Nikolaj Pečenko: Dobro skrito znanje

Nikolaj Pečenko: Dobro skrito znanje
Objavljeno: 23.2.2005 20:44 | Avtor: Nikolaj Pečenko | Kategorija: Mnenja | Revija: Marec 2005

Internet je bogat vir najrazličnejših podatkov, kljub temu pa jih veliko, zlasti tistih, ki niso napisani v angleščini, ostaja le na papirju. Marsikateri podatek je zato dosegljiv samo tistim, ki imajo dovolj časa in volje, da se v knjižnici zakopljejo v knjige.

Oni dan sem na enem izmed dokumentarnih televizijskih programov gledal oddajo o Argonavtih, skupini starogrških junakov, ki bi ji danes rekli dream team. In če je kdaj bilo kakšno sanjsko moštvo, so bili to nedvomno Herkul, Orfej, dvojčka Kastor in Polidevk (bolj znan kot Poluks), Ahilov oče Pele in kar se jih je še z Jazonom odpravilo iskat zlato runo.

Gledam torej oddajo in nestrpno čakam, da se bo zgodba prevesila v zaključni del. Zanimalo me je namreč, ali bo omenjeno, da so antični pustolovci na povratku zgrešili izhod iz Črnega morja in zapluli v Donavo, prišli po njej do Save in na koncu zaveslali še po Ljubljanici, kjer jim je tam, kjer je sedaj Vrhnika, dokončno zmanjkalo vode pod gredljem. A jih to seveda ni ustavilo, saj so možje svoj Argo ročno razstavili in ga prenesli do naslednje reke, po tem prenašanju barke pa naj bi Vrhnika tudi dobila svoje latinsko ime Nauportus.

Na žalost tega dela potovanja v oddaji niso omenili in v meni je začel kljuvati črviček dvoma. Da ni to morda samo naša krajevna legenda, o kateri drugje ne vedo ničesar? Skratka, radovednost mi ni dala miru in poskusil sem stvari priti do dna. Zlagal bi se, če bi zapisal, da je šlo brez težav, a z Googlovo pomočjo sem se na koncu vendarle dokopal do odgovora. V eni od bolje založenih spletnih knjižnic sem odkril angleški prevod znamenitega Naravoslovja antičnega učenjaka Plinija starejšega, v katerem piše natančno to - da naj bi namreč Argonavti pripluli do Vrhnike. To sicer še vedno ni dokaz, da tudi v resnici so, temveč le, da vse skupaj ni zraslo na našem domačem zelniku.

A o Argonavtih tokrat ne pišem zato, da bi še enkrat več slavil prednosti spleta, temveč ker sem se ob tem spomnil na vse tisto znanje, do katerega v spletu ne moremo, ker ga tam sploh ni, temveč se, odtisnjeno na papirju, skriva na bolj ali manj zaprašenih policah knjižnic. Pred nami ga ne "varuje" le oddaljenost, še posebno, če iščemo redkejšo knjigo, ki je nimajo kar v najbližji knjižnici, temveč tudi knjižnični katalogi, ki so v primerjavi s spletnimi iskalniki naravnost nebogljeni.

Ali, povedano drugače, verjetno bi mi kak klasično izobražen erudit znal povedati, da je o Argonavtih in Vrhniki pisal Plinij starejši, morda bi kdo celo vedel, da je podatek, ki ga iščem, v 22. poglavju 3. knjige Naravoslovja, brez take pomoči pa bi me, če bi seveda podatka ne našel v spletu, nedvomno čakalo dolgo in mučno brskanje po knjigah. In prav zato se ga ne bi niti lotil.

Da se v knjižnicah skriva pomemben del človeškega znanja, nedostopen internetnim razvajencem in vsem tistim, ki enostavno nimajo časa, da bi cele dneve listali po knjigah, se dobro zavedajo pri Googlu. Lani so zato začeli velikopotezno digitalizirati knjige in njihovo vsebino vključevati v svoj iskalnik. Pri tistih, ki so avtorsko zaščitene, vsebine sicer ne moremo videti v celoti, temveč si lahko ogledamo le tiste strani, na katerih so iskane besede. A konec koncev je že to dovolj, saj tako vsaj izvemo, katero knjigo moramo poiskati v knjižnici, če je že ravno kupiti nočemo.

