minut po dogodku in do danes obnovili vsebino, ne pa tudi podatkov o dostopih. Napaka ne bo vplivala na oskrbo, zatrjujejo odgovorni.

    Objavljeno: 23.9.2026 07:00
 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji