Moj prvi HTPC

Objavljeno: 18.4.2005 22:02 | Avtor: Nikolaj Pečenko | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: April 2005

V prvih štirih nadaljevanjih o domačem PCju smo si podrobno ogledali, kakšen naj bi bil osebni računalnik v dnevni sobi, zdaj pa je napočil čas, da teorijo, ki je bila, da ne bo pomote, obilno podprta s prakso iz Monitorjevega laboratorija in avtorjevega vsakdanjega dela z računalniki, preizkusim tudi v resničnem življenju. Oglejmo si torej, kako sem sestavil HTPC, na kakšne ovire sem pri tem naletel in kako se je vse skupaj obneslo.

Izbor ohišja

Ker je domači kino večino časa čisto navadna dnevna soba, v njej pa kar vsakega PC-ja "računalniške" barve in oblike ne bi rad gledal, skrivati pa ga tudi ne bi hotel, sem se najprej odpravil na lov za primernim ohišjem.

Sprehodil sem se torej po domačih trgovinah in ugotovil, da nimajo nič takega, kar bi mi bilo res všeč. Večina ohišij, ki odstopajo od pecejskega povprečja, je, po obliki sodeč, namenjena mladini. Pisane barve in "hude" oblike se sicer podajo računalniku, namenjenemu igram, za domači kino pa prav nič. No, resnici na ljubo je treba povedati, da sem dve ali tri ohišja, s katerimi bi bil v skrajni sili celo zadovoljen, sicer našel, a če sem se že lotil sestavljati HTPC, kompromisov ne bom sklepal že kar pri prvem koraku.

Naslednji korak je bil splet, v katerem sem se namenil ugotoviti, kaj sploh imam na voljo. Lotil sem se torej brskanja in že kmalu naletel na ohišje, ki se mi je zdelo kakor nalašč za moje namene. CoolerMaster (www.coolermaster.com) je znan izdelovalec ohišij, tihih napajalnikov in drugih dodatkov za računalnike, v svojem proizvodnem programu pa ima tudi serijo Cavalier, namenjeno prav domačemu kinu oziroma rabi v dnevni sobi. In model Cavalier 2 je bil natanko to, kar sem iskal.

Namizno ohišje je na prvi pogled videti kot ojačevalnik, tudi po zaslugi okroglega analognega merilnika stopnje glasnosti (ali VU-metra, po domače). Izdelujejo ga v srebrni in črni barvi. Resnici na ljubo moram priznati, da je kovinsko srebrna različica sicer malce lepša, a črno ohišje se bo precej bolj podalo k mojemu zvestemu Onkyovemu večkanalnemu ojačevalniku in drugim napravam hi-fi.

Oblika je pomembna, ni pa vse, a k sreči se je izkazalo, da tudi po tehničnih lastnostih - več o njih pozneje, ko bom imel ohišje v rokah - povsem ustreza pričakovanjem. Pa še cena je razmeroma ugodna.

V roke sem vzel še meter in premeril stojalo za hi-fi naprave ter ugotovil, da je širina ohišja natanko prava, globina pa žal ne tako zelo. Je namreč globlje od običajnih hi-fi naprav, kar pomeni, da ga bom lahko postavil le na zgornjo polico. Dobro, a to je malenkost in ker v nadaljevanju nisem našel nobenega drugega ohišja, ki bi mi bilo vsaj približno tako všeč, je odločitev padla.

Ohišje. Cavalier 2 je navzven bolj podoben ojačevalniku kakor računalniku.

Vsake oči imajo svojega malarja

Izbira ohišja je prepuščena okusu vsakega posameznega uporabnika, kar omenjam zato, da ne bi mislili, da je Cavalier 2 najboljše ali edino primerno ohišje za HTPC. Marsikomu se na primer analogni merilnik na ohišju zdi povsem odveč, če ne kar moteč, in zanje pri Coolermastru izdelujejo različico Cavalier 4 brez njega.

Nekaj časa sem se igral z zamislijo, da bi se odločil za ohišje, ki ima prikazovalnik LCD. Za razliko od "urice" na Cavalierju, ki je, čeprav deluje, tam v resnici zgolj za okras, je tak prikazovalnik lahko zelo uporaben. Priključen je namreč na računalnik (na njegov zaporedni priključek) in prikazuje uporabne podatke, recimo o plošči, ki jo pravkar poslušamo. A tak prikazovalnik ni ravno poceni (omislimo si ga lahko za kakšnih 10 ali 15 tisočakov), ohišja, v katera je bil vgrajen, pa mi niso bila tako všeč, da bi se odločil zanje, pa še precej dražja so.

In ko sem že ravno pri ohišjih, naj omenim še elegantno oblikovani model Media Center tajvanskega podjetja ENlight, ki je prav tako videti kot del sistema hi-fi in ga je mogoče kupiti tudi pri nas (nl.enlightcorp.com, www.elkotex.si). Če ne bi že prej naročil Cavalierja, bi se morda odločil prav zanj.

Spletno naročanje - prvič

Cavalier 2 bo torej moj, a kje naj ga kupim? Pri nas mi ga ni uspelo najti, torej mi preostane le še nakup v spletu. Pa tudi to ni bilo tako zelo enostavno, kakor sem si sprva obetal. Brskal sem po angleških, nemških, avstrijskih, italijanskih, nizozemskih in še kakšnih spletnih trgovinah, a vse zaman. Če so slučajno imeli pravi model "kavalirja", niso imeli črnega. A se seveda nisem kar tako vdal, guglal sem naprej in ga na koncu našel v francoski spletni trgovini Planete Discount (www.planetediscount.com).

Francoščina sicer ni moja najmočnejša stran, a spletne trgovine k sreči niso kakšna posebej težka literatura in se mi je uspelo registrirati, izbrati ohišje, vpisati številko kreditne kartice in potrditi nakup. Pri tem pa lahko omenim, da sem si pri nekaj korakih uspešno pomagal s spletno ribo Babilonko (world.altavista.com), ki mi je dovolj razumljivo iz francoščine v angleščine prevedla nekaj stavkov.

Mimogrede, ohišje je stalo zmernih 27 tisočakov, k temu pa sem moral prišteti še dobrih 11 tisočakov poštnine. Zdaj sem moral samo še počakati, da me poštar razveseli s paketom. Malce me je pri vsem skupaj tudi zanimalo, zaradi ne ravno bleščečih izkušenj s carinsko pošto, kako zdaj v Evropski zvezi deluje takšnole poštno naročanje.

Očitno sem bil prevelik optimist, ker kakšnih posebnih zapletov nisem pričakoval. Ne bi se mogel bolj motiti. Začelo se je že naslednji dan, ko so mi iz Planete Discount poslali e-pismo. Jasno v francoščini. Zopet sem uporabil Babilonko in izvedel, da imajo z mojim naročilom manjšo težavo, ker je, če je ribica svoje delo dobro pravila, prvo z našega konca Evrope. Pa še nekaj z naslovom je bilo menda narobe, ali morda kreditno kartico.

Naslednji trije tedni so minili v e-dopisovanju z diskontnim planetom. Najprej sem izvedel, da bi radi imeli nekakšno potrdilo, da res stanujem na naslovu, ki sem jim ga sporočil. Faksiral sem jim torej fotokopijo potnega lista in upal na najboljše. Nato sem v istem dnevu najprej dobil sporočilo, da so moje naročilo potrdili, in čez nekaj ur še, da se je zataknilo pri plačilu s kreditno kartico. Če bi se vsaj res, kajti potem bi lahko na Francoze pozabil in šel ohišje iskat kam drugam. Na žalost je računovodski del Planete Discounta hitrejši in uspešnejši od tistega, ki skrbi za stranke, kajti evri so z mojega računa v Francijo odšli že takoj prvi dan po naročilu. Ko sem to razložil oddelku za stike s kupci, je očitno zaleglo, kajti naročilo je bilo končno potrjeno.

A kalvarija s kavalirjem se s tem še ni končala. Namesto da bi se na spletni strani, kjer lahko kupci preverjajo stanje svojih naročil, razveselil obvestila, da je ohišje poslano, sem zagledal sporočilo, da čakajo na dobavo. Jasno, v vsem tem času, ko so balinali z mojim naročilom, jim je ohišij očitno zmanjkalo, kar je potrdil tudi pogled v njihov katalog. Namesto oznake "na zalogi", zaradi česar sem se sploh odločil za nakup pri Planete Discount, zdaj poleg CoolerMasterjevega Cavalierja piše "dobava 8+ dni". Saj bi naročilo preklical, a glede na to, da sem ohišje že plačal, nisem hotel tvegati še dodatnih zapletov in sem se torej potrpežljivo vdal v čakanje.

Vsake dva ali tri dni sem pogledal, ali se je stanje mojega naročila spremenilo, in ko me je začelo že rahlo skrbeti, sem nekega lepega dne, dobrih pet tednov po tem, ko sem oddal naročilo, zagledal razveseljivo oznako expédiée ali poslano, po domače. Zdaj sem moral torej počakati samo še poštarja.

A žal sem se spet prehitro veselil. Poštarja s paketom ni bilo od nikoder in ko sem čez kakšnih deset dni Francoze povprašal, kaj se dogaja, skoraj nisem mogel verjeti svojim očem, ko sem v odgovoru prebral, da so mojo pošiljko izgubili. Ugotovili so tudi, da raje ne bodo tvegali poslati še enega ohišja, temveč mi bodo kar vrnili denar. Merci beaucoup, mes amis.

Spletno naročanje - drugič

Poiskati sem torej moral drugo trgovino. Na srečo jim je medtem pri CoolerMasterju očitno uspelo narediti dovolj črnih Cavalierjev in ponudba je bila nekoliko večja, kakor takrat, ko sem ga pred skoraj dvema mesecema prvič iskal v spletnih trgovinah. Čeprav trgovin, ki bi imele pravo ohišje na zalogi in bi trgovale tudi s Slovenijo, še vedno ni bilo ravno veliko. Kakorkoli že, izbral sem avstrijsko trgovino EcoTec (www.e-tec.at), kjer je bilo ohišje celo nekoliko cenejše kot v francoski trgovini. S poštnino vred me je prišlo okroglo 30 tisočakov. Ker pri EcoTecu ne poslujejo s kreditnimi karticami (kar bo za koga morda celo prednost), sem moral najprej počakati, da so mi po e-pošti poslali račun s podatki, s tem sem odšel do najbližje banke in nakazal denar. Natanko teden dni po naročilu je zjutraj pozvonil poštar in ohišje je bilo končno pri meni.

Cavalier 2

CoolerMasterjev Cavalier 2 za elegantno oblikovano zunanjostjo v retroslogu skriva razmeroma vsakdanjo notranjost. 300-vatni napajalnik bi bil morda lahko malce močnejši, še najbolj moteče pa je, da ni povsem standardne oblike. Zato ga ne moremo kar enostavno zamenjati s kakim drugim - bodisi če bi radi uporabili močnejšega ali če se pokvari. A upajmo, da ga ne bo treba menjati.

Nogice ohišja

Notranjost hladi še en večji in dva manjša ventilatorja, ki skrbita za dober pretok zraka. Nad mestom, kjer bo procesor, ima posebno odprtino, da do procesorjevega ventilatorja prihaja hladnejši zrak in ne tisti, ki se je že dodobra ogrel v ohišju. Na prednji strani ima, pod pokrovom, priključke USB in IEEE-1394 za lažji priklop različnih dodatnih naprav, recimo fotoaparata ali kamere.

Sprednja stran s priključki.

Omenimo še gumasto podložene nogice, ki so take, kot jih navadno najdemo na napravah hi-fi in niso samo za okras, temveč preprečujejo, da bi z računalnikom popraskali omarico za hi-fi ali kakšno drugo napravo, če ohišje postavimo nanjo, blagodejno pa vplivajo tudi na glasnost računalnika.

Grafična kartica & TV sprejemnik

Ohišje je bilo torej tu in na vrsto je prišlo polnjenje njegove notranjosti. Tudi pri tem ni šlo brez zapletov, a pojdimo lepo po vrsti. Najprej sem se lotil izbiranja grafične kartice, saj je grafika oziroma video, če smo čisto natančni, najpomembnejši del računalnika za domači kino. Ali, bolje rečeno, pomembni so seveda tudi drugi deli, a se najpogosteje zaplete prav pri videu.

TV-kartice s strojnim stiskanjem videa mi v domačih trgovinah ni uspelo najti, zato se bo v računalniku znašla kdaj drugič.

HTPC sestavljam predvsem zato, da bi ga lahko uporabljal kot digitalni videorekorder. To pomeni, da mora snemati dovolj dobro, da sploh ne bom opazil razlike med televizijskim prenosom in posnetkom. Ali da bo razlika vsaj čim manjša. Poleg tega pričakujem, da bom lahko uporabljal tako imenovani časovni zamik (time shifting). To pomeni, da bom lahko oddajo, ki jo snemam, začel gledati, še preden bo posneta do konca.

In zakaj bi to sploh hotel, se morda sprašujete? Na ta način lahko na primer ustavimo televizijsko oddajo, ki jo sicer gledamo "v živo". Če se, recimo, zgodi, da moramo nujno tja, kamor gre še cesar sam, enostavno pritisnemo tipko za pavzo. Oddaja se ustavi, v ozadju pa se takoj začne snemati. Ko se lahko spet posvetimo televiziji, nam ni več treba, tako kakor v analognih časih, čakati, da bo oddaja posneta do konca, temveč jo enostavno začnemo gledati tam, kjer smo jo prej ustavili, saj se medtem v ozadju nemoteno snema do konca.

Na ta način se lahko tudi elegantno znebimo nadležnih televizijskih reklam. Oddajo, ki jo snemamo, začnemo gledati kakih 10 minut pozneje in ko pridemo do reklam, jih enostavno preskočimo. Tako pač, kot bi jih, če bi oddajo posneli na klasični način, le da nam ni treba čakati, da bo posneta do konca.

Skratka, kaj bi od računalnika rad, mi je precej jasno, nekoliko manj pa, kako to doseči. V teoretičnem delu te nadaljevanke sem hvalil ATIjeve kartice All-In-Wonder, zato sem seveda najprej pomislil na katero od njih. Vendar niso brez pomanjkljivosti. So, recimo, kar precej drage, pri čemer njenih računalniško-grafičnih zmogljivosti v računalniku, ki bo priključen le na televizor, še zdaleč ne bom izkoristil.

Predvsem pa pri snemanju uporabljajo programsko stiskanje videa. Sodobnim procesorjem s tremi in več gigaherci bi sicer stiskanje videa ne smelo povzročati prehudih preglavic, a se v resničnem življenju izkaže, da to drži le v idealnih razmerah. Ali, povedano drugače, dobro deluje le takrat, ko se lahko računalnik povsem posveti snemanju in medtem ne počne nič drugega. Včasih je že samo premik miške dovolj, da se programu za snemanje kolcne in izpusti kakšno sličico.

ATI All-In-Wonder 9800

Načeloma to sicer ni tako zelo hudo, a pri računalniku, ki naj bi bil središče domačega avdio-video sistema, ne moremo pričakovati, da med snemanjem ne bo počel nič drugega. Saj bi se različnim hujšim obremenitvam, recimo računalniški igri, morda med snemanjem še lahko odpovedal, vsekakor pa bi takrat rad gledal filme (tiste, ki se pravkar snemajo ali tudi kakšne druge) ali poslušal glasbo, ne da bi me bilo ves čas strah, da posnetek zaradi tega ne bo brezhiben.

Rešitev je snemanje videa s strojno podprtim stiskanjem MPEG-2. Poseben kodirni čip razbremeni osrednji procesor, pa še kakovost snemanja je običajno boljša. Skratka, kombinacija katere od običajnejših grafičnih kartic in kartice z vgrajenim televizijskim sprejemnikom in strojnim stiskanjem MPEG-2 naj bi bila načeloma za HTPC primernejša.

TV-kartice s strojnim stiskanjem, vsaj nekatere med njimi, imajo še eno prednost. Podpira jih namreč HTPCjem namenjena različica Oken XP - Windows XP Media Center, ki v različici 2005 menda sploh ne podpira več programskega stiskanja MPEG-2. Saj ne, da bi bil ne vem kakšen zagovornik Microsoftovih operacijskih sistemov, a za začetek sem se odločil, da bom HTPC z Linuxom raje prihranil za kdaj drugič. To pomeni, da bom potreboval Okna, in če jih že moram kupiti, bi raje kupil tista, ki so prirejena za rabo v računalniku za domači kino. Pa še daljinski krmilnik, in to lep, z osvetljenimi tipkami, jim prilagajo.

ATIjev daljinski krmilnik

Skratka, odločil sem se, da bom v svoj HTPC vgradil običajno grafično kartico (no, ne kar katerokoli, temveč eno od ATIjevih, ker slovijo po dobrem televizijskem izhodu) in TV-kartico s strojnim stiskanjem videa. Mnogi izkušeni uporabniki HTPCjev, zlasti onkraj velike luže, prisegajo na Hauppaugeove kartice, zato sem se odločil za eno od njih. A sem delal račun brez zastopnika, ki Hauppaugeovih TV-kartic ni imel na zalogi. Pa to še ni bilo najhuje. Na moje precejšnje razočaranje se je namreč izkazalo, da pri nas sploh ne morem dobiti nobene primerne TV-kartice s strojnim stiskanjem videa, ki bi jo podpiral Windows XP Media Center, letnik 2005.

Imel sem torej tri možnosti. Lahko bi še enkrat na dan privlekel kreditno kartico in TV-kartico kupil v tujini. Lahko bi počakal, da jih končno dobijo tudi pri nas. Ali pa bi, kot sem se po tehtnem premisleku na koncu tudi odločil, za začetek vendarle poskusil z ATIjevim All-In-Wonderjem. Še posebej, ker imajo kljub vsemu tudi "Vse-v-Čudeži" nekaj upoštevanja vrednih prednosti. Na primer spodobno programsko opremo in daljinski krmilnik, ki sicer na prvi pogled ni tako lep kot Microsoftov, je pa zato radijski namesto infrardeči. Sprejemnik zanj je lahko skrit na zadnji strani računalnika, medtem ko bi moral pri Microsoftovem sprejemniku IR namestiti na vidno mesto. Skratka, v svoj prvi HTPC bom, vsaj zaenkrat, vtaknil kar ATI All-In-Wonder 9800.

HDTV

Izbor strojne opreme mi je precej olajšalo to, da digitalna televizija visoke ločljivosti (HDTV) v naše kraje še ni zašla in je tudi vsaj še nekaj let ne pričakujemo. HDTV je namreč za HTPC (uf, same kratice:-) še nekoliko trši oreh kot običajna televizija. Poleg ustrezne HDTV-kartice (ki jim pravijo tudi kartice DVB - digital video broadcast) je namreč koristno imeti še zmogljivejši procesor in hitrejši (ter večji) disk, da lahko nanj sploh sproti zapisujemo vse te silne količine videopodatkov, ki jih je pri visoki ločljivosti kar štirikrat več kot pri običajni. Poznavalci na primer priporočajo dva ali tri s kontrolnikom RAID povezane diske, ker lahko na ta način s tako imenovanim stripingom povečamo hitrost zapisovanja podatkov.

Zvočna kartica

Pri zvočni kartici nisem prav veliko razmišljal, a je pri tem treba kar takoj povedati, da bo marsikdo lahko brez škode prihranil tistih skoraj 25 tisočakov za Creativov Audigy ZS 2. Zanj sem se namreč odločil predvsem zato, ker podpira plošče DVD-audio. Doma se mi jih je nabralo že kar nekaj in če že sestavljam spodoben HTPC ...

Če se predvajanju naprednih glasbenih plošč lahko odpoveste, posebne zvočne kartice morda sploh ne boste potrebovali. Skoraj vse matične plošče imajo namreč zvočni sklop že vgrajen, in to ne bolj ali manj zasilnega kot v starih časih, temveč kar 6- ali celo 8-kanalnega, z vso potrebno podporo za prostorsko ozvočenje domačega kina in digitalnim zvočnim izhodom vred. Audigy 2 ZS je sicer, zvočno gledano, boljši od zvočnih čipov na matični plošči, a če ne sodite med avdiofile, se utegne zgoditi, da razlike sploh ne boste opazili.

Creative Audigy 2 ZS

Matična plošča & procesor

Grafično in zvočno kartico torej imam, moram pa jo še nekam vtakniti. Pri matični plošči nisem prav veliko modroval, temveč sem se, po nasvetu mojstrov iz Monitorjevega laboratorija, odločil za srednje zmogljivo Gigabyteovo ploščo GA-K8NS-9, na katero sem posadil AMDjev Athlon 3000+. Pri ATIju pravijo, da je treba imeti za brezskrbno programsko stiskanje videa vsaj 2,4-gigaherčni procesor, a malce rezerve je vedno koristno imeti. Pretiravati pa seveda nima smisla, in to ne samo zaradi cene. Močnejši procesorji se bolj grejejo, kar pomeni, da jih moramo bolj hladiti, to pa pomeni, da vse skupaj bolj ropota. Nekaj malega bi verjetno lahko prihranil tudi pri pomnilniku, saj sem na matično ploščo dal dve 512-megabajtni pomnilniški ploščici, čeprav se mi zdi, da bi bila dovolj že ena sama.

Ohišje z matično ploščo in procesorjem: V ohišje računalnika najprej prideta matična plošča in procesor.

Zapisovalnik DVD

Tudi z zapisovalnikom DVD si nisem po nepotrebnem belil las, predvsem zato, ker kakšne pametne izbire tako ali tako ni. Izdelovalci pogonov so na ljubitelje dobrega zvoka očitno povsem pozabili, saj se zapisovalniki DVD ne ponašajo z nobeno dodatno tehnologijo za izboljšavo zvoka. V časih zapisovalnikov CD sta se, recimo, vsaj Plextor in Yamaha s tem nekaj trudila.

Kakorkoli, izbral sem NECov zapisovalnik ND3520A, ki mu do popolnosti, vsaj kar se tehničnih podatkov tiče, sicer manjka podpora ploščam DVD-RAM, a je menda ne bom pogrešal. Zato pa sem lahko izbiral med črnim in belim pogonom. Izbral sem seveda črnega, pa ne zato, ker med avdiofili vlada prepričanje, da je zvok s plošče, ki se vrti v črnem predalu, boljši, temveč enostavno zato, ker ga pač vgrajujem v črno ohišje.

NEC ND 3520A

Disk

Tudi z diskom sem opravil na hitro in izbral 200-gigabajtni Maxtor. In to za začetek, kajti ko bo HTPC sestavljen do konca, bosta v njem vsaj dva, če ne kar trije. Star računalniški rek namreč pravi, da na disku nikoli ni dovolj prostora, in to še kako velja tudi za HTPC. 0,2 terabajta se sicer za "običajne" računalniške podatke zdi neizmerno veliko, a ko jih začnemo polniti z glasbo in filmi, hitro pridemo do konca.

Že samo glasbena zbirka, ko bo enkrat vsa na disku, bo zasedla vsaj 100 gigabajtov. Verjetno bi se jo dalo sicer tudi bolj stisniti, a plošč, če sem jih že pridno kupoval, na disku ne nameravam prav zelo stiskati. Pri tistih, ki jih bom pogosteje poslušal, razmišljam celo o katerem od brezizgubnih postopkov za stiskanje. Toda o tem več kdaj drugič.

Koliko prostora bodo na disku zasedli filmi, nadaljevanke, dokumentarci in kar vse bom pač še snemal, je odvisno od stopnje stiskanja, a pri najboljši kakovosti lahko računamo na približno 3 gigabajte za vsako uro posnetka. Če za posnete oddaje rezerviram, recimo, 50 gigabajtov, bo to dovolj za dobrih 16 ur. Gigabajtov torej nikoli ni preveč, a za preizkušanje zmogljivosti mojega prvega HTPCja bo 200 gigabajtov menda dovolj.

Polno ohišje: HTPC smo napolnili s sestavnimi deli.

Druga oprema

Računalnik za domači kino bo seveda potreboval še nekaj dodatne opreme. Brez tipkovnice in miške, po možnosti brezžične, na primer ne bo šlo. Pri vsakdanji rabi sicer nameravam večinoma uporabljati daljinski krmilnik, a kakor hitro bom hotel na primer poimenovati in na ploščo shraniti posneti film, bom moral uporabiti tipkovnico. Teoretično bi sicer na zaslon lahko priklical navidezno tipkovnico in vse odtipkal z daljincem, a je tipkovnica vendarle neprimerno priročnejša.

Ni pa se treba ne vem kako truditi z zmogljivimi modeli. Zadostuje namreč tudi najcenejša, po možnosti radijsko vodena. Sam sem uporabil malce starejšo Logitechovo brezžično tipkovnico iTouch in pripadajočo miško, ki sem ju že nekaj časa imel doma, če bi kupoval novo, pa bi poskušal najti čim manjšo brezžično tipkovnico, po možnosti brez številčnega dela.

HTPC bom povezal v malo domače omrežje in internet, a ker je omrežni vmesnik vgrajen na tako rekoč vsaki matični plošči, se s tem nisem posebej ukvarjal. Morda bom čez čas, ko bo že vse lepo delovalo, vgradil še brezžični omrežni vmesnik, a to bo že sodilo v prispevek o malem domačem brezžičnem omrežju, ne v tega o računalniku za domači kino. V mislih imam še čitalnik pomnilniških kartic, ki pa bo prav tako prišel na vrsto čisto na koncu, ko bo vse drugo že delovalo tako, kakor mora.

Microsoftov daljinski krmilnik je priložen operacijskemu sistemu Windows Media Center.

Prvi vtis

Moj prvi HTPC je torej sestavljen, na vrhu domačega sistema hi-fi je videti prav imeniten in skrajni čas je, da ga preizkusim. Pritisnem torej tipko za vklop in najprej ugotovim, da je nekoliko glasnejši, kot bi si želel. Izkaže se, da glavni krivec niso ventilatorji v ohišju, temveč tisti na Athlonu in kot prvo na seznamu nujnih izboljšav se znajde njegovo utišanje. A s tem se bom ukvarjal naslednjič. Ne ravno navdušen sem tudi nad modro svetlečo diodo na ohišju, ki nekoliko preveč vpadljivo označuje, da je računalnik prižgan. No, če ne bo hujšega ...

Moj prvi HTPC na vrhu omarice hi-fi

Računalnik sem sprva, nekoliko optimistično, priključil samo na televizor, na katerem se seveda ni nič prikazalo. V dnevno sobo sem zato prinesel še monitor, s pomočjo katerega sem potem namestil operacijski sistem in naredil še vse tiste začetne nastavitve, brez katerih ne bi daleč prišel in ki jih, roko na srce, ni bilo ravno malo.

Namestil sem Windows XP Media Center 2005, kljub temu da sem že vnaprej vedel, da vse ne bo delovalo tako, kot bi moralo, ker ne podpira televizijsko-snemalnega dela ATIjeve grafične kartice. Lahko bi sicer namestil običajna Okna XP, a ker Media Center ni pravzaprav nič drugega kot večpredstavna, televizijskemu zaslonu prilagojena nadgradnja, sem se raje odločil kar zanj. Nisem namreč še naredil križa čez TV-kartice s strojnim stiskanjem videa in upam, da se mi bo v prihodnjih nekaj tednih uspelo dokopati do kakšne.

Namestitev Oken je uspela brez omembe vrednih zapletov in tudi z nameščanjem gonilnikov in druge programske opreme za grafično in zvočno kartico nisem imel težav. Na prvo težavo sem naletel, ko sem na računalnik priključil televizor. Računalniško sliko sem na televizijski zaslon sicer spravil brez težav, a le dokler računalnika nisem znova zagnal. Nastavitev se namreč pri tem ni ohranila in televizijski zaslon je bil ob vnovičnem vklopu računalnika znova črn. Še dobro, da monitorja še nisem pospravil, kajti spet sem moral ročno vklopiti prikaz na televizorju, predvsem pa ugotoviti, zakaj se nastavitev ni ohranila.

Izkazalo se je, da mora grafična kartica zaznati televizor, to pa ji, če je priključen na njen S-video izhod, nekako ne uspe. A z vzroki za to se bom ubadal kdaj drugič, kajti ko sem televizor priklopil na navaden (sestavljeni oziroma kompozitni) video izhod, ga je grafična kartica prepoznala in slika se je na televizorju pokazala tudi po vnovičnem zagonu računalnika.

Najprej moramo ročno vklopiti prikaz računalniške slike na televizorju.

Glasbeni strežnik

S priklopom na ojačevalnik nisem imel težav. Zvočno kartico sem nanj priklopil z digitalnim zvočnim izhodom in še s šestimi analognimi. Pri predvajanju plošč DVD-avdio namreč digitalni izhod ne deluje, za to pa ni kriva zvočna kartica, temveč strah glasbenih založnikov pred digitalnimi pirati, zaradi česar zapis DVD-avdio vedno deluje samo prek analognega izhoda, tudi pri samostojnih predvajalnikih.

Zvok je bil torej hitro usposobljen, rezultat pa dober. Še posebno, ker je Audigyju priložena bogata programska oprema, s katero lahko zvok prilagodimo zvočnikom, sobi in našemu okusu. Prvi zvočni vtis je vzpodbuden, saj se HTPC izkaže kot dober predvajalnik glasbe, in to ne glede na to, ali se v njem vrti CD, DVD-avdio ali mp3. V prihodnjih dneh me sicer čaka še natančnejša primerjava s samostojnim predvajalnikom CD, a imam občutek, da se bo na laserskem gramofonu počasi začel nabirati prah.

Tudi zato, ker se grafični vmesnik Windows Media Centra pri predvajanju glasbe izkaže kot zelo uporaben, predvsem zaradi veliki pisav in ikon, dobro vidnih na televizijskem zaslonu. Brez težav ga lahko upravljam tudi z ATIjevim daljinskim krmilnikom.

A resnici na ljubo je podobnih, televizijskemu zaslonu prilagojenih grafičnih vmesnikov za glasbene predvajalnike veliko. Nekaj smo jih v tej nadaljevanki že omenili (v lanski oktobrski številki), nekaj pa jih bom še preizkusil. Kakorkoli že, kot glasbeni strežnik se bo HTPC očitno izvrstno izkazal, še posebej, ko ga bom napolnil z glasbo.

HTPC se odlično izkaže v vlogi glasbenega strežnika.

Televizijska slika

Video se je, kot sem pravzaprav tudi pričakoval, izkazal za nekoliko trši oreh. Porabil sem skoraj ves večer, da sem vse nastavil tako, kakor je treba, pri čemer pa moram kar takoj priznati, da bi šlo precej hitreje, če bi prej prebral navodila za grafično kartico.

Nekaj preglavic mi je, recimo, povzročal zvok, ker v namestitvenem čarodeju za TV-sprejemnik nisem izbral prave povezave med grafično in zvočno kartico. In se je potem, dokler nisem našel rešitve, zaradi nekakšnega odmeva slišalo kot v kraški jami.

Malce se mi je zapletalo tudi pri prikazu slike na televizijskem zaslonu. ATIjeva grafična kartica namreč podpira najrazličnejše možnosti, med katerimi pa ni tako zelo enostavno izbrati ustrezne. Nekaj časa sem, recimo, na televizijskem zaslonu gledal samo televizijski oziroma video del računalniške slike, kar bi bilo v redu, če bi nameraval imeti v dnevni sobi ves čas tudi monitor za upravljanje HTPCja. Potem mi je na televizijski zaslon uspelo spraviti računalniško sliko, pa je televizijska izginila neznano kam. Skratka, toplo priporočam vsem, ki se boste s tem ukvarjali, da pred začetkom namestitve preberete navodila. Potem gre namreč vse precej laže.

V programu za nastavitev grafične kartice moramo določiti, da je slika na televizijskem zaslonu enaka kakor na monitorju.

Vmes sem naletel tudi na manjšo pomanjkljivost ali, recimo raje, nerodnost grafične kartice. Če hočemo gledati televizijo, moramo nanjo priključiti antenski kabel, vendar pa nima antenskega izhoda, tako kakor ga imajo vsi običajno videorekorderji, na katerega bi priključili televizor, da bi ta lahko deloval tudi samostojno. To pomeni, da takrat, ko nekaj snemamo, ne moremo gledati druge televizijske oddaje. Televizijski sprejemnik na kartici je zaposlen s snemanjem, tisti v televizorju pa je brez antenskega signala nemočen. A brez skrbi, težava je enostavno rešljiva z razdelilcem antenskega kabla, le v trgovino moram še skočiti ponj in prišteti nekaj sto tolarjev h končni ceni HTPCja.

Na koncu mi je seveda uspelo prepričati grafično kartico, da je na televizorju prikazala enako sliko kakor na monitorju in monitor bi na tem mestu lahko pospravil, če me ne bi čakalo še nekaj namestitev. Recimo, Cyberlinkovega predvajalnika DVD, saj brez njega ne bi mogel gledati filmskih plošč, in različnih dodatnih odkodirnikov, predvsem tistih za DivX. Uporabil sem kar paket odkodirnikov, ki smo ga posneli na januarski Monitorjev DVD.

Tudi z začetnimi nastavitvami televizijskega sprejemnika se je koristno ukvarjati, dokler je na računalnik še priključen monitor, saj so menuji in različna pogovorna okna na televizijskem zaslonu slabo vidni.

Digitalni videorekorder

Televizijski sprejemnik na grafični kartici deluje dobro, čeprav slika s tovarniškimi nastavitvami ni najboljša. A z nekaj manjšimi popravki kontrasta, svetlosti in zasičenosti barv mi je uspelo, da je skoraj ni bilo mogoče ločiti od "izvirne" televizijske slike. Ne bi si sicer upal trditi, da je boljša, vsekakor pa je dovolj dobra za udobno gledanje. Tudi upravljanje z ATIjevim daljincem je podobno kakor pri vsakem običajnem televizorju. Tipke na daljincu so sicer malce trše in morda za odtenek manj odzivne kakor pri običajnih daljincih, a ne toliko, da bi bilo moteče.

Na tej stopnji sem bil že kar nekoliko nestrpen in komaj sem čakal, da sem pritisnil na tipko za pavzo. Pritisnem torej na tipko z II in slika se je ustavila, na zaslonu pa se je pokazala ikona ure, ki označuje snemanje s časovnim zamikom. Nekaj se torej dogaja. Počakam kakih deset sekund, pritisnem na tipko > za predvajanje in moram kar odkrito priznati, da sem bi rahlo presenečen, ko se je, brez kakršnihkoli zapletov, oddaja nadaljevala, kakor bi se vmes nič ne zgodilo. Zdaj sem seveda gledal posnetek, oddaja pa se je medtem v ozadju snemala dalje. Uporabil sem lahko še tipko " za hitro previjanje naprej, dokler nisem na zaslonu zagledal napisa LIVE, ki označuje, da sem ujel živo oddajo. Tudi tipka " za hitro previjanje nazaj deluje, seveda le do takrat, ko sem s pritiskom na pavzo oddajo začel snemati.

Skratka, odlično. Kakovost posnetka je izvrstna in razlike med živo oddajo in posnetkom sploh nisem opazil - je pa res, da sem v nastavitvenem čarodeju že kar takoj izbral najboljšo možno kakovost snemanja.

Seveda lahko snemamo tudi na običajen način, z vnaprejšnjim programiranjem. Načeloma je celo enostavneje kakor pri običajnem videorekorderju, a le, dokler imamo pri roki tipkovnico in po možnosti tudi monitor. Pri programiranju s priloženim programom namreč uporabljamo precej običajna pogovorna okna in menuje, ki so zaradi majhnih črk na televizijskem zaslonu komaj berljivi. V Media Centru bi šlo menda laže, a kot sem že zapisal, ga ATIjeva kartica ne podpira.

Snemanje s časovnim zamikom

Naslednji koraki

Snemanje videa in tudi vse drugo, kar od HTPCja pričakujem, torej deluje, a ker tole pisanje nastaja po vsega dveh dneh rabe računalnika v dnevni sobi, bom šele videl, ali se v resničnem življenju res obnese tako, kakor si želim. Čaka me, recimo, še priklop na projektor, preizkus TV-kartice s strojnim stiskanjem videa in nekaterih programov za lažje upravljanje, pa tudi z utišanjem procesorja se bom moral še pozabavati. Več o tem in vseh morebitnih spremembah in izboljšavah, ki jih bom vmes naredil, pa v naslednjem nadaljevanju.

Moj prvi HTPC v1.0

Poglejmo si torej, kaj vse sem zaenkrat spravil skupaj in koliko bi me to stalo (cene so okvirne in se v različnih trgovinah nekoliko razlikujejo).

Tabela sestavin

Če k skupni vsoti prištejemo še 12.500 tolarjev za tipkovnico, miško in nekaj kablov ter razdelilcev, ki sem jih moral kupiti, da sem lahko vse skupaj povezal tako, kakor sem si zamislil, se izkaže, da bi za HTPC porabil natanko 300.000 tolarjev. Kar je sicer nekaj več, kot sem sprva predvideval, a bi se ga dalo z varčnejšim izborom sestavnih del in brez pretiranega krnjenja zmogljivosti sestaviti tudi za 250.000 ali celo nekaj manj tolarjev. Več o HTPCju za varčne pa morda v enem od naslednjih nadaljevanj.

Sestavne dele za HTPC so nam posodila podjetja JAE, Acord 92 in Elkotex.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki