Naslednji korak - ultra HDTV

Objavljeno: 27.11.2012 | Avtor: Boris Horvat | Kategorija: Nove tehnologije | Revija: November 2012

Televizija visoke ločljivosti (HDTV - 1080i) je bila v praksi prvič prikazana leta 2004, in sicer na konferenci IBC - s satelitskimi prenosi kanala Euro 1080 podjetja Alfacam iz Belgije. Danes je v Ameriki že tretjina televizijskih kanalov v HDTV, v Evropi le osmina, pri nas pa v resnici nobeden (razen InfoTV in občasno/delno RTV Slovenija). In vendar gre razvoj naprej - na letošnji konferenci IBC smo že gledali televizijo ločljivosti ultra HDTV.

Pod pojmom UHDTV razumemo dva formata, 4K UHDTV (3840 × 2160 pik, imenovan tudi Quad HDTV ali QFHD) in 8K UHDTV (7680 × 4320 pik, imenovan tudi Super Hi-Vision). Prvi ima 4-krat, drugi pa kar 16-krat večjo ločljivost slike kot danes "standardni" HDTV (1920 × 1080 pik). Vendar pa pri UHDTV ne gre le za večjo ločljivost, temveč tudi za bogatejši (globlji) barvni spekter in predvsem višjo frekvenco predvajanja slike.

Na trgu že lahko kupimo televizorje LCD in projektorje formata 4K UHDTV za domačo rabo ter dodatne naprave (npr. predvajalnike blu-ray), ki pretvarjajo običajno sliko HDTV v format 4K UHDTV, podobno kot znajo običajni predvajalniki DVD pretvarjati sliko standardne ločljivosti (SDTV) v sliko visoke ločljivosti (HDTV). Tudi najnovejši različici programov Adobe Premier in Final Cut Pro že omogočata urejanje 4K video gradiva. Nemška podružnica angleške televizije Sky pa že preizkuša predvajanje televizije 4K UHDTV.

"Primerjava video formatov"

Ali UHDTV sploh zmoremo?

Pri ultra visoki ločljivosti se moramo vprašati, ali že ne trčimo ob meje zmogljivosti človeškega vida, saj je človeško oko s točkastimi receptorji v resnici tudi "digitalno". Odličen vid naj bi razločeval pike na razdalji ene ločne minute. To pomeni, da bi pri televizorjih običajne velikosti 42 palcev pri običajni razdalji gledanja tri metre komaj razločevali med polno (1920 × 1080 pik) in polovično (1280 × 720 pik) visoko ločljivostjo in ultra visoka ločljivost ne bi imela smisla, oziroma bi imela smisel šele pri dvakrat večji diagonali slike.

Druga težava je količina podatkov, ki jih zahteva tako visoka ločljivost. Za večji razmah televizije UHDTV bo treba uporabiti učinkovitejše kodiranje; namesto danes standardnega H.264 (MPEG-4 ali AVC - Advanced Video Codec) se bo za kodiranje uporabljal H.265 (HEVC - High Efficiency Video Codec), ki naj bi potrebno pasovno širino za prenos 4K UHDTV spravil pod 20 Mb/s (kolikor je zmogljivost enega transponderja na satelitskih oddajnikih). Vendar pa demonstracija HEVC na sejmu IBC (zaenkrat še) ni prepričala; pri hkratnem predvajanju iste slike z MPEG-4 in HEVC je bila v prvem primeru voda na sliki kristalno čista, v drugem pa nekako "motna".

Prednost visoke ločljivosti se pozna na kratkih razdaljah in/ali pri visokih diagonalah zaslona.

V živo - QFHD

Na sejmu IBC je satelitski operater Astra na 84-palčnem plazemskem televizorju super visoke ločljivosti demonstriral satelitski prenos. Ker še ni na voljo potrebne standardne opreme in ker slika QFHD zahteva preveliko pasovno širino, so sliko pred prenosom razrezali na štiri HDTV dele in vsakega posebej pošiljali prek svojega satelitskega kanala. Na sprejemni strani je bil računalnik s štirimi satelitskimi sprejemnimi karticami, vsaka je sprejemala enega od štirih kanalov, posebna programska oprema pa je potem zložila vse štiri slike skupaj in to posredovala televizorju. Slika je bila odlična, vendar so očitno "iz previdnosti" prikazovali le počasne posnetke, ker bi bilo pri višji ločljivosti slike zelo moteče hitrejše gibanje kamere ("preskakovanje" slike) zaradi prenizke standardne frekvence televizijskega predvajanja 25 slik (oziroma 50 polslik) na sekundo.

Na sejmu IBC je Astra prek satelita v živo prikazovala sliko ločljivosti Ultra HDTV.

V živo - Super Hi-Vision

V dvorani FutureZone sejma IBC pa smo si lahko ogledali, kaj nas čaka v še bolj oddaljeni prihodnosti. Poseben podvig je med zadnjimi olimpijskimi igrami v Londonu uspel laboratoriju japonske nacionalne televizije NHK v sodelovanju z angleško nacionalno televizijo BBC. Posnetke z izbranih dogodkov sta prek satelita oddajali na nekaj izbranih lokacij na Japonskem, v Angliji in Ameriki, in sicer za javno predvajanje posnetkov 8K UHDTV, skupaj z 22,2 kanalnim zvokom. Čeprav je bila slika stisnjena, je potrebovala kar 280 megabitov (Mb/s) pasovne širine na satelitih. Slika je bila tako ostra, da bi lahko prepoznavali tudi posamezne gledalce. Trenutno so na svetu samo štiri kamere, ki lahko snemajo v formatu 8K UHDTV ...

Ločljivost 8K je dovolj visoka, da je mogoče iz živega posnetka olimpiade dokaj natančno izločiti gledalca, ki je za finalisti teka na 100 metrov dvigoval šal z napisom "I feel Slovenija" ...

QFHD za domačo rabo

Če smo res prepričani, da bomo v "domačem" okolju (diagonala slike pod dvema metroma, gledanje z običajne razdalje od tri do štiri metre) videli razliko med HDTV in QFHD, potem lahko ta trenutek izbiramo med dvema televizorjema in dvema projektorjema 4K. Sony in LG sta na letošnjih sejmih že predstavila televizorja LCD z diagonalo 84 palcev (213 cm) in ločljivostjo 3840 × 2160 pik. Sam zaslon, ki je pri obeh modelih zagotovo narejen v isti tovarni, je velik praktično za štiri zaslone HDTV s "standardno" diagonalo 42 palcev. Oba modela, Sonyjev XBR-84X900 in LGjev 84LM9600, omogočata tudi prikazovanje stereoskopske slike v tako imenovani pasivni 3D tehnologiji, ki zahteva le običajna polarizacijska očala. Če ne drugače, imajo televizorji QFHD prednost pred televizorji HDTV pri prikazovanju stereoskopske slike, saj ima v tem primeru slika še vedno polno vertikalno ločljivost HDTV (1080 pik) in ne samo polovične (540 pik), kot jo imajo običajni televizorji HDTV z ločljivostjo 1080 pik, ko prikazujejo stereoskopsko sliko v pasivni tehnologiji (to se v praksi opazi pri "žagastih" črtah).

Tudi prvi pravi projektor QFHD (model VPL-VW1000ES) prihaja iz Sonyjevih tovarn in uporablja tri projekcijske čipe diagonale 2 cm in ločljivosti 3820 × 2160 pik tehnologije "Liquid Crystal on Silicon" (Sonyju je uspelo v čip enake velikosti 4 cm2 kot pri ločljivosti 1920 × 1080 pik spraviti 4 × več pik). S težo "pičlih" 20 kilogramov je morda primernejši za rabo "doma" kot prej omenjena televizorja, ki tehtata skoraj 80 kilogramov. Projektor seveda podpira tudi prikazovanje stereoskopske slike v aktivni tehnologiji s preklopnimi očali in ima poseben procesor "RealityCreation", ki običajno sliko HDTV pretvori v sliko QFHD. Na drugi strani je JVC pri svojih vrhunskih projektorjih standardne ločljivosti HDTV s posebno zvijačo dosegel štirikratno ločljivost QFHD. JVC to tehnologijo imenuje e-Shift in pomeni, da projektor vsako točko na sliki prikaže štirikrat, vsakokrat z malenkostnim zamikom, tako da dejansko simulira ločljivost QFHD.

Projektor Sony VPL-VW1000ES, prvi pravi projektor QFHD

LGjev 4K televizor LG 84LM9600 je dobil priznanje "best of CES".

UHDTV v kinu

Formati digitalne slike so v kinu nekoliko drugačni kot pri televiziji, slika formata 2K ima 2048 × 1080 pik in slika formata 4K ima 4096 × 2160 pik. V svetu naj bi bilo trenutno že okrog 10.000 kinematografov s projektorji 4K (od kakšnih 65.000 digitaliziranih kinematografov), vendar tehnologijo obvladajo le trije izdelovalci - japonski Sony, ameriški Cristie in evropski Barco. Vendar pa je bilo doslej le kakšnih 60 filmov posnetih v 4K ločljivosti. Filmi, posneti na analogni 35 mm film, imajo v resnici nižjo ločljivost in digitalizacija v 4K ne bi imela smisla, seveda pa je običajno 2K sliko vedno mogoče elektronsko "naviti" ("upscaling") na 4K.

Na sejmu IBC smo si lahko ogledali najnovejši film režiserja Ridleyja Scotta Prometheus v stereoskopski Dolby 3D tehniki (s pasivnimi očali) in z ločljivostjo 4K in Dolby Surround 7.1 s stereoskopskim zvokom. Posebej naj omenimo še Canon, ki je imel projekciji dveh kratkih filmov 4K, posnetih z najnovejšo kamero EOS C500 oziroma fotoaparatom EOS 1D C, ki sta za ceno približno 30.000 oziroma 15.000 dosegljivi tudi polprofesionalcem. Razlika med projekcijo 4K in 2K je bila na 14-metrskem filmskem platnu sejma IBC več kot očitna.

Še ena novost je bila prikazovanje stereoskopskega filma Martina Scorseseja "Hugo 3D" v najnovejši tehniki z lasersko projekcijo in ("slovenskimi") XPAND očali 3D. Pri laserski kino projekciji trije močni laserji prek optičnega vlakna posredujejo rdeči, zeleni in modri žarek posebnemu projektorju, ki prek sistema gibljivih mikrozrcal (že znana tehnologija DLP) usmerja žarke na filmsko platno. Pri stereoskopski projekciji, ko mora projektor ločeno prikazovati dve sliki, eno za levo in eno za desno oko, je pomembna čim večja svetlobna moč projektorja (ponekod so to nekoliko poskušali z dvema projektorjema), ki pa jo lahko zagotovi samo laserski izvor svetlobe in omogoči, da bo tudi 3D projekcija enako svetla kot 2D (da se nam ne bodo prehitro utrudile oči). Tokrat je šlo samo za preizkus tehnologije, prvih projektorjev pa ne moremo pričakovati prej kot v dveh letih, v komercialnih kinematografih pa ne prej kot v petih letih.

Canonov fotoaparat EOS 1D C

Canonova kamera EOS C500

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki