Namesto papirja - bombaž

Objavljeno: 17.7.2007 16:03 | Avtor: Grega Šimenc | Kategorija: Preizkusi | Revija: Avgust 2007

Gotovo si je že vsakdo med nami kdaj zaželel, da bi svojo priljubljeno sliko, karikaturo ali kaj drugega namesto na papir natisnil kam drugam. In s tem ni mislil ravno na CD ali DVD. Natanko to smo storili za tokratni preizkus in namesto papirja vzeli - bombažno majico.

V Monitorju imamo že dolgo tradicijo preizkušanja tiskalnikov. Videli smo že marsikaj, od navadnih tiskalnikov različnih tiskalniških tehnologij (brizgalniki, laserji, sublimacija itd.) pa do bolj posebnih, npr. za tisk neposredno na plošče CD, tiskalnike velikega formata, pa tudi 3D tiskalnik ali, bolje, modelirnik podjetja Vidar (Monitor, februar 2006). Tiskalnik, ki smo ga preizkusili tokrat, pa ni v resnici niti po velikosti niti po tehnologiji nič posebnega. Posebnost je material, na katerega tiska - tekstil.

Kako do odtisa na tkaninah?

Preden se lotimo samega tiskalnika, velja predstaviti različne tehnike odtisa podob na tekstilno podlago - največkrat bombažno. Prva in vsekakor najbolj vsakdanja je t. i. sitotisk, pri katerem je postopek zelo podoben tiskanju na papir. Prednost je predvsem hiter, poceni in kakovosten tisk. A te atribute lahko dosežemo šele pri velikih količinah istega odtisa (npr. nekaj sto in več), za maloserijski tisk (nekaj deset) pa je sitotisk povsem neprimeren - tako cenovno kot časovno.

Poznamo nekaj alternativ sitotisku na tkanine. Prva je t. i. "likanje" na majice, ki ga domači uporabniki poznamo že vrsto let. Rešitev je preprosta. Kupimo poseben papir (t. i. preslikač) in nanj z navadnim brizgalnikom natisnemo želeno sliko, nato pa tako potiskan papir zalikamo na majico z likalnikom. Rezultati so ponavadi dobri, a še zdaleč ne dovolj trajni. Poleg tega tako likanje na majici ustvari plastično folijo, ki ne prepušča znoja, zato je zelo moteča.

Drugi, bolj profesionalen način je t. i. tehnika razbarvanja (angl. discharge), pri kateri na tkanino s prilagojeno brizgalno glavo (več o tem v nadaljevanju) brizgamo jedko tekočino, ki tkanino razbarva. Podobno kakor varikina, če se z njo po nerodnosti poškropimo. Tako dobimo želeni vzorec v nekaj odtenkih barve, ki močno spominja na sivo-rjavo kombinacijo, je pa to med drugim odvisno tudi od osnovne barve uporabljenega tekstila (ponavadi se za osnovo barvnih majic ne uporablja popolnoma bel bombaž). In še to zgolj na bombažnih tkaninah - drugi, predvsem umetni materiali za razbarvanje niso primerni.

Barvne kartuše so v osnovi štiri (lestvica CMYK), za ustvarjanje bele podlage na temnejših predlogah pa se uporabljajajo še štiri bele kartuše.

Zaradi omejitve razbarvanja izdelovalci teh naprav dodajajo možnost tiska na material z barvami. Seveda poznamo tudi tiskalnike, ki ne omogočajo razbarvanja, temveč zgolj barvno tiskanje. Tak je tudi v nadaljevanju opisani AnaJetov model. Zanimivo, da znajo gonilniki tiskalnikov upoštevati tudi barvo podlage, ki jo nastavimo pred tiskanjem, in skušajo tako doseči kar najbolj optimalno barvno reprodukcijo.

Slednja je povečini mogoča zgolj na podlagah svetlejših barv (siva, bež, bela). Pri temnejših podlagah oziroma majicah, še posebej črni, je treba površino najprej obdelati z belo barvo, oziroma si najprej nekako "narisati papir". Še pred samim tiskom pa je priporočljivo tkanino poškropiti s fiksirjem, posebno tekočino, ki tako debelo natiskano belo barvo sploh zadrži na bombažu. Bela barva je sicer kemijsko drugačna (titanov oksid) od že sicer precej nenavadnih barv za tekstil. Po končani obdelavi površine z belo barvo se predloga vrne v tiskalnik in natisne se dokončna slika. Ta je občutno bolj "živa", predvsem zaradi barvne zasičenosti in boljšega kontrasta natisnjenega. Negativna stran pa je občutek "plastičnosti" na mestu, kjer je natisnjena slika, saj je sloj barve (bela + preostale barve) kar precej debelejši od zgolj barvnega sloja. Vendar je vse skupaj še vedno precej bolje od "preslikača", saj je skozi tako potiskano majico še vedno videti luknjice, torej tkanina vsaj nekoliko še vedno diha.

Tisk na temnejše površine zahteva poprejšno obdelavo z posebno belo barvo.

Velja tudi omeniti, da je pri obeh tehnikah tiskanja na tkanine treba sliko še kakšno minuto "peči" pod likalnikom. S tem dosežemo, da se barve dobro sprimejo s podlago in tako preživijo številna pranja (do 60 stopinj) brez opaznejšega bledenja ali poškodb natisnjenega motiva.

Kaj pa konkurenca?

AnaJet seveda ni edini izdelovalec takih tiskalnikov. Eden bolj znanih je podjetje Mimaki, ki ima na tem področju že dolgoletno prakso. Njihovi tiskalniki so praviloma večjega formata, tudi z več kot 2 metroma tiskalne širine, in obvladajo tako tehniko razbarvanja kot tudi nanosa tekstilnih barv, po želji tudi belo. Drugi opaznejši akterji na tem trgu so še Mutoh (družina tiskalnikov Viper TX), Kimoto z družino GJET ter izdelovalec Directtogarmentprinting s tiskalniki T-jet. Po novem se tega posla loteva tudi Brother, vendar pri nas njihovi izdelki še niso na voljo. Zanimivo je tudi to, da večina omenjenih izdelovalcev vgrajuje tiskalne glave izdelovalca Epson.

www.mutoh.com/products/ViperTX/vipertx.html

www.kimoto.ch/products/detail.php?id=125

www.mimaki.co.jp/english/

www.directtogarmentprinting.com/tjetprinters

www.epson.com

Tiskanje na tkanine v praksi

Lotili smo se torej tiskalnika AnaJet FP-125, ki je izdelek istoimenskega kalifornijskega podjetja. Namenjen je predvsem maloserijskemu tiskanju na tekstil, npr. na vselej priljubljene majice s kratkimi rokavi (T-shirt). Deluje po načelu "pljuvanja" barve na tekstil; pravzaprav enako kot običajni brizgalni tiskalniki za tiskanje na papir.

Tiskalnik temelji na Epsonovi brizgalni glavi za tiskalnike velikega formata, ki uporablja tehnologijo piezo in tiska z majhnimi kapljicami barve na ciljno površino. Predlogo (majico) namestimo na pladenj 31 × 40 cm, tiskalnik pa zmore naenkrat sprejeti osem barvnih kartuš; tovarniško so v tiskalnik nameščene podvojene barvne kartuše (2× za vsako barvo z lestvice CMYK), če želimo tiskati tudi z belo, pa se bo hitrost barvnega tiskanja za dvakrat upočasnila, saj takrat namesto štirih barvnih kartuš v tiskalnik namestimo štiri bele. Seveda moramo kartuše z belo barvo dokupiti. Kartuš pa tudi ne gre menjati kar tako, saj moramo pred uporabi bele barve in po tem kanale tiskalnika dodobra sprati s tekočino iz posebne čistilne kartuše. Izdelovalec tudi priporoča, da postopek čiščenja opravimo vsaj enkrat na mesec, če že ne kar vsak teden. Brez rednega čiščenja se namreč življenjska doba (drage) tiskalne glave lahko precej skrajša, saj se šobe pod vplivom abrazivnih in gostih barv hitro zamašijo ali kako drugače poškodujejo.

Tiskanje na poprej pobeljeno podlago ustvari bolj kontrasten in barvno zasičen izpis.

Priloženi RIP (tiskamo lahko sicer tudi neposredno z gonilnikom, vendar je potem nastavitvenih možnosti manj) v osnovi podpira tiskanje na svetlo podlago, za tisk na npr. črne majice pa je treba programsko opremo nadgraditi. To nas bo stalo zajetnih 1320 evrov. Programska oprema sicer teče v okolju Windows, tiskalnik pa povežemo z računalnikom prek običajnega vmesnika USB.

Kako pa se obnese samo tiskanje? Na svetle površine je možno tiskati takoj, brez posebnih priprav. Majico ali kako drugo tkanino zgolj poravnamo in namestimo na pladenj; ta se potem zapelje skozi tiskalnik in pri tem preveri, da predloga ni nagubana, ker bi to lahko tiskalno glavo oviralo pri delu. Tisk se po izbiri ustreznih parametrov (velikost in barva predloge) v programski opremi in po pritisku tipke "print" na tiskalniku začne takoj. Pohvaliti velja hitrost, saj za izpis barvne predloge (brez predhodne obdelave z belo barvo) potrebujemo približno dve minuti in pol.

Postopek tiskanja

Tkanino najprej napnemo na podlago, pri čemer pazimo, da ta ni zgubana, saj bi to onemogočalo prehod tiskalne glave.

Tisk na tkanino traja dve minuti in pol. Če potrebujemo podlago prej tudi "pobeliti", se čas lahko podaljša še za 5 minut.

Po končanem tisku izdelek "zapečemo" v na prek 100 stopinj segreti likalni preši

Izdelek je končan; izdelovalec zagotavlja, da se barve na tkanini obdržijo tudi pri pranju do 60 stopinj.

Tisk na črne majice je nekoliko bolj zapleten in dolgotrajen. Kot smo že omenili, moramo površino najprej obdelati s posebno tekočino, ki doseže boljše sprijemanje bele barve s tkanino. Po tem je treba majico seveda posušiti. Nato se pri prvem prehodu skozi tiskalnik natisne bela barva, čas trajanja "beljenja" pa je odvisen od nastavljenega števila prehodov tiskalne glave (kako "bela" naj bo zares bela barva ...) in v najslabšem primeru traja tudi do 5 minut. Zatem sledi še nanos drugih barv, po opravljenem tisku pa moramo tkanino kakšno minuto segrevati v likalni preši na visoki temperaturi. Postopek lahko torej v celoti opravimo že v pičlih petih minutah, če se odločimo za temne majice, pa traja do dvakrat dlje.

Sama kakovost odtisa je sicer zelo odvisna od uporabljene podlage oziroma tkanine, pa tudi od same grafične predloge. Za preizkus smo na bombažno majico natisnili našo običajno testno bitno sliko - "papigo", pa tudi vektorsko sliko. Oboje smo preizkusili tako na svetlih kot na temnih majicah, pri čemer smo pri drugih enkrat uporabili funkcijo beljenja podlage, spet drugič pa ne. Po kakovosti in živosti je odstopala majica, na katero je tiskalnik pred tiskom bitne slike nanesel debel sloj bele barve, vendar je to povzročilo "zaprtje" tkanine, saj je bil natisnjeni sloj precej "gumijast". Na splošno pa smo bili s kakovostjo zadovoljni, saj so motivi na primerni podlagi dokaj jasni, le zelo majhne podrobnosti so bile na bolj kosmatih majčkah slabo razločne.

Še o cenah tiska: cena samo potrošnega materiala (barvila oziroma kartuš) je dobrega pol evra za natis, če uporabimo še belo barvo, pa se zviša tja do dva evra na izdelek. Drugi stroški poleg barv so še čistilne kartuše in tekočina za temeljni premaz. Najdražji del je seveda tiskalna glava, saj bo morebitna menjava stala več kot 1300 evrov. In seveda - tiskalnik. Cena 14.000 evrov vsekakor kaže na to, da bodo tiskalnik kupili le tisti, ki nameravajo iz tega narediti posel.

Komu je torej AnaJet FP-125 namenjen? Predvsem tistim, ki bi radi izdelovali majhne serije unikatnih majic na različne vrste materialov in oblik tkanin. Tiskalnik je seveda primerno drag, a vendarle veliko cenejši od pravih, velikih tiskarskih strojev za sitotisk.

AnaJet FP-125

Kaj: Tiskalnik za neposredno tiskanje na tkanine.

Izdeluje: AnaJet, www.anajet.com.

Cena: 14.388 EUR.

Prodaja: CDS, www.cds.si.

Za: Hitro in preprosto delovanje, kakovost odtisov.

Proti: Visoka cena, težavnost tiska na črno tkanino.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki