Neskončna lahkotnost kupovanja programja

Neskončna lahkotnost kupovanja programja
Objavljeno: 26.6.2012 | Avtor: Tilen Knaus | Kategorija: Mnenja | Revija: Junij 2012 | Teme: android

Ozrimo se najprej le dvakrat deset let in še malo v preteklost in se spomnimo, kako smo programsko opremo (beri: igrice) kupovali takrat. Enostavno! Odprli smo srednje strani takrat najbolj priljubljene računalniške revije in si zbrali Jože-soft, Franci-soft ali kako drugače sumljivo neinovativno poimenovanega črnega podjetnika, pripravili seznam paketov (!) programja in zavrteli telefonsko številko. Potem smo le še nestrpno pričakovali poštarja, ki nam je v zameno za nekaj drobiža izročil kasete in že smo lahko ure in ure uživali v množici novih iger. Da je to piratiziranje in da je s tem nekaj narobe, se je nam je morda celo zdelo, a prav hudo sekiral se zaradi tega ni nihče. Da bi kdaj videl trgovino z računalniškimi igricami na južni strani Alp? Tudi ne.

Minilo je precej let, ko so se pojavili računalniki PC. Podjetja so morda celo kje skrivala kakšno licenčno pogodbo, a večino softvera je še vedno namestil sosedov mulc, ki je vedno od nekod (a od kod?!) dobil zadnje različice in jih z veseljem delil z vsemi. Diskete so šle za med, saj smo presnemavali vsi počez. Kasneje so diskete zamenjali CDji in ko smo si jih lahko privoščili, smo presnemavali hitreje in več kot kdaj prej. Nekateri s(m)o občasno že imeli slabo vest, kdaj pa kdaj tudi kaj izvirnega kupili. Poznam ljudi, ki so, recimo, kupili original OS/2 (napaka!) in Turbo Pascal, a ni bilo čisto enostavno, kot fizična oseba sploh ne.

Potem je na svet privekal internet in nekoliko kasneje smo se priključili tudi Slovenci. Počasi nam je postalo jasno, da smo malo drugačni kot preostali svet, ki programje kupuje za drage denarce, mi si ga pa presnemavamo zastonj. Piratiziranje je postalo trivialno enostavno, vsak je lahko pognal "mulo" ali soroden piratski program in pretakal po mili volji. Nekje vmes so se podjetja povečini legalizirala, saj so jih preganjali enkrat BSA, drugič tržna inšpekcija. Veliki so imeli licence, manjši so še občasno uporabili storitve sosedovega mulca. Doma je tu in tam kdo plačal za kak shareware, ker se je naveličal tistih treh gumbov v WinZipu, ki so spreminjali položaj, da si lahko nadaljeval, kaj več pa ne.

Ko so postali priljubljeni prenosniki, smo težko kupili domači računalnik brez operacijskega sistema, zato smo povečini opustili svojo uporniško držo in pristali na en kos legalne opreme - Windows. Office je kdo celo kupil, a večina ga je še vedno kradla, saj je stal skoraj toliko kot ves računalnik - res ni logično, če se ga lahko namesti tudi zastonj, ali ne?! Tu in tam smo koga obdarili z donacijo in kupili legalen antivirusni program, ker je to "ful bolj varno". A da bi kdo čisto zares za zasebno rabo kupil Office ali Photoshop - tega pa nisem slišal.

In potem so se pojavili pametni telefoni in tablice in z njimi tržnice aplikacij. Veliko jih je brezplačnih, a kakšna res dobra - ni. A stanejo le drobiž in ker smo se skozi leta nekako sprostili pri kupovanju prek spleta, si upamo vnesti številko kreditne kartice in na drugi konec sveta poslati 79 centov za program. In potem še enega, in še enega. Pa še tole igrico, da jo pokažem v službi. Pa tale super program, da lahko vsem pokažem, kaj vse zmore moj telefon in kako hudo ločljivost ima najnovejša tablica. Še preden se dobro zavemo, smo zapravili 50 evrov in na tablici je slaba stotnija aplikacij. Legalnih! Kaj se je zgodilo z uporniških duhom? Zakaj smo kar naenkrat postali zgledni državljani Evropske unije in programja ne krademo več?

Razlogov je več. Programi na tržnicah so večinoma poceni. Zelo poceni. Pomislite, kaj je 79 centov - veliko manj kot stane paket žvečilk. Bi se sklonili in pobrali 80 centov iz blatne luže? Verjetno ne. Toliko stane prenekatera aplikacija za iOS, povprečna cena pa se giblje okrog evra in pol. Ni razloga, da je ne bi kupili, pa četudi bi jo uporabljali vsega pet minut. In če verjamemo statistikam, da povprečen uporabnik kupi okrog 80 aplikacij (vse niso plačljive!), se to zmnoži v kar nekaj denarja. Avtorji programja so visoke cene zamenjali za večje količine in tudi zapriseženi pirati se lahko končno navadijo kupovati softver.

Drug pomemben razlog pa je ta, da je nakup enostaven, malo pobrskamo, pogledamo zaslonske posnetke, kliknemo in čez nekaj sekund je že tu. Nekatere platforme, recimo Android, celo omogočajo, da nekaj minut po nakupu zahtevamo vračilo denarja. Na jabolčkih pa, itak, vedno vse deluje super, zato vračilo niti ni potrebno ...

In ker se človek, tako mimogrede, takih zadev navadi, sem zadnjič prijatelja zalotil, da je po letih intenzivne domače rabe prek spleta kupil čisto legalen Adobe Lightroom za 107 evrov. Iz domačega naslanjača, s kreditno kartico. Prenesel ga je v nekaj minutah in se ne bode več s krekanjem, keygeni in podobnimi programskimi grdobci, ki iz globokega spanca zbujajo antivirusne programe. In slišim, da razmišlja, da bi legaliziral še program za obdelovanje videa, ki ga poganja vse večere po prihodu z morja, da zmontira mulčad na vrtiljakih, blazinah in vodnih bananah. Kakšnih 50 evrov ga bo stalo. Pa kaj, to pa res ni veliko. Zaploskajmo mu in ga posnemajmo. Ni težko in ni drago.

Pa še to ... ne verjamem, da bodo tablice in pametni telefonu izkoreninili PCje, kot v en glas tulijo (ne)poznavalci razmer v IT. Morda je bolje razmišljati o tem, da bodo tablice in pametni telefoni s svojim konceptom kupovanja programske opreme rešili in legalizirali trg programja. Apple in Microsoft očitno to že vesta, saj obe podjetji načrtujeta, da bodo programske tržnice postale del operacijskega sistema "klasičnih" računalnikov.

Ne verjamem, da bodo tablice in pametni telefonu izkoreninili PCje. Morda je bolje razmišljati o tem, da bodo tablice in pametni telefoni s svojim konceptom kupovanja programske opreme rešili in legalizirali trg programja.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki