Objavljeno: 22.12.2020 | Avtor: Gregor Stamejčič | Monitor Januar 2021

Nevsakdanja ljubezen

Seksualna revolucija je spolnost iz nečesa sramotnega, zasebnega in nečednega spremenila v vsakdanje veselje. V zdravilo za dušo, telo in medosebne odnose. V naslednjih desetletjih so nadobudni raziskovalci in raziskovalke detabuizirali še zadnje prakse. V dobi informacijske revolucije imamo tako na voljo kopico pripomočkov za iskanje voljnih, odraslih partnerjev za naše spolno veselje.

Her je aplikacija, namenjena zmenkarijam med lezbičnimi in transspolnimi osebami. Danes ima že več kot šest milijonov registriranih uporabnic.

Pri iskanju partnerjev smo prav tako vedno posegali po različnih komunikacijskih kanalih, ki so nam bili na voljo. Včasih je bil to župnik, ki je vedel za dečvo iz sosednje vasi. V 19. stoletju so možje iskali neveste prek časopisnih oglasov. Danes pa velja samska oseba, ki na svojem telefonu nima Tinderja ali česa podobnega, za nekoliko čudaško. Večina tovrstnih aplikacij je še vedno namenjena predvsem heteroseksualcem, ki med rjuhami nimajo kakšnih posebej neobičajnih želja in potreb. Poleg Tinderja, ki je dandanašnji skoraj nepogrešljiv na telefonih vseh samskih, imamo na voljo Bumble, OK Cupid ali Facebook dating, poleg celega oceana variacij na temo. Kaj pa tisti, ki potrebujejo kaj bolj nevsakdanjega ali specifičnega?

Največji žur v mestu

Kar je med heteroseksualci Tinder, je med geji – zaradi jasnosti bo ta izraz v članku namenjen le moškim homoseksualcem – Grindr. Aplikacija, ki deluje na iOS in Androidu, združuje približno deset milijonov ljudi. Že 2011, ko je dve leti po nastanku prejel nagrado za najboljši zmenkarski program, ga je revija Vanity Fair opisala kot največji in najstrašnejši gej bar na svetu. Aplikacija deluje na danes vsem znan način. Uporabnik najprej ustvari svoj profil, ozaljšan s fotografijami in opremljen s kratkim opisom interesov. Če želi, lahko tudi podrobneje opredeli gejevsko strujo, ki ji pripada, in se med drugim opredeli kot ljubitelj usnja, medo ali vidra. Z geolociranjem Grindr uporabniku predloži profile bližnjih souporabnikov, s katerimi se lahko pogovori, sreča ali prek aplikacije spoprijatelji. Z nakupom inačice premium je na voljo še nekaj izboljšav, denimo neomejeno brskanje po profilih, ki je sicer omejeno na 200 vsak dan, možnost inkognito opazovanja, gledanja profilov brez reklam in podobno.

Gejevske zabave slovijo po svojem razvratu in zabavni prenapihnjenosti. Revija Vanity Fair pa je aplikacijo Grindr označila za najbolj divjo med njimi.

Prav zabaven škandal se je zgodil med londonsko olimpijado, ko naj bi Grindrovi strežniki pokleknili pod silnim navalom atletov, ki iščejo fante za hitri seks. Kar je bila medijska raca, saj je bila kriva le običajna tehnična napaka, vendar pa je zgodba pripomogla k razvpitosti aplikacije. Žal pa so z njo povezane tudi bolj zlovešče zgodbe. Ker so Grindrovi uporabniki v vseh deželah sveta, so nekatere vlade, recimo egiptovska, aplikacijo uporabile za izsleditev in aretacijo gejev. Čeprav je podjetje začasno onesposobilo triangulacijski servis in nato uvedlo možnost zakrinkanja profila, so znanstveniki s kjotske univerze kmalu našli ranljivosti. Skrb vzbuja tudi količina občutljivih podatkov, ki je aplikaciji na voljo. Poleg tega, da je homoseksualnost ponekod v svetu kaznovana celo s smrtjo, nekateri uporabniki tam hranijo svoje zdravstvene podatke, tudi o okužbi z virusom hiv. Vendar Grindr zagotavlja, da z uporabniškimi podatki ne trguje, uporablja jih le za optimizacijo in nadgradnje platforme pod najstrožjimi pravili uporabniške zasebnosti.

Zabava za punce

Tudi lezbijke imajo svojo inačico zmenkarij, ki se imenuje Her. Leta 2014 jo je pod prvotnim imenom Dattch zasnovala Angležinja Robyn Exton, ko je kot biseksualka ugotovila, da na trgu ni aplikacije, ki bi ji omogočila srečevanje z dekleti. »Obstajali so sicer nekateri z levo roko narejeni programi,« je pojasnila. »Večinoma so bili kloni Grindra. Podobnost teh programov je bila celo tolikšna, da so na njih lezbijke lahko izbrale, kakšno brado imajo.« Lezbična kultura je bila tedaj v Londonu, kot enem izmed središč homoseksualne kulture in njenem tedanjem prebivališču, na psu. Če je samo v razvpiti žurerski četrti Soho obstajalo na stotine gej barov, je bil v vsem Londonu en sam namenjen lezbijkam, pa še ta se je zaprl v letu 2015. Če so gejevski žuri znani po svoji bombastičnosti, je lezbični življenjski slog večinoma bolj umirjen. To je povezano tudi s položajem žensk v družbi, saj so na enakem delovnem mestu običajno še vedno slabše plačane kot moški, kar se v gospodinjstvu dveh pozna še tolikanj bolj.

Zgodba Her pa je pravzaprav zgodba o uspešnem zagonskem podjetju. Extonova je našla dovolj veliko tržno nišo, podjetje je uspelo in se preselilo v San Francisco, meko tako homoseksualne kot programerske kulture. Ko jim je uspelo dobiti sredstva iz Y-combinatorja, so se iz Dattch preimenovali v Her, Robyn pa je bila omenjena med desetimi prihajajočimi ženskami v računalništvu. Her se je razširila tudi na transspolne osebe, v aplikaciji pa je dnevno aktivnih več kot dva milijona ljudi. Uporabniško ni dosti drugačna od Tinderja ali Grindra, le drugi populaciji je namenjena. V tem je sicer tudi posebnost aplikacije – čeprav potencialnih spolnih partnerjev ne manjka, je bolj namenjena pogovoru, iskanju somišljenic, skupnim interesom. Hkrati daje velik poudarek izgradnji skupnosti, ki se ne srečuje le v spletnih klepetalnicah, marveč na mnogih dogodkih od San Francisca do Berlina. Veliko pozornosti namenjajo tudi položaju ranljivih skupin, predvsem transspolnih oseb, ki so jim marsikje kratene pravice.

Ljubezenski mnogokotniki

Čedalje več ljudi išče svojo resnično identiteto. Niso več pripravljeni pristajati na dvospolne družbene norme, saj se vidijo kot transspolne ali brezspolne, morda celo kot bitja dveh duš. Podobno se spreminja tudi percepcija družine, saj čedalje več ljudi meni, da monogamna razmerja niso naravna, zato gradijo poligamno skupnost. Pri tem ne gre le za eksperimentiranje v troje ali več, ampak za dejansko gradnjo skupnosti enakovrednih posameznikov. Čeprav tako Grindr kot Her podpirata pan- in poliseksualce, pa je verjetno zanje naprimernejši Feeld. Tega je ustvaril v Londonu živeči bolgarski oblikovalec Dimo Trifonov, ko je njegova partnerica ugotovila, da je biseksualna in da zato potrebuje tudi družbo deklet. Aplikacija je bila sicer sprva precej pomenljivo poimenovana 3nder, danes pa jo uporablja že več milijonov ljudi. Ime sicer ni bilo pogodu zmenkarskemu velikanu, nakar so se na sodniji pogodili, 3nder pa je postal Feeld.

Za etično zabavo z več naj bi bil najprimernejši Feeld. Poleg trojčkov pa je tam mogoče najti vse sorte drugih »kinkov«.

Z njo uporabniki iščejo partnerje za poliamorne zveze pa tudi prijatelje za svinganje ali kakšno drugo navihano dejavnost. Feeld na sploh velja za aplikacijo, ki sicer morda nima največje uporabniške baze, a združuje največje spolne avanturiste. Uporabniki, ki delijo profil, lahko namreč izbirajo med kar 23 različnimi oblikami spolnih identitet, praks in preferenc. V nasprotju s Tinderjem Feeld uporabniku – vsaj v plačljivem načinu – dovoli videti, kdo se je zanimal za njegov profil. Program sicer tudi skriva uporabnika pred spletnimi vohljači, kakršen je Facebook. Povezovanje je sicer podobno kot v večini zmenkarskih aplikacij, saj razvrstitev profilov temelji na oddaljenosti in prekrivanju interesov, omogoča pa tudi pogovore. Skratka, če sanjate o v lateks oblečeni dojilji, ki vas šeška, medtem ko po steklenički pijete mleko in vaš partner v kotu žvižga Marseljezo, je to aplikacija za vas.

Za vsako metlo ...

Pravzaprav so se zmenkarski programi razpasli do te mere, da pokrivajo skoraj vse človeške interese in demografske skupine. Silver Singles združuje ljudi nad petdesetim letom, Datefit športne navdušence, Dine gurmane, Dig pasjeljubce, Align pa temelji na astrologiji. Celo »hašbibe« imajo svojo aplikacijo, imenovano 420 Dating, s katero lahko poiščejo kolege in ljubimce za skupno »zapuhavanje«. Kopica aplikacij temelji na veroizpovedi, denimo Catholic Match ali Christian Mingle. Druge, kot sta The League ali Raya, pa so namenjene parjenju na podlagi družbenega statusa. Na prvem so dobrodošli le premožni in izobraženi gojenci prestižnih univerz, ki tvorijo znameniti Ivy league, na drugem pa zvezdniki in vplivneži iz hollywoodskih krogov.

Oglasi za iskanje kompatibilnih partnerjev niso nič novega, le medij se je nekoliko spremenil.

Vendar pa nismo vsi enako samozavestni. A tudi za ljudi s slabšo samopodobo, ki so nekoliko negotovi ali družbeno zavrti, se najdejo rešitve. Ship, na primer, omogoča uporabniku, da mu potencialnega partnerja izbere nekdo drug. Bodoči Casanova tako zaupanja vredni osebi – mamici, prijatelju ali komurkoli že – dovoli, da se za primernega partnerja odloči na mesto njega. Podoben je tudi Wingman, ki se zanaša na prijatelja, da napiše kratko biografijo uporabnika, kar je pogosto najtežji korak pri stvarjenju uspešnega zmenkarskega profila. Lahko pa odloči tudi kocka usode. Z aplikacijo Happn se zmenki pač kar ... zgodijo. Ko nekdo pripravi profil, aplikacija zazna druge, ki jih imajo naključni mimoidoči, ter tako poveže uporabnike.

Dajmo se organizirati!

Če prav razmislimo, je ideja ljubezni na prvi pogled naivna. Skozi velik del človeške zgodovine smo se pač parili s … primernimi kandidati. Morda so ata hoteli grunt združiti s sosedovim ali pa je njihova gnada potrebovala naslednika žlahtne krvi. Ljubezen in spolnost smo si ljudje vedno raje organizirali, kot pa da bi jo prepustili naključju. Tako ni čudno, da v iskanju primernega partnerja, ki z nami deli spolne potrebe in preference, posegamo po vseh možnostih. Še toliko bolj je to vidno v času, ko družina, spol in spolne norme postajajo čedalje bolj fluidne.

Človeštvo je potrebovalo stoletja za spoznanje, da obstaja na stotine vrst sesalcev, ki poznajo homoseksualnost, in le ena, ki pozna homofobijo. Stoletja, da je ugotovilo, da je v spalnici v redu pravzaprav vse, o čemer se odrasli udeleženci strinjajo. Stoletja, da smo dojeli, da vsi potrebujemo spolnost in da to ni nekaj, česar bi se morali sramovati. Ter vsaj desetletja, da smo ugotovili, da pri približno osmih milijardah ljudi najbrž nismo edini, ki nas zanima vezanje, bičanje, skupinski seks ali karkoli že. Ter da je na koncu koncev ljubezen samo ljubezen, ne glede na to, kako in s kom si jo izkazujemo.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

JXGuB2E3qYI

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji