Nikolaj Pečenko: Dvoboj modrih laserskih žarkov

V računalniku imate vgrajen zapisovalnik DVD, a če mislite, da boste sedaj imeli nekaj let mir, ker lahko z njim berete in zapisujete na tako rekoč vse vrste laserskih plošč, se motite. Prihajajo namreč pogoni z modrim laserskim žarkom in da bi življenje ubogih uporabnikov ne bilo preveč enostavno, celo dveh vrst.

Napredek ne miruje in razvojni inženirji so že pred nekaj leti ugotovili, da bi lahko na lasersko ploščo s standardnim premerom 12 cm shranili precej več podatkov, če bi na njej zapisane podatke brali z modrim laserskim žarkom. Ta ima namreč manjšo valovno dolžino od rdečega, kakršnega uporabljajo pogoni CD in DVD, zaradi česar so lahko podatki na površini plošče zapisani nekajkrat bolj zgoščeno.

Laserske plošče, na katere lahko shranimo 25 gigabajtov, bi bile sicer dobrodošle v vsakem primeru, a razvoj je v tem primeru pospešil prihod digitalne televizije, kajti za video visoke ločljivosti je na klasičnih devedejih premalo prostora. Plošče, narejene za branje z modrim laserskim žarkom, so torej logični korak naprej, žal pa se je hitro izkazalo, da se zgodovina ponavlja in da se veliki izdelovalci naprav zabavne elektronike na minulih napakah niso ničesar naučili. Poskusi, da bi se morda v zadnjem trenutku vendarle dogovorili za enoten zapis, so namreč pred nekaj meseci dokončno splavali po vodi in do konca leta naj bi v trgovine prišli prvi računalniški pogoni ter samostojni predvajalniki in zapisovalniki ter plošče HD-DVD in Blu-Ray Disc.

Zgodba z različnimi standardi seveda ni nič novega, vsaj za uporabnike pa je vedno bolj ali manj neprijetna. Na ukrajinski in beloruski meji morajo na primer vagonom še vedno zamenjati podvozje, kajti na področju nekdanjega ruskega carstva imajo širše tračnice kakor drugje v Evropi. In ko se odpravljamo po svetu, moramo v potovalko pogosto vtakniti tak ali drugačen električni vmesnik, da bi lahko še naprej polnili in uporabljali telefon, prenosni računalnik ali walkman.

Še bolj neprijetno je, kadar težav z različnimi standardi nimamo samo na poti, ampak kar lepo doma. Klasičen, čeprav že rahlo pozabljen, primer je povzročal preglavice prvim uporabnikom videorekorderjev, ki so se morali odločati med Sonyjevim Betamaxom, Philipsovim Video 2000 in JVC-jevim VHS-om in. Vsak je imel svoje prednosti in slabosti in po mnenju marsikaterega poznavalca sta bila Betamax in Video 2000 celo boljša od VHS-a, a kaj, ko je bil ta najcenejši in kmalu tudi najbolj razširjen. Uporabniki prvih dveh so tako ostali dolgih nosov pred videoteko, v kateri si je bilo mogoče sposoditi samo kasete VHS.

Še nedolgo tega je podobna zmeda vladala med zapisovalniki DVD, z RAM-i in plusi ter minusi, ki jih bralcem te revije verjetno ni treba posebej opisovati. Še sreča, da so lahko izdelovalci pogonov dokaj hitro gordijski vozel presekali z modeli, ki so podpirali vse, ali vsaj večino zapisov.

Omenimo še en poučen zgled. S pojavom devedejev so se pojavile tudi napredne glasbene plošče. A ker se izdelovalci (in glasbeni založniki) niso uspeli poenotiti, se moramo odločati med zapisoma DVD-Audio in SACD. Med seboj nezdružljiva zapisa seveda nista blagodejno vplivala na razširjenost enega in drugega, saj še dandanes marsikdo čaka, da bo eden od njiju končno prevladal.

Zdi se, da na to čakajo tudi marsikatere glasbene založbe, saj je ponudba v napredni obliki izdanih plošč še vedno le zelo skromna. Pa tudi izdelovalci pogonov in predvajalnikov niso ravno hiteli in še danes lahko na računalnikih plošče DVD-Audio poslušajo le uporabniki zmogljivejših Creativovih zvočnih kartic, plošč SACD pa z računalnikom sploh ni mogoče poslušati. Tudi samostojnih predvajalnikov, ki bi znali predvajati oba zapisa, je še vedno zelo malo, cenovno dostopnejše širšim množicam pa bi sploh lahko prešteli na prste ene mizarjeve roke.

Pri naprednih glasbenih ploščah se je za povrhu izkazalo, da napredek in boljša kakovost nista nujno vaba za potrošnike. Zvok je na ploščah DVD-Audio in SACD sicer boljši in še prostorski, a to večine poslušalcev, ki so pravzaprav čisto zadovoljni s povprečno stisnjenim empetrijem, ne gane pretirano.

Kar pomeni, da se bodo morali izdelovalci pogonov z modrim laserskim žarkom že od vsega začetka spopasti kar z dvema težavama. Ker so bodo morali kupci odločiti za enega od obeh zapisov, saj vsaj sprva ne bo naprav, ki bi podpirale oba, bo marsikdo z nakupom odlašal, dokler se ne bo izkazalo, kateri zapis je boljši ali ima večjo podporo.

Poleg tega je vprašanje, ali bodo filmi v visoki ločljivosti dovolj velik magnet za kupce. Slika bo resda boljša, a tudi če zanemarimo dejstvo, da v večini domov še dolgo ne bo televizorjev, na katerih bi razliko v kakovosti sploh lahko videli, se marsikomu ne bo zdela vredna razlike v ceni. Konec koncev se marsikomu zdi povsem sprejemljiva že kakovost diviksov.

Nove filmske plošče pa ne bodo samo dražje od navadnih devedejev, ampak bodo tudi precej bolje zaščitene proti prepisovanju in vsaj dokler hekerji ne bodo sesuli zaščite, ne bo mogoče gledati cenenih "od prijateljev sposojenih" kopij. Največjih zagnancev to sicer ne bo motilo, k hitrejšemu prodoru modrožarkovnih pogonov pa ne bo pripomoglo.

Svoje bo nedvomno prispevala tudi cena naprav, saj so navadni zapisovalniki DVD že nekaj časa prav nespodobno poceni, modri pa bodo še nekaj let neprimerno dražji. Dražje bodo seveda tudi prazne plošče in verjetno se bo še precej časa splačalo delati rezervne kopije podatkov na zapisljive devedeje.

Da modre plošče ne bodo ponovile bliskovitega prodora devedejev, napovedujejo tudi različne raziskave. Svetovalna družba JupiterResearch je nedavno objavila rezultate raziskave, v kateri so ugotovili, da za nova zapisa med ameriškimi potrošniki vlada minimalno zanimanje, pri družbi IDC pa so napovedali, da bo še leta 2012 v rabi desetkrat več klasičnih rdečih kot modrih zapisovalnikov.

Zaenkrat je še precej prezgodaj, da bi si upal napovedati, kateremu zapisu so rojenice namenile več sreče. Še več, utegne se celo zgoditi, da bo obveljal star slovenski pregovor, ki pravi, da kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Na obzorju so namreč še precej zmogljivejši zapisi, na primer holografske plošče, na katerih bo vsaj desetkrat več prostora za podatke kakor na modrolaserskih. Zato se utegne zgoditi, da bosta HD-DVD in Blu-Ray samo slepi veji v razvoju, ki se bosta posušili, še preden bosta dodobra ozeleneli.

Lahko pa se seveda tudi motim.

Bosta HD-DVD in Blu-Ray slepi veji v razvoju, ki se bosta posušili, še preden bosta dodobra ozeleneli?