Pri Googlu brezplačno digitalizirajo vsako knjigo, ki jim jo pošljejo založniki. Korist je obojestranska, saj lahko založniki upajo na kakega novega kupca, Google pa postaja še uporabnejši. V digitalizacijo se jim splača vlagati predvsem zato, ker s tem povečujejo vsebino, ki njihovim spletno-iskalnim tekmecem ni dostopna.

Knjige digitalizirajo tudi pri Amazonu, kjer imajo za tako početje seveda še nekoliko bolj neposreden motiv. Če omenimo še Projekt Gutenberg in njemu podobne organizacije, ki se trudijo z digitaliziranjem literature, ki je zaradi starosti v javni lasti, vidimo, da se bliža čas, ko bo vsa objavljena literatura dostopna v spletu. A žal le tista v angleščini, to pa njeno prevlado nad drugimi jeziki samo še povečuje.

In kakšno je stanje pri nas? Bolj slabo. Namesto Googla, Amazona in Projekta Gutenberg imamo par bolj ali manj ljubiteljskih poskusov, potem pa se počasi že neha. Vsega skupaj je v spletu dostopen komaj omembe vreden delček slovenske duhovne ustvarjalnosti. Marsikateri podatek, zapisan v tej ali oni domači knjigi, bo zato tam tudi ostal, skrit pred očmi večine tistih, ki bi jih sicer utegnil zanimati. Vsaj dokler se kdo ne bo resneje lotil digitaliziranja domačega znanja.

Slovenščina je žal tržno precej nezanimiva, zato je verjetno zaman pričakovati, da bi se digitaliziranja knjig v lastno slavo in čast domovini lotili, recimo, pri Najdi.si. Tudi na NUK ne moremo računati, vsaj dokler mu še za kaj drugega primanjkuje denarja. Zato bi na pomoč morala priskočiti država. Za začetek morda kar z nekaj dodatnimi vrsticami v zakonu, ki predpisuje, da mora vsak tiskar in založnik naši osrednji knjižnici obvezno in brezplačno poslati 16 izvodov vsake knjige. Ker tako rekoč vse, kar dandanes natisnejo, v tiskarno pride v digitalni obliki, bi lahko NUK obvezno dobil vsako knjigo tudi v e-obliki.

Ker so mehanizmi za varovanje avtorskih pravic že dovolj izpopolnjeni, bi strah pred morebitnim piratstvom ne smel biti izgovor. Dokler bi bila besedila tržno zanimiva in avtorsko varovana, bi jih v e-obliki uporabljali samo za lažje iskanje, kakor pri Googlu in Amazonu, 70 let po avtorjevi smrti, ali tudi že prej, če bi se založba ali avtor tako odločila, pa bi postala brezplačno javno dostopna.

Z obveznim e-izvodom vsake knjige bi odpadlo tudi delo in strošek s poznejšo digitalizacijo, kajti mnoge založbe, ne samo tiste majhne, za svoje e-arhive slabo skrbijo in marsikaj nekoč shranjenega na diske, plošče ali diskete je že izgubljeno.

Ministrstvu za informacijsko družbo in zapravljanje časa sem pred časom na tem mestu že svetoval digitalizacijo nekaterih ključnih del, z Enciklopedijo Slovenije na čelu (v kateri je, recimo, tudi geslo o Argonavtih), a se seveda ni še nič zgodilo. Ministrstvo so medtem razpustili, ali bo to imelo kak blagodejen vpliv na digitalizacijo našega domačega znanja, pa bomo šele videli. Čeprav se mi nekako dozdeva, da Valvazorjeve Slave vojvodine Kranjske v spletu še dolgo ne bom našel, namesto slovenskega prevoda Platona pa bom tam lahko bral le angleškega.

Lahko pa se seveda tudi motim.

V spletu je dostopen komaj omembe vreden delček slovenske duhovne ustvarjalnosti.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